Specialno mislim na vas; s tistim njenim čudenjem nad življenjem, s katerim želim ustreči njeni misli o zgodbi, ker jo iščem jo tudi najdem, ki mi bo pokazala in označila poti po Štajerski, po preljubi domovini.
* * *
V super trgovini se moja zvedavost spreminja v zmedenost, ki se s tvojo odsotnostjo še povečuje; kakor da sem zabredel v čas in ti si se lahko skrila za najmanjšo polico z neskafejem in paradižnikovo omako v pločevinki. Ne zaslutiš moje stiske, jaz pa bi rad, da je to zate razumljivo, da se ne oddaljuješ od mojega telesa, ki čaka z vozičkom polnem nabavljene robe…
* * *
V tej stari hiši iz leta I92I od datuma materinega rojstva, kajti stolp je bil zgrajen protipotresno; ta stolp, ki je bil narejen za ognjemet, še iz tistih časov, ko smo brez izkušenj študirali, kakšen je pravzaprav pravilni poljub z žensko in se spričo tega žalostili v srcu, kajti to je bila žalostna zgodba srca postavljena nekam v ozadje, od koder se ni dala pojavljati s svojo jasnostjo in je čemela v zapletenosti težkega rebusa ter resnice, da je ne bo nikoli dojel kot brat, ki je s pepelnatim obrazom sarkastično postavljal pravila igre, katerih smisel je obtičal v nepojasnjeni razdalji oziroma neskončnosti njegovih pravil o izhodu te igre,
v edinosti smrti, ja, tako bomo šli, pravi, enkrat za vselej!
* * *
To je bil njegov vesoljski dež, zgubljeno bitje v vesolju, z vlago na stekleni šipi, ki je preprečevala vdreti v komandno kabino, to je bila ura, ročna kvadratna ura, nad katero sem obupal; ni hotela kazati, ker ji je življenjska doba minila, tako je rekel urar, ostarela je in bilo mi je žal, da je končala pot skozi čas…
* * *
Navzlic pozabljivosti sem hotel razkriti varljivo in srhljivo stanje možganov in celega telesa, hotel sem se prepričati, če moj brat B. K. ni obnemogel od samih preteklih tednov, bodisi v bedi, ki je vznemirjala in burkala družinsko razpoloženje, bodisi v tihem molčečem stanju, ko je hotel razkriti, če ni nasedel kamnu, ogromni skali, štrleči iz struge… Moja žena bi rekla, da je vse to obupno za prenašat.
* * *
Dragi moji prijatelji, gosti in kolegi prišel sem molčati, ker ne vem, kaj naj bi rekel, čeprav moja notranjost ropota od življenja; tako sem prepričan, da je v meni hrup, ti si pa omenil, da ničesar ne slišim, da sem gluh kot top, kajti v molku se mi je razkrilo, da sem glasen, kakor vsi udeleženci konference zdravega življenja in mentorice Atene, ki je predstavljala pedagogiko, kako naj se z njimi poistovetim, čeprav nisem spregovoril niti besede, kajti ostali udeleženci razkrivajo probleme strelskega društva, ki so poznani tudi meni, zato jim prepuščam iniciativo, da so prvi in jaz drugi. Ta drugi, drugo mesto, je moja odločitev, je maska posvečenih, hočem reči, da sem se poenotil z njimi že zdavnaj in seveda je to gorčično renčanje, tiho govorjenje, ki razkriva mojo molčečnost, ki pa bi jo rad spremenil v silovito tuljenje pa mi vest in stroka tega ne dovoljujeta…
Mogoče pa se ti možgani krčijo in širijo v glavi, pravi brat.
Pazi, bodi pozoren, imam ga na muhi!
Treba je bilo sprožiti napravo in takoj slediti njenemu učinku. Zadetek, ki je osmišljal njegovo telesno stanje, kakor padec ptice, njegovo vražjo posesivnost orožja in sproščujoče duše, da je zadetek v črno sprožil v višave zgodbo, ki pa jo je moral vsakokrat obnavljati; to je bila ena nadležnost v njegovem iskanju prastare duhovnosti Slovenije, v njeni ruralnosti, prostor nekje na podeželju, ki se razlikuje od mestne v kupe zložene opeke, ki je tako ločevala mesto od province in z njo talina duhovnosti v loncu, v tistem, v katerem je z vsemi močmi poskušal izenačiti smisel liričnosti pokrajine in hladnega razuma mestne arhitekture.
