Reč primeš, stvar živiš, se doživljaš kot drobiž.
Visoko se bodo povzpeli in puščavo pod sabo imeli.
Dvorni pevci, tečejo vaši števci.
Knjiga se piše na vogale tvoje hiše.
Na križ, na krpe kladiva in srpe.
Odrastite, smrkavi noski, da zagospodujete gosposki.
Predpravice so polresnice.
Glagolica krika se sredi noči odmika, se vrača, dobrika.
Na štor resnice sedajo lažnive ptice.
Ena sama objest, in človek zločest.
Poreklo je nekaj, kar je poteklo.
Duša pretiha, telo preglasno- kako da to ni jasno?
Kdor moli, se trosi naokoli.
Na kmetih ni več kmetov, je pa polno drugih zapletov.
Višja sila je nasilje, ki ga razganja preobilje.
Ciljev v bistvu ni, če cilj nismo mi.
Preden je človek darovan, je tudi pokončan.
Se mi pesem včasih opraviči, naj se vsak po svoje uresniči.
Prezgodaj in prepozno. Tega časa ni. Res grozno.
Kje je pristan s privezom za srečni dan, z zlatim rezom.
Je sreči biti srečen tuje, a me vseeno obiskuje kot iz najgloblje nuje.
Kogar pohodijo ljudje, več ne sliši na ime.
Od kod prihajam, od tebe, k sebi po sebe.
Bog je pustil kmeta na cedilu, in še v umazanem perilu.
Biti kmečki sin je isto kot trpin.
Se igra zgodovina zgodovino na veliko in za napitnino.
Svoj ptičji torzo nesel bom na črno borzo.
Svet ni hudoben, je pa enosoben.
Gresta v raztros sram in ponos.
V mojem vrtu krt ima obrt.
Zemlja ni prekleta, sploh ni bila nikoli sveta
Pesmi v prozi čas razvozi ali povozi.
Ko nebu od brade kaplja, zemlja prst seslja.
