Zamisel in organizacijo te okrogle mize gre seveda pohvaliti, saj je od časov, ko so bili Nemci v Mariboru gospodar in neke vrste »vladarji« že skoraj sto let za nami. Predolgo se je tudi vlekla tudi na področju kulturnega diskurza neka nacionalistična dimenzija, ki je bila po obeh svetovnih vojnah, ki so ju začeli prav Nemci, še razumljiva, toda zadnjih trideset let se je zgodilo toliko sprememb v Sloveniji, Avstriji in Evropi, da je zadnji čas, da se začenjamo pogovarjati drugače. Zaskrbljene slovenske pisatelje in slaviste, ki so še naprej gledali na književnost kot na zgodovinsko obrambno poslanstvo, ki dokazuje, identificira in ohranja nacionalno bit in so svojo prepričanje dokazovali s kazanjem recimo na Haiderjeve nacionalno nestrpne svobodnjake, bi že kdaj morali zamenjati diskurzi in zgodovini, ki je ni mogoče spreminjati, normalnem sosedstvu, evropski odprtosti ... Saj, zadnji čas se je tudi v Mariboru kar nekaj premikalo in se ni začelo samo s kvalitetno razstavo Nemci v Mariboru v času EPK, torej v Ietu 2012. Prav o nemških pisateljih v Mariboru je recimo brez poudarjene nacionalne dimenzije pisala dr. Breda Požar, o nemškem gledališču dr. Bruno Hartman, o glasbenem in opernem dogajanju v 19. stoletju Manica Špendal, če naštejem le to, kar ima kot laik v glavi. Svoj pozitiven vpliv je gotovo imela ustanovitev Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi, kakor knjižnična povezava univerzitetnih knjižnic Maribora in Gradca itd. Zato so nekateri recidivni pojavi tako imenovanih raziskovalnih novinarjev, ki so pred leti v Večeru zagnali krik in vik, ker je Ottokar Kernstock, ki je napisal ljubše črne ruševine kot slovenski Maribor in ki je napisal odo kljukastemu križu, umrl pa že 1928 v Avstriji, baje še zmerom častni občan Maribora...
Sam bi bil morda sposoben, sledeč zapisani in raziskani zgodovini, saj sam nisem raziskovalec, povedati kaj več o nemškem gledališču v Mariboru, ki je s prekinitvami delovala od 1768 do 1919 in seveda znova od 1941 do 1945. To je najbolje raziskal že omenjeni Bruno Hartman, sam naj samo dodam, da bi lahko enajstim nemškim avtorjem in petim avtoricam v Mariboru, ki ste jih našteli, lahko dodali še enega najbolj znanih avstrijskih dramatikov Ludwiga Anzengruberja, ki smo ga na veliko igrali še po prvi vojni (Četrta božja zapoved, Dolski župnik, Samski dvor, Slaba vest itd. ...).
Ampak v Mariboru je krstno uprizoril svojo prvo igro Der Versuhter (Preizkušanec) spomladi leta 1864. S tem, da naj omenim, da je v Mariboru nastopal tudi Jozef Kainz (1875) in dr. Max Pohl ...
2.
