Niko Schlamberger,
predsednik
Slovensko društvo INFORMATIKA
Ob prvih razmišljanjih, da bi bili Slovensko protestantsko društvo in Slovensko društvo INFORMATIKA soorganizatorja simpozija, posvečenega petstoletnici rojstva Primoža Trubarja, je bilo izrečenih kar nekaj pomislekov. Informatika in protestanti? Trubar in informatiki? Ob predlogu naziva simpozija – Trubar in internet – in njegovem podnaslovu – Slovenci na začetku in na koncu Gutenbergove galaksije – se niso pomisleki nič unesli, prej nasprotno, saj je bilo videti, kakor da se poskuša na silo povezovati nezdružljive pojme in pojave. Tudi besedna zveza Gutenbergova galaksija se je zdela vsaj eksotična, če že ne neprimerna.
Ob nekoliko globljem in temeljitejšem premisleku se izkaže, da gre vendarle za več skupnega, kakor se razodene na prvi pogled. Trubar je zaslužen, da smo dobili Slovenci prvo tiskano knjigo. To je obče znano dogodek, ki ga v zvezi s simpozijem ne bi bilo treba niti ponavljati, če ne bi stalo za tem nekaj več. Tisto več je dejstvo, da je Trubar kmalu po Gutenbergovem izumu tiska s premičnimi črkami, slabih sto let zatem, izdal prvo knjigo v slovenščini. Sto let v tistem času za prenos tehnologij, in tisk je bil vsekakor nova tehnologija, ni bila tako dolga doba, kakor je danes, ko merimo čas prenosa tehnologije iz laboratorija v industrijo kvečjemu v letih. Vendar tudi zgolj to samo po sebi še ni epohalen dosežek, saj bi lahko knjigo v slovenščini kljub počasnemu prenosu tehnologij natisnil kdo drug tudi že prej. Trubarjev dosežek je dvojen: uporabil novi izum, ki pomeni revolucijo v načinu prenosa informacije, in ga povezal s svojo vizijo in spoznanjem, da smo Slovenci narod in slovenščina jezik, ki je enakopraven drugim evropskim jezikom.
Pri načinu prenosa informacije beležimo štiri revolucije v najplemenitejšem pomenu te besede, pri čemer je vsaka ohranila prednosti prejšnje in ji dodala novo kvaliteto. Vsaka od njih je tudi omogočila kvantni skok v razvoju družbe sploh. Prva je jezik, ne kot sredstvo komuniciranja, saj le-to ni privilegij, ki bi bil pridržan za človeka, temveč kot sredstvo za izražanje abstraktnih pojmov. S tem, ko je človek uporabil jezik, je osebna izkušnja postala prenosljiva in verjetno je prav jezik omogočil nadaljnji razvoj človeštva, saj je komunikacija le potreben pogoj za prenos informacije, ne pa tudi zadosten. Pri prenosu informacije je namreč bistvena semantika, torej pomen, ki ga imajo podatki kot nosilec informacije. Jezik je omogočil nastanek prvih kultur, katerih maksimalni domet je verjetno inkovska država. Naslednja revolucija, ki je ohranila dosežek prve in ga nadgradila z novo kvaliteto, je bila iznajdba pisave. S pisavo je informacija postala prenosljiva in trajna. Pisava je omogočila nastanek države in civilizacije, kakor ju pojmujemo danes. Največji domet pisave kot pospeševalke razvoja družbe je bila rimska civilizacija, ki je v marsikaterem pogledu temelj današnjega pojmovanja države. Tretja revolucija je iznajdba tiska, s čimer je informacija šele lahko postala tudi splošna. Omogočila je nastanek industrijske družbe, to je družbe, ki je dosegla vrhunec prav za časa našega življenja. Zadnja, četrta revolucija, katere nastajanju so priča naše generacije, je iznajdba računalnika in komunikacij. Najbrž najvidnejša in tudi najbolj dalekosežna njena demonstracija je internet. S tem je informacija postala ne le prenosljiva, trajna in splošna, temveč tudi takojšnja. V trenutku, ko je dogodek posnet, je tudi že prenesen po vsem svetu. Nobenega dvoma ni, da so prav naše generacije priča nastajanju informacijske družbe.
