Sedela sva na okenski polici. Ulica pod nama je bila prazna, kako tudi ne, saj se je noc počasi prevešala v jutro. Alabasterna luna je bila najina edina družba, in zdelo se je, da sva tudi midva edina človeka, ki ji krajšata pozne nočne urice. Pogledal si me, se nasmehnil in vdihnil se en dim najinega magičnega zvitka, potem pa si mi ga podal nazaj. Tudi jaz sem potegnila dim, dva, morda celo več in ogorek vrgla skozi okno. V tišini bi skoraj slišala odmev njegovega padca. Zopet si me pogledal in tokrat pogleda nisi umaknil. Dolgo me nisi gledal tako. Pogled. S tem pogledom si me že gledal nekoč, a se nikakor ne morem spomniti kdaj. Ko sva prvič pila kavo sama nekega poletja v Ljubljani? Morda takrat, ko sva prvič srkala vino pri tebi doma? Ko sva se prvič sporekla zaradi moje preteklosti, katera je zmeraj visela v zraku, ki sva ga dihala? Ali si me tako gledal, ko sva na najin zadnji skupni večer sedela na klopi pred tvojimi vhodnimi vrati? Nikakor se ne spomnim, kdaj si mi namenil ta isti pogled, ki je prebujal spomine na davno minulo življenje. Otožnost se je znova prikradla v moje misli, kot stari upokojeni tat, katerega dobro poznam, a mi zmeraj znova odnese kaj iz stanovanja, ko pride na obisk. In ker sem vedela, da me raje gledaš dobro razpoloženo, sem nahitro preusmerila najino pozornost na neko zabavno anekdoto, ki sva jo poznala. Anekdoto iz istega minulega življenja. Tako. Smejiš se in jaz se smejim s tabo in prazna ulica končno ni več prazna. Kako lepo, skladno odzvanja najin smeh. Pogledam v prijateljico luno in zdi se mi, da se tudi ona smeji z nama. Rada bi ti povedala, da te pogrešam. Da pogrešam najine noči na okenski polici, najin smeh, s katerim preglasujeva vsa tista tiha čustva in misli, ki naju vežejo, ker najin smeh je tako skladen. Edino, kar nama nikoli ne dela preglavic. Smeh. Takoj, ko bi kateri izustil prvo besedo, bi se skladnost spremenila v prerekanje, prerekanje v nesporazum, nesporazum v kričanje in dretje, dretje v rane, ki se ne celijo, in te bi povzročale neskončno bolečino...Poznaš to? Koliko ran si mi že zadal, in kolikokrat sem jaz uspešno zadela tarčo? Dvomim, da bi se lahko preštela. Tako sedaj sediva v tej skrivnostni svetlobi in se smejiva, ker sva oba osramočena poraženca v tej najini vojni, ki sva jo bila zaradi nekih prozornih idealov, katere sva brezglavo branila. Zaman. Dva ostarela vojaka, z nasprotnih strani, ki po desetletjih vsiljenega premirja zvračata kozarce skupaj v edini vaški gostilni. Dva povojna prijatelja, ki s smehom zakrivata svoj sram. Obsojena eden na drugega, ker naju najina druženja spominjajo na zločine, ki se nikoli ne bi smeli zgoditi. Morda pa se sestajava, da bi neko razumela. neko. Trenutno razumem samo najin smeh prijatelj. Najin skrivnostni smeh.
