Ne bom trdil, da tudi ob drugih priložnostih, ko se letos spominjajo Primoža Trubarja, nimajo v mislih tako preteklosti kot sedanjosti, a nihče ni tega petstoletnega loka napel tako izrazito kot vaš simpozij. Mislim, da je to zelo utemeljeno in potrebno. Visoko cenim raziskave, ki se poglabljajo v čas Trubarjevega življenja in nam odkrivajo nove pomembne podrobnosti o njegovem delovanju. Vendar ne more biti dvoma, da nas to zanima, ker nenehno iščemo odgovore na vprašanja iz naše sedanjosti in si jih obetamo v zgodovinski izkušnji. Seveda je tudi nevarnost, da bi naše aktualne predstave in hotenja »podtaknili« zgodovini in jim na ta način povečali pomen in težo. Edini način, da se temu izognemo, je odkrit strokovni razgovor, v katerem se soočajo interpretacije in se razkriva jedro, postopoma pa tudi resnica.
Težko je z enim pojmom označiti Trubarjevo dobo, pri čemer nam je v opravičilo pol tisočletna časovna razdalja. Toda enako, če ne celo še hujša je naša zadrega, ko moramo označiti današnji čas: je to atomska doba, vesoljska doba, toplogredna doba…? Pobudniki današnjega simpozija so se osredotočili na digitalno dobo in glede tega jih Direktorat za informacijsko družbo podpira in se čuti obvezanega k sodelovanju pri projektu.
Internet je medij, ki se širi s hitrostjo, nepojmljivo za katero koli dosedanjo obliko komuniciranja. V najrazvitejših predelih sveta je v dveh desetletjih že dosegel celotno prebivalstvo in tudi pri nas ga uporablja že krepka večina ljudi. Vabljiva je njegova univerzalnost, saj združuje sliko, zvok, pisavo, film itd… Ni presenetljivo, da danes v digitalni obliki nastane že 95 vseh sporočil, ki nas čakajo na vseh mogočih koncih kot vgrajeni deli stvari za vsakodnevno rabo. To postaja neizogibna oblika našega izražanja, s čemer pa se odpirajo tudi povsem nove dileme našega bitja in žitja.
Prepričan sem, da je razvoj v informacijsko družbo objektivna danost in da je zavračanje digitalnih tehnologij nesmiselno. Toda s tem nočem reči, da niso možne zelo različne poti in da se tako kot pri razvoju v industrijsko družbo ne morejo zgoditi tudi stanpoti in usodne zmote. Zlorabe digitalnih tehnologij se nam že dogajajo in posebej hudo je, če se tega sploh ne zavedamo. Se bomo znali izogniti »sindromu kuhanja žabe«, ki uživa v loncu s toplo vodo, ko dojame z kaj gre, pa je že prepozno za pobeg? Treba se je nemudoma soočiti z novo stvarnostjo in prepoznati alternative, med katerimi bomo izbrali najboljše rešitve.
K bistvenim vprašanjem digitalne dobe sodi uveljavljanje kulturne samobitnosti. In prav v tem pogledu je povezovanje Trubarja in interneta najbolj utemeljeno: on je »lube Slovence« v formatu tiskanega medija postavil na kulturni zemljevid sveta kot samosvojo kulturo, danes pa je treba to dejanje ponoviti v formatu digitalnega medija. Digitalizacija knjižne dediščine je le del zadolžitve, ki nam je naložena, drugi del pa je vstopanje v nov medij z izvirnimi deli. Verjetno nihče ne dvomi, da je treba to storiti in da odsotnost z interneta pomeni izbris iz novega kulturnega zemljevida sveta. Vse raziskave načinov pridobivanja informacij in znanja pri mladi generaciji so soglasne v tem, da 95 pripadnikov »net-gen« najprej seže po spletnih virih. In ogromna večina pri tem tudi ostane, kar pomeni, da zanje vsebine, ki niso digitalizirane preprosto ne obstajajo. Če na spletu ne bo »slovenskih vsebin«, tudi »slovenstva« ne bo! Kot ga ne bi bilo pred 500 leti, če se ne bi pojavilo v tisku!