Tega, bratje in sestre, ne preučujte, ker se ne izplača, ker od tega ni nobene koristi, ker boste obnemeli, prišlo bo do popačenja in ne boste več mogli govoriti… Jaz pa, aha. Pri tebi je denar. Kar vzemi ga draga moja. Z obiskom ga boš povrnila, zato ga ne odklanjaj. Vzemi ga že zaradi tega, ker posel še ni plačan in ne odvračaj ga s svojimi rokami, saj veš tisto, da čisti računi pomenijo dobro prijateljstvo…V teh ljudeh mojega kraja, ki želi postati malo mestece, je duhovno bogastvo, ki pravi, da vrni toliko denarja, kolikor si ga izposodil, majhna vsota z majhnim vračilom, velika vsota z večjim vračilom pa smo dogovorjeni.
Ta posel z denarjem je kot moj pes, ki je lajal v sušilec za lase.
Ko sem iskal pot, sem se žrl. Korakal sem po njej, narejeni iz grušča in jekla in razmišljal o ceni revnosti, katero moram plačati; to je eno stopnico nižje od bogastva, torej, če bi zadel eno stopnico nad revščino, bi bil bogat. Tako pa sem zgrešil in ostala je samo bolečina v gležnju, v levem kolenu, v komolcu in zapestju, v neznosnem glavobolu, ko so mi navajali datume, od katerih sem postal potrt, zato te dragi moj brat iščem v predelu kratke zgodbe, čeprav si govoril, da te ni treba razgaljati (upravičeno), toda jaz ti hočem razkriti, celo dopovedati, da nisem nikogar podcenjeval, , tudi tebe ne, ampak sem govoril, da bi bila tvoja duša pogumna in da tvoja zgodba nebi razkrajala knjižnih besed, , tudi mene, ki hočem le to, da bi razumeli materino tiho trpljenje in njeno življenje.
Ti si v vsakem oziru svobodnejši do logičnega dojemanja družinske zgodbe, ko v vsemu poskušaš dati razumnejša pravila neke medsebojne povezave in da sem dal glavo v karanteno, to je bila moja strahopetnost, misleč, da sem vas ujel v zavisti in neplodnemu kritiziranju, hotel sem vas dati v album z fotografijami in v knjigo kronike naših src. In zdaj bom imel tiho pokoro, ko sem bil vtisnil vaša imena v veličastne almanahe, spise, v inkubator dane vaše besede, ko sem v bistvu zasledil siv obraz v zrcalu s tistim prepričanjem, da bo vsa ta izdaja slast in streznitev duše…
Ne bom te prosil odpuščanja niti utaje imena v moji zgodbi, kajti posvariti bi te moral pred kritiko, ki se je umestila v moj rokopis;namreč, zbolel sem in to je bila adekvatnost teorije o iskanju kamna modrosti in grala, slednjega ne išči, ampak poišči tisto resnico, ki te bo osvobajala pred nečimrnostjo množice, kajti zanašati se boš moral na lastno srce in možgane in rekel si ob tej izdaji, oziroma spraševal si se, kam je zginil paket s stotimi knjigami in seveda od kod izbruh nočnih sov, ki so skovikale njeno pesem ob lovu na miši, o vsebini drobnih knjižic, katere informacije so se vračale iz ust nočnih postopačev, ki so poskušali analizirati knjigo med nočnim bedenjem, ko so se zakrivali v plasteh mestne megle… Nikogar nisem mogel sumiti. Vidim ga, kako razreže debele vrvice z obroča in jezo mladih umetnikov, pribitih na križ.
