Posvečeno dr. Miri Cepuder, zdravnici slikarki,
in njenemu možu, znamenitemu zdravniku Milanu Cepudru
1
Je noč zelena, orhideja vzklije
ne v dno v pusti čas in čez vrhé
ledenih gor in v smrtne fantazije,
ki v sliki Mirini že oživé.
Rusalka v vodi se s telesom vije
ljubó čez duh obrisov in strmé
se med valove nežne nežno bežno skrije:
oko drhteče zase nekaj ve...
Trepečem ob pogledu na Rusalko,
ki plava v vodi, v zraku, se mi zdi
in me dotakne plameneč s tipalko
vsega, kar je in česar davno ni:
o v nočni uri plešem sam z Rusalko
v slikarsko barvne, sinjemodre dni!
2
En sam utrip, ki pôje harmonije
se izgublja v barvnih sanjah in hiti
čez svet te svetle, znane domačije,
čez svet svetosti tisočih reči.
In skozi sliko bežna luč zasije
in dnô srca slepeče zagori
in plamení v plamenih barvne melodije
in mira mi ne da – srce drhti.
Glej, zdravo je, lepó živeti
med slikami, podobami srca,
dokler znaš biti in žareč uspeti,
dokler je sonce sredi sinjega neba!
Jaz hočem peti, peti, peti!
Da vidim luč in barvo, presunljivega Boga.
3
Lučem je dano, da so sončno srečne,
ki zagorijo sredi čela in oči,
da v rádosti sijajne duše, večne,
spet orhideja skrivna zacveti.
O žarki lučni, ko v zrcalu neodvečne
so sence, ki jih neka tajna moč dreví –
še drevi so domislice povprečne
prerasle bolečino, ki se doživi.
Zdravnica naša v novem mladoletju,
naj roka boža kožo platno do srca,
naj bo kot v živem svetlem razodetju,
vse kar bilo je rajskega izpito že do dna:
tu smeh, tam bol in vmes še v modrem petju
se barva zdravja sinje s sabo preigra...
4
Enak pred Bogom in enak v odmevu melodije
sem tu, kjer brez miru življenje živo tli:
bit bije z žilo, ura v zvezdah dvojno bije
in me ne rani v vonjih do krvi.
Svetloba sončna skozi domišljijo lije
na slike, v večno nove dni,
poslednji vzdih se iz srca izvije
in orhidejno skozi spev cveti.
Rusalke so v valovih orhidejnih
plesale skoz sladkost in skoz norost,
da pil z oči sem vedno žejnih
le barve in zaneteno prostost –
in sem se znašel v čudih skritih, samodejnih
v umetnosti, ki večna je mladost!
ZA-GOVOR
Vsakoletna bera branj v Sloveniji
locus operandi in govor naslovnikov
v istem prostoru kot na malem zaslonu,
z menažkami parol v vrsti, zunaj pri menzi
in brez zapečatenih uradnih pisem ali tendenc
pesniške nevarnosti vsakdanje vsakodnevno,
daleč od brezosebja in uradov
papežev Urbi et orbi, vatikanska knjižnica
gori v srcih, da vzletijo angeli molitve
skozi zrak veletrgovin in nakupovanih košaric,
polni smetnjaki samoljubja, o smešni duh
neučakljivih besed v pesmi, o vera vase,
upanje za dlje k Bogu, zahudičana ljubezen
in nedotakljive uradne osebe visoko na položajih
brez gnezd in drevesnih krošenj, kaj bi verjel
vsem tistim skupinskim pesnicam in pesnikom,
govorica katerihkoli izrazov z vprašanji,
kdaj bo natisnjeno, kdaj objavljeno,
kdaj nagrajeno, za vsak udobni stvor
svoje lastne čutnosti, za avtorstvo
dolgo pričakovanih knjig ali zbirk -
tudi če ti odprejo prsni koš, da najdejo
pesniško bitje srca, kjer se igrajo
s skalpeli uredniške presenetljivosti,
vem, čutim to ljudsko rajanje pol slepih
skupinic v delavnicah pisanja, nič
pisarniško, le čemu iznajdevanje
tolikero lirskih besed, tradicionalno
s pticami v sebi, s simboli jaza -
Ker dolg je čas naplavljene sline
v suhih ustih, vrnjeno trdo kot resničnost
v hardveru računalnikov, s pisalnim strojem,
z rokopisnimi labodjimi spevi,
med knjižnimi platnicami, v živem besedilu
celo mrtvih avtorjev, na gladini
jezera ali morja ali valovite reke vdihov,
kar priročno pravkar zapisano.
