ČLOVEŠKI SVETOVI KOT UČINKI SIMBOLNE KOMUNIKACIJE V SFERAH USTNEGA, PISNEGA IN ELEKTRONSKEGA NAČINA OBČEVANJA
Razmišljanje o Trubarju in internetu je kar daleč od osrednjih tem mojega siceršnjega raziskovalnega zanimanja, povezanega z antropologijo popularne glasbe in antropološko metodologijo, a je kljub temu odličen izziv za premislek o izzivih časa, ki jih prinaša obdobje digitalizacije. Pri razpravljanju o tem, kakšne radikalne spremembe v vsakdanjem življenju nam prinaša - in jih še najavlja - digitalna revolucija, bom uporabil svoje splošno antropološko znanje in praktične izkušnje uporabnika sodobnih informacijskih tehnologij, ne da bi o samem internetu in njegovih pritiklinah uporabil empirične vire, ki bi jih pridobil z neposrednim etnografskim delom, kar bi bil standarden kulturnoantropološki pristop.
Antropološke razsežnosti prelomnih časov, ki jih je prinesla uvedba novih komunikacijskih tehnologij, ki temeljijo na vzpostavitvi enotnega protokola v svetovno razširjeni mreži, še sicer niso povsem razvidne, pa vendar dovolj, da jih je mogoče na kratko skicirati in uvodoma podati nekaj primerjav v načinih komuniciranja skozi čas ter iz njih izhajajoče konstitucije različnih človeških svetov znotraj galaksij ustnega sporočanja, pisnega občevanja pred in po iznajdbi tiska in na koncu ob vstopu v Turingovo galaksijo, ki temelji na elektronskem, digitalnem komuniciranju. Na koncu svojega razmišljanja o slovenskih krakih zadnje galaksije, ki jo je Benedict Anderson imenoval kapitalizem tiska (1983), iz katere počasi izstopamo, pa bom podal še nekaj misli in primerov, ki izhajajo iz mojega naključnega poznavanja posameznih izsekov prostora, ki mu pravimo globalni prostor.
Mediji komunikacije in človeški svetovi
Antropološko gledano smo bili doslej soočeni le z dvema načinoma komunikacije in nekaj mediji, ki so to komunikacijo omogočali, s tem pa tudi z dvema različnima človeškima svetovoma, za razumevaje katerih so v preteklosti morali iznajti kar cele veje znanosti, da bi jima bili kos.
Čeprav ne bomo nikoli vedeli, kdaj se je to dejansko zgodilo, pa vemo dovolj, da lahko nastanek naše vrste postavimo v okrilje velikega poka, ki je porodil človeško kulturo. To je bila iznajdba simbolne komunikacije. Čeprav znajo z znaki operirati, torej jih prepoznavati in sporočati, tudi druga živa bitja, celo vse do rudimentarnih primerov propozicijskega govora (glej Muršič 2004), pa je le človek razvil takšen način sporočanja znakov, pri katerem v glavnem uporablja simbole. Ti pa, za razliko od znakov, ki kažejo oz. se nanašajo na konkretne pojave, vedno napotujejo na splošnosti. S simboli ne moremo sporočati o konkretnem brez uporabe splošnih predstav. Znake lahko uporabljamo le zato, ker njihova artikulacija temelji na razlikah med materialnimi nosilci pomena (zveni, barvami, oblikami itd., ki jih zaznavamo), ki pa sami nimajo nobenega pomena - pomen generirajo razlike.
p>Spoznanje, da se je človeški govor pojavil dobesedno iz nič in, strukturno gledano, praktično v celoti, je staro komaj stoletje. V začetku 20. stoletja ga je po nekajdesetletnih prizadevanjih po rekonstrukciji najstarejšega (izvirnega, izhodiščnega) človeškega jezika formuliral švicarski lingvist Ferdinand de Saussure (1997[1916]).
p>Človeški govor temelji na prepoznavanju razlik med posameznimi nosilci pomena (fonemi), ki sami nimajo nobenega pomena, njihov pomen pa temelji na praktičnem družbenem konsenzu o priznavanju razlik, ki jih je mogoče slišati.
Šokantno spoznanje, da jezik – za razliko od govora, ki ga prakticiramo – tako rekoč nima zgodovine in da se je, ko se je enkrat pojavil, pojavil nenadoma in v celoti, je povsem skregano z našim razumom in dojemanjem resničnosti. Še več, razvoj, ki je pripeljal do uporabnega govora, nam ne pove ničesar o jeziku samem: če hočemo razumeti strukturo jezika, moramo pozabiti na njegov razvoj. Ne bi rad izzvenel redukcionistično, češ da je človeški govor edina človeška zmožnost, na kateri temelji človeška kultura – to seveda očitno ne drži – in da je jezik edini model človeške simbolne komunikacije – kar prav tako ne drži, toda vrste, ki ji pravimo homo sapiens sapiens, brez velikega poka, tj. trenutka, ko je človeštvo spregovorilo, ne bi bilo.
Preden se ustavim pri prvotni simbolni galaksiji, ki jo je naselil – to je eden pomenov glagola colere, iz katerega izhaja beseda kultura – človek, to je človeški svet, ki temelji na ustnem posredovanju informacij, moram pojasniti, kaj je tako epohalnega in revolucionarnega v preskoku od uporabe znakov do izuma simbolov. Glede na to, da je oba mogoče opredeliti zelo podobno, pogosto ne opazimo ključne razlike med obema. Znak je namreč nekaj, kar stoji na mestu nečesa drugega, prav tako pa je tudi simbol znak, ki stoji na mestu nečesa drugega. Oba kažeta na nekaj drugega. Vsak simbol je znak, ni pa vsak znak tudi simbol.
V klasični Peircevi opredelitvi poznamo tri vrste znakov: indekse, ikone in simbole (prim. Edgar in Sedwick 1999). Tipičen primer indeksov so lastna imena, ki označujejo posameznike, kraje, dogodke itd. Ikone so tisti znaki, ki označujejo s podobnostjo, npr. zemljevidi. Podobno uporabljamo tudi signale, ki vedno neposredno označujejo nekaj konkretnega.
Tako ikone in indeksi kot simboli so sestavljeni iz materialne in nematerialne komponente, označevalca in označenca, in pomen, ki ga pripisujemo znaku, izhaja iz družbenega dogovora o pomenu. Ključna razlika med obema vrstama označevanja je v dometu označevanja. Indeksi in ikone ter signali namreč reprezentirajo oziroma kažejo na posamične primere in jih vedno povezujemo s partikularno izkušnjo zaznave, medtem ko simbol, prav narobe, vedno kaže nekaj splošnega, nekaj, kar je izvedeno iz izkušnje ali nima prav nobene zveze z njo. Da ne bo kakšne pomote: znake uporabljajo vsa živa bitja. In tudi simbolov se nekatere vrste do določene mere lahko naučijo uporabljati, vendar pa doslej ne poznamo nobene, razen naše, ki bi razvila simbolni sistem komunikacije. Če bi ga, bi ga gotovo opazili, prepoznali, razbrali in prej ali slej prevedli v človeški jezik.