Vendar ne bom govoril o gledališču, dramatiku in igralcu, ampak o družini in o Herti Haas, ki je zelo zaznamovala mariborsko življenje in zavest. In sam sem se v nekakšnem zanosu skoraj ponudil Franciju Pivcu, ki mi je rekel, da pripravlja pogovor o mariborskih nemških pisateljih, oziroma o literarni beri o mariborskih Nemcih. Sem se torej skoraj ponudil, da bi kaj rekel o Herti Haas, četudi nisem ne zgodovinar ne raziskovalec, ampak pisatelj. A kot pisatelj sem še zmerom v dvomu, ali se bom upal lotiti sicer le v noveli delčka usode Herte Haas, Njena usoda, revolucija in ljubezenska zveza s Titom, a tudi radikalni umik iz javnega življenja, so seveda privlačni motivi. Nekateri so jo videli že kar v filmu, seveda zaradi njene zveze s predsednikom Titom, Majda Širca je del njene možne zgodbe pogojno že primerjala recimo s filmom o Eviti Peron in argentinskim predsednikom, Jože Pirjevec je na primer poudarjal, da je imela v mladosti filmski obraz, oziroma predvsem oči kakor igralka Bette Davis; res pa je leta 2010 intenzivno vstopila v našo zavest prav v filmu, in sicer v Zafranovićevem dokumentarcu o Titu, z naslovom »Tito — zadnje priče testamenta«, kjer je prvi za javnost spregovorila o svoji usodi in zvezi s Titom. Tudi v knjigi M. Simčiča Ženske v Titovi senci ji je posvečenih 24 strani. glavi iz časov njene mladosti bi Svoj spis o pogovoru z njo je Majda Širca na primer poimenovala Gospa iz jekla in porcelana. Seveda pa je zgodba Herte Haas vse prej kot hollywoodska limonada, če že ni tragična, je pa vsekakor dramatska.
V biografijah sta zapisana dva podatka, da je izhajala iz nemško-židovske in spet iz nemško-slovenske družine Rojena je bila v Slovenski Bistrici leta 1914. Njen oće je bil Henrich Haas, rojen 1864, odvetnik, ki se je v Maribor priselil iz Gradca 1906, njena mama Priska Schindler Haas je dokončala nemško učiteljišče v Mariboru, tudi nekaj časa poučevala v okolici Maribora, leta 1914 pa je v mesecu marcu v Slovenski Bistrici rodila Herto. lmela sta še sina Silvia, ki je umrl mlad leta 1936. Oče, ki mu je bilo v času rojstva hčere že 50 let, je bil socialist, sovražnik nemškega nacionalizma in v Maribor je prinesel zanimanje za esperanto, vodil esperantske tečaje in napisal vadnico. Ženo Prisco je prav tako vključil v esperantsko društvo. Umrl je leta 1925 v Gradcu, mama pa je dočakala še konec druge svetovne vojne v Mariboru. Znan je bil tudi po tem, da je 1916 zastopal slovenske duhovnike, ki so tožili državo, ker so jih po začetku prve svetovne vojne v nekakšni protislovanski histeriji zaprli v Gradcu. Herta je v Zagrebu študirala na Visoki ekonomski šoli v Zagrebu, že leto kasneje je postala članica SKOJ-a 1936 komunistične partije. Študirala je dobro, od doma je poznala nemščino in slovenščino, živela je delno v Parizu in je znala francosko in kajpada esperanto in druge jezike, tako da je veljala za poliglotko. Vsi jo opisujejo kot izjemno inteligentno... V okviru Ženskega društva Maribor je vodila organizacijo »Za Mir«, kjer je združevala mladino in jo usmerjala v levičarsko organizacijo ... Delovala je zlasti na Teznem. Povezana je bila z Antejem in Leonom Novakom. Leta 1937 je šla s študentsko ekskurzijo v Pariz, kjer je prišlo do usodnega srečanja z dvaindvajset let starejšim Brozom. Bila je neke vrste ljubezen na prvi pogled. Znano je, da je Voranc obsodil njegovo zvezo s Herto. »Pusti to nemško babo pri miru!« V času španske državljanske vojne je prenašala ponarejene potne liste z legendarno torbo z dvojnim dnom. Znani so »ljubezenski izleti« v Celju, Lisci, počitnice na Krku, v garsonjeri v Zagrebu, kjer je imela ilegalno ime Marija Šarić ... V oktobru 1938 je dobil Tito poziv v Moskvo ... Leta 1941, ko se je začela vojna, je rodila sina, Tito je odšel tako rekoč sredi popadkov in Zagreba v Beograd ... Vojna leta so znana, Mišo najprej v »reji«, potem pri babici v Mariboru, ona v ustaških zaporih s poskusom samomora, po izmenjavi ujetnikov in odhod v Bosno in potem v Jajce, potem legendarni in razvpiti Titov ljubezenski trikotnik s Herto in Davorjanko in dokončen Hertin odhod z slovensko delegacijo AVNOJ-a iz Jajca. To, da ji je po vojni pisal in ponovno zasnubil, je res, sama pa je označila legendarni stavek »Ženska kleči pred moškim le enkrat!« za izmišljijo. Baje ga je v letu 1946 zadnjič osebno srečala.., Po vojni jo je blatil zlasti Stevo Krajačič ...