ANGEL Z LEGNA
1
Mesto v asfaltno zazrtem zrnju
z neznanimi koraki kamorkoli zjutraj
na sprehodu – in kje so pohorski pašniki,
kje so rožice, pisane in bele na nebu,
pred poukom, z zdavnaj zaprtimi oblaki
nekje vmes, brez ključa do sanj,
do otroških sanj in abecede s kredo
na tabli, in kje so tiste
stezice, jutranje meglice čez lesovje,
kje kdaj so pripovedi dedkov in govorice
skozi šipe kmečkih oken, skozi steklo
prozornih ur, Pungi, dih pod vodo
in v akvalungi življenje,
počasno prebujanje v izštevno besedo,
v neizsanjano pesem tega dneva.
2
Nocoj sem tudi jaz krsnepar
ponočnjak, v temini pohorskih gozdov,
veren, toda nejeveren prešerno, svetal -
zvezda Jutranjica kot zadržan krik,
ko je bolečina biti zlovešče hujša
od pohujšanja z zarotitvami zarot,
da trepetajo roke in se zarotim, se
zaklinjam Sloveniji, da ljubim in mrzim
obenem in vem, da trpim od pohorskih smrek
do istrskega oljčnega gaja, na tej zemljici
edini, štrukljast, z domačimi žganci in
mlekom, ki se v alkimiji pesmi prelije
v črnilo, da so besede vse tišje,
jutranje ptice že žgolijo skozi nespečnost,
bose noge se obujejo v oblake, koder
hodim po Lorcinem nebu marjetic,
zasanjan krsnepar ponočnjak v večnost,
vse dokler, tokrat in tokrat in neštetokrat
ne pridem na zajtrk, na kruh in jabolko
pred odhodom v šolo, vse do Ljubljane
ali do Maribora z jutranjo kavico, s
študentsko hrano, špageti al dente,
Slovenija, moja dežela, se zbuja z mano
vsako jutro znova, ta deželica.
RUSALKE IN ORHIDEJE
Posvečeno dr. Miri Cepuder, zdravnici slikarki,
in njenemu možu, znamenitemu zdravniku Milanu Cepudru
1
Je noč zelena, orhideja vzklije
ne v dno v pusti čas in čez vrhé
ledenih gor in v smrtne fantazije,
ki v sliki Mirini že oživé.
Rusalka v vodi se s telesom vije
ljubó čez duh obrisov in strmé
se med valove nežne nežno bežno skrije:
oko drhteče zase nekaj ve...
Trepečem ob pogledu na Rusalko,
ki plava v vodi, v zraku, se mi zdi
in me dotakne plameneč s tipalko
vsega, kar je in česar davno ni:
o v nočni uri plešem sam z Rusalko
v slikarsko barvne, sinjemodre dni!
2
En sam utrip, ki pôje harmonije
se izgublja v barvnih sanjah in hiti
čez svet te svetle, znane domačije,
čez svet svetosti tisočih reči.
In skozi sliko bežna luč zasije
in dnô srca slepeče zagori
in plamení v plamenih barvne melodije
in mira mi ne da – srce drhti.
Glej, zdravo je, lepó živeti
med slikami, podobami srca,
dokler znaš biti in žareč uspeti,
dokler je sonce sredi sinjega neba!
Jaz hočem peti, peti, peti!
Da vidim luč in barvo, presunljivega Boga.
3
Lučem je dano, da so sončno srečne,
ki zagorijo sredi čela in oči,
da v rádosti sijajne duše, večne,
spet orhideja skrivna zacveti.
O žarki lučni, ko v zrcalu neodvečne
so sence, ki jih neka tajna moč dreví –
še drevi so domislice povprečne
prerasle bolečino, ki se doživi.
Zdravnica naša v novem mladoletju,
naj roka boža kožo platno do srca,
naj bo kot v živem svetlem razodetju,
vse kar bilo je rajskega izpito že do dna:
tu smeh, tam bol in vmes še v modrem petju
se barva zdravja sinje s sabo preigra...
4
Enak pred Bogom in enak v odmevu melodije
sem tu, kjer brez miru življenje živo tli:
bit bije z žilo, ura v zvezdah dvojno bije
in me ne rani v vonjih do krvi.
