Na mizi leži list koke. Preprost list je, kakor bi ravnokar po jesensko padel na prekleto mizo, s katere vedno znova zmečem vse na tla, da se lahko iz oči v oči gledam s svojim rajem. Ne gre drugače, si rečem vedno znova, iz tega ne morem več pobegniti. Ujela me je v past in nisem več dovolj močan, da bi se izkopal. Don Pierrino je obupal nad menoj. Ne preostane mi nič drugega, kot da odidem iz Sežane proti stari zanikrni sobi v hiši svoje sestre. Njen mož me gleda, kakor da mu bom ukradel še spodnjice, tiste ogabne, bele, z zelenimi pikami čez rit. Ne skrbi, Peter, takih spodnjic še peder ne obleče. Moji sotrpini v komuni samote so me gledali postrani, češ, niti toliko se ne potrudiš, da bi se lahko izvlekel iz blatnega jezera, v katerem plavaš in gledaš, ali je pod teboj videti kaj bistrejše ali ne. Dragi bratje in sestre, jaz nisem za v živalski vrt, jaz sem človek. Ne prenesem otipa jeklenih palic, ki mi zagrinjajo pogled na nebeško telo ženske paznice, ki mi z majhnimi obroki pogrete hrane za miši rešuje življenje. Življenje vredno vsakega vzdiha teh gnilih pljuč, zamazanih od turškega katrana, ki sili v od slasti razjedene nosnice tega bednega telesa. Je kaj drugega ostalo kot moje misli, kar je v njem še dišečega? So moje misli postale umazano perilo indijskih namakalcev v betonskih blatnih jarkih, kjer se pretaka motna voda med podganjimi iztrebki, med katerimi se kot otroci abecede ženam rojevajo nova bitja tega sveta. Novi Jezusi in Mohamedi. Novi bušizmi, hindizmi, beduizmi? Je to življenje?
Tu sem pristal, v jarku svoje prazne sobe, iz katere je sestra pobrala vse, kar je smrdelo po krvi in žilah, in pred menoj leži ta preprosti list, ki mi bo za hip olajšal življenje. Pravzaprav mi ga bo podaril. Moč za dihanje mi bo dal, kakor mama, ko mi je potiskala svoje prsi v gobec in me spraševala, če še nimam dovolj. Seveda nimam, mama. Za znova vedno pride nov znova, še ne veš? Tvoj kozarec se je splaknil v rjavi vodi iz emajlirane pipe, ki je zvenela kot ding budističnih menihov, od katerih si me zlobno odganjala. Naj se zberem, si mi rekla, draga mati, naj sestavim koščke svoje preklete puščave in jo zalijem, kot sama zalivaš svoje pelargonije, z materinimi mlekom večne ljubezni in omamljujoče zanikrnosti.
Zvijem list, ker mi je vseeno zanj, saj je zraven tista prava stvar, ki jo moram požreti, da se v petih minutah rodim – toliko namreč traja, da mi požene kri po žilah. Roke oživijo v drugi dimenziji in jaz plavam med delfini, ki mi pripovedujejo o svojih seksualnih doživetjih v vrzelih koralnih grebenov. Nad dnom niti veter nima moči, a skale, kot poznale bi skrivnost tega mojega vesolja, se upogibajo zamahom orjaških ork, katerih žrela pojejo blažene ljubezenske speve večne žalosti in veselja. Naj ne bo to trenutek, ki ga pozabiš, človek.
Kje ste, moji dragi bratje in sestre? Se vam gnusim ali smilim? Ne rabim potrpljenja niti dobre besede, kaj šele graje. Naj bo le bivanje. Bivanje v polni in ne v tej prazni sobi. Prekleta miza, da mora tu stati – kako sovražim predmete, ki brezdušno samo so in ne govorijo. Naj vsaj spregovori, če že naslanjam komolce nanjo. Mlahava je stala, ko sem porinil svoje premoženje med svoje in njeno telo ter se upognil, da bi občutil modrino telesa in vlažnost duha. Prekleto mlahava je ostala popolnoma mrtva, neuporabna – po gospodarju, ki je klonil toplini lesa in grobosti ljubezenske naslade.
In prekleti tulec beline, v katerem se sprehajajo dobre vile dušnega miru, odpri se, da te moji prekati posrkajo v doline mišičastega telesa. Seveda je mišičasto, drugačno ne more biti. Ogledalo mi pravi, da sem tako lep, kolikor si le sam zaželim.
»Poslušaj, se ti misliš urediti za obisk pri zdravniku? Danes imaš kontrolni pregled!« je hrulila že pred vrati, preden me je sploh uzrla. Še vedno sem božal tulec na ogledalcu. Ljudje vedno zmotijo ob pravem trenutku. Naj te kličem sestra ali sestrica? Torej, sestra, ne govori mi, da imam kontrolni pregled. Dobro vem, da ga imam. In jutro je namenjeno posvečanju – ne molitvi za boljši jutri, kakor to počnejo na mirovnih shodih, ampak sončnemu dnevu. Prekleta ženska, poglej me v oči.
»Si videla kaj drugega kot par umazanih hlač v tej sobi, ki si jo tako pedantno oskrunila? Ha? Pobereš mi vse, kar mi je bilo dragega, in zdaj me sprašuješ, če se bom uredil za dohtarja, ki me bo s prezirom označil za marginalca? Za mamilaša? Poznam jaz take! Bo kaj drugače, če pridem tja s kravato ali v umazanih nogavicah? Iz nosa bo pritekla kri in jasno bo, da sem črviv, ni od danes. Jasno?« sem jo davil z besedami in v mislih z rokami. Sorodstvo, to je šele božji dar. Ne človeška ljubezen, sorodstvo je tisto, ki te na koncu vedno sprejme z odprtimi rokami, da te zatiralsko ugonobi. Ker sámo nima dovolj življenja v sebi, da bi lahko iz sebe ustvarilo kaj drugega kakor morilce. Niti toliko me nimaš rada, sestra, da bi pogledala, da pred teboj skrivam ogledalo. Komu mar.