Trubarjev čas je prva doba po iznajdbi tiska, pa več kot le to. Njegov čas je tudi čas iznajdbe kompasa, odkritja Amerike, začetek širše uporabe smodnika, njegova sodobnika sta bila Galileo Galilei in Nikolaj Kopernik, v tistem času je začelo nastajati naravoslovje kot znanost v današnjem pomenu besede. Ob tem, da je Zemlja postala manjša, izmerljiva in se pomaknila iz središča sveta na njegovo obrobje, je svet je začel dobivati nove razsežnosti, novo podobo. Srednjeveški vzorci in paradigme očitno niso bili večni in nespremenljivi, narava je začela postajati merljiva in razčlenljiva. Prvič po antiki je kazalo, da se svet spreminja hitreje in močneje, kakor se je kadarkoli poprej. Tako okolje je imelo verjetno vpliv na način razmišljanja in na pogled na svet sploh. V takem okolju je bilo mogoče nove koncepte in zamisli razviti do delujočih rešitev, ki so bile na mnogih področjih, ne le na religioznem, naravnost krivoverske. Če bi se Trubar rodil prej, najbrž zanj ne bi danes niti vedeli.
Šele danes lahko vidimo in razumemo, da smo Slovenci ob iznajdbi tiska stopili na pot, ki nas je popeljala ne le v razviti svet, saj je bilo ozemlje, na katerem živimo, tisočletja med najrazvitejšimi deli sveta, temveč smo tedaj skupaj z drugimi razvitimi narodi tiste dobe naredili prvi korak na poti razvoja industrijske družbe. Njegova zasluga pa je še večja tudi iz drugega razloga. V znanosti in tehniki so novi dosežki večinoma neke vrste evolucija, spoznanja in odkritja pa elementi, ki so medsebojno povezani. Najlepša ilustracija tega spoznanja je Newtonova misel, da je videl dlje, ker je stal na ramenih velikanov. Pri vizijah ramen drugih ni – ali vizija je ali pa je ni. Pri tem je treba imeti poleg vizije tudi pogum za njeno uresničenje in šele oboje skupaj lahko omogoči nov dosežek.
Pri Trubarju gre tedaj za bistveno več kot le za uporabo Gutenbergovega izuma. Očitno je moral imeti vizijo, kaj hoče doseči, imel pa je tudi pogum in voljo, da je vizijo uresničil. Na začetku Gutenbergove galaksije je svoje rojake nagovoril z »lubimi Slovenci«, s čimer tem je Slovence formalno konstituiral kot narod. Verjetno si besede in izmislil sam in smo Slovenci obstajali kot narod tudi že prej, vendar jo je uporabil in natisnil. To je moralo biti v njegovem času za nas, ki o tem razmišljamo petsto let za njim in ki se nam zdi samoumevno, da smo Slovenci, v svetu, ki ga je obvladalo nekaj tradicionalno priznanih nacionalnih držav, nepredstavljivo pogumno dejanje. Knjiga, ki jo je v slovenščini izdal leta 1551, je slovenščino konstituirala kot svetovni jezik in to v času, ko se je znanstvena literatura pisala in tiskala v latinščini, narodni jeziki na so si šele utirali pot v književnost. To dvoje, namreč da nas je imenoval Slovence in da je povzdignil slovenščino v svetovni jezik, je njegov dosežek za vse čase in zato ga bomo po pravici častili, dokler bomo Slovenci in dokler bomo govorili slovenščino.