Svetloba sončna skozi domišljijo lije
na slike, v večno nove dni,
poslednji vzdih se iz srca izvije
in orhidejno skozi spev cveti.
Rusalke so v valovih orhidejnih
plesale skoz sladkost in skoz norost,
da pil z oči sem vedno žejnih
le barve in zaneteno prostost –
in sem se znašel v čudih skritih, samodejnih
v umetnosti, ki večna je mladost!
ZA-GOVOR
Vsakoletna bera branj v Sloveniji
locus operandi in govor naslovnikov
v istem prostoru kot na malem zaslonu,
z menažkami parol v vrsti, zunaj pri menzi
in brez zapečatenih uradnih pisem ali tendenc
pesniške nevarnosti vsakdanje vsakodnevno,
daleč od brezosebja in uradov
papežev Urbi et orbi, vatikanska knjižnica
gori v srcih, da vzletijo angeli molitve
skozi zrak veletrgovin in nakupovanih košaric,
polni smetnjaki samoljubja, o smešni duh
neučakljivih besed v pesmi, o vera vase,
upanje za dlje k Bogu, zahudičana ljubezen
in nedotakljive uradne osebe visoko na položajih
brez gnezd in drevesnih krošenj, kaj bi verjel
vsem tistim skupinskim pesnicam in pesnikom,
govorica katerihkoli izrazov z vprašanji,
kdaj bo natisnjeno, kdaj objavljeno,
kdaj nagrajeno, za vsak udobni stvor
svoje lastne čutnosti, za avtorstvo
dolgo pričakovanih knjig ali zbirk -
tudi če ti odprejo prsni koš, da najdejo
pesniško bitje srca, kjer se igrajo
s skalpeli uredniške presenetljivosti,
vem, čutim to ljudsko rajanje pol slepih
skupinic v delavnicah pisanja, nič
pisarniško, le čemu iznajdevanje
tolikero lirskih besed, tradicionalno
s pticami v sebi, s simboli jaza -
Ker dolg je čas naplavljene sline
v suhih ustih, vrnjeno trdo kot resničnost
v hardveru računalnikov, s pisalnim strojem,
z rokopisnimi labodjimi spevi,
med knjižnimi platnicami, v živem besedilu
celo mrtvih avtorjev, na gladini
jezera ali morja ali valovite reke vdihov,
kar priročno pravkar zapisano.
ANGEL Z LEGNA
1
Mesto v asfaltno zazrtem zrnju
z neznanimi koraki kamorkoli zjutraj
na sprehodu – in kje so pohorski pašniki,
kje so rožice, pisane in bele na nebu,
pred poukom, z zdavnaj zaprtimi oblaki
nekje vmes, brez ključa do sanj,
do otroških sanj in abecede s kredo
na tabli, in kje so tiste
stezice, jutranje meglice čez lesovje,
kje kdaj so pripovedi dedkov in govorice
skozi šipe kmečkih oken, skozi steklo
prozornih ur, Pungi, dih pod vodo
in v akvalungi življenje,
počasno prebujanje v izštevno besedo,
v neizsanjano pesem tega dneva.
2
Nocoj sem tudi jaz krsnepar
ponočnjak, v temini pohorskih gozdov,
veren, toda nejeveren prešerno, svetal -
zvezda Jutranjica kot zadržan krik,
ko je bolečina biti zlovešče hujša
od pohujšanja z zarotitvami zarot,
da trepetajo roke in se zarotim, se
zaklinjam Sloveniji, da ljubim in mrzim
obenem in vem, da trpim od pohorskih smrek
do istrskega oljčnega gaja, na tej zemljici
edini, štrukljast, z domačimi žganci in
mlekom, ki se v alkimiji pesmi prelije
v črnilo, da so besede vse tišje,
jutranje ptice že žgolijo skozi nespečnost,
bose noge se obujejo v oblake, koder
hodim po Lorcinem nebu marjetic,
zasanjan krsnepar ponočnjak v večnost,
vse dokler, tokrat in tokrat in neštetokrat
ne pridem na zajtrk, na kruh in jabolko
pred odhodom v šolo, vse do Ljubljane
ali do Maribora z jutranjo kavico, s
študentsko hrano, špageti al dente,
Slovenija, moja dežela, se zbuja z mano
vsako jutro znova, ta deželica.