Povprašal si se, če ni to črna magija, ko takole nanašaš med na mrtva stopala, kajti tebe B. K. ščiti družinska morala; pravi, da je to povezano z maščevanjem in z zgodbo, ki jo izluščiš iz src ljudi in njihovega molka in pripovedujejo v enigmi, ki razkriva laž v odnosih med posameznikom in množico, ki tej skupnosti zadovoljuje načelo, da je množica dejstvo, nek katalizator (prikazovalnik), o nesreči in sreči posameznika, ki dela napako za napako. V zaporedju jih kaznuješ s knjigo o pustošenju src in drobovja, ko se dviguješ nad njimi in jim hočeš dopovedati, da se motijo o družinski idili, o interpretaciji dobre besede pri razkrivanju dobrote na materinem obrazu, ki je trdila, da se zgodovina ponavlja v ciklusih pa naj bo to teorija romana ali kakšna drugačna oblika zgodbe v šolskem učbeniku.
* * *
Govorimo o zatiranju članov strelskega društva, tu ne govorim o lovcih ali kakšni policijski formaciji v napadu, ampak govorim o dveh zamaskiranih ljudeh, ki sta na lastno pest streljala v okensko steklo… Tako se približujeta ali se spet oddaljujeta v točkah na koncu zemljišča tvojega vrta, kjer smo se pogovarjali o smrti in sem se spraševal, kdaj se bo povrnila povratna informacija. Včasih se ta asociacija na njo pojavi par ur pred dejstvom, drugič jo čakam po več dni, včasih pride k meni po dolgih letih kot razodetje, tragično razkrivanje ponavljajoče se zgodbe, pri kateri se sprašujem, če bo ta moja nova moč pojasnila strah pred realnostjo kot smrt ali kako drugo obliko kontrasta, kot sta lakota in sitost ali diabolična dan in noč.
Ne morem reči, da je moja mati uživala srečno življenje, ko je nekega večera rekla, da bo odšla v neznane kraje; to ni bilo uresničljivo, ker ji tega preprosto nismo dovolili. Spraševali smo jo, kdo nas bo prehranjeval in oblačil. Mati je zaman govorila o preljubi domovini, o njeni raztresenosti, o razkošnem zelenilu dreves, prepletenimi z večbarvnimi trakovi, kajti nje se je držala revščina in samo revščina.
Da bi rešila enigmo svojega življenja, je poskušala življenje spremeniti tako, da bi prišla v dotik z vsakdanjimi pojavi njenega obstoja v tistem smislu, da bi radikalno spremenila samotni obstoj, brez moške naklonjenosti o sreči in skromnosti, ki je vplivala na njene besede, kako naj spremeni mizarjevo (očetovo) vražjost, da se nebi pri tem sama pogrezala v neko atmosfero krotkega, ubogljivega življenja.
Zato mati organizira pojedino leta tisoč devetsto tri in sedemdesetega, na zimo, februarja, ta častnost in slava mojega mrtvega očeta, ker drugega izhoda ni bilo več, na katero pa se nihče ne odzove, navkljub vabilu, torej takoj po očetovem pokopu… Vse je bilo pripravljeno. Narezan pršut, slanina, domača salama, sir in kruh ter pijača vino in hruškov liker;vse to v avli, za dve mizi širine in dve mizi dolžine velikim prostorom, pogrnjenim z belimi prti, da bi bila pojedina častna in primerna za žalostno slavje očetovega odhoda v večnost…Ta predčasna sedmina nikogar ne gane, izognili so se ji tudi sosedi in bilo je tako, da se je ni nihče dotaknil, da niso prišli na prigrizek, da bi dojeli veličastnost hrane ob slovesu in da bi mat dala sebi slavo, ki bi naj prišla z žalujočimi.
* * *
S tem dejanjem – gostijo – je hotela prikazati sebi in svoji družini ime, častnost in samozavest in konec koncev tudi majhno slavo, hotela je, da bi jo razumeli v trudu in prizadevanju, da bi se jim zahvalila, ki so jo spremljali pri moževem odhodu v večna lovišča in razumeli, da se je želel v nebesih nastaniti ob kotlu za žganjekuho in da bi hkrati okrepila lastno samozavest in željo po gostih, da bi se v čim večjem številu udeležili pojedine po očetovi smrti.
* * *
Ne vem natanko, kolikokrat so se te hrane dotaknili sosedi, meni se je zdelo, da so se nekam poskrili, šli po opravkih, navkljub hudi zimi, hrana je ostala večinoma nedotaknjena in jo je mati potem znosila domov; niso dojeli bede te hiše in naslednji dan pred potovanjem sem napravil požirek hruškovega likerja iz čudovite steklenice zlate barve.