»Odvlekla te bom, če bo to potrebno, in Peter mi bo pomagal.«
»Je to grožnja? Mi groziš s svojim copatastim možem, ki manipulira s teboj, ker mu domov nosiš plačo, višjo od njegove, in te pretepa, da se prebujaš modrikasta, ker nima dovolj samospoštovanja, da bi se počutil tebi, spoštovana magistra Paličnikova, enakovrednega? Dobro si ga vzgojila in sebe prav tako. Upam, da naslednji splav ne bo posledica tega, kar čutiš do sebe.«
»Nisem jaz tista, ki je tu problem. Hvaležen bodi, da imaš kje spati. Marsikdo bi te takoj postavil na cesto, a jaz te nisem. Ne pričakujem nobene zahvale ali kaj podobnega, samo prosim te, da se sprehodiš z menoj do zdravnika. Brez prisile, zaradi sebe moraš iti,« mi je pihnila na dušo. Pri meni je duša že odšla na drugo pot, še nisi ugotovila tega? V prazne oči mi zreš in tega ne vidiš? Bog ti naj pomaga. Kako enostavno se sliši tvoj sprehod. Zdravniška podgana mi bo pomagala iti zaradi sebe do njegovega čez vrata segajočega repa. In če odgriznemo njen rep, bo ostalo kaj drugega kot teleskop? Tik-tak-tik-tak bo bilo moje lepo srce, a moje telo, malo preluknjano a v veliki meri črvivo zgnito bo govorilo zgodbo pogubljenega človeka, ki mu zdravilo za večno mladost ne bo prodano – za nobeno ceno.
»Pojdi ven, da se dostojno oblečem. Menda me ne boš gledala v rit, ko bom oblačil te italijanske cunje?« sem popustil.
Vedno je lahko dosegla, kar je hotela. Dobro si jo naučil, očka. Rojstvo, smrt, vse bo naredila po svojem načrtu. Najprej s pohvalo končati otroštvo, vmes nagrebsti kolikor možno odlikovanj in priznanj, vmes pohabiti fanta ali dva, ker mu tič ne vstane, sta bila še pred-pubertetniška, potem študij po izbiri očeta, matere ne, ker ni bila dovolj pametna, da bi znala odgovoriti na življenjsko pomembna vprašanja Kdo sem?, Kam grem?, Kaj bo nastalo iz mene?, Je potrebno oddati dve kopiji ali eno, študirati vse dneve in noči, žuliti črko za številko, za prebranimi kodami sestaviti zdravilo proti aidsu in končno, diplomirati odličneje od najodličnejših? Prva zaposlitev, kjer je stas bizarnejši od vprašanja zvoka, spremljajočega padec sosedovega hrasta, napredovanje v letu dni, vmes dokončanje magisterija, vzdih, izdih, zatem nenačrtovana nosečnost, zavoljo kariere po splavu oddan otrok, in danes, spoštovana Paličnikova, poroka ali koruza? Prodala si se kakor prvi francoski poljub. Vsaj mir mi boš dala, da bom lahko svojo sobo opremil, kakor bo meni ustrezalo. Spremenil jo bom v malo svetišče.
UVERTURA ODPADLEGA LEVEGA UDA
Začelo se je lansko poletje. Bil sem v dolgočasju. Namreč, moje srce se je odprlo šele, ko sem se vrnil s potovanja po daljni Indiji. Služba je bila nočna mora: po japonsko počasi sem moral tipkati in natančno prepisovati črke in številke v prazne kvadratke (za kar so me potem še kregali), ker nisem bil z glavo pri stvari ampak pri tem, kaj sem nazadnje napisal, in drugje – vedno v drugem svetu, vendar je ta navada prišla v kri šele, ko sem se vrnil na to, slovensko zemljo.
Pozabil sem se vam predstaviti. Sem Samo. Priimka vam ne zaupam, ker mi ne boste verjeli. Rima se na vse mogoče črke, a ni ga mogoče sestaviti le iz dveh besed, moč ga je le preoblikovati v marsikakšno zbadljivko ali histerično srhljivko. Me veseli. Sem malo nor, veste, zato ker so me otroci, ko sem bil še mali, klicali Lutka. Lu-tka. Med prvim in drugim zlogom te bombastične žaljivke je bil tak preskok glave in oči, da je bilo človeku jasno, da Lutko nekaj muči. Danes sem prepričan, da so prišle težave z menoj za mano, vendar jih takrat še ni bilo. Med Lu in tka ni bilo potrebno kazati nobenih prizadetih grimas, iz katerih se lahko privlečejo grozljivi gadi in paglavci z razčesnjenimi glavami. Prizadetost pride šele kasneje.