Zakaj je to tako pomembno? S simboli je mogoče prikazovati neobstoječe reči. Simboli omogočajo takšno stopnjo abstraktnega sporočanja, da dobesedno - in radikalno - presegajo omejitve prostora in časa neposredne praktične izkušnje. Reprezentacijske prakse obsegajo dva zelo različna načina družbenega učinkovanja. Prvi izhaja iz funkcije predstavljanja tistega oz. tega, o čemer sporočamo, drugi omogoča zastopanje in ustvarja neznosen občutek pritiska simbolnega sveta, ki v nekem smislu zaživi svoje življenje in postane naš neuničljivi gospodar.
Ko je torej človeštvo razvilo simbolni sistem komunikacije, se je oborožilo z izjemno uporabnim sistemom prenosa znanja in izkušenj. Ustni prenos znanja in izkušenj je omogočal razširiti spomin in usmeriti pogled v prihodnost, predvsem pa je omogočil izjemno učinkovito akumulacijo znanja in izkušenj. Z obvladovanjem in uporabo govora je človeštvo razvilo specifične oblike človeške kulture. Čeprav je kulturo mogoče razumeti na nekaj sto različnih načinov, se je dobro spomniti glavnih izhodiščnih pomenov besede kultura, ti pa so obdelovanje, gojenje, naseljevanje, varovanje in čaščenje. Ker se vse te značilnosti še vedno skrivajo v pojmovanju kulture, ta beseda ni le ena najbolj zapletenih besed v našem besednjaku (Williams 1988[1976]), temveč tudi sredstvo, s katerim tisti, ki si prizadevajo vladati, učinkovito zarisujejo družbene ločnice, da lahko nadzorujejo bantustane in rezervate ter gulage, v katere trpajo neprilagojene in nepokorne.
Izjemno učinkovit ustni prenos znanja je omogočil nesluteni razvoj človeške vrste, ki je v dobrem stotisočletju naselila celoten planet in se pokazala kot najuspešnejša in najnevarnejša vrsta na tem svetu.
Prva nadaljnja revolucija v načinu komuniciranja se je zgodila, ko so ljudje začeli znake tudi zapisovati. Iznajdba pisave je sovpadala z nastankom centralizirane države. Ne bom se spuščal v spekulacije, kaj je bilo prej, kura ali jajce, vendar je iz zgodovine bolj ali manj jasno, da brez zapisovanja nihče ne bi mogel vladati večjemu številu ljudi in jih nadzorovati. Nekateri stopnjo kulturnega razvoja z uvedbo pisave imenujejo civilizacija, vendar verjetno ni najprijetneje izenačevati civilizacije z vzpostavljanjem hierarhičnih razmerij in uzakonjanjem medčloveškega izkoriščanja. Socialni oz. kulturni antropologiji so dolgo časa pripisovali domeno raziskovanja kultur pred uvajanjem pisav. O ločnici med obema svetovoma je v desetletjih, ko je postalo bolj ali manj jasno, da so se (ali se bodo) opismenili še zadnji ostanki nepismenih ljudstev, med drugimi pisal tudi Jack Goody (1993).
Ena ključnih razlik med kulturami, ki temeljijo na ustnem prenosu znanja, in civilizacijami, ki uporabljajo pisavo, je v trajnejšem vzpostavljanju hierarhičnih razmerij in koncentracijo ter centralizacijo znanja in družbene moči v »civilizacijah«. V centraliziranih državah in imperijih se vzpostavlja trajnejša oblast z delom množice državnih pisarjev in vojakov (glej Southall 2000[1998]). Derridajevsko rečeno (1976): sled znanja označuje napredovanje človeštva, ki doživi naslednjo veliko revolucijo z uporabo najprej slikovne, nato zlogovne in naposled še fonetske pisave. Sled znanja se je neizbrisno spreminjala v sled moči in nasilja. Znanje in moč sta nerazdružljiva dvojčka (Foucault 1991).
Po daljših obdobjih vzponov in padcev znanja v različnih svetovnih civilizacijah se šele z iznajdbo tiska pojavi nova oblika ureditve človeškega sveta, ki je na eni strani demokratizirala medčloveške odnose, na drugi strani pa je še poglobila eksploatacijo naravnih in kulturnih virov. V obdobju tiska je bilo prvič mogoče opismeniti množice, to pa zato, da jih je bilo mogoče vpreči v voz kapitalistične produkcije. Splošno izobraževanje, ki je narekovalo standardizacijo »nacionalnih jezikov«, v katerih je bilo edino mogoče doseči dovolj dobre rezultate, da so delavci lahko stregli strojem, je zaplodilo obdobje nacionalizmov (Gellner 1983) in »predstavnih skupnosti« (imagined communities; Anderson 1983).
Ne glede na to, kako razumemo obdobje moderne, je povsem jasno, da je nacionalizem dokaj pozen izum oz. konstrukt zahodnih družb in da se skorajda neizogibno pojavlja povsod tam, kjer se izkristalizira neki temeljni jezik komunikacije v spregi šolskega sistema, javnosti in intelektualnega dela. V nekem smislu je torej svet tiska neizogibno tudi svet nacionalizmov. Prepoznavanje razlik med narodi temelji na vzajemnem prepoznavanju simbolnih ločnic (Barth 1969; Cohen 1985). Simboli, skratka, še vedno narekujejo temeljne načine oblikovanja človeških svetov.
Simbolna komunikacija in simbolne prakse
Kot sem že omenil, je zelo pomembno razumeti, da simbolna reprezentacija obsega tako predstavljanje kot zastopanje. Pri predstavljanju nam je povsem jasno, da gre za predstavljanje nečesa s pomočjo posredovanja nečesa drugega. Pri zastopanju pa ni tako: zastopnik zastopa nekoga oz. nekaj drugega, tako da deluje samostojno, na podlagi lastne moči delovanja in torej nastopa kot tvoren »delovalnik« oz. tvornik (agent). Zaradi učinkovanja takšnih reprezentacijskih praks se ljudem, kamorkoli se ozirajo, prikazujejo najrazličnejši »tvorniki«, »stvarniki« in »prvi gibalci«.