* * *
Dragi moji bratje in sestre, jaz tu in vedno govorim o naših starših, predvsem matere, ki ji zdaj ob mojih petdesetih letih posvečam pozornost ob njenih dejanjih o življenju, o njenem koncu, o smrti, dragi moji bratci in sestrice, o družinskem študiju, o izviru lepih besed ob pokrajinskem pogovoru oziroma seminarju, ki se pojavi pri kavici in drugih vrstah počitka in meditacije vse v cvetličnem lokalu. To je bila materina velikodušnost in napaka hkrati; ta denar, ki ga jemljem od zdaj me spričo mladosti ali otroške zajedljivosti spreminja v drugačen svet in v tem prekršku, ki je moja stiska in čigar stiska se pojavi v zarobljenih bankovcih oblikuje stanje čudenja, ta njen denar, do katerega nisem imel pravice, me prisili v meditacijo o bogastvu staršev, dragi moj B. K. in žena pravi, ko sledi zgodbi, da je vse to obupno za prenašat …
- In mi; njuni sinovi in hčere? S čim naj jima ustrežemo?
V tej zvijačnosti staršev, ki se odlikuje za njegovim odhajanjem nekam njemu znanem cilju! Materi je zadoščeno, povem bratcu. Lahko smo ji hvaležni za skrb, da nismo goli, da imamo oblačila in hrano…
* * *
Predvsem sem hotel dati očetu besedo; najprej ga izloči iz družine, pravi mama, kajti on je daleč stran od nas in ne more pomagati, tako je bilo najboljše, pri vzgajanju hčera in ne more razumeti ponovnega razpoloženja, ker on, ki je pameten kot bog, zaplodi enajst otrok-sedem v prvem zakonu in štiri v drugem.
* * *
Jaz pa vztrajam, da imajo slike lise sivine. To je posledica mešanja barv na platnu, (menda ga ja ne boš poučeval o slikarstvu) in ne na paleti, kjer lahko barve zamešamo tako, kakor si jih zaželi srce in oko.
Odlomek iz istoimenskega romana-pesnitve, ki bo izšel pri Mariborski literarni družbi
Specialno mislim na vas; s tistim njenim čudenjem nad življenjem, s katerim želim ustreči njeni misli o zgodbi, ker jo iščem jo tudi najdem, ki mi bo pokazala in označila poti po Štajerski, po preljubi domovini.
* * *
V super trgovini se moja zvedavost spreminja v zmedenost, ki se s tvojo odsotnostjo še povečuje; kakor da sem zabredel v čas in ti si se lahko skrila za najmanjšo polico z neskafejem in paradižnikovo omako v pločevinki. Ne zaslutiš moje stiske, jaz pa bi rad, da je to zate razumljivo, da se ne oddaljuješ od mojega telesa, ki čaka z vozičkom polnem nabavljene robe…
* * *
V tej stari hiši iz leta I92I od datuma materinega rojstva, kajti stolp je bil zgrajen protipotresno; ta stolp, ki je bil narejen za ognjemet, še iz tistih časov, ko smo brez izkušenj študirali, kakšen je pravzaprav pravilni poljub z žensko in se spričo tega žalostili v srcu, kajti to je bila žalostna zgodba srca postavljena nekam v ozadje, od koder se ni dala pojavljati s svojo jasnostjo in je čemela v zapletenosti težkega rebusa ter resnice, da je ne bo nikoli dojel kot brat, ki je s pepelnatim obrazom sarkastično postavljal pravila igre, katerih smisel je obtičal v nepojasnjeni razdalji oziroma neskončnosti njegovih pravil o izhodu te igre,
v edinosti smrti, ja, tako bomo šli, pravi, enkrat za vselej!
* * *
To je bil njegov vesoljski dež, zgubljeno bitje v vesolju, z vlago na stekleni šipi, ki je preprečevala vdreti v komandno kabino, to je bila ura, ročna kvadratna ura, nad katero sem obupal; ni hotela kazati, ker ji je življenjska doba minila, tako je rekel urar, ostarela je in bilo mi je žal, da je končala pot skozi čas…
* * *
Navzlic pozabljivosti sem hotel razkriti varljivo in srhljivo stanje možganov in celega telesa, hotel sem se prepričati, če moj brat B. K. ni obnemogel od samih preteklih tednov, bodisi v bedi, ki je vznemirjala in burkala družinsko razpoloženje, bodisi v tihem molčečem stanju, ko je hotel razkriti, če ni nasedel kamnu, ogromni skali, štrleči iz struge… Moja žena bi rekla, da je vse to obupno za prenašat.
