Noč se je dokončno zgrudila na vrhu hriba in prelila poslednjo kri po trti. Dan je pomagal temnemu angelu brusiti koso in je s smehom osenčil v kriku bežeče oblake. Modra divjad je utihnila in lovec je že pred uro naslonil dvocevko v usta. Takrat je zakričal petelin, sledila pa mu je tišina. Malovreden menih se je spominjal tega srebrnega dne. Spominjal se je tudi majhnih dečkov, zalezujoč jih za belimi ogledali. Baje so imeli hudo otroštvo polno spolnih zlorab, poniževanja in bolezni. Z nasmeškom se je hvalil, kako je poskrbel za isto prihodnost. Z njimi je stopal po pokopališčih, in zalival rože pod lipo. Takrat je igrala Beethovnova simfonija, ki se je proti koncu spremenila v trdi metal. Tako sem stal na hribu in opazoval vse te goreče besede. Ogenj je dušil okolico in napajal grozdje z okusom smodnika. Spomnil sem se besed: »zemlja v zemljo, pepel v pepel«. Podpisan v žerjavici sem napovedal svoje ponovno rojstvo in zaspal v temačnem upanju.
2
Opit in s preklano lobanjo sem se zbudil ob mrtvem jagnjetu, upajoč na zadnjo kapljico krvi, preden jo izsesajo močvirniki. Molče sem sedel ob mrtvem truplu in preklinjal lastne matere izvor, podarjen sestri. Hladen in mrtev sem se odpravil k tretjemu ribniku, da se bi zgrudil ob senci tujca, čakajočega na netopirje. Nihče ga ni ljubil. Njegovo glavo je sežigala laž in sovraštvo je sežigalo njegovo srce. Ob njegovi glavi se je dvignila senca strahu. Ko se je znočilo, se je kristalno zlomilo njegovo srce in mrak ga je udaril po čelu. Na desni se je prikazalo krvavo obličje hudiča, on pa se je predramil in se zakadil vanj, tako da je modro izginil v srebrni senci drevesa. Pregnali so me netopirji, pričakujoči tople malice.
3
Trdno odločen sem se odpravil mimo izb, v katerih so glasno prepevali aristokrati. Komunisti so veselo vlivali pijačo v jarek, in ulival sem jo z njimi. Upajoč na mehko posteljo sem se ulegel na kamen in pri vzglavju se je spet pojavila senca tujca. Opazil sem zledenelo obličje očeta, ki se je spremenilo v starca in pobledelo. Sladke muke so požirale njegovo meso in materine kristalne solze so zbadale oči slepca. Tako so pogasile svetilke v hladni izbi in izza škrlatnih mask so se molče gledali pijani ljudje, upajoči, da jih požre ta preklet rod.
NA BELEM POKOPALIŠČU
Globok je bil dremež v temnih strupih, napolnjen z zvezdami in belim obličjem matere, okamenelim. Kot slepčev je zvenel trdi očetov glas in je zaklinjal grozo. Jaz pa sem miren, rdeče polagal sestrino truplo v grob in čakal zveri, da raztrgajo še zadnje ostanke človeka v meni. Tako sem opeval okamenele bogove starega Rima in požiral vetrove krščanstva. Odprl sem usta in izpljunil žuželko, podobno preobraženemu Kafku in jo zmečkal. Srebrno so divjale vode in divjal sem z njimi, veselil Valpurgine noči. Na grmadi sem sežgal Rdečo kapico in Volka križal v simbol padlega Spartaka. Divji valovi so pripovedovali o ekshumiranem truplu majhne Morske deklice. Črno sem poslušal in štel umirajoče ptice sosednje galaksije. Bledo je bilo kričeče srce v rokah, preklinjajoče slabe spomine starih dni. Kričal je tudi Leonidasov glas in s klinom klesal imena padlih vojakov, po kamnitih ploščah pred Termopilami. Odšel sem v prepričanju, da bo naslednji dan tudi na sestrin grob posijalo sonce in pregnalo njegov krik.