Iz samega samoljubja nisem postal niti lutkar niti igralec, čeprav bi to zlahka bil, ker moram iz dneva v dan spreminjati svojo masko, da lahko preživim. Imam pa eno pravo hibo. To ni tiste vrste jamranje, ko ljudje nekaj tožijo svojim prijateljem in jim težijo, kako težko jim je in da je življenje kurba. Jaz imam hibo z veliko začetnico, vendar do tega še pridem, ker se vam nočem že na samem začetku zasmiliti v dno srca. Zaupam vam le, da dno obstaja, vendar ne tam, kjer mi mislimo, da je. To misel so oblikovali razni antidepresivi in psihotiki, ki človeka zdravijo lastnih bolečin, ker ne obstaja več srce, ki bi se odprlo ranjenemu telesu. Misel je bolna in nobeno škropivo ne pomaga, da bi jo rešilo. Bolezen je prešla v vesolje in zvezde jočejo črne solze, ker ne vidijo izhoda. Ker je bog poslal na zemljo tudi nebesa, so hkrati z njimi crknili še angeli – to nas bo dotolklo, mene in vas, ljudje.
Blodim. Tudi to se mi dogaja, tako kot vsakemu izmed vas. Če se še niste zalotili, se še boste, ker niste mrtvi! Le mrtvi ne blodijo, vsi drugi pa. Ker vaše oči migljajo med temi blodnjami in ker sem tudi sam tisti, ki vas med temi vrsticami gledam naravnost v oči in v vaše tretje oko, mi verjemite, da vam popolnoma zaupam, tako kot lahko vi zaupate meni. Niste crknili in vi blodite vsak dan ali pa vsak tretji dan v tednu, mogoče pa le enkrat v življenju. Blodnja je tisto, kar rešuje naš um, da bi se požrl in sesedel v lasten gnoj. Gnoj je tisto, kar si naserjemo, ker smo pustili vnemar naše srce. Pa veste, kje je po mojem svetem prepričanju naše srce?
»Samo, kjer je naše srce?« me je ogovoril eden pred menoj stoječih v skupini ljudi, ki so z mano vred trpeli dihanje zraka na škrge – torej življenje sardele.
»Samó nad nami je, lebdi. Na kratko to pomeni, da se je odstranilo zavoljo lastne ohranitve.«
Ni pomembno. Pomembno je to, da ljudje danes poslušajo vsakogar za vsako ceno. Veste kaj? Če ste pričeli poslušati tole oslarijo, se lahko pri priči odstranite – ne mislite, da boste izvedeli kaj novega. Ne boste! Na tem mestu vas odrešim vseh grehov. Pojdite v jezi po naslednjo bukvico, ki vas bo odrešila lastnega sebe, ker meni ne boste govorili, kako težko je na tem svetu. Ni težko, prav preprosto je. Zakaj? Vam odgovorim, ko odvrtim naslednji kolut filma. Še pustili se boste prositi, kajne, da se vam sploh lahko kaj pove? Poglejte, vsi smo ljudje, obnašajmo se odraslo, kulturno. Igrajmo se z lego kockami! Jaz bom sestavil trato, vi pa lahko postavite nekaj konjev, jahačev, nekaj princev in princes – brez kralja in kraljice, prosim lepo, ker monarhija mora propasti, kakor tudi vse ostale družbene ureditve (je to znak, da smo po naravi rojeni za poljedelce in naravno menjavo?) – seveda pa mora biti zraven vsakega gradu tudi potok. Ob vseh gradovih mora žuboreti, saj če ni vodotoka, nima princesa, ki joče zaradi z zadnjo šiviljo na dvoru pobeglega princa, kam spuščati krokodiljih solz. Slednje so znak, da je z dvorom nekaj resnično narobe, ker mu vlada kuhar, ki lahko uravnava prebavne navade vseh na dvoru in ki na koncu koncev, ker je kuhar par excellence, vedno potegne daljšo paličico.
Dolgujem vam razlago za dolgočasje, katerega plod so bile prazne marnje, zapisane z belim črnilom na črni papirni podlagi. Človek se želi znebiti stresa, ker mu tako zabičajo vsi trije psihiatri, ki mu dajejo pomirjevala. Sam sem si raje naložil val šok terapij. Edini pravi šok je bil obisk jogijev pod drevesi. Če človek ne zna jezika, je Sizifovo težko dosegati višje stopnje razumevanja misli, ki jih jogiji pojejo skozi svoja od katrana zaprašena usta, pa vendar. Odšel sem sedet pod drevo na sredo majhne vasi Kirudale pri Kodagu, do koder sem del poti prehodil, del poti pa prepotoval na trupu rakete na industrijski oljni pogon. Uporabil sem oljčno olje, da je bila pot ekološko prijazna. Guru mi je rekel, naj se ne obremenjujem s stvarmi ob poti, temveč na njej. Jasno, imel je prav in to je najpreprostejša resnica, ki vam jo lahko ponovim. Med mojim modrovanjem o enosti in o vesolju je jasno in razločno pripomnil: »Ni je stvari, ki bi bila težka. Stvari so brez teže, le so. Človek si jih mora le znati vzeti.