Ker pa je simbol prenašalec pomena, se nam nujno zazdi, kot da ima tudi simbol svojo lastno moč in voljo delovanja. Ta vidik zgrešenega razumevanja prenašalcev pomenov je doslej najučinkoviteje razkrinkal Karl Marx v njegovi znameniti kritiki blagovno-denarnega fetišizma (1986[1867]). Namesto da bi nam njegova analiza omogočala razumevanje tistih situacij, ki zasužnjujejo ljudi s pomočjo posredovanja informacij, se še danes pogosto nagibamo k razumevanju nekakšnih »naravnih« dejavnikov moči, ki pač delujejo po svoji lastni volji, kot na primer nekakšni »trki civilizacij«, ki naj bi temeljili na različnem tolmačenju simbolov.
Danes smo soočeni s povsem novo situacijo, ki so jo zaplodile izkušnje uvajanja novih medijev v dvajsetem stoletju. To so tisti mediji, ki so poleg ustnega sporočanja in njegovega zapisa, motorjev razvoja človeštva od samega začetka vrste mislečega človeka, dodali še ojačan in neskončno reproduktiven glas in podobo, ki sta pripeljali človeštvo v neko povsem novo galaksijo, ki jo bo še danes zelo težko ustrezno poimenovati, čeprav se že izteka obdobje rabe prvega izmed tovrstnih medijev, radia. Morda bi lahko to galaksijo imenovali Teslova galaksija, a sem se raje odločil za Turingovo, ki je njena digitalna nadgradnja, da bo še bolj jasno, v kakšni zagati smo pri njenem razumevanju. V mislih imam nepredvidljivo črno skrinjo, v kateri se procesirajo podatki (glej Richardson 1991: 173).
Prvi medij, ki je deloma obudil duha izhodiščnega ustnega prenosa znanja in spremljal nekatere pojave množičnih zablod 20. stoletja, v obdobju, ki ga je francoski sociolog Michel Mafessoli poimenoval »obdobje plemen« (1996), je bil radio. Ozvočeni Glas, ki je omamljal množice, z neuklonljivim zrnom (Barthes 1990[1977]) moči, je bil svojevrstna manifestacija tistega glasu, ki je prerokom narekoval zapisovanje božje besede. Enako kot zapisanemu božjemu glasu se je temu profanemu ojačanemu glasu le malokdo zmogel in znal upreti. Ko so nekaj desetletij kasneje temu gromkemu glasu, ki je odmeval iz zvočnikov, daleč od njegovega vira, dodali še podobo, najprej na filmu, kmalu zatem pa še na televiziji, se je očaranost množic še povečala, raven politične kulture pa začela skokovito raztapljati. In ko nas je slednjič zadela še zmes podobe, glasu in besedilnih sporočil na internetu, je vsakomur postalo jasno, da vstopamo v novo obdobje, ki bo vse prej kot obdobje konca zgodovine (Fukuyama 1992), kot so upali liberalnotržni sanjači in prevaranti.
Internet in galaksija porajajočega se novega človeškega sveta
V sklepu svojega razmišljanja, ki se le na daleč dotika obletnice delovanja Primoža Trubarja, a ga lahko vendarle omenim kot nekoga, ki je kljub vsem oviram uporabil tisk za uresničevanje svoje vere, bom poskušal podati nekaj izhodišč razmišljanja o tem, v kakšno novo galaksijo vstopamo danes, ko me vse bolj spremlja občutek, da bodo novodobni slovenski Trubarji, ki bodo v našem prostoru uresničevali svoje vizije, doživeli podobno usodo kot Pimož Trubar. Čeprav sem se z mrežno komunikacijo med računalniki srečeval že v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih in se kasneje iskreno veselil uporabnosti svetovnega spleta v njegovi nedolžni otroški fazi, ki je bila sila podobna navdušenju nad radijskim medijem v poznem 19. stoletju, nimam niti najmanjše predstave o tem, kam nas bo pripeljala. Čeprav upam, da se bo kolesje zgodovine zasukalo drugače, moram izraziti oločen skrbi.
Iz zgodbe o simbolni komunikaciji, ki spremlja in po svoje tudi narekuje zgodovinski razvoj človeštva v celoti, sem povsem izpustil vlogo podobe kot nosilca pomena. Kot vemo, so bile podobe od nekdaj del potrjevanja verovanjskih sistemov in s tem, kot piše Walter Benjamin, ukoreninjene v ritual, ki so se mu iztrgale šele z neskončno reproduktivnostjo umetnin po iznajdbi fotografije in drugih neskončno reproduktivnih nosilcev informacij (Benjamin 1998[1935-1939]). Ker so podobe vedno prenašale sublimno moč in ker so ikone same po sebi nosilke nadčloveške moči, se zastavlja vprašanje, če so vse oblike sodobnega »podobarstva«, tudi v obliki vročega oboževanja »zvezd« v popularni kulturi – sem sodi seveda tudi izdatno plačevanje podob, ki jih izdelujejo paparaci – in prevlada podob v oglaševanju ter na internetu res tako nenevarne in benigne kot si ponavadi zamišljamo. Zaradi več razlogov se bojim, da bo ikonodulska kultura sodobnih častilcev ikon, ki jim je internet dal še posebno močan impulz, dejansko porodila še hujše težave, kot jih je porodil radijski medij.
Namesto ojačanega glasu fašističnih voditeljev, ki je obvladoval podrhaljene množice v začetku 20. stoletja, nas morebiti čaka delovanje razpršene drhali, ki bo podpirala olepšane podobe sodobnih populistov in fašistov s človeškim obrazom, zadovoljna z vsemi omejitvami svobode, dokler bodo tarča ukrepov za zagotavljanje njihove varnosti »drugi«.
p>Upam, le, da se po tragediji zgodovina res ponavlja le kot farsa in da se bo odmev začaranosti nad Hitlerjevim in Mussolinijevim glasom ter estetiziranimi rituali črnosrajčnikov in rjavosrajčnikov, ki jih je opisoval Walter Benjamin, dejansko ostali edina tragedija sodobne evropske zgodovine in da nas v obdobju »vojne proti terorju« čaka le operetna epizoda bizarnega nagnjenja množic k popularnokulturnim ikonam, ki naj bi vodile sodobne evropske demokracije kot svoj osebni butik ali podjetje – to se seveda ne more končati drugače kot s polomom.