Za digitalizacijo dediščine imamo dobre vzore v uspešnih projektih kot so »Memory«, »Gutenberg«, »Minerva« itd… Pred kratkim so v IZUM-u gostili našo rojakinjo Ingrid Parent, ki vodi projekt »Kanada«, v katerem bodo digitalizirali tri in pol milijone dokumentov o kanadski kulturi. Na podoben način bo treba združiti sedaj zelo razdrobljene pobude in projekte digitalizacije slovenske kulturne dediščine. To je treba zastaviti najmanj tako resno in ambiciozno kot najzahtevnejše projekte izgradnje nacionalne infrastrukture.
Glede sodobne ustvarjalnosti pa je treba vzpodbujati uporabo večpredstavnosti in razumeti prestopanje meja tradicionalnih zvrsti ustvarjanja. Znana so opozorila o prevladi angleščine na spletu in o nevarnostih, ki grozijo slovenščini. Toda predstavljajte si, kako tragično bi se zmotil Trubar, če bi zaradi Gutenbergovih nemških knjig zavrnil tehnologijo tiskanja. Na nas je, da internet obrnemo v prid slovenščini in pri tem nam lahko pomaga le lastna ustvarjalnost!
500-letnica Trubarjevega rojstva je vzpodbuda, da se zavemo odgovornosti naše generacije za obstoj in prihodnost slovenstva. Še dolgo po Trubarju so bili mnogi prepričani, da Slovence zadostno ohranja kar ustno izročilo in se niso brigali za tiskanje, kar je bilo eno največjih tveganj za obstoj naroda. Vsak od nas se mora vprašati, kaj lahko stori za slovenstvo na svetovnem spletu, saj brezbrižnost ne bo ostala nekaznovana. To lahko preverite pri svojih otrocih ali vnukih. Ko poveličujemo Trubarja in njegovo dejanje, istočasno odmerjamo težo naše lasne odgovornosti.
Ocenjujem, da so pobudniki današnjega simpozija – Slovensko društvo Informatika in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar – skupaj s soorganizatorji odkrili pravo temo za počastitev velikega moža slovenske kulture. To potrjuje tudi kakovostna udeležba na simpoziju in prepričan sem, da bodo objavljeni izsledki pomemben prispevek k slovenskemu ozaveščanju. Naslov simpozija obeta zelo inovativne poglede ob katerih vam želim veliko intelektualnega užitka in dobro počutje pod streho našega IZUM-a.
Spoštovani!
Ne bom trdil, da tudi ob drugih priložnostih, ko se letos spominjajo Primoža Trubarja, nimajo v mislih tako preteklosti kot sedanjosti, a nihče ni tega petstoletnega loka napel tako izrazito kot vaš simpozij. Mislim, da je to zelo utemeljeno in potrebno. Visoko cenim raziskave, ki se poglabljajo v čas Trubarjevega življenja in nam odkrivajo nove pomembne podrobnosti o njegovem delovanju. Vendar ne more biti dvoma, da nas to zanima, ker nenehno iščemo odgovore na vprašanja iz naše sedanjosti in si jih obetamo v zgodovinski izkušnji. Seveda je tudi nevarnost, da bi naše aktualne predstave in hotenja »podtaknili« zgodovini in jim na ta način povečali pomen in težo. Edini način, da se temu izognemo, je odkrit strokovni razgovor, v katerem se soočajo interpretacije in se razkriva jedro, postopoma pa tudi resnica.
Težko je z enim pojmom označiti Trubarjevo dobo, pri čemer nam je v opravičilo pol tisočletna časovna razdalja. Toda enako, če ne celo še hujša je naša zadrega, ko moramo označiti današnji čas: je to atomska doba, vesoljska doba, toplogredna doba…? Pobudniki današnjega simpozija so se osredotočili na digitalno dobo in glede tega jih Direktorat za informacijsko družbo podpira in se čuti obvezanega k sodelovanju pri projektu.
Internet je medij, ki se širi s hitrostjo, nepojmljivo za katero koli dosedanjo obliko komuniciranja. V najrazvitejših predelih sveta je v dveh desetletjih že dosegel celotno prebivalstvo in tudi pri nas ga uporablja že krepka večina ljudi. Vabljiva je njegova univerzalnost, saj združuje sliko, zvok, pisavo, film itd… Ni presenetljivo, da danes v digitalni obliki nastane že 95 vseh sporočil, ki nas čakajo na vseh mogočih koncih kot vgrajeni deli stvari za vsakodnevno rabo. To postaja neizogibna oblika našega izražanja, s čemer pa se odpirajo tudi povsem nove dileme našega bitja in žitja.