«. Ni bilo problema ob poti, ker ni bilo ljudi, ki bi me po zulujsko ali kamboško čakali s puškami in mi iz rok trgali denar in hrano. Na poti je bil, ker bi lahko podrl katero od svetih krav, ki so mirno sedele na cesti, ne da bi kdorkoli sploh videl, da je s sistemom nekaj narobe. Medtem, ko je sita krava sedela na svoji debeli zadnjici, je človek nedaleč stran stradal in v usta nosil zaprašeno seno ter ga z vneto potrpežljivostjo pajka, ki živi za pletenje svoje mreže, v katero bo ujel svoj plen, žvečil, da se mu je naredila slina in ni umrl od žeje. Lakoto človek nekako premaga. Verjemite mi, res jo. Ko sem se izgubil globoko v puščavi Thar, ker mi je ponoči, ko so zvezde svoj nebesni prah pršile na mojo spalno odejo, kamela z visoko usločenim hrbtom pobegnila neznano kam, daleč naokrog ni bilo nikogar. Samo je iznašel način, kako pretentati živali, da se družijo s človekom in z njim delijo hrano. Namreč, v puščavi je veliko hroščev in podobne golazni. Seveda, to so božja bitja. Božje ti prav nič ne pomaga, če lahko le nemo opazujoč sestradan bediš, ker že tri dni nisi jedel, pil pa le kaplje rose, ki so se proti jutru nabrale na plastiki tvojega nahrbtnika, in blodiš. Potem ti pod noge, k podplatom prileze neka golazen. Na koncu nožic ima majhne tipalke, ki žgečkajo pore na tvoji koži in te opominjajo, da prihaja nekaj, kar moti tvoj ljubi lačni mir. Njena pot se ne konča pod kolenom temveč nadaljuje vse do džungle, kjer najbolj smrdi in kjer je najtopleje. Trenutek zatem jo imaš v hlačah, na svoji sramnih dlakah čutiš njene tipalke, njeni majhni zobčki ter začetek prebavnega trakta se narahlo dotikajo najintimnejše kože, kjer se te nihče ne dotika na tak način, kot prav golazen. Ves njen obstoj je fantastičen – vsem se gabi in hkrati ima pred vsemi mir. Golazen se mora potruditi, da vzbudi pozornost, zato se priplazi z vso nežnostjo, kar jo zmorejo njene kosmate tačke in njene tipalke, ko ovohava opojne sokove človeškega telesa. Toplo ji je, le tebi je nekoliko neugodno, ker je na tebi stvar s trdim mrzlim trebuhom in kosmatimi zobmi. Spomniš se, da te je mama učila, da so tudi hrošči lahko zelo nevarni. Namesto, da bi se predal ekstazi hranjenja s hroščem, se ti dviguje od vse umazanije, ki jo po tvoru tvoje domišljije ta golazen nosi na svoji riti. Vsekakor se boš dobro zdrgnil in s krpico zgladil vse sramne dlake, eno za drugo, da se bodo svetile kot črni žima vranca na žgočem poletnem soncu. Vse je zelo preprosto. Podreš sveto kravo, kar te lahko stane življenja, lahko pa se ji izogneš in podreš le človeka. Oče mi je pravil, da je z golaznijo enako kot z ljudmi. Če jim pustiš dlje, dlje gredo. Seveda se z njim nisem strinjal, saj bi sicer odvrnil vsakega človeka, ki bi mi skušal kakorkoli pomagati – čeprav sem imel od vsake pomoči korist le jaz – drugi ne, ker se mi niso pustili dotakniti. Dotaknila se jih je le roka moje hibe, ne pa jezik, ki sem ga skril za zobe, ko sem skušal odgovarjati na njihova vprašanja o tem, kakšen je svet, ko postaneš drugačen. Drugačen je zanje pomenilo ne-normalen, normalen pa v mojem besedišču ne obstaja več. Ne obstaja, ker normalno nikoli ni obstajalo. Obstajala sta le bit in človek – bitje, kot je bilo ustvarjeno. Vse, kar je človeku nenaravno, torej odklonsko od standardnih vzorcev, v katere se oblačijo – škotska karirasta krila, sivo črtan velur, črni žamet ali vijolični saten –, bi lahko, če mi ne bi tudi iz grla odvzeli organov, zapel z visokim ce, tako pa lahko le zažvižgam na piščalko, ki mi jo mora nekdo podati k ustnicam, da lahko globoko vdihnem zrak in pihnem, kolikor le lahko. V prostoru zazveni predirljiv zvok, sodnik enemu od zelenih igralcev prisodi rdeči karton in gledalstvo se pobije. Tako je s krdeli. Krava vodnica pravi: »Idi na desno, stara moja Ica,« in Ica gre na desno. Se mala čreda zagovedancev obnaša prav tako? Seveda se! Jasno je, da drugače ne gre, saj smo bili kolektivno ustvarjeni, zato lahko le tako delujemo: kot kolektivna čreda brezmožganja. Da vas ne žalim, ljudje smo čudovita bitja, kakorkoli človek pogleda – nad nami se še vedno zgrinjajo oblaki, čistijo nas reke in hranijo nas gozdovi, čeprav se med seboj prav z njihovo uporabo pobijamo.
Dovolj. Bom kdaj drugič nadaljeval o šokih, brez katerih bom še vedno obsojen na pritlično življenje. Živeti v pritličju je prijetno – kot v krtini. Čakaš, da te pridejo iskat v luknjo, v zemljo spustijo malo izpušnih plinov in na plan moraš priti skozi zaprta vhodna vrata.
Moram biti svetel zgled, tako so mi rekli: naj koga poučim o tem, kako lepo je živeti, ko začutiš, da ti življenje steče po žilah. Veliko ljudi nima te sreče, da bi od dehidracije obležali v postelji, s kahlo ob strani in na nadlakti desne roke zrli v plastičnega roza metulja, ki v kri dovaja življenjsko energijo. Da sem preživel, o tem ni dvoma, sicer se ne bi mogel vsakodnevno naslajati nad ljudmi, a vendar. Veste, prehod za pešce je imenitna stvar, nekaterim stvarjenjem človeka bi res morali postaviti spomenik. To bi bilo sicer žalostno, ker bi zemljo prekrile velike skale, na katerih bi pisalo: »Hvaležen sem si, človek, da sem ustvaril prehode za pešce.«, zvezde pa bi se spraševale, kako je planet lahko čez noč postal tako geološko bogat. Bogat? Razbit!