Naslednja pomembna točka, na kateri se je vsaj za nekaj časa pokazalo upanje za ugodno razvijanje medčloveških odnosov v nehierarhičnih mrežnih, celo rizomskih modelih, je povezano s prisvajanjem človeškega znanja in ustvarjalnosti. Institucija avtorskih pravic se je v rokah velikih korporacij in njihovih vojska pravnikov sprevrgla v pošast, ki bo skoraj gotovo ugonobila človeško ustvarjalnost. Če se bodo težnje nadzorovanja in monopolizacije avtorskih pravic nadaljevale na enak način kot se to dogaja v glasbi, lahko z veliko verjetnostjo, če ne kar z gotovostjo, napovem, da nas bo uveljavljanje oz. vsiljevanje korporativnih avtorskih pravic privedlo v katastrofo in povsem zatrlo človeško ustvarjalnost.
Tretja skrb, ki bi jo rad izpostavil prav na koncu, zadeva globalizacijo, digitalizacijo in procese, ki so jih pred časom označili kot postmoderne. Na srečo je pojem globalizacije že nekoliko passé, a ga moram na kratko vendarle še obglodati. Zelo dobro se zavedam, kaj pomeni globalna komunikacija, saj pripadam privilegirani generaciji, ki je lahko prva užila sadove satelitskega prenosa televizijskega signala v poznih šestdesetih letih in uvajanja kabelsko-satelitske televizije (v Mariboru) dobro desetletje kasneje. Povsem jasno je, da svet ne bo nikoli postal globalna vas, temveč se bo, nasprotno, še bolj diverzificiral. Edino, v kar sem skoraj prepričan, je, da bodo nacionalne države izgubile moč v trenutku, ko bodo ljudje prenehali verjeti v moč zamisli, ki jih druži. Dvomim pa, da se bo to zgodilo tako hitro, kot napovedujejo nekateri.
Z uvajanjem digitalne večpredstavne komunikacije in digitalizacijo komuniciranja z državo se bolj verjetno nakazujejo novi veliki imperiji in nadnacionalne državne tvorbe, najverjetneje nekakšne navidez demokratične superdržave. Nobenega jamstva nimamo, da bodo v njenih nedrjih lahko preživele porajajoče se oblike novih egalitarnejših oblik politične ureditve, kii se nakazujejo med prvimi učinki uvajanja digitalne tehnologije. Posamezniki izgubljajo tla pod nogami, saj ni nobenega jamstva, da digitalni zapis družbene pogodbe res drži »kot pribit«, njihova reakcija na to izgubo temeljev pa še ni povsem jasna in nedvoumna.
Jezik komunikacije med ljudmi pa vendarle ostaja enak kot od samega začetka človeštva, to je človeški govor. Ta velik dosežek človeške vrste bo prej ali slej gotovo postal cokla nadaljnjega razvoja človeštva, saj bodo komunikacijski sistemi, ki jih bomo razvili na drugih temeljih od tistih, ki smo si jih doslej lahko zamislili, upoštevajoč svojo lastno »naravo«, bistveno presegli naše zmožnosti komunikacije in razumevanja. Prostor simbolne komunikacije navzgor ni neskončen, ampak ima svoje meje, čeprav jih e nismo zaznali, in bojim se, da se te meje kažejo prav v tem, da v strahotni poplavi informacij, ki krožijo po internetu, prihaja do popolne zasičenosti komunikacijskega prostora. Tudi ta lahko, enako kot korprativni nadzor, povsem uniči človeško ustvarjalnost. Psi lajajo, karavana blodi. Predstavni zastopniki, kot je plodove reprezentacijskih praks poimenoval Sigmund Freud, lahko razvijejo specifične oblike subjektivnosti, če jih le ne znamo sproti razkrinkavati. Bojim se, da smo z internetom dali prednost zastopstvu pred predstavljanjem in da nas prave bolezni novega časa šele čakajo.
Skrb pred razvojem sodobne družbe v smereh, ki si jih ne želimo, dodatno potencira tudi dejstvo, da se je trajen zapis, na katerem je temeljil tisočletni red »civilizacij«, imperijev in držav, izgubil v elektronskih nebesih in ne ponuja več možnosti sledenja zapisanim dejstvom in sporazumom v materialni obliki. Internet nas v nekem drugačnem smislu vrača nazaj v obdobje ustnega sporočanja in posredovanja vednosti in izkušenj, toda zapis, ki ga pošljemo v elektronska nebesa, ni več na enak način materialen in je tudi prostorsko razpršen. Zato se množicam ljudi, vajenih reda in moči, ki temelji na zapisanih kodeksih, izmikajo tla pod nogami. Zaenkrat je še veliko možnosti, da bo prihodnost egalitarna (mrežna, avtonomistična, enakopravna), tako kot je bila dokaj egalitarna preteklost človeštva, ki je temeljila na ustnem sporočanju, po drugi strani pa tesnoba, s katero smo soočeni zaradi neprepoznavnosti samega materialnega bistva naših družbenih dogovorov, vodi postmoderne izgubljene razsrediščene subjekte k iskanju transcendentalnih temeljev novih/starih religioznosti. Gradnja temeljev (fundamentov) pa se lahko izteče samo v nove oblike izkoriščanja in dominacije.
Reference:
Anderson, Benedict 1983 Imagined Communities: Reflecions on the Origin and Spread of Nationalism. London in New York: Verso.
Barth, Fredrik, ur. 1969 Ethnic Groups and Boundaries: The Social Organization of Culture Difference. Bergen - Oslo: Universitets Forlaget. London: George Allen & Unwin.
Barthes, Roland 1990 (1977) ‘The Grain of Voice.’ V: On Record. Simon Frith in Andrew Goodman, ur. London: Routledge, str. 293-300.
Benjamin, Walter 1998 (1935-1939) ‘Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati.’ V: isti, Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis, str. 145-176.
Cohen, Anthony P. 1985 The Symbolic Construction of Community. London in New York: Routledge.
Derrida, Jacques 1976 O gramatologiji. Sarajevo: Veselin Masleša.
Edgar, Andrew in Peter Sedwick 1999 Key Concepts in Cultural Theory. London in New York: Routledge.
Foucault, Michel 1991 Vednost - oblast - subjekt. Ljubljana: Krt 58.
Fukuyama, Francis 1992 The End of History and the Last Man. Penguin Books: London.
Gellner, Ernest 1983 Nations and Nationalism. Oxford: Basil Blackwell.
Goody, Jack 1993 Med pisnim in ustnim. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Maffesoli, Michel 1996 The Time of the Tribes: the Decline of Individualism in Mass Society. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage.
Marx, Karl 1986 (1867) Kapital 1. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Muršič, Rajko 2004 ‘Etnologija s čustvi - pogled s strani.’ Etnolog 14(65): 49-62.
Richardson, George P. 1991 Feedback Thought: Social Science and Systems Theory. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.
de Saussure, Ferdinand 1997 (1916) Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH (Studia humanitatis).
Southall, Aidan 2000 (1998) The City in Time and Space. Cambridge: Cambridge University Press.