Seveda je zanimiva tudi epizoda z mariborskim oznovcem Zdenkom Zavadlavom, ki je hotel s transportom Nemcev leta 1946 v Avstrijo spraviti v transport tudi njeno mamo, ki ga je presenetila v Hutterjevem bloku z izjavo »Ich bin Tito Shwiggermutter«. Potem se je poročila z zdravnikom Krstevom makedonske narodnosti, ki je umrl pet let pred njo, rodila dve hčeri, starejši je ime Srmena, in leta v mesecu marcu 2012 šestindevetdesetletna umrla v Beogradu v Takovski ulici, pokopana pa je po lastni želji v družinskem krogu v Mariboru. Tudi z njenim sinom torej tudi Titovim, sem se pogovarjal in rokoval v Gorici ...
Do konca je ostala lepo urejena in dostojanstvena in z izjavami v Zafranovićevem televizijskem filmu vzbudila izjemno pozornost. Vsi so govorili, da je bila izjemno dostojanstvena. Morda se vseeno velja spomniti, da je Titu v Zagrebu zatrjevala, da bo po študiju živela v Mariboru in da si je izbrala Maribor za svoj grob. Tudi Tito je bil povezan z našim mestom, od karantene 1919, do zapora pred drugo vojno... Ne le zaradi zveze s Titom je Slovencem naklonjena nemška družina Haas zapustila globoko sled v Mariboru in si zasluži naš spomin.
1.
Zamisel in organizacijo te okrogle mize gre seveda pohvaliti, saj je od časov, ko so bili Nemci v Mariboru gospodar in neke vrste »vladarji« že skoraj sto let za nami. Predolgo se je tudi vlekla tudi na področju kulturnega diskurza neka nacionalistična dimenzija, ki je bila po obeh svetovnih vojnah, ki so ju začeli prav Nemci, še razumljiva, toda zadnjih trideset let se je zgodilo toliko sprememb v Sloveniji, Avstriji in Evropi, da je zadnji čas, da se začenjamo pogovarjati drugače. Zaskrbljene slovenske pisatelje in slaviste, ki so še naprej gledali na književnost kot na zgodovinsko obrambno poslanstvo, ki dokazuje, identificira in ohranja nacionalno bit in so svojo prepričanje dokazovali s kazanjem recimo na Haiderjeve nacionalno nestrpne svobodnjake, bi že kdaj morali zamenjati diskurzi in zgodovini, ki je ni mogoče spreminjati, normalnem sosedstvu, evropski odprtosti ... Saj, zadnji čas se je tudi v Mariboru kar nekaj premikalo in se ni začelo samo s kvalitetno razstavo Nemci v Mariboru v času EPK, torej v Ietu 2012. Prav o nemških pisateljih v Mariboru je recimo brez poudarjene nacionalne dimenzije pisala dr. Breda Požar, o nemškem gledališču dr. Bruno Hartman, o glasbenem in opernem dogajanju v 19. stoletju Manica Špendal, če naštejem le to, kar ima kot laik v glavi. Svoj pozitiven vpliv je gotovo imela ustanovitev Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi, kakor knjižnična povezava univerzitetnih knjižnic Maribora in Gradca itd. Zato so nekateri recidivni pojavi tako imenovanih raziskovalnih novinarjev, ki so pred leti v Večeru zagnali krik in vik, ker je Ottokar Kernstock, ki je napisal ljubše črne ruševine kot slovenski Maribor in ki je napisal odo kljukastemu križu, umrl pa že 1928 v Avstriji, baje še zmerom častni občan Maribora...