»Zakaj si tako jezen na svet?« me vpraša mala blondinka. Krasotica je, na pogled stara tam okrog dvajset let, verjetno noge razteguje kot za stavo, doma pa starši ob večerjah ob svečah ponosno razlagajo, kako krasna je njihova Mina. Odličnjakinja, ki na mednarodnih glasbenih festivalih pobira nagrade, ker ima krasen glas, povrhu vsega pa vodi mladinski verouk. Za bruhat. Ne prenesem pogleda na popolne ljudi, sploh pa ni pravično, da ta dar ni bil podarjen vsem. Sam sem ostal grd.
»Haha«, se na kratko zarežim, »nisem jezen na svet, temveč na ljudi, ki ta svet vodijo,« sem ji odgovoril. Ne bom se spuščal v politične debate, saj nisem za to tu. Hotel sem povedati nekaj malega o svoji grdoti. Sem dvojnik notredamskega zvonarja, le da je on mirno hodil po svetu in na vsake kvatre malo zacingljal. Takšnim zvonarjem se piše enako kot golazni. Malo bolj se moramo potruditi za lepotice, za katere nam sploh ni, in prekleto se moramo boriti, da se komu ne zasmilimo. Notredamski zvonarji, rasa poimenovana po francoskem zvoniku, s(m)o prisiljeni ovohavati lastne gube, v katerih se kopiči vsa svinjarija, ki je kiparju ostala, ko je dokončno oblikoval modele lepote tega sveta. Lepota, v tem se boste morali z mano strinjati, je presegla vse meje človeškega razuma in prerasla celo mejo zdrave pameti, zato jo je danes moč najti tudi med povprečno grdimi primerki črnih račkov. Življenje vsekakor ni pravljica, draga blondinka z izrazitimi obrvmi in nabreklimi ustnicami, s katerimi se dotikaš nedovoljenih delov, kamor svetloba redko posije. Videla boš, kako močne smo lahko grdobe, ki jih z zaničevanjem spregledaš na ulici, po kateri se sprehodiš do svoje dolgočasne službe. Niti ozrla se ne bi, če bi zaklical tvoje ime, ti pa me sprašuješ, zakaj sem jezen na svet. Nisem, mala, jezen sem na ljudi, ki me pomilujejo; ostale iz dna srca ljubim in jim masiram stopala, udrta od brazd vsakodnevne hoje v visokih petah in ozkih podplatih. Vse za lepoto, dragi moji. Blodninka, crkni od prelestnosti, da boš videla, kako se počuti človek, kateremu čez obraz zapelje dvestotonski tovornjak, na katerem se prevaža napol crknjeno govedo in čreda ovc. Kosti niso dovolj močne, da bi zadržale dih, kaj šele, da bi se blagovolile upreti.
Fizični pojavi tega sveta postanejo zanemarljivi, če pogledamo, kakšna moč je bila dana človeku, da se je postavil na noge in zgradil svet, ki prekaša njega samega. Človek, tisti z veliko začetnico, je moj prijatelj. Vi, ki tu pred menoj sedite in držite v rokah šopke gardenij, ste moji najbližji sorodniki. Ljudje božji, če človeku podariš rožo, je to najlepši dar, ki ga je lahko prejel. Z njimi lahko prosto govorim, o čemerkoli želim, in če se dovolj potrudim, se mi oglasi še kdo. Kako že mama temu pravi? Zombiji. Moja babica, veste, se oglaša na ta način. Nisem nor! Pustite me; na kaj me še lahko privežete, saj sem negiben? Me boste poslali na novo terapijo, mi prali možgane, mi raztezali roke? V deželah za devetimi gorami in devetimi vodami sem že vse poizkusil. Z vso slastjo sem oblizal vse, kar so prinesli na krožniku. Jedel sem s psi in mačkami, nato z volkovi in jeguljami, da bi vedel, da je tisto, kar mi je bilo podarjeno, ko sem prilezel iz ene same gromozanske gube, še otipljivo, še vedno utripajoče. To človek pozabi, ne ve več. Kako že pravijo? Zadnjič sem nastopal v domu za ostarele. Gospod v prvi vrsti me je poslušal z odpetimi hlačami črtaste bolnišnične pižame. Spomnim se, kako je smrdelo po cipresah in ceneni kolonjski vodici, s katero se je polil, da bi naredil vtis na starejše gospe, ki so hodile s pomočjo hojce. Rekel je: »Veste, mladi mož, zdravja se začnemo zavedati šele, ko ga izgubimo.« Kdo bi to vedel bolje, kot jaz sam, vendar gospod ne ve, kako je občutiti življenje. Po mojih izkušnjah je enako kot pri drogah: droga ti da kratkotrajen užitek, a dolgotrajno odvisnost. Ne povedo le, da kratkotrajen užitek pomeni kratko življenje. Za kratek čas te ponese neznano kam, kjer se še nikoli nisi lovil niti se nadihal tistega zraka. Postavljen si v industrijsko halo ali pa na Fidži. Takrat je ves svet tvoj: zemlja diha točno tako, kot dihajo tvoja pljuča; trava raste tako, da se lahko mirne volje uležeš vanjo in zaploskaš, da ti ptiči z dlani žrejo semena. Življenje občutiš na tak način, da te ravno to zasvoji, ker tega tu ni mogoče občutiti. Razen …
»Razen kaj?« je pisknila blodninka. Pa daj, mala, pobarvaj si te lase, sicer te ne bo nihče resno jemal. Takšna je usoda blondink, razen če ne boš stresala dobrih šal na svoj račun. To ti bo pomagalo, vsaj meni je. Ko sem bil tajni agent, so vsi brili norca iz mene, ker sem bil pred tem dolgo časa opravljal delo policaja. Se hecate? Blodim. Verjetno pa je tako in mi zdajle nekdo sam pri sebi prikimava.