Williams, Raymond 1988 (1976) A Vocabulary of Culture and Society. London: Fontana Press.
Razmišljanje o Trubarju in internetu je kar daleč od osrednjih tem mojega siceršnjega raziskovalnega zanimanja, povezanega z antropologijo popularne glasbe in antropološko metodologijo, a je kljub temu odličen izziv za premislek o izzivih časa, ki jih prinaša obdobje digitalizacije. Pri razpravljanju o tem, kakšne radikalne spremembe v vsakdanjem življenju nam prinaša - in jih še najavlja - digitalna revolucija, bom uporabil svoje splošno antropološko znanje in praktične izkušnje uporabnika sodobnih informacijskih tehnologij, ne da bi o samem internetu in njegovih pritiklinah uporabil empirične vire, ki bi jih pridobil z neposrednim etnografskim delom, kar bi bil standarden kulturnoantropološki pristop.
Antropološke razsežnosti prelomnih časov, ki jih je prinesla uvedba novih komunikacijskih tehnologij, ki temeljijo na vzpostavitvi enotnega protokola v svetovno razširjeni mreži, še sicer niso povsem razvidne, pa vendar dovolj, da jih je mogoče na kratko skicirati in uvodoma podati nekaj primerjav v načinih komuniciranja skozi čas ter iz njih izhajajoče konstitucije različnih človeških svetov znotraj galaksij ustnega sporočanja, pisnega občevanja pred in po iznajdbi tiska in na koncu ob vstopu v Turingovo galaksijo, ki temelji na elektronskem, digitalnem komuniciranju. Na koncu svojega razmišljanja o slovenskih krakih zadnje galaksije, ki jo je Benedict Anderson imenoval kapitalizem tiska (1983), iz katere počasi izstopamo, pa bom podal še nekaj misli in primerov, ki izhajajo iz mojega naključnega poznavanja posameznih izsekov prostora, ki mu pravimo globalni prostor.
Mediji komunikacije in človeški svetovi
Antropološko gledano smo bili doslej soočeni le z dvema načinoma komunikacije in nekaj mediji, ki so to komunikacijo omogočali, s tem pa tudi z dvema različnima človeškima svetovoma, za razumevaje katerih so v preteklosti morali iznajti kar cele veje znanosti, da bi jima bili kos.
Čeprav ne bomo nikoli vedeli, kdaj se je to dejansko zgodilo, pa vemo dovolj, da lahko nastanek naše vrste postavimo v okrilje velikega poka, ki je porodil človeško kulturo. To je bila iznajdba simbolne komunikacije. Čeprav znajo z znaki operirati, torej jih prepoznavati in sporočati, tudi druga živa bitja, celo vse do rudimentarnih primerov propozicijskega govora (glej Muršič 2004), pa je le človek razvil takšen način sporočanja znakov, pri katerem v glavnem uporablja simbole. Ti pa, za razliko od znakov, ki kažejo oz. se nanašajo na konkretne pojave, vedno napotujejo na splošnosti. S simboli ne moremo sporočati o konkretnem brez uporabe splošnih predstav. Znake lahko uporabljamo le zato, ker njihova artikulacija temelji na razlikah med materialnimi nosilci pomena (zveni, barvami, oblikami itd., ki jih zaznavamo), ki pa sami nimajo nobenega pomena - pomen generirajo razlike.
p>Spoznanje, da se je človeški govor pojavil dobesedno iz nič in, strukturno gledano, praktično v celoti, je staro komaj stoletje. V začetku 20. stoletja ga je po nekajdesetletnih prizadevanjih po rekonstrukciji najstarejšega (izvirnega, izhodiščnega) človeškega jezika formuliral švicarski lingvist Ferdinand de Saussure (1997[1916]).
p>Človeški govor temelji na prepoznavanju razlik med posameznimi nosilci pomena (fonemi), ki sami nimajo nobenega pomena, njihov pomen pa temelji na praktičnem družbenem konsenzu o priznavanju razlik, ki jih je mogoče slišati.
Šokantno spoznanje, da jezik – za razliko od govora, ki ga prakticiramo – tako rekoč nima zgodovine in da se je, ko se je enkrat pojavil, pojavil nenadoma in v celoti, je povsem skregano z našim razumom in dojemanjem resničnosti. Še več, razvoj, ki je pripeljal do uporabnega govora, nam ne pove ničesar o jeziku samem: če hočemo razumeti strukturo jezika, moramo pozabiti na njegov razvoj. Ne bi rad izzvenel redukcionistično, češ da je človeški govor edina človeška zmožnost, na kateri temelji človeška kultura – to seveda očitno ne drži – in da je jezik edini model človeške simbolne komunikacije – kar prav tako ne drži, toda vrste, ki ji pravimo homo sapiens sapiens, brez velikega poka, tj. trenutka, ko je človeštvo spregovorilo, ne bi bilo.
Preden se ustavim pri prvotni simbolni galaksiji, ki jo je naselil – to je eden pomenov glagola colere, iz katerega izhaja beseda kultura – človek, to je človeški svet, ki temelji na ustnem posredovanju informacij, moram pojasniti, kaj je tako epohalnega in revolucionarnega v preskoku od uporabe znakov do izuma simbolov. Glede na to, da je oba mogoče opredeliti zelo podobno, pogosto ne opazimo ključne razlike med obema. Znak je namreč nekaj, kar stoji na mestu nečesa drugega, prav tako pa je tudi simbol znak, ki stoji na mestu nečesa drugega. Oba kažeta na nekaj drugega. Vsak simbol je znak, ni pa vsak znak tudi simbol.
V klasični Peircevi opredelitvi poznamo tri vrste znakov: indekse, ikone in simbole (prim. Edgar in Sedwick 1999). Tipičen primer indeksov so lastna imena, ki označujejo posameznike, kraje, dogodke itd. Ikone so tisti znaki, ki označujejo s podobnostjo, npr. zemljevidi. Podobno uporabljamo tudi signale, ki vedno neposredno označujejo nekaj konkretnega.
Tako ikone in indeksi kot simboli so sestavljeni iz materialne in nematerialne komponente, označevalca in označenca, in pomen, ki ga pripisujemo znaku, izhaja iz družbenega dogovora o pomenu. Ključna razlika med obema vrstama označevanja je v dometu označevanja. Indeksi in ikone ter signali namreč reprezentirajo oziroma kažejo na posamične primere in jih vedno povezujemo s partikularno izkušnjo zaznave, medtem ko simbol, prav narobe, vedno kaže nekaj splošnega, nekaj, kar je izvedeno iz izkušnje ali nima prav nobene zveze z njo. Da ne bo kakšne pomote: znake uporabljajo vsa živa bitja. In tudi simbolov se nekatere vrste do določene mere lahko naučijo uporabljati, vendar pa doslej ne poznamo nobene, razen naše, ki bi razvila simbolni sistem komunikacije. Če bi ga, bi ga gotovo opazili, prepoznali, razbrali in prej ali slej prevedli v človeški jezik.