Sam bi bil morda sposoben, sledeč zapisani in raziskani zgodovini, saj sam nisem raziskovalec, povedati kaj več o nemškem gledališču v Mariboru, ki je s prekinitvami delovala od 1768 do 1919 in seveda znova od 1941 do 1945. To je najbolje raziskal že omenjeni Bruno Hartman, sam naj samo dodam, da bi lahko enajstim nemškim avtorjem in petim avtoricam v Mariboru, ki ste jih našteli, lahko dodali še enega najbolj znanih avstrijskih dramatikov Ludwiga Anzengruberja, ki smo ga na veliko igrali še po prvi vojni (Četrta božja zapoved, Dolski župnik, Samski dvor, Slaba vest itd. ...).
Ampak v Mariboru je krstno uprizoril svojo prvo igro Der Versuhter (Preizkušanec) spomladi leta 1864. S tem, da naj omenim, da je v Mariboru nastopal tudi Jozef Kainz (1875) in dr. Max Pohl ...
2.
Vendar ne bom govoril o gledališču, dramatiku in igralcu, ampak o družini in o Herti Haas, ki je zelo zaznamovala mariborsko življenje in zavest. In sam sem se v nekakšnem zanosu skoraj ponudil Franciju Pivcu, ki mi je rekel, da pripravlja pogovor o mariborskih nemških pisateljih, oziroma o literarni beri o mariborskih Nemcih. Sem se torej skoraj ponudil, da bi kaj rekel o Herti Haas, četudi nisem ne zgodovinar ne raziskovalec, ampak pisatelj. A kot pisatelj sem še zmerom v dvomu, ali se bom upal lotiti sicer le v noveli delčka usode Herte Haas, Njena usoda, revolucija in ljubezenska zveza s Titom, a tudi radikalni umik iz javnega življenja, so seveda privlačni motivi. Nekateri so jo videli že kar v filmu, seveda zaradi njene zveze s predsednikom Titom, Majda Širca je del njene možne zgodbe pogojno že primerjala recimo s filmom o Eviti Peron in argentinskim predsednikom, Jože Pirjevec je na primer poudarjal, da je imela v mladosti filmski obraz, oziroma predvsem oči kakor igralka Bette Davis; res pa je leta 2010 intenzivno vstopila v našo zavest prav v filmu, in sicer v Zafranovićevem dokumentarcu o Titu, z naslovom »Tito — zadnje priče testamenta«, kjer je prvi za javnost spregovorila o svoji usodi in zvezi s Titom. Tudi v knjigi M. Simčiča Ženske v Titovi senci ji je posvečenih 24 strani. glavi iz časov njene mladosti bi Svoj spis o pogovoru z njo je Majda Širca na primer poimenovala Gospa iz jekla in porcelana. Seveda pa je zgodba Herte Haas vse prej kot hollywoodska limonada, če že ni tragična, je pa vsekakor dramatska.