Veste, moja zgodba je pravzaprav zelo preprosta. V glavi imam par idej, druge prihajajo same po sebi. Želim vam povedati par pravljic in svojo grotesko. Brata Grimm sta lahko pisala pravljice, ko jima je bilo lepo postlano. Pokrit z žametno odejo bi tudi sam lahko pisal dolge pravljice s srečnimi konci. »In srečno sta živela do konca svojih dni.« Pri meni ni tako. Pri meni je konec živ. Ljudje hodijo, vidijo, slišijo, govorijo. Lasje jim rasejo in lahko žrejo, goltajo. Živijo, kot jim je bilo dano. Življenje, o tem bi vam res moral kaj povedati, a jaz ga začutim le za kakšen trenutek, dva, ko sem res na dnu, sicer pa le sem.
»Razen, če ga nisi občutil že prej. Potem te to tako omami, da ga občutiš še bolj, kot si ga lahko poprej.«
Danes res nisem razpoložen za pravljice, zgodbice in dolga pripovedovanja o tem, kako je lepo živeti. Ni lepo, sranje je in to lahko občutiš na svoji koži že, ko greš čez cesto – ne veš, ali bo čezte zapeljal avto, tovornjak ali kolesar.
»Želim vam veliko lepega na vaši poti,« zaključim. Saj nisem nebogljen, lepo vas prosim, ne strezite mi vode in ne prinašajte sladkega, ničesar nočem, dovolj je, da lahko samostojno diham, to je človeško. »Ne pozabite, ko delate z nami, notredamskimi zvonarji, da smo le ljudje in da tudi mi znamo dobro izkoristiti tisto, kar nam želite dati. Zgrabil bom vašo roko, če mi boste podali prst. Saj sem še vedno le človek.«
Objavljamo del besedila romana »V objemu svobode«, ki je izšel pri založbi Katr v Ljubljani leta 2008.
DŽANKI SE PREBUDI
Na mizi leži list koke. Preprost list je, kakor bi ravnokar po jesensko padel na prekleto mizo, s katere vedno znova zmečem vse na tla, da se lahko iz oči v oči gledam s svojim rajem. Ne gre drugače, si rečem vedno znova, iz tega ne morem več pobegniti. Ujela me je v past in nisem več dovolj močan, da bi se izkopal. Don Pierrino je obupal nad menoj. Ne preostane mi nič drugega, kot da odidem iz Sežane proti stari zanikrni sobi v hiši svoje sestre. Njen mož me gleda, kakor da mu bom ukradel še spodnjice, tiste ogabne, bele, z zelenimi pikami čez rit. Ne skrbi, Peter, takih spodnjic še peder ne obleče. Moji sotrpini v komuni samote so me gledali postrani, češ, niti toliko se ne potrudiš, da bi se lahko izvlekel iz blatnega jezera, v katerem plavaš in gledaš, ali je pod teboj videti kaj bistrejše ali ne. Dragi bratje in sestre, jaz nisem za v živalski vrt, jaz sem človek. Ne prenesem otipa jeklenih palic, ki mi zagrinjajo pogled na nebeško telo ženske paznice, ki mi z majhnimi obroki pogrete hrane za miši rešuje življenje. Življenje vredno vsakega vzdiha teh gnilih pljuč, zamazanih od turškega katrana, ki sili v od slasti razjedene nosnice tega bednega telesa. Je kaj drugega ostalo kot moje misli, kar je v njem še dišečega? So moje misli postale umazano perilo indijskih namakalcev v betonskih blatnih jarkih, kjer se pretaka motna voda med podganjimi iztrebki, med katerimi se kot otroci abecede ženam rojevajo nova bitja tega sveta. Novi Jezusi in Mohamedi. Novi bušizmi, hindizmi, beduizmi? Je to življenje?
Tu sem pristal, v jarku svoje prazne sobe, iz katere je sestra pobrala vse, kar je smrdelo po krvi in žilah, in pred menoj leži ta preprosti list, ki mi bo za hip olajšal življenje. Pravzaprav mi ga bo podaril. Moč za dihanje mi bo dal, kakor mama, ko mi je potiskala svoje prsi v gobec in me spraševala, če še nimam dovolj. Seveda nimam, mama. Za znova vedno pride nov znova, še ne veš? Tvoj kozarec se je splaknil v rjavi vodi iz emajlirane pipe, ki je zvenela kot ding budističnih menihov, od katerih si me zlobno odganjala. Naj se zberem, si mi rekla, draga mati, naj sestavim koščke svoje preklete puščave in jo zalijem, kot sama zalivaš svoje pelargonije, z materinimi mlekom večne ljubezni in omamljujoče zanikrnosti.
Zvijem list, ker mi je vseeno zanj, saj je zraven tista prava stvar, ki jo moram požreti, da se v petih minutah rodim – toliko namreč traja, da mi požene kri po žilah. Roke oživijo v drugi dimenziji in jaz plavam med delfini, ki mi pripovedujejo o svojih seksualnih doživetjih v vrzelih koralnih grebenov. Nad dnom niti veter nima moči, a skale, kot poznale bi skrivnost tega mojega vesolja, se upogibajo zamahom orjaških ork, katerih žrela pojejo blažene ljubezenske speve večne žalosti in veselja. Naj ne bo to trenutek, ki ga pozabiš, človek.