Na začetku Gutenbergove dobe, dobe tiska, nas je torej Trubar umestil v zgodovino kot Slovence in naš jezik povzdignil v svetovni jezik. Gutenbergova doba se izteka in začenja se nova doba, doba računalnikov in komunikacij. To nikakor ne pomeni, da bo tisk izumrl. Nikakor ne, saj tudi pisava ni izrinila jezika in tudi tisk ne pisave. Vsekakor pa to pomeni, da se z novimi načini prenosa informacije odpirajo nove možnosti razvoja družbe, ki so bile prej vsaj neuresničljive, če že ne tudi nepredstavljive. Pri tem ne mislimo zgolj na nove načine opravljanja funkcij, ki so bile znane že prej. Ne mislimo torej na računalniško podprto poslovanje in delovanje vseh segmentov družbe in gospodarstva, kar danes radi označujemo s predpono e-. V mislih imamo nove pojave, ki jih brez novih tehnologij ne bi bilo, kot so internetna država, ki ima sedež v nekem stanovanju v Ameriki, ki izdaja potne liste, podeljuje državljanstva; pa virtualne svetove, kot je Drugo življenje, kamor se lahko preselimo ali zatečemo, kjer se izdaja virtualni denar, ki ima z realnim realno menjalno razmerje, in podobne.
Na začetku Gutenbergove galaksije smo Slovenci postali narod s svojim jezikom. Na njenem koncu smo ustanovili svojo državo, enakopravni smo v Evropski zvezi najrazvitejših držav sveta, ki ji prav v času tega simpozija tudi predsedujemo. Ni gotovo, ali se prehojene poti od prve slovenske knjige do vodenja Evropske zveze v celoti prav zavedamo in ali znamo dovolj ceniti pomen in dosežek naroda, ki ga je, kakor se je pesniško izrazil Kajuh, samo milijon. Na koncu Gutenbergove galaksije se začenja nova pot, mogoče bi jo v kontekstu tega simpozija lahko poimenovali von Neumannova galaksija, na kateri smo naredili šele prve korake. To je nova pot in nova priložnost za vse, za majhne narode in države še tem bolj pomembna. Kar bi si želeli na začetku te poti, je, da bi se Slovencem rodil nov Trubar, ki bi z vizijo in pogumom svojega rojaka izpred petsto let mogel in znal izkoristiti potencial, ki se skriva v računalnikih in komunikacijah in ki bi nas usmeril, kakor je to napravil Primož, za naslednjih petsto let.
Niko Schlamberger,
predsednik
Slovensko društvo INFORMATIKA
Ob prvih razmišljanjih, da bi bili Slovensko protestantsko društvo in Slovensko društvo INFORMATIKA soorganizatorja simpozija, posvečenega petstoletnici rojstva Primoža Trubarja, je bilo izrečenih kar nekaj pomislekov. Informatika in protestanti? Trubar in informatiki? Ob predlogu naziva simpozija – Trubar in internet – in njegovem podnaslovu – Slovenci na začetku in na koncu Gutenbergove galaksije – se niso pomisleki nič unesli, prej nasprotno, saj je bilo videti, kakor da se poskuša na silo povezovati nezdružljive pojme in pojave. Tudi besedna zveza Gutenbergova galaksija se je zdela vsaj eksotična, če že ne neprimerna.
Ob nekoliko globljem in temeljitejšem premisleku se izkaže, da gre vendarle za več skupnega, kakor se razodene na prvi pogled. Trubar je zaslužen, da smo dobili Slovenci prvo tiskano knjigo. To je obče znano dogodek, ki ga v zvezi s simpozijem ne bi bilo treba niti ponavljati, če ne bi stalo za tem nekaj več. Tisto več je dejstvo, da je Trubar kmalu po Gutenbergovem izumu tiska s premičnimi črkami, slabih sto let zatem, izdal prvo knjigo v slovenščini. Sto let v tistem času za prenos tehnologij, in tisk je bil vsekakor nova tehnologija, ni bila tako dolga doba, kakor je danes, ko merimo čas prenosa tehnologije iz laboratorija v industrijo kvečjemu v letih. Vendar tudi zgolj to samo po sebi še ni epohalen dosežek, saj bi lahko knjigo v slovenščini kljub počasnemu prenosu tehnologij natisnil kdo drug tudi že prej. Trubarjev dosežek je dvojen: uporabil novi izum, ki pomeni revolucijo v načinu prenosa informacije, in ga povezal s svojo vizijo in spoznanjem, da smo Slovenci narod in slovenščina jezik, ki je enakopraven drugim evropskim jezikom.