* * *
Dragi moji prijatelji, gosti in kolegi prišel sem molčati, ker ne vem, kaj naj bi rekel, čeprav moja notranjost ropota od življenja; tako sem prepričan, da je v meni hrup, ti si pa omenil, da ničesar ne slišim, da sem gluh kot top, kajti v molku se mi je razkrilo, da sem glasen, kakor vsi udeleženci konference zdravega življenja in mentorice Atene, ki je predstavljala pedagogiko, kako naj se z njimi poistovetim, čeprav nisem spregovoril niti besede, kajti ostali udeleženci razkrivajo probleme strelskega društva, ki so poznani tudi meni, zato jim prepuščam iniciativo, da so prvi in jaz drugi. Ta drugi, drugo mesto, je moja odločitev, je maska posvečenih, hočem reči, da sem se poenotil z njimi že zdavnaj in seveda je to gorčično renčanje, tiho govorjenje, ki razkriva mojo molčečnost, ki pa bi jo rad spremenil v silovito tuljenje pa mi vest in stroka tega ne dovoljujeta…
Mogoče pa se ti možgani krčijo in širijo v glavi, pravi brat.
Pazi, bodi pozoren, imam ga na muhi!
Treba je bilo sprožiti napravo in takoj slediti njenemu učinku. Zadetek, ki je osmišljal njegovo telesno stanje, kakor padec ptice, njegovo vražjo posesivnost orožja in sproščujoče duše, da je zadetek v črno sprožil v višave zgodbo, ki pa jo je moral vsakokrat obnavljati; to je bila ena nadležnost v njegovem iskanju prastare duhovnosti Slovenije, v njeni ruralnosti, prostor nekje na podeželju, ki se razlikuje od mestne v kupe zložene opeke, ki je tako ločevala mesto od province in z njo talina duhovnosti v loncu, v tistem, v katerem je z vsemi močmi poskušal izenačiti smisel liričnosti pokrajine in hladnega razuma mestne arhitekture.
Tega, bratje in sestre, ne preučujte, ker se ne izplača, ker od tega ni nobene koristi, ker boste obnemeli, prišlo bo do popačenja in ne boste več mogli govoriti… Jaz pa, aha. Pri tebi je denar. Kar vzemi ga draga moja. Z obiskom ga boš povrnila, zato ga ne odklanjaj. Vzemi ga že zaradi tega, ker posel še ni plačan in ne odvračaj ga s svojimi rokami, saj veš tisto, da čisti računi pomenijo dobro prijateljstvo…V teh ljudeh mojega kraja, ki želi postati malo mestece, je duhovno bogastvo, ki pravi, da vrni toliko denarja, kolikor si ga izposodil, majhna vsota z majhnim vračilom, velika vsota z večjim vračilom pa smo dogovorjeni.
Ta posel z denarjem je kot moj pes, ki je lajal v sušilec za lase.
Ko sem iskal pot, sem se žrl. Korakal sem po njej, narejeni iz grušča in jekla in razmišljal o ceni revnosti, katero moram plačati; to je eno stopnico nižje od bogastva, torej, če bi zadel eno stopnico nad revščino, bi bil bogat. Tako pa sem zgrešil in ostala je samo bolečina v gležnju, v levem kolenu, v komolcu in zapestju, v neznosnem glavobolu, ko so mi navajali datume, od katerih sem postal potrt, zato te dragi moj brat iščem v predelu kratke zgodbe, čeprav si govoril, da te ni treba razgaljati (upravičeno), toda jaz ti hočem razkriti, celo dopovedati, da nisem nikogar podcenjeval, , tudi tebe ne, ampak sem govoril, da bi bila tvoja duša pogumna in da tvoja zgodba nebi razkrajala knjižnih besed, , tudi mene, ki hočem le to, da bi razumeli materino tiho trpljenje in njeno življenje.