Kje ste, moji dragi bratje in sestre? Se vam gnusim ali smilim? Ne rabim potrpljenja niti dobre besede, kaj šele graje. Naj bo le bivanje. Bivanje v polni in ne v tej prazni sobi. Prekleta miza, da mora tu stati – kako sovražim predmete, ki brezdušno samo so in ne govorijo. Naj vsaj spregovori, če že naslanjam komolce nanjo. Mlahava je stala, ko sem porinil svoje premoženje med svoje in njeno telo ter se upognil, da bi občutil modrino telesa in vlažnost duha. Prekleto mlahava je ostala popolnoma mrtva, neuporabna – po gospodarju, ki je klonil toplini lesa in grobosti ljubezenske naslade.
In prekleti tulec beline, v katerem se sprehajajo dobre vile dušnega miru, odpri se, da te moji prekati posrkajo v doline mišičastega telesa. Seveda je mišičasto, drugačno ne more biti. Ogledalo mi pravi, da sem tako lep, kolikor si le sam zaželim.
»Poslušaj, se ti misliš urediti za obisk pri zdravniku? Danes imaš kontrolni pregled!« je hrulila že pred vrati, preden me je sploh uzrla. Še vedno sem božal tulec na ogledalcu. Ljudje vedno zmotijo ob pravem trenutku. Naj te kličem sestra ali sestrica? Torej, sestra, ne govori mi, da imam kontrolni pregled. Dobro vem, da ga imam. In jutro je namenjeno posvečanju – ne molitvi za boljši jutri, kakor to počnejo na mirovnih shodih, ampak sončnemu dnevu. Prekleta ženska, poglej me v oči.
»Si videla kaj drugega kot par umazanih hlač v tej sobi, ki si jo tako pedantno oskrunila? Ha? Pobereš mi vse, kar mi je bilo dragega, in zdaj me sprašuješ, če se bom uredil za dohtarja, ki me bo s prezirom označil za marginalca? Za mamilaša? Poznam jaz take! Bo kaj drugače, če pridem tja s kravato ali v umazanih nogavicah? Iz nosa bo pritekla kri in jasno bo, da sem črviv, ni od danes. Jasno?« sem jo davil z besedami in v mislih z rokami. Sorodstvo, to je šele božji dar. Ne človeška ljubezen, sorodstvo je tisto, ki te na koncu vedno sprejme z odprtimi rokami, da te zatiralsko ugonobi. Ker sámo nima dovolj življenja v sebi, da bi lahko iz sebe ustvarilo kaj drugega kakor morilce. Niti toliko me nimaš rada, sestra, da bi pogledala, da pred teboj skrivam ogledalo. Komu mar.
»Odvlekla te bom, če bo to potrebno, in Peter mi bo pomagal.«
»Je to grožnja? Mi groziš s svojim copatastim možem, ki manipulira s teboj, ker mu domov nosiš plačo, višjo od njegove, in te pretepa, da se prebujaš modrikasta, ker nima dovolj samospoštovanja, da bi se počutil tebi, spoštovana magistra Paličnikova, enakovrednega? Dobro si ga vzgojila in sebe prav tako. Upam, da naslednji splav ne bo posledica tega, kar čutiš do sebe.«
»Nisem jaz tista, ki je tu problem. Hvaležen bodi, da imaš kje spati. Marsikdo bi te takoj postavil na cesto, a jaz te nisem. Ne pričakujem nobene zahvale ali kaj podobnega, samo prosim te, da se sprehodiš z menoj do zdravnika. Brez prisile, zaradi sebe moraš iti,« mi je pihnila na dušo. Pri meni je duša že odšla na drugo pot, še nisi ugotovila tega? V prazne oči mi zreš in tega ne vidiš? Bog ti naj pomaga. Kako enostavno se sliši tvoj sprehod. Zdravniška podgana mi bo pomagala iti zaradi sebe do njegovega čez vrata segajočega repa. In če odgriznemo njen rep, bo ostalo kaj drugega kot teleskop? Tik-tak-tik-tak bo bilo moje lepo srce, a moje telo, malo preluknjano a v veliki meri črvivo zgnito bo govorilo zgodbo pogubljenega človeka, ki mu zdravilo za večno mladost ne bo prodano – za nobeno ceno.
»Pojdi ven, da se dostojno oblečem. Menda me ne boš gledala v rit, ko bom oblačil te italijanske cunje?« sem popustil.
Vedno je lahko dosegla, kar je hotela. Dobro si jo naučil, očka. Rojstvo, smrt, vse bo naredila po svojem načrtu. Najprej s pohvalo končati otroštvo, vmes nagrebsti kolikor možno odlikovanj in priznanj, vmes pohabiti fanta ali dva, ker mu tič ne vstane, sta bila še pred-pubertetniška, potem študij po izbiri očeta, matere ne, ker ni bila dovolj pametna, da bi znala odgovoriti na življenjsko pomembna vprašanja Kdo sem?, Kam grem?, Kaj bo nastalo iz mene?, Je potrebno oddati dve kopiji ali eno, študirati vse dneve in noči, žuliti črko za številko, za prebranimi kodami sestaviti zdravilo proti aidsu in končno, diplomirati odličneje od najodličnejših? Prva zaposlitev, kjer je stas bizarnejši od vprašanja zvoka, spremljajočega padec sosedovega hrasta, napredovanje v letu dni, vmes dokončanje magisterija, vzdih, izdih, zatem nenačrtovana nosečnost, zavoljo kariere po splavu oddan otrok, in danes, spoštovana Paličnikova, poroka ali koruza? Prodala si se kakor prvi francoski poljub. Vsaj mir mi boš dala, da bom lahko svojo sobo opremil, kakor bo meni ustrezalo. Spremenil jo bom v malo svetišče.