Pri načinu prenosa informacije beležimo štiri revolucije v najplemenitejšem pomenu te besede, pri čemer je vsaka ohranila prednosti prejšnje in ji dodala novo kvaliteto. Vsaka od njih je tudi omogočila kvantni skok v razvoju družbe sploh. Prva je jezik, ne kot sredstvo komuniciranja, saj le-to ni privilegij, ki bi bil pridržan za človeka, temveč kot sredstvo za izražanje abstraktnih pojmov. S tem, ko je človek uporabil jezik, je osebna izkušnja postala prenosljiva in verjetno je prav jezik omogočil nadaljnji razvoj človeštva, saj je komunikacija le potreben pogoj za prenos informacije, ne pa tudi zadosten. Pri prenosu informacije je namreč bistvena semantika, torej pomen, ki ga imajo podatki kot nosilec informacije. Jezik je omogočil nastanek prvih kultur, katerih maksimalni domet je verjetno inkovska država. Naslednja revolucija, ki je ohranila dosežek prve in ga nadgradila z novo kvaliteto, je bila iznajdba pisave. S pisavo je informacija postala prenosljiva in trajna. Pisava je omogočila nastanek države in civilizacije, kakor ju pojmujemo danes. Največji domet pisave kot pospeševalke razvoja družbe je bila rimska civilizacija, ki je v marsikaterem pogledu temelj današnjega pojmovanja države. Tretja revolucija je iznajdba tiska, s čimer je informacija šele lahko postala tudi splošna. Omogočila je nastanek industrijske družbe, to je družbe, ki je dosegla vrhunec prav za časa našega življenja. Zadnja, četrta revolucija, katere nastajanju so priča naše generacije, je iznajdba računalnika in komunikacij. Najbrž najvidnejša in tudi najbolj dalekosežna njena demonstracija je internet. S tem je informacija postala ne le prenosljiva, trajna in splošna, temveč tudi takojšnja. V trenutku, ko je dogodek posnet, je tudi že prenesen po vsem svetu. Nobenega dvoma ni, da so prav naše generacije priča nastajanju informacijske družbe.
Trubarjev čas je prva doba po iznajdbi tiska, pa več kot le to. Njegov čas je tudi čas iznajdbe kompasa, odkritja Amerike, začetek širše uporabe smodnika, njegova sodobnika sta bila Galileo Galilei in Nikolaj Kopernik, v tistem času je začelo nastajati naravoslovje kot znanost v današnjem pomenu besede. Ob tem, da je Zemlja postala manjša, izmerljiva in se pomaknila iz središča sveta na njegovo obrobje, je svet je začel dobivati nove razsežnosti, novo podobo. Srednjeveški vzorci in paradigme očitno niso bili večni in nespremenljivi, narava je začela postajati merljiva in razčlenljiva. Prvič po antiki je kazalo, da se svet spreminja hitreje in močneje, kakor se je kadarkoli poprej. Tako okolje je imelo verjetno vpliv na način razmišljanja in na pogled na svet sploh. V takem okolju je bilo mogoče nove koncepte in zamisli razviti do delujočih rešitev, ki so bile na mnogih področjih, ne le na religioznem, naravnost krivoverske. Če bi se Trubar rodil prej, najbrž zanj ne bi danes niti vedeli.
Šele danes lahko vidimo in razumemo, da smo Slovenci ob iznajdbi tiska stopili na pot, ki nas je popeljala ne le v razviti svet, saj je bilo ozemlje, na katerem živimo, tisočletja med najrazvitejšimi deli sveta, temveč smo tedaj skupaj z drugimi razvitimi narodi tiste dobe naredili prvi korak na poti razvoja industrijske družbe. Njegova zasluga pa je še večja tudi iz drugega razloga. V znanosti in tehniki so novi dosežki večinoma neke vrste evolucija, spoznanja in odkritja pa elementi, ki so medsebojno povezani. Najlepša ilustracija tega spoznanja je Newtonova misel, da je videl dlje, ker je stal na ramenih velikanov. Pri vizijah ramen drugih ni – ali vizija je ali pa je ni. Pri tem je treba imeti poleg vizije tudi pogum za njeno uresničenje in šele oboje skupaj lahko omogoči nov dosežek.