AKT
Že dolgo je gorel ogenj v ognjišču in trohneli les je izdihnil zadnjo sapico. Drhteče drobne ročice dekleta so onemele ob golem vznožju. Črno je drsela solza po licu in razjedala kožo, že podobno starkini. Blede so bile oči in tudi lasje se je zdelo, da so pobledeli. Le smeh je ostal rdeč, skrit za golim hrbtom. Tujčeva roka se je umaknila in za sabo pustila tihe brazde. Nem je bil krik tiho se sprehajajoč po trpinčenih ustnicah. Zlomljeno je bilo kristalno telo, brez leska belih biserov. Sova je naznanjala jutro in srebrno je sijala luna. Srebrn je tudi bil obaz, strmeč v plamen. Glasno je pokal lesen pot na hrbtu in se spremenil v črne mravlje. Noč je odšla, zveri so izginile in v sobi pustile onemele poglede.
SLAP
Srebrno je šepetalo kamenje o mladosti. Kamene solze so lomile vrtnice, da je njih kri padla po slapu tegob. Pod slapom je mrtev ležal kralj Ojdip in v pesti drobil svoje kristalne oči. Globoko je dihal njegov duh, čakal na ribe, ki bi mu zglodale kosti. Pihal je miren veter, ki mu je barval bel obraz.tu in tam je nanj padel kamen, mu zdrobil kakšno kost ali del lobanje. Lačna ga je poljubljala Saloma, hrepeneča po spolnosti. V vrstah so čakali demoni na vstop v glavo, da bi videli kakšen gnusen prizor življenja. Duh slepega starca je spoznal, da je življenje poosebljen gnus, ki se reži v obraz vsakemu posamezniku. Kamenje je utihnilo ob truplih padlih vrtnic in se za trenutek zamislilo o čudežnem pomenu življenja.
JAN ŠMARČAN
Videl sem te v vseh pozah,
ujetega v Michelangelovi sliki,
ustvarjenega in uničenega,
rojenega v mrtvi, gluhi dobi,
kjer je v obrazih krvav odsev,
in nemost žge,
in neumnost časa,
toda že sedaj odmeva tvoja pesem,
plitve filozofije na globokih krajih.
MARKO SAMEC
Ko si se našel, si se zgrozil,
v spoznanju, da nisi božanstvo,
si odšel v smehu,
se odcepil od človeka,
se napisal v stotih pesmih,
se narisal v stotih slikah,
in se začudil svoji nadnaravni podobi.
V ŠKRLATNIK REKAH
(Za L. H.)
Duša molči belo pomlad,
v temi, krokarji prebujajo roso,
in mesec krade z neba zelene kristale.
Iz temne veže je stopila zlata postava,
mladenka,
obdana od mesecev svetlobe,
žareča tja čez,
v srčni snežni hlad.
O bel križ. V temnem dvogovoru sva jo ujela,
divje srce je pobledelo ob gozdu,
bela pokopališča so izginila,
v tišini škrlatnih rek.
JUTRANJA KAVA
Z zgodaj umrlim sem bil na kavi,
razpravljala sva o malovrednem menihu…
»Počival je pod bezgovim grmom,
kjer se po gozdu goni divjad!«
mi je tiho prodajal besede …
Opazovala sva srebrne galebe,
trkali so na sosednjo okno,
prosili za bel kruh, kot cigani.
Bel oblak je rušil črno mesto,
požiral majhne zvezde,
in za luno pregnal zadnjega samoroga.
Čas je zbežal z verige,
tudi galebi so zbežali,
končno sva odšla.
OBJEM
Ko si me objela,
me z noževim rezilom pobožala,
si opazila, da sem nehal jokati,
plesati s hčerami senc,
kot pred davnimi trenutki s tabo.
MISLI
Svetloba je tema + ena,
vodi nas iracionalnost,
abstraktnost,
slepota nam pomaga spregledati,
lakota nahraniti,
smrt preživeti,
in kljub petim čutom,
tega ne opazimo.
TIŠINA NARAVE
Sončni žarki prebadajo zidove stavb,
označujejo prašne delce,
da razdelijo senco po oblakih,
ki so že davno pobledeli,
kot kosti padlih bojevnikov puščav.
GLASOVI
Glasovi klavirja,
preglasni za tišino,
odmevajo v lesenem blodnjaku,
v njem prikazni obdane v kože,
premikajoče ustnice,
pozabljene saje sveč.