UVERTURA ODPADLEGA LEVEGA UDA
Začelo se je lansko poletje. Bil sem v dolgočasju. Namreč, moje srce se je odprlo šele, ko sem se vrnil s potovanja po daljni Indiji. Služba je bila nočna mora: po japonsko počasi sem moral tipkati in natančno prepisovati črke in številke v prazne kvadratke (za kar so me potem še kregali), ker nisem bil z glavo pri stvari ampak pri tem, kaj sem nazadnje napisal, in drugje – vedno v drugem svetu, vendar je ta navada prišla v kri šele, ko sem se vrnil na to, slovensko zemljo.
Pozabil sem se vam predstaviti. Sem Samo. Priimka vam ne zaupam, ker mi ne boste verjeli. Rima se na vse mogoče črke, a ni ga mogoče sestaviti le iz dveh besed, moč ga je le preoblikovati v marsikakšno zbadljivko ali histerično srhljivko. Me veseli. Sem malo nor, veste, zato ker so me otroci, ko sem bil še mali, klicali Lutka. Lu-tka. Med prvim in drugim zlogom te bombastične žaljivke je bil tak preskok glave in oči, da je bilo človeku jasno, da Lutko nekaj muči. Danes sem prepričan, da so prišle težave z menoj za mano, vendar jih takrat še ni bilo. Med Lu in tka ni bilo potrebno kazati nobenih prizadetih grimas, iz katerih se lahko privlečejo grozljivi gadi in paglavci z razčesnjenimi glavami. Prizadetost pride šele kasneje.
Iz samega samoljubja nisem postal niti lutkar niti igralec, čeprav bi to zlahka bil, ker moram iz dneva v dan spreminjati svojo masko, da lahko preživim. Imam pa eno pravo hibo. To ni tiste vrste jamranje, ko ljudje nekaj tožijo svojim prijateljem in jim težijo, kako težko jim je in da je življenje kurba. Jaz imam hibo z veliko začetnico, vendar do tega še pridem, ker se vam nočem že na samem začetku zasmiliti v dno srca. Zaupam vam le, da dno obstaja, vendar ne tam, kjer mi mislimo, da je. To misel so oblikovali razni antidepresivi in psihotiki, ki človeka zdravijo lastnih bolečin, ker ne obstaja več srce, ki bi se odprlo ranjenemu telesu. Misel je bolna in nobeno škropivo ne pomaga, da bi jo rešilo. Bolezen je prešla v vesolje in zvezde jočejo črne solze, ker ne vidijo izhoda. Ker je bog poslal na zemljo tudi nebesa, so hkrati z njimi crknili še angeli – to nas bo dotolklo, mene in vas, ljudje.
Blodim. Tudi to se mi dogaja, tako kot vsakemu izmed vas. Če se še niste zalotili, se še boste, ker niste mrtvi! Le mrtvi ne blodijo, vsi drugi pa. Ker vaše oči migljajo med temi blodnjami in ker sem tudi sam tisti, ki vas med temi vrsticami gledam naravnost v oči in v vaše tretje oko, mi verjemite, da vam popolnoma zaupam, tako kot lahko vi zaupate meni. Niste crknili in vi blodite vsak dan ali pa vsak tretji dan v tednu, mogoče pa le enkrat v življenju. Blodnja je tisto, kar rešuje naš um, da bi se požrl in sesedel v lasten gnoj. Gnoj je tisto, kar si naserjemo, ker smo pustili vnemar naše srce. Pa veste, kje je po mojem svetem prepričanju naše srce?
»Samo, kjer je naše srce?« me je ogovoril eden pred menoj stoječih v skupini ljudi, ki so z mano vred trpeli dihanje zraka na škrge – torej življenje sardele.
»Samó nad nami je, lebdi. Na kratko to pomeni, da se je odstranilo zavoljo lastne ohranitve.«
Ni pomembno. Pomembno je to, da ljudje danes poslušajo vsakogar za vsako ceno. Veste kaj? Če ste pričeli poslušati tole oslarijo, se lahko pri priči odstranite – ne mislite, da boste izvedeli kaj novega. Ne boste! Na tem mestu vas odrešim vseh grehov. Pojdite v jezi po naslednjo bukvico, ki vas bo odrešila lastnega sebe, ker meni ne boste govorili, kako težko je na tem svetu. Ni težko, prav preprosto je. Zakaj? Vam odgovorim, ko odvrtim naslednji kolut filma. Še pustili se boste prositi, kajne, da se vam sploh lahko kaj pove? Poglejte, vsi smo ljudje, obnašajmo se odraslo, kulturno. Igrajmo se z lego kockami! Jaz bom sestavil trato, vi pa lahko postavite nekaj konjev, jahačev, nekaj princev in princes – brez kralja in kraljice, prosim lepo, ker monarhija mora propasti, kakor tudi vse ostale družbene ureditve (je to znak, da smo po naravi rojeni za poljedelce in naravno menjavo?) – seveda pa mora biti zraven vsakega gradu tudi potok. Ob vseh gradovih mora žuboreti, saj če ni vodotoka, nima princesa, ki joče zaradi z zadnjo šiviljo na dvoru pobeglega princa, kam spuščati krokodiljih solz. Slednje so znak, da je z dvorom nekaj resnično narobe, ker mu vlada