Pri Trubarju gre tedaj za bistveno več kot le za uporabo Gutenbergovega izuma. Očitno je moral imeti vizijo, kaj hoče doseči, imel pa je tudi pogum in voljo, da je vizijo uresničil. Na začetku Gutenbergove galaksije je svoje rojake nagovoril z »lubimi Slovenci«, s čimer tem je Slovence formalno konstituiral kot narod. Verjetno si besede in izmislil sam in smo Slovenci obstajali kot narod tudi že prej, vendar jo je uporabil in natisnil. To je moralo biti v njegovem času za nas, ki o tem razmišljamo petsto let za njim in ki se nam zdi samoumevno, da smo Slovenci, v svetu, ki ga je obvladalo nekaj tradicionalno priznanih nacionalnih držav, nepredstavljivo pogumno dejanje. Knjiga, ki jo je v slovenščini izdal leta 1551, je slovenščino konstituirala kot svetovni jezik in to v času, ko se je znanstvena literatura pisala in tiskala v latinščini, narodni jeziki na so si šele utirali pot v književnost. To dvoje, namreč da nas je imenoval Slovence in da je povzdignil slovenščino v svetovni jezik, je njegov dosežek za vse čase in zato ga bomo po pravici častili, dokler bomo Slovenci in dokler bomo govorili slovenščino.
Na začetku Gutenbergove dobe, dobe tiska, nas je torej Trubar umestil v zgodovino kot Slovence in naš jezik povzdignil v svetovni jezik. Gutenbergova doba se izteka in začenja se nova doba, doba računalnikov in komunikacij. To nikakor ne pomeni, da bo tisk izumrl. Nikakor ne, saj tudi pisava ni izrinila jezika in tudi tisk ne pisave. Vsekakor pa to pomeni, da se z novimi načini prenosa informacije odpirajo nove možnosti razvoja družbe, ki so bile prej vsaj neuresničljive, če že ne tudi nepredstavljive. Pri tem ne mislimo zgolj na nove načine opravljanja funkcij, ki so bile znane že prej. Ne mislimo torej na računalniško podprto poslovanje in delovanje vseh segmentov družbe in gospodarstva, kar danes radi označujemo s predpono e-. V mislih imamo nove pojave, ki jih brez novih tehnologij ne bi bilo, kot so internetna država, ki ima sedež v nekem stanovanju v Ameriki, ki izdaja potne liste, podeljuje državljanstva; pa virtualne svetove, kot je Drugo življenje, kamor se lahko preselimo ali zatečemo, kjer se izdaja virtualni denar, ki ima z realnim realno menjalno razmerje, in podobne.
Na začetku Gutenbergove galaksije smo Slovenci postali narod s svojim jezikom. Na njenem koncu smo ustanovili svojo državo, enakopravni smo v Evropski zvezi najrazvitejših držav sveta, ki ji prav v času tega simpozija tudi predsedujemo. Ni gotovo, ali se prehojene poti od prve slovenske knjige do vodenja Evropske zveze v celoti prav zavedamo in ali znamo dovolj ceniti pomen in dosežek naroda, ki ga je, kakor se je pesniško izrazil Kajuh, samo milijon. Na koncu Gutenbergove galaksije se začenja nova pot, mogoče bi jo v kontekstu tega simpozija lahko poimenovali von Neumannova galaksija, na kateri smo naredili šele prve korake. To je nova pot in nova priložnost za vse, za majhne narode in države še tem bolj pomembna. Kar bi si želeli na začetku te poti, je, da bi se Slovencem rodil nov Trubar, ki bi z vizijo in pogumom svojega rojaka izpred petsto let mogel in znal izkoristiti potencial, ki se skriva v računalnikih in komunikacijah in ki bi nas usmeril, kakor je to napravil Primož, za naslednjih petsto let.