Zakaj je to tako pomembno? S simboli je mogoče prikazovati neobstoječe reči. Simboli omogočajo takšno stopnjo abstraktnega sporočanja, da dobesedno - in radikalno - presegajo omejitve prostora in časa neposredne praktične izkušnje. Reprezentacijske prakse obsegajo dva zelo različna načina družbenega učinkovanja. Prvi izhaja iz funkcije predstavljanja tistega oz. tega, o čemer sporočamo, drugi omogoča zastopanje in ustvarja neznosen občutek pritiska simbolnega sveta, ki v nekem smislu zaživi svoje življenje in postane naš neuničljivi gospodar.
Ko je torej človeštvo razvilo simbolni sistem komunikacije, se je oborožilo z izjemno uporabnim sistemom prenosa znanja in izkušenj. Ustni prenos znanja in izkušenj je omogočal razširiti spomin in usmeriti pogled v prihodnost, predvsem pa je omogočil izjemno učinkovito akumulacijo znanja in izkušenj. Z obvladovanjem in uporabo govora je človeštvo razvilo specifične oblike človeške kulture. Čeprav je kulturo mogoče razumeti na nekaj sto različnih načinov, se je dobro spomniti glavnih izhodiščnih pomenov besede kultura, ti pa so obdelovanje, gojenje, naseljevanje, varovanje in čaščenje. Ker se vse te značilnosti še vedno skrivajo v pojmovanju kulture, ta beseda ni le ena najbolj zapletenih besed v našem besednjaku (Williams 1988[1976]), temveč tudi sredstvo, s katerim tisti, ki si prizadevajo vladati, učinkovito zarisujejo družbene ločnice, da lahko nadzorujejo bantustane in rezervate ter gulage, v katere trpajo neprilagojene in nepokorne.
Izjemno učinkovit ustni prenos znanja je omogočil nesluteni razvoj človeške vrste, ki je v dobrem stotisočletju naselila celoten planet in se pokazala kot najuspešnejša in najnevarnejša vrsta na tem svetu.
Prva nadaljnja revolucija v načinu komuniciranja se je zgodila, ko so ljudje začeli znake tudi zapisovati. Iznajdba pisave je sovpadala z nastankom centralizirane države. Ne bom se spuščal v spekulacije, kaj je bilo prej, kura ali jajce, vendar je iz zgodovine bolj ali manj jasno, da brez zapisovanja nihče ne bi mogel vladati večjemu številu ljudi in jih nadzorovati. Nekateri stopnjo kulturnega razvoja z uvedbo pisave imenujejo civilizacija, vendar verjetno ni najprijetneje izenačevati civilizacije z vzpostavljanjem hierarhičnih razmerij in uzakonjanjem medčloveškega izkoriščanja. Socialni oz. kulturni antropologiji so dolgo časa pripisovali domeno raziskovanja kultur pred uvajanjem pisav. O ločnici med obema svetovoma je v desetletjih, ko je postalo bolj ali manj jasno, da so se (ali se bodo) opismenili še zadnji ostanki nepismenih ljudstev, med drugimi pisal tudi Jack Goody (1993).
Ena ključnih razlik med kulturami, ki temeljijo na ustnem prenosu znanja, in civilizacijami, ki uporabljajo pisavo, je v trajnejšem vzpostavljanju hierarhičnih razmerij in koncentracijo ter centralizacijo znanja in družbene moči v »civilizacijah«. V centraliziranih državah in imperijih se vzpostavlja trajnejša oblast z delom množice državnih pisarjev in vojakov (glej Southall 2000[1998]). Derridajevsko rečeno (1976): sled znanja označuje napredovanje človeštva, ki doživi naslednjo veliko revolucijo z uporabo najprej slikovne, nato zlogovne in naposled še fonetske pisave. Sled znanja se je neizbrisno spreminjala v sled moči in nasilja. Znanje in moč sta nerazdružljiva dvojčka (Foucault 1991).
Po daljših obdobjih vzponov in padcev znanja v različnih svetovnih civilizacijah se šele z iznajdbo tiska pojavi nova oblika ureditve človeškega sveta, ki je na eni strani demokratizirala medčloveške odnose, na drugi strani pa je še poglobila eksploatacijo naravnih in kulturnih virov. V obdobju tiska je bilo prvič mogoče opismeniti množice, to pa zato, da jih je bilo mogoče vpreči v voz kapitalistične produkcije. Splošno izobraževanje, ki je narekovalo standardizacijo »nacionalnih jezikov«, v katerih je bilo edino mogoče doseči dovolj dobre rezultate, da so delavci lahko stregli strojem, je zaplodilo obdobje nacionalizmov (Gellner 1983) in »predstavnih skupnosti« (imagined communities; Anderson 1983).
Ne glede na to, kako razumemo obdobje moderne, je povsem jasno, da je nacionalizem dokaj pozen izum oz. konstrukt zahodnih družb in da se skorajda neizogibno pojavlja povsod tam, kjer se izkristalizira neki temeljni jezik komunikacije v spregi šolskega sistema, javnosti in intelektualnega dela. V nekem smislu je torej svet tiska neizogibno tudi svet nacionalizmov. Prepoznavanje razlik med narodi temelji na vzajemnem prepoznavanju simbolnih ločnic (Barth 1969; Cohen 1985). Simboli, skratka, še vedno narekujejo temeljne načine oblikovanja človeških svetov.
Simbolna komunikacija in simbolne prakse
Kot sem že omenil, je zelo pomembno razumeti, da simbolna reprezentacija obsega tako predstavljanje kot zastopanje. Pri predstavljanju nam je povsem jasno, da gre za predstavljanje nečesa s pomočjo posredovanja nečesa drugega. Pri zastopanju pa ni tako: zastopnik zastopa nekoga oz. nekaj drugega, tako da deluje samostojno, na podlagi lastne moči delovanja in torej nastopa kot tvoren »delovalnik« oz. tvornik (agent). Zaradi učinkovanja takšnih reprezentacijskih praks se ljudem, kamorkoli se ozirajo, prikazujejo najrazličnejši »tvorniki«, »stvarniki« in »prvi gibalci«.