NOČNA ROMANCA
1
Noč se je dokončno zgrudila na vrhu hriba in prelila poslednjo kri po trti. Dan je pomagal temnemu angelu brusiti koso in je s smehom osenčil v kriku bežeče oblake. Modra divjad je utihnila in lovec je že pred uro naslonil dvocevko v usta. Takrat je zakričal petelin, sledila pa mu je tišina. Malovreden menih se je spominjal tega srebrnega dne. Spominjal se je tudi majhnih dečkov, zalezujoč jih za belimi ogledali. Baje so imeli hudo otroštvo polno spolnih zlorab, poniževanja in bolezni. Z nasmeškom se je hvalil, kako je poskrbel za isto prihodnost. Z njimi je stopal po pokopališčih, in zalival rože pod lipo. Takrat je igrala Beethovnova simfonija, ki se je proti koncu spremenila v trdi metal. Tako sem stal na hribu in opazoval vse te goreče besede. Ogenj je dušil okolico in napajal grozdje z okusom smodnika. Spomnil sem se besed: »zemlja v zemljo, pepel v pepel«. Podpisan v žerjavici sem napovedal svoje ponovno rojstvo in zaspal v temačnem upanju.
2
Opit in s preklano lobanjo sem se zbudil ob mrtvem jagnjetu, upajoč na zadnjo kapljico krvi, preden jo izsesajo močvirniki. Molče sem sedel ob mrtvem truplu in preklinjal lastne matere izvor, podarjen sestri. Hladen in mrtev sem se odpravil k tretjemu ribniku, da se bi zgrudil ob senci tujca, čakajočega na netopirje. Nihče ga ni ljubil. Njegovo glavo je sežigala laž in sovraštvo je sežigalo njegovo srce. Ob njegovi glavi se je dvignila senca strahu. Ko se je znočilo, se je kristalno zlomilo njegovo srce in mrak ga je udaril po čelu. Na desni se je prikazalo krvavo obličje hudiča, on pa se je predramil in se zakadil vanj, tako da je modro izginil v srebrni senci drevesa. Pregnali so me netopirji, pričakujoči tople malice.
3
Trdno odločen sem se odpravil mimo izb, v katerih so glasno prepevali aristokrati. Komunisti so veselo vlivali pijačo v jarek, in ulival sem jo z njimi. Upajoč na mehko posteljo sem se ulegel na kamen in pri vzglavju se je spet pojavila senca tujca. Opazil sem zledenelo obličje očeta, ki se je spremenilo v starca in pobledelo. Sladke muke so požirale njegovo meso in materine kristalne solze so zbadale oči slepca. Tako so pogasile svetilke v hladni izbi in izza škrlatnih mask so se molče gledali pijani ljudje, upajoči, da jih požre ta preklet rod.
NA BELEM POKOPALIŠČU
Globok je bil dremež v temnih strupih, napolnjen z zvezdami in belim obličjem matere, okamenelim. Kot slepčev je zvenel trdi očetov glas in je zaklinjal grozo. Jaz pa sem miren, rdeče polagal sestrino truplo v grob in čakal zveri, da raztrgajo še zadnje ostanke človeka v meni. Tako sem opeval okamenele bogove starega Rima in požiral vetrove krščanstva. Odprl sem usta in izpljunil žuželko, podobno preobraženemu Kafku in jo zmečkal. Srebrno so divjale vode in divjal sem z njimi, veselil Valpurgine noči. Na grmadi sem sežgal Rdečo kapico in Volka križal v simbol padlega Spartaka. Divji valovi so pripovedovali o ekshumiranem truplu majhne Morske deklice. Črno sem poslušal in štel umirajoče ptice sosednje galaksije. Bledo je bilo kričeče srce v rokah, preklinjajoče slabe spomine starih dni. Kričal je tudi Leonidasov glas in s klinom klesal imena padlih vojakov, po kamnitih ploščah pred Termopilami. Odšel sem v prepričanju, da bo naslednji dan tudi na sestrin grob posijalo sonce in pregnalo njegov krik.
AKT
Že dolgo je gorel ogenj v ognjišču in trohneli les je izdihnil zadnjo sapico. Drhteče drobne ročice dekleta so onemele ob golem vznožju. Črno je drsela solza po licu in razjedala kožo, že podobno starkini. Blede so bile oči in tudi lasje se je zdelo, da so pobledeli. Le smeh je ostal rdeč, skrit za golim hrbtom. Tujčeva roka se je umaknila in za sabo pustila tihe brazde. Nem je bil krik tiho se sprehajajoč po trpinčenih ustnicah. Zlomljeno je bilo kristalno telo, brez leska belih biserov. Sova je naznanjala jutro in srebrno je sijala luna. Srebrn je tudi bil obaz, strmeč v plamen. Glasno je pokal lesen pot na hrbtu in se spremenil v črne mravlje. Noč je odšla, zveri so izginile in v sobi pustile onemele poglede.
SLAP
Srebrno je šepetalo kamenje o mladosti. Kamene solze so lomile vrtnice, da je njih kri padla po slapu tegob. Pod slapom je mrtev ležal kralj Ojdip in v pesti drobil svoje kristalne oči. Globoko je dihal njegov duh, čakal na ribe, ki bi mu zglodale kosti. Pihal je miren veter, ki mu je barval bel obraz.tu in tam je nanj padel kamen, mu zdrobil kakšno kost ali del lobanje. Lačna ga je poljubljala Saloma, hrepeneča po spolnosti. V vrstah so čakali demoni na vstop v glavo, da bi videli kakšen gnusen prizor življenja. Duh slepega starca je spoznal, da je življenje poosebljen gnus, ki se reži v obraz vsakemu posamezniku. Kamenje je utihnilo ob truplih padlih vrtnic in se za trenutek zamislilo o čudežnem pomenu življenja.
JAN ŠMARČAN
Videl sem te v vseh pozah,
ujetega v Michelangelovi sliki,
ustvarjenega in uničenega,
rojenega v mrtvi, gluhi dobi,
kjer je v obrazih krvav odsev,
in nemost žge,
in neumnost časa,
toda že sedaj odmeva tvoja pesem,
plitve filozofije na globokih krajih.
MARKO SAMEC
Ko si se našel, si se zgrozil,
v spoznanju, da nisi božanstvo,
si odšel v smehu,
se odcepil od človeka,
se napisal v stotih pesmih,
se narisal v stotih slikah,
in se začudil svoji nadnaravni podobi.
V ŠKRLATNIK REKAH
(Za L. H.)
Duša molči belo pomlad,
v temi, krokarji prebujajo roso,
in mesec krade z neba zelene kristale.
Iz temne veže je stopila zlata postava,
mladenka,
obdana od mesecev svetlobe,
žareča tja čez,
v srčni snežni hlad.
O bel križ. V temnem dvogovoru sva jo ujela,
divje srce je pobledelo ob gozdu,
bela pokopališča so izginila,
v tišini škrlatnih rek.
JUTRANJA KAVA
Z zgodaj umrlim sem bil na kavi,
razpravljala sva o malovrednem menihu…
»Počival je pod bezgovim grmom,
kjer se po gozdu goni divjad!«
mi je tiho prodajal besede …
Opazovala sva srebrne galebe,
trkali so na sosednjo okno,
prosili za bel kruh, kot cigani.
Bel oblak je rušil črno mesto,
požiral majhne zvezde,
in za luno pregnal zadnjega samoroga.
Čas je zbežal z verige,
tudi galebi so zbežali,
končno sva odšla.
OBJEM
Ko si me objela,
me z noževim rezilom pobožala,
si opazila, da sem nehal jokati,
plesati s hčerami senc,
kot pred davnimi trenutki s tabo.
MISLI
Svetloba je tema + ena,
vodi nas iracionalnost,
abstraktnost,
slepota nam pomaga spregledati,
lakota nahraniti,
smrt preživeti,
in kljub petim čutom,
tega ne opazimo.
TIŠINA NARAVE
Sončni žarki prebadajo zidove stavb,
označujejo prašne delce,
da razdelijo senco po oblakih,
ki so že davno pobledeli,
kot kosti padlih bojevnikov puščav.
GLASOVI
Glasovi klavirja,
preglasni za tišino,
odmevajo v lesenem blodnjaku,
v njem prikazni obdane v kože,
premikajoče ustnice,
pozabljene saje sveč.