Ti si v vsakem oziru svobodnejši do logičnega dojemanja družinske zgodbe, ko v vsemu poskušaš dati razumnejša pravila neke medsebojne povezave in da sem dal glavo v karanteno, to je bila moja strahopetnost, misleč, da sem vas ujel v zavisti in neplodnemu kritiziranju, hotel sem vas dati v album z fotografijami in v knjigo kronike naših src. In zdaj bom imel tiho pokoro, ko sem bil vtisnil vaša imena v veličastne almanahe, spise, v inkubator dane vaše besede, ko sem v bistvu zasledil siv obraz v zrcalu s tistim prepričanjem, da bo vsa ta izdaja slast in streznitev duše…
Ne bom te prosil odpuščanja niti utaje imena v moji zgodbi, kajti posvariti bi te moral pred kritiko, ki se je umestila v moj rokopis;namreč, zbolel sem in to je bila adekvatnost teorije o iskanju kamna modrosti in grala, slednjega ne išči, ampak poišči tisto resnico, ki te bo osvobajala pred nečimrnostjo množice, kajti zanašati se boš moral na lastno srce in možgane in rekel si ob tej izdaji, oziroma spraševal si se, kam je zginil paket s stotimi knjigami in seveda od kod izbruh nočnih sov, ki so skovikale njeno pesem ob lovu na miši, o vsebini drobnih knjižic, katere informacije so se vračale iz ust nočnih postopačev, ki so poskušali analizirati knjigo med nočnim bedenjem, ko so se zakrivali v plasteh mestne megle… Nikogar nisem mogel sumiti. Vidim ga, kako razreže debele vrvice z obroča in jezo mladih umetnikov, pribitih na križ.
Povprašal si se, če ni to črna magija, ko takole nanašaš med na mrtva stopala, kajti tebe B. K. ščiti družinska morala; pravi, da je to povezano z maščevanjem in z zgodbo, ki jo izluščiš iz src ljudi in njihovega molka in pripovedujejo v enigmi, ki razkriva laž v odnosih med posameznikom in množico, ki tej skupnosti zadovoljuje načelo, da je množica dejstvo, nek katalizator (prikazovalnik), o nesreči in sreči posameznika, ki dela napako za napako. V zaporedju jih kaznuješ s knjigo o pustošenju src in drobovja, ko se dviguješ nad njimi in jim hočeš dopovedati, da se motijo o družinski idili, o interpretaciji dobre besede pri razkrivanju dobrote na materinem obrazu, ki je trdila, da se zgodovina ponavlja v ciklusih pa naj bo to teorija romana ali kakšna drugačna oblika zgodbe v šolskem učbeniku.
* * *
Govorimo o zatiranju članov strelskega društva, tu ne govorim o lovcih ali kakšni policijski formaciji v napadu, ampak govorim o dveh zamaskiranih ljudeh, ki sta na lastno pest streljala v okensko steklo… Tako se približujeta ali se spet oddaljujeta v točkah na koncu zemljišča tvojega vrta, kjer smo se pogovarjali o smrti in sem se spraševal, kdaj se bo povrnila povratna informacija. Včasih se ta asociacija na njo pojavi par ur pred dejstvom, drugič jo čakam po več dni, včasih pride k meni po dolgih letih kot razodetje, tragično razkrivanje ponavljajoče se zgodbe, pri kateri se sprašujem, če bo ta moja nova moč pojasnila strah pred realnostjo kot smrt ali kako drugo obliko kontrasta, kot sta lakota in sitost ali diabolična dan in noč.
Ne morem reči, da je moja mati uživala srečno življenje, ko je nekega večera rekla, da bo odšla v neznane kraje; to ni bilo uresničljivo, ker ji tega preprosto nismo dovolili. Spraševali smo jo, kdo nas bo prehranjeval in oblačil. Mati je zaman govorila o preljubi domovini, o njeni raztresenosti, o razkošnem zelenilu dreves, prepletenimi z večbarvnimi trakovi, kajti nje se je držala revščina in samo revščina.
Da bi rešila enigmo svojega življenja, je poskušala življenje spremeniti tako, da bi prišla v dotik z vsakdanjimi pojavi njenega obstoja v tistem smislu, da bi radikalno spremenila samotni obstoj, brez moške naklonjenosti o sreči in skromnosti, ki je vplivala na njene besede, kako naj spremeni mizarjevo (očetovo) vražjost, da se nebi pri tem sama pogrezala v neko atmosfero krotkega, ubogljivega življenja.