Ker pa je simbol prenašalec pomena, se nam nujno zazdi, kot da ima tudi simbol svojo lastno moč in voljo delovanja. Ta vidik zgrešenega razumevanja prenašalcev pomenov je doslej najučinkoviteje razkrinkal Karl Marx v njegovi znameniti kritiki blagovno-denarnega fetišizma (1986[1867]). Namesto da bi nam njegova analiza omogočala razumevanje tistih situacij, ki zasužnjujejo ljudi s pomočjo posredovanja informacij, se še danes pogosto nagibamo k razumevanju nekakšnih »naravnih« dejavnikov moči, ki pač delujejo po svoji lastni volji, kot na primer nekakšni »trki civilizacij«, ki naj bi temeljili na različnem tolmačenju simbolov.
Danes smo soočeni s povsem novo situacijo, ki so jo zaplodile izkušnje uvajanja novih medijev v dvajsetem stoletju. To so tisti mediji, ki so poleg ustnega sporočanja in njegovega zapisa, motorjev razvoja človeštva od samega začetka vrste mislečega človeka, dodali še ojačan in neskončno reproduktiven glas in podobo, ki sta pripeljali človeštvo v neko povsem novo galaksijo, ki jo bo še danes zelo težko ustrezno poimenovati, čeprav se že izteka obdobje rabe prvega izmed tovrstnih medijev, radia. Morda bi lahko to galaksijo imenovali Teslova galaksija, a sem se raje odločil za Turingovo, ki je njena digitalna nadgradnja, da bo še bolj jasno, v kakšni zagati smo pri njenem razumevanju. V mislih imam nepredvidljivo črno skrinjo, v kateri se procesirajo podatki (glej Richardson 1991: 173).
Prvi medij, ki je deloma obudil duha izhodiščnega ustnega prenosa znanja in spremljal nekatere pojave množičnih zablod 20. stoletja, v obdobju, ki ga je francoski sociolog Michel Mafessoli poimenoval »obdobje plemen« (1996), je bil radio. Ozvočeni Glas, ki je omamljal množice, z neuklonljivim zrnom (Barthes 1990[1977]) moči, je bil svojevrstna manifestacija tistega glasu, ki je prerokom narekoval zapisovanje božje besede. Enako kot zapisanemu božjemu glasu se je temu profanemu ojačanemu glasu le malokdo zmogel in znal upreti. Ko so nekaj desetletij kasneje temu gromkemu glasu, ki je odmeval iz zvočnikov, daleč od njegovega vira, dodali še podobo, najprej na filmu, kmalu zatem pa še na televiziji, se je očaranost množic še povečala, raven politične kulture pa začela skokovito raztapljati. In ko nas je slednjič zadela še zmes podobe, glasu in besedilnih sporočil na internetu, je vsakomur postalo jasno, da vstopamo v novo obdobje, ki bo vse prej kot obdobje konca zgodovine (Fukuyama 1992), kot so upali liberalnotržni sanjači in prevaranti.
Internet in galaksija porajajočega se novega človeškega sveta
V sklepu svojega razmišljanja, ki se le na daleč dotika obletnice delovanja Primoža Trubarja, a ga lahko vendarle omenim kot nekoga, ki je kljub vsem oviram uporabil tisk za uresničevanje svoje vere, bom poskušal podati nekaj izhodišč razmišljanja o tem, v kakšno novo galaksijo vstopamo danes, ko me vse bolj spremlja občutek, da bodo novodobni slovenski Trubarji, ki bodo v našem prostoru uresničevali svoje vizije, doživeli podobno usodo kot Pimož Trubar. Čeprav sem se z mrežno komunikacijo med računalniki srečeval že v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih in se kasneje iskreno veselil uporabnosti svetovnega spleta v njegovi nedolžni otroški fazi, ki je bila sila podobna navdušenju nad radijskim medijem v poznem 19. stoletju, nimam niti najmanjše predstave o tem, kam nas bo pripeljala. Čeprav upam, da se bo kolesje zgodovine zasukalo drugače, moram izraziti oločen skrbi.
Iz zgodbe o simbolni komunikaciji, ki spremlja in po svoje tudi narekuje zgodovinski razvoj človeštva v celoti, sem povsem izpustil vlogo podobe kot nosilca pomena. Kot vemo, so bile podobe od nekdaj del potrjevanja verovanjskih sistemov in s tem, kot piše Walter Benjamin, ukoreninjene v ritual, ki so se mu iztrgale šele z neskončno reproduktivnostjo umetnin po iznajdbi fotografije in drugih neskončno reproduktivnih nosilcev informacij (Benjamin 1998[1935-1939]). Ker so podobe vedno prenašale sublimno moč in ker so ikone same po sebi nosilke nadčloveške moči, se zastavlja vprašanje, če so vse oblike sodobnega »podobarstva«, tudi v obliki vročega oboževanja »zvezd« v popularni kulturi – sem sodi seveda tudi izdatno plačevanje podob, ki jih izdelujejo paparaci – in prevlada podob v oglaševanju ter na internetu res tako nenevarne in benigne kot si ponavadi zamišljamo. Zaradi več razlogov se bojim, da bo ikonodulska kultura sodobnih častilcev ikon, ki jim je internet dal še posebno močan impulz, dejansko porodila še hujše težave, kot jih je porodil radijski medij.
Namesto ojačanega glasu fašističnih voditeljev, ki je obvladoval podrhaljene množice v začetku 20. stoletja, nas morebiti čaka delovanje razpršene drhali, ki bo podpirala olepšane podobe sodobnih populistov in fašistov s človeškim obrazom, zadovoljna z vsemi omejitvami svobode, dokler bodo tarča ukrepov za zagotavljanje njihove varnosti »drugi«.
p>Upam, le, da se po tragediji zgodovina res ponavlja le kot farsa in da se bo odmev začaranosti nad Hitlerjevim in Mussolinijevim glasom ter estetiziranimi rituali črnosrajčnikov in rjavosrajčnikov, ki jih je opisoval Walter Benjamin, dejansko ostali edina tragedija sodobne evropske zgodovine in da nas v obdobju »vojne proti terorju« čaka le operetna epizoda bizarnega nagnjenja množic k popularnokulturnim ikonam, ki naj bi vodile sodobne evropske demokracije kot svoj osebni butik ali podjetje – to se seveda ne more končati drugače kot s polomom.
Naslednja pomembna točka, na kateri se je vsaj za nekaj časa pokazalo upanje za ugodno razvijanje medčloveških odnosov v nehierarhičnih mrežnih, celo rizomskih modelih, je povezano s prisvajanjem človeškega znanja in ustvarjalnosti. Institucija avtorskih pravic se je v rokah velikih korporacij in njihovih vojska pravnikov sprevrgla v pošast, ki bo skoraj gotovo ugonobila človeško ustvarjalnost. Če se bodo težnje nadzorovanja in monopolizacije avtorskih pravic nadaljevale na enak način kot se to dogaja v glasbi, lahko z veliko verjetnostjo, če ne kar z gotovostjo, napovem, da nas bo uveljavljanje oz. vsiljevanje korporativnih avtorskih pravic privedlo v katastrofo in povsem zatrlo človeško ustvarjalnost.
Tretja skrb, ki bi jo rad izpostavil prav na koncu, zadeva globalizacijo, digitalizacijo in procese, ki so jih pred časom označili kot postmoderne. Na srečo je pojem globalizacije že nekoliko passé, a ga moram na kratko vendarle še obglodati. Zelo dobro se zavedam, kaj pomeni globalna komunikacija, saj pripadam privilegirani generaciji, ki je lahko prva užila sadove satelitskega prenosa televizijskega signala v poznih šestdesetih letih in uvajanja kabelsko-satelitske televizije (v Mariboru) dobro desetletje kasneje. Povsem jasno je, da svet ne bo nikoli postal globalna vas, temveč se bo, nasprotno, še bolj diverzificiral. Edino, v kar sem skoraj prepričan, je, da bodo nacionalne države izgubile moč v trenutku, ko bodo ljudje prenehali verjeti v moč zamisli, ki jih druži. Dvomim pa, da se bo to zgodilo tako hitro, kot napovedujejo nekateri.
Z uvajanjem digitalne večpredstavne komunikacije in digitalizacijo komuniciranja z državo se bolj verjetno nakazujejo novi veliki imperiji in nadnacionalne državne tvorbe, najverjetneje nekakšne navidez demokratične superdržave. Nobenega jamstva nimamo, da bodo v njenih nedrjih lahko preživele porajajoče se oblike novih egalitarnejših oblik politične ureditve, kii se nakazujejo med prvimi učinki uvajanja digitalne tehnologije. Posamezniki izgubljajo tla pod nogami, saj ni nobenega jamstva, da digitalni zapis družbene pogodbe res drži »kot pribit«, njihova reakcija na to izgubo temeljev pa še ni povsem jasna in nedvoumna.
Jezik komunikacije med ljudmi pa vendarle ostaja enak kot od samega začetka človeštva, to je človeški govor. Ta velik dosežek človeške vrste bo prej ali slej gotovo postal cokla nadaljnjega razvoja človeštva, saj bodo komunikacijski sistemi, ki jih bomo razvili na drugih temeljih od tistih, ki smo si jih doslej lahko zamislili, upoštevajoč svojo lastno »naravo«, bistveno presegli naše zmožnosti komunikacije in razumevanja. Prostor simbolne komunikacije navzgor ni neskončen, ampak ima svoje meje, čeprav jih e nismo zaznali, in bojim se, da se te meje kažejo prav v tem, da v strahotni poplavi informacij, ki krožijo po internetu, prihaja do popolne zasičenosti komunikacijskega prostora. Tudi ta lahko, enako kot korprativni nadzor, povsem uniči človeško ustvarjalnost. Psi lajajo, karavana blodi. Predstavni zastopniki, kot je plodove reprezentacijskih praks poimenoval Sigmund Freud, lahko razvijejo specifične oblike subjektivnosti, če jih le ne znamo sproti razkrinkavati. Bojim se, da smo z internetom dali prednost zastopstvu pred predstavljanjem in da nas prave bolezni novega časa šele čakajo.
Skrb pred razvojem sodobne družbe v smereh, ki si jih ne želimo, dodatno potencira tudi dejstvo, da se je trajen zapis, na katerem je temeljil tisočletni red »civilizacij«, imperijev in držav, izgubil v elektronskih nebesih in ne ponuja več možnosti sledenja zapisanim dejstvom in sporazumom v materialni obliki. Internet nas v nekem drugačnem smislu vrača nazaj v obdobje ustnega sporočanja in posredovanja vednosti in izkušenj, toda zapis, ki ga pošljemo v elektronska nebesa, ni več na enak način materialen in je tudi prostorsko razpršen. Zato se množicam ljudi, vajenih reda in moči, ki temelji na zapisanih kodeksih, izmikajo tla pod nogami. Zaenkrat je še veliko možnosti, da bo prihodnost egalitarna (mrežna, avtonomistična, enakopravna), tako kot je bila dokaj egalitarna preteklost človeštva, ki je temeljila na ustnem sporočanju, po drugi strani pa tesnoba, s katero smo soočeni zaradi neprepoznavnosti samega materialnega bistva naših družbenih dogovorov, vodi postmoderne izgubljene razsrediščene subjekte k iskanju transcendentalnih temeljev novih/starih religioznosti. Gradnja temeljev (fundamentov) pa se lahko izteče samo v nove oblike izkoriščanja in dominacije.
Reference:
Anderson, Benedict 1983 Imagined Communities: Reflecions on the Origin and Spread of Nationalism. London in New York: Verso.
Barth, Fredrik, ur. 1969 Ethnic Groups and Boundaries: The Social Organization of Culture Difference. Bergen - Oslo: Universitets Forlaget. London: George Allen & Unwin.
Barthes, Roland 1990 (1977) ‘The Grain of Voice.’ V: On Record. Simon Frith in Andrew Goodman, ur. London: Routledge, str. 293-300.
Benjamin, Walter 1998 (1935-1939) ‘Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati.’ V: isti, Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis, str. 145-176.
Cohen, Anthony P. 1985 The Symbolic Construction of Community. London in New York: Routledge.
Derrida, Jacques 1976 O gramatologiji. Sarajevo: Veselin Masleša.
Edgar, Andrew in Peter Sedwick 1999 Key Concepts in Cultural Theory. London in New York: Routledge.
Foucault, Michel 1991 Vednost - oblast - subjekt. Ljubljana: Krt 58.
Fukuyama, Francis 1992 The End of History and the Last Man. Penguin Books: London.
Gellner, Ernest 1983 Nations and Nationalism. Oxford: Basil Blackwell.
Goody, Jack 1993 Med pisnim in ustnim. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Maffesoli, Michel 1996 The Time of the Tribes: the Decline of Individualism in Mass Society. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage.
Marx, Karl 1986 (1867) Kapital 1. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Muršič, Rajko 2004 ‘Etnologija s čustvi - pogled s strani.’ Etnolog 14(65): 49-62.
Richardson, George P. 1991 Feedback Thought: Social Science and Systems Theory. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.
de Saussure, Ferdinand 1997 (1916) Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH (Studia humanitatis).
Southall, Aidan 2000 (1998) The City in Time and Space. Cambridge: Cambridge University Press.
Williams, Raymond 1988 (1976) A Vocabulary of Culture and Society. London: Fontana Press.