Prepričan sem, da je razvoj v informacijsko družbo objektivna danost in da je zavračanje digitalnih tehnologij nesmiselno. Toda s tem nočem reči, da niso možne zelo različne poti in da se tako kot pri razvoju v industrijsko družbo ne morejo zgoditi tudi stanpoti in usodne zmote. Zlorabe digitalnih tehnologij se nam že dogajajo in posebej hudo je, če se tega sploh ne zavedamo. Se bomo znali izogniti »sindromu kuhanja žabe«, ki uživa v loncu s toplo vodo, ko dojame z kaj gre, pa je že prepozno za pobeg? Treba se je nemudoma soočiti z novo stvarnostjo in prepoznati alternative, med katerimi bomo izbrali najboljše rešitve.
K bistvenim vprašanjem digitalne dobe sodi uveljavljanje kulturne samobitnosti. In prav v tem pogledu je povezovanje Trubarja in interneta najbolj utemeljeno: on je »lube Slovence« v formatu tiskanega medija postavil na kulturni zemljevid sveta kot samosvojo kulturo, danes pa je treba to dejanje ponoviti v formatu digitalnega medija. Digitalizacija knjižne dediščine je le del zadolžitve, ki nam je naložena, drugi del pa je vstopanje v nov medij z izvirnimi deli. Verjetno nihče ne dvomi, da je treba to storiti in da odsotnost z interneta pomeni izbris iz novega kulturnega zemljevida sveta. Vse raziskave načinov pridobivanja informacij in znanja pri mladi generaciji so soglasne v tem, da 95 pripadnikov »net-gen« najprej seže po spletnih virih. In ogromna večina pri tem tudi ostane, kar pomeni, da zanje vsebine, ki niso digitalizirane preprosto ne obstajajo. Če na spletu ne bo »slovenskih vsebin«, tudi »slovenstva« ne bo! Kot ga ne bi bilo pred 500 leti, če se ne bi pojavilo v tisku!
Za digitalizacijo dediščine imamo dobre vzore v uspešnih projektih kot so »Memory«, »Gutenberg«, »Minerva« itd… Pred kratkim so v IZUM-u gostili našo rojakinjo Ingrid Parent, ki vodi projekt »Kanada«, v katerem bodo digitalizirali tri in pol milijone dokumentov o kanadski kulturi. Na podoben način bo treba združiti sedaj zelo razdrobljene pobude in projekte digitalizacije slovenske kulturne dediščine. To je treba zastaviti najmanj tako resno in ambiciozno kot najzahtevnejše projekte izgradnje nacionalne infrastrukture.
Glede sodobne ustvarjalnosti pa je treba vzpodbujati uporabo večpredstavnosti in razumeti prestopanje meja tradicionalnih zvrsti ustvarjanja. Znana so opozorila o prevladi angleščine na spletu in o nevarnostih, ki grozijo slovenščini. Toda predstavljajte si, kako tragično bi se zmotil Trubar, če bi zaradi Gutenbergovih nemških knjig zavrnil tehnologijo tiskanja. Na nas je, da internet obrnemo v prid slovenščini in pri tem nam lahko pomaga le lastna ustvarjalnost!
500-letnica Trubarjevega rojstva je vzpodbuda, da se zavemo odgovornosti naše generacije za obstoj in prihodnost slovenstva. Še dolgo po Trubarju so bili mnogi prepričani, da Slovence zadostno ohranja kar ustno izročilo in se niso brigali za tiskanje, kar je bilo eno največjih tveganj za obstoj naroda. Vsak od nas se mora vprašati, kaj lahko stori za slovenstvo na svetovnem spletu, saj brezbrižnost ne bo ostala nekaznovana. To lahko preverite pri svojih otrocih ali vnukih. Ko poveličujemo Trubarja in njegovo dejanje, istočasno odmerjamo težo naše lasne odgovornosti.
Ocenjujem, da so pobudniki današnjega simpozija – Slovensko društvo Informatika in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar – skupaj s soorganizatorji odkrili pravo temo za počastitev velikega moža slovenske kulture. To potrjuje tudi kakovostna udeležba na simpoziju in prepričan sem, da bodo objavljeni izsledki pomemben prispevek k slovenskemu ozaveščanju. Naslov simpozija obeta zelo inovativne poglede ob katerih vam želim veliko intelektualnega užitka in dobro počutje pod streho našega IZUM-a.
