Mehki zvoki valujoče glasbe
so kot trepet plamena sveče,
da kakor dobra duša sveti v temi.
Je kot parfum, ki zaznamuje bitje,
ki sem v spomin ga večni hranil,
je kot skrivnost nedoumljiva.
Globoko se naseli v dušo,
tudi oko mi rahlo orosi.
Še v dimljah čutim ga kot željo,
da prebudi življenje do krvi.
Če bom ga srečal v Benetkah,
mu ne bom pustil umreti.
Adagio potoval bo vame,
dokler bom vedel,
da srce duhu daje energijo
in glavi ne pusti ukazovati tam,
kjer sanje so svobodne ptice.
LJUBEZENSKA
Ljubezen ni zvezdnata noč,
tudi ne čričkov pesem,
še manj sladkost lepih besed.
Ljubezen ni dišeč pomladni dan,
ne šumenje jesenskega listja,
tudi snežinka ne, če ti sede na nos.
Ljubezen je notranji glas,
ko čutimo, kako nam srce razbija,
ko slišimo, kako se nam duša smeje.
Ko nam solza spolzi po licu,
pa nismo žalostni.
MISEL
Misel pride vate,
tiho kakor mesec na večer,
pa zvezda, da nam pomežikne.
Potem je v tebi,
da te spomni,
kako čas teče vate,
kako brez nas vesolje je brezkončen nič.
Odgovoriš ji z molkom,
ki v tebi biva,
pa z novo mislijo,
ki v tebi se rodi.
Tako razumeš tudi zvezde,
ki tkejo pajčolan noči.
Šele ko sam utihneš,
ti tudi drugih molk spregovori.
POLJE
Po zraku veter je zavel,
pomladne vlage sled zariše
iz zemlje vonj globoke brazde.
Čez polje ptica prileti,
za ravno črto obzorje se rodi.
Me večnosti skrivnost prevzame,
ki nad brazdami lebdi.
Da bi neskončnost razumel,
izmeril sem razdaljo, čas,
pa nisem našel tiste črte.
Zato se vedno znova vračam tja na polje.
Tam veter je neskončna pesem
in hkrati upanje, da meja nisem jaz.
NOVO JUTRO
Po noči, ki je segla do neba,
se kraljevsko jutro prebudi v soncu.
Ko odide tišina,
nastopi srce.
Kar ga je še ostalo.
ADAGIO
Mehki zvoki valujoče glasbe
so kot trepet plamena sveče,
da kakor dobra duša sveti v temi.
Je kot parfum, ki zaznamuje bitje,
ki sem v spomin ga večni hranil,
je kot skrivnost nedoumljiva.
Globoko se naseli v dušo,
tudi oko mi rahlo orosi.
Še v dimljah čutim ga kot željo,
da prebudi življenje do krvi.
Če bom ga srečal v Benetkah,
mu ne bom pustil umreti.
Adagio potoval bo vame,
dokler bom vedel,
da srce duhu daje energijo
in glavi ne pusti ukazovati tam,
kjer sanje so svobodne ptice.
LJUBEZENSKA
Ljubezen ni zvezdnata noč,
tudi ne čričkov pesem,
še manj sladkost lepih besed.
Ljubezen ni dišeč pomladni dan,
ne šumenje jesenskega listja,
tudi snežinka ne, če ti sede na nos.
Ljubezen je notranji glas,
ko čutimo, kako nam srce razbija,
ko slišimo, kako se nam duša smeje.
Ko nam solza spolzi po licu,
pa nismo žalostni.
MISEL
Misel pride vate,
tiho kakor mesec na večer,
pa zvezda, da nam pomežikne.
Potem je v tebi,
da te spomni,
kako čas teče vate,
kako brez nas vesolje je brezkončen nič.
Odgovoriš ji z molkom,
ki v tebi biva,
pa z novo mislijo,
ki v tebi se rodi.
Tako razumeš tudi zvezde,
ki tkejo pajčolan noči.
Šele ko sam utihneš,
ti tudi drugih molk spregovori.
POLJE
Po zraku veter je zavel,
pomladne vlage sled zariše
iz zemlje vonj globoke brazde.
Čez polje ptica prileti,
za ravno črto obzorje se rodi.
Me večnosti skrivnost prevzame,
ki nad brazdami lebdi.
Da bi neskončnost razumel,
izmeril sem razdaljo, čas,
pa nisem našel tiste črte.
Zato se vedno znova vračam tja na polje.
Tam veter je neskončna pesem
in hkrati upanje, da meja nisem jaz.
NOVO JUTRO
Po noči, ki je segla do neba,
se kraljevsko jutro prebudi v soncu.
Ko odide tišina,
nastopi srce.
Kar ga je še ostalo.