V biografijah sta zapisana dva podatka, da je izhajala iz nemško-židovske in spet iz nemško-slovenske družine Rojena je bila v Slovenski Bistrici leta 1914. Njen oće je bil Henrich Haas, rojen 1864, odvetnik, ki se je v Maribor priselil iz Gradca 1906, njena mama Priska Schindler Haas je dokončala nemško učiteljišče v Mariboru, tudi nekaj časa poučevala v okolici Maribora, leta 1914 pa je v mesecu marcu v Slovenski Bistrici rodila Herto. lmela sta še sina Silvia, ki je umrl mlad leta 1936. Oče, ki mu je bilo v času rojstva hčere že 50 let, je bil socialist, sovražnik nemškega nacionalizma in v Maribor je prinesel zanimanje za esperanto, vodil esperantske tečaje in napisal vadnico. Ženo Prisco je prav tako vključil v esperantsko društvo. Umrl je leta 1925 v Gradcu, mama pa je dočakala še konec druge svetovne vojne v Mariboru. Znan je bil tudi po tem, da je 1916 zastopal slovenske duhovnike, ki so tožili državo, ker so jih po začetku prve svetovne vojne v nekakšni protislovanski histeriji zaprli v Gradcu. Herta je v Zagrebu študirala na Visoki ekonomski šoli v Zagrebu, že leto kasneje je postala članica SKOJ-a 1936 komunistične partije. Študirala je dobro, od doma je poznala nemščino in slovenščino, živela je delno v Parizu in je znala francosko in kajpada esperanto in druge jezike, tako da je veljala za poliglotko. Vsi jo opisujejo kot izjemno inteligentno... V okviru Ženskega društva Maribor je vodila organizacijo »Za Mir«, kjer je združevala mladino in jo usmerjala v levičarsko organizacijo ... Delovala je zlasti na Teznem. Povezana je bila z Antejem in Leonom Novakom. Leta 1937 je šla s študentsko ekskurzijo v Pariz, kjer je prišlo do usodnega srečanja z dvaindvajset let starejšim Brozom. Bila je neke vrste ljubezen na prvi pogled. Znano je, da je Voranc obsodil njegovo zvezo s Herto. »Pusti to nemško babo pri miru!« V času španske državljanske vojne je prenašala ponarejene potne liste z legendarno torbo z dvojnim dnom. Znani so »ljubezenski izleti« v Celju, Lisci, počitnice na Krku, v garsonjeri v Zagrebu, kjer je imela ilegalno ime Marija Šarić ... V oktobru 1938 je dobil Tito poziv v Moskvo ... Leta 1941, ko se je začela vojna, je rodila sina, Tito je odšel tako rekoč sredi popadkov in Zagreba v Beograd ... Vojna leta so znana, Mišo najprej v »reji«, potem pri babici v Mariboru, ona v ustaških zaporih s poskusom samomora, po izmenjavi ujetnikov in odhod v Bosno in potem v Jajce, potem legendarni in razvpiti Titov ljubezenski trikotnik s Herto in Davorjanko in dokončen Hertin odhod z slovensko delegacijo AVNOJ-a iz Jajca. To, da ji je po vojni pisal in ponovno zasnubil, je res, sama pa je označila legendarni stavek »Ženska kleči pred moškim le enkrat!« za izmišljijo. Baje ga je v letu 1946 zadnjič osebno srečala.., Po vojni jo je blatil zlasti Stevo Krajačič ...
Seveda je zanimiva tudi epizoda z mariborskim oznovcem Zdenkom Zavadlavom, ki je hotel s transportom Nemcev leta 1946 v Avstrijo spraviti v transport tudi njeno mamo, ki ga je presenetila v Hutterjevem bloku z izjavo »Ich bin Tito Shwiggermutter«. Potem se je poročila z zdravnikom Krstevom makedonske narodnosti, ki je umrl pet let pred njo, rodila dve hčeri, starejši je ime Srmena, in leta v mesecu marcu 2012 šestindevetdesetletna umrla v Beogradu v Takovski ulici, pokopana pa je po lastni želji v družinskem krogu v Mariboru. Tudi z njenim sinom torej tudi Titovim, sem se pogovarjal in rokoval v Gorici ...
Do konca je ostala lepo urejena in dostojanstvena in z izjavami v Zafranovićevem televizijskem filmu vzbudila izjemno pozornost. Vsi so govorili, da je bila izjemno dostojanstvena. Morda se vseeno velja spomniti, da je Titu v Zagrebu zatrjevala, da bo po študiju živela v Mariboru in da si je izbrala Maribor za svoj grob. Tudi Tito je bil povezan z našim mestom, od karantene 1919, do zapora pred drugo vojno... Ne le zaradi zveze s Titom je Slovencem naklonjena nemška družina Haas zapustila globoko sled v Mariboru in si zasluži naš spomin.