Zato mati organizira pojedino leta tisoč devetsto tri in sedemdesetega, na zimo, februarja, ta častnost in slava mojega mrtvega očeta, ker drugega izhoda ni bilo več, na katero pa se nihče ne odzove, navkljub vabilu, torej takoj po očetovem pokopu… Vse je bilo pripravljeno. Narezan pršut, slanina, domača salama, sir in kruh ter pijača vino in hruškov liker;vse to v avli, za dve mizi širine in dve mizi dolžine velikim prostorom, pogrnjenim z belimi prti, da bi bila pojedina častna in primerna za žalostno slavje očetovega odhoda v večnost…Ta predčasna sedmina nikogar ne gane, izognili so se ji tudi sosedi in bilo je tako, da se je ni nihče dotaknil, da niso prišli na prigrizek, da bi dojeli veličastnost hrane ob slovesu in da bi mat dala sebi slavo, ki bi naj prišla z žalujočimi.
* * *
S tem dejanjem – gostijo – je hotela prikazati sebi in svoji družini ime, častnost in samozavest in konec koncev tudi majhno slavo, hotela je, da bi jo razumeli v trudu in prizadevanju, da bi se jim zahvalila, ki so jo spremljali pri moževem odhodu v večna lovišča in razumeli, da se je želel v nebesih nastaniti ob kotlu za žganjekuho in da bi hkrati okrepila lastno samozavest in željo po gostih, da bi se v čim večjem številu udeležili pojedine po očetovi smrti.
* * *
Ne vem natanko, kolikokrat so se te hrane dotaknili sosedi, meni se je zdelo, da so se nekam poskrili, šli po opravkih, navkljub hudi zimi, hrana je ostala večinoma nedotaknjena in jo je mati potem znosila domov; niso dojeli bede te hiše in naslednji dan pred potovanjem sem napravil požirek hruškovega likerja iz čudovite steklenice zlate barve.
* * *
Dragi moji bratje in sestre, jaz tu in vedno govorim o naših starših, predvsem matere, ki ji zdaj ob mojih petdesetih letih posvečam pozornost ob njenih dejanjih o življenju, o njenem koncu, o smrti, dragi moji bratci in sestrice, o družinskem študiju, o izviru lepih besed ob pokrajinskem pogovoru oziroma seminarju, ki se pojavi pri kavici in drugih vrstah počitka in meditacije vse v cvetličnem lokalu. To je bila materina velikodušnost in napaka hkrati; ta denar, ki ga jemljem od zdaj me spričo mladosti ali otroške zajedljivosti spreminja v drugačen svet in v tem prekršku, ki je moja stiska in čigar stiska se pojavi v zarobljenih bankovcih oblikuje stanje čudenja, ta njen denar, do katerega nisem imel pravice, me prisili v meditacijo o bogastvu staršev, dragi moj B. K. in žena pravi, ko sledi zgodbi, da je vse to obupno za prenašat …
- In mi; njuni sinovi in hčere? S čim naj jima ustrežemo?
V tej zvijačnosti staršev, ki se odlikuje za njegovim odhajanjem nekam njemu znanem cilju! Materi je zadoščeno, povem bratcu. Lahko smo ji hvaležni za skrb, da nismo goli, da imamo oblačila in hrano…
* * *
Predvsem sem hotel dati očetu besedo; najprej ga izloči iz družine, pravi mama, kajti on je daleč stran od nas in ne more pomagati, tako je bilo najboljše, pri vzgajanju hčera in ne more razumeti ponovnega razpoloženja, ker on, ki je pameten kot bog, zaplodi enajst otrok-sedem v prvem zakonu in štiri v drugem.
* * *
Jaz pa vztrajam, da imajo slike lise sivine. To je posledica mešanja barv na platnu, (menda ga ja ne boš poučeval o slikarstvu) in ne na paleti, kjer lahko barve zamešamo tako, kakor si jih zaželi srce in oko.
Odlomek iz istoimenskega romana-pesnitve, ki bo izšel pri Mariborski literarni družbi