SONČNICE
Kot zmeraj sem ga čakala. Bilo je poletje. Pravijo temu indijansko poletje? Ko se vročina umakne jesenskemu dežju, pa vendar je dež se daleč. Zopet ista razpadajoča se železniška postaja nekje v južni Istri. Večer. Nekakšno melanholično vzdušje. Zgodnje jesenski večer v južni Istri. Bi lahko bilo ne melanholično? Ronhill light.Ena cigareta za drugo. Ravnokar so sporočili, da ima vlak zamudo. Tudi tokrat? Predvidljivosti je težko ubežati. Začenjajo me boleti stopala. Sem si morala obuti te čevlje? Lepota,ah...Zanj je treba biti zmeraj lep. Najlepši. Saj je tudi on zmeraj lep. Se bom pa usedla. Minila je ura. Odložim časopis. Dolgočasi me, namesto da bi mi krajšal čas. Cigaret. Prvi, drugi... Pisk. Vlak iz Ženeve prihaja na 3. tir. Tudi tokrat. Tretje leto zapored. Odvržem čik in vstanem. Globok vdih. S prsti mečkam belo krilo. Vlak ustavi. Preverim svoj odsev v njegovi pločevini. Lahko bi bilo bolje. Ampak zdaj je prepozno. Težko diham, srce bije hitreje in hitreje. Nisem več prepričana, da bom preživela. Gledam v tla. Kako me je prepričal? Žvižganje. On je. Sončnice. Je končno ugotovil ali se mu je zgolj posrečilo. Lanene hlače, srajca, slamnik. In isti kovček. Lesen. Iz leta 50. Zakaj tokrat deluje drugače? Tako drugačen je, čeprav so vsi detajli isti. Odloži kovček na tla in mi poda sončnice. Nasmejim se. Saj so vendar cisto posušene. Iz ženevske tržnice, samo zate. Sem uganil? Ker sledijo soncu? Ta njegova francoščina. Prav njegova je. Nič ne rečem. Objamem ga. Sezujem se. Zakaj zmeraj dobiš to sobo? 232. Celo rjuhe dišijo isto. Zakaj me tako gledaš? Sprašuješ. Ker si se spremenil. Zehaš. Solzijo se ti oči. Vseč mi je. Kot bi tako zelo hotel spati, da že jokaš. Tokrat objameš ti mene. Dišiš. Seveda sem se spremenil. Govoriš...Kar naenkrat te ne razumem več. Niti besede. Zakaj mi govoriš vse to? Ne razumem!!! Smejiš se. Kri. Bele rjuhe so vse krvave. Iščem svoje belo krilo. Tudi tukaj je kri. Spet težko diham. Srce mi bije zmeraj hitreje. Obujem sandale. Lovim ravnotežje. Pogledam se v ogledalo. Nasmeh. Lahko bi bilo bolje. Vrnem se k postelji. Tudi zdaj si lep. Vsa ta rdeča kopel te je pomladila. Smejim se. Predvidljivost. Vzamem sončnice in grem.
POVOJNA PRIJATELJA
Sedela sva na okenski polici. Ulica pod nama je bila prazna, kako tudi ne, saj se je noc počasi prevešala v jutro. Alabasterna luna je bila najina edina družba, in zdelo se je, da sva tudi midva edina človeka, ki ji krajšata pozne nočne urice. Pogledal si me, se nasmehnil in vdihnil se en dim najinega magičnega zvitka, potem pa si mi ga podal nazaj. Tudi jaz sem potegnila dim, dva, morda celo več in ogorek vrgla skozi okno. V tišini bi skoraj slišala odmev njegovega padca. Zopet si me pogledal in tokrat pogleda nisi umaknil. Dolgo me nisi gledal tako. Pogled. S tem pogledom si me že gledal nekoč, a se nikakor ne morem spomniti kdaj. Ko sva prvič pila kavo sama nekega poletja v Ljubljani? Morda takrat, ko sva prvič srkala vino pri tebi doma? Ko sva se prvič sporekla zaradi moje preteklosti, katera je zmeraj visela v zraku, ki sva ga dihala? Ali si me tako gledal, ko sva na najin zadnji skupni večer sedela na klopi pred tvojimi vhodnimi vrati? Nikakor se ne spomnim, kdaj si mi namenil ta isti pogled, ki je prebujal spomine na davno minulo življenje. Otožnost se je znova prikradla v moje misli, kot stari upokojeni tat, katerega dobro poznam, a mi zmeraj znova odnese kaj iz stanovanja, ko pride na obisk. In ker sem vedela, da me raje gledaš dobro razpoloženo, sem nahitro preusmerila najino pozornost na neko zabavno anekdoto, ki sva jo poznala. Anekdoto iz istega minulega življenja. Tako. Smejiš se in jaz se smejim s tabo in prazna ulica končno ni več prazna. Kako lepo, skladno odzvanja najin smeh. Pogledam v prijateljico luno in zdi se mi, da se tudi ona smeji z nama. Rada bi ti povedala, da te pogrešam. Da pogrešam najine noči na okenski polici, najin smeh, s katerim preglasujeva vsa tista tiha čustva in misli, ki naju vežejo, ker najin smeh je tako skladen. Edino, kar nama nikoli ne dela preglavic. Smeh. Takoj, ko bi kateri izustil prvo besedo, bi se skladnost spremenila v prerekanje, prerekanje v nesporazum, nesporazum v kričanje in dretje, dretje v rane, ki se ne celijo, in te bi povzročale neskončno bolečino...Poznaš to? Koliko ran si mi že zadal, in kolikokrat sem jaz uspešno zadela tarčo? Dvomim, da bi se lahko preštela. Tako sedaj sediva v tej skrivnostni svetlobi in se smejiva, ker sva oba osramočena poraženca v tej najini vojni, ki sva jo bila zaradi nekih prozornih idealov, katere sva brezglavo branila. Zaman. Dva ostarela vojaka, z nasprotnih strani, ki po desetletjih vsiljenega premirja zvračata kozarce skupaj v edini vaški gostilni. Dva povojna prijatelja, ki s smehom zakrivata svoj sram. Obsojena eden na drugega, ker naju najina druženja spominjajo na zločine, ki se nikoli ne bi smeli zgoditi. Morda pa se sestajava, da bi neko razumela. neko. Trenutno razumem samo najin smeh prijatelj. Najin skrivnostni smeh.
SONČNICE
Kot zmeraj sem ga čakala. Bilo je poletje. Pravijo temu indijansko poletje? Ko se vročina umakne jesenskemu dežju, pa vendar je dež se daleč. Zopet ista razpadajoča se železniška postaja nekje v južni Istri. Večer. Nekakšno melanholično vzdušje. Zgodnje jesenski večer v južni Istri. Bi lahko bilo ne melanholično? Ronhill light.Ena cigareta za drugo. Ravnokar so sporočili, da ima vlak zamudo. Tudi tokrat? Predvidljivosti je težko ubežati. Začenjajo me boleti stopala. Sem si morala obuti te čevlje? Lepota,ah...Zanj je treba biti zmeraj lep. Najlepši. Saj je tudi on zmeraj lep. Se bom pa usedla. Minila je ura. Odložim časopis. Dolgočasi me, namesto da bi mi krajšal čas. Cigaret. Prvi, drugi... Pisk. Vlak iz Ženeve prihaja na 3. tir. Tudi tokrat. Tretje leto zapored. Odvržem čik in vstanem. Globok vdih. S prsti mečkam belo krilo. Vlak ustavi. Preverim svoj odsev v njegovi pločevini. Lahko bi bilo bolje. Ampak zdaj je prepozno. Težko diham, srce bije hitreje in hitreje. Nisem več prepričana, da bom preživela. Gledam v tla. Kako me je prepričal? Žvižganje. On je. Sončnice. Je končno ugotovil ali se mu je zgolj posrečilo. Lanene hlače, srajca, slamnik. In isti kovček. Lesen. Iz leta 50. Zakaj tokrat deluje drugače? Tako drugačen je, čeprav so vsi detajli isti. Odloži kovček na tla in mi poda sončnice. Nasmejim se. Saj so vendar cisto posušene. Iz ženevske tržnice, samo zate. Sem uganil? Ker sledijo soncu? Ta njegova francoščina. Prav njegova je. Nič ne rečem. Objamem ga. Sezujem se. Zakaj zmeraj dobiš to sobo? 232. Celo rjuhe dišijo isto. Zakaj me tako gledaš? Sprašuješ. Ker si se spremenil. Zehaš. Solzijo se ti oči. Vseč mi je. Kot bi tako zelo hotel spati, da že jokaš. Tokrat objameš ti mene. Dišiš. Seveda sem se spremenil. Govoriš...Kar naenkrat te ne razumem več. Niti besede. Zakaj mi govoriš vse to? Ne razumem!!! Smejiš se. Kri. Bele rjuhe so vse krvave. Iščem svoje belo krilo. Tudi tukaj je kri. Spet težko diham. Srce mi bije zmeraj hitreje. Obujem sandale. Lovim ravnotežje. Pogledam se v ogledalo. Nasmeh. Lahko bi bilo bolje. Vrnem se k postelji. Tudi zdaj si lep. Vsa ta rdeča kopel te je pomladila. Smejim se. Predvidljivost. Vzamem sončnice in grem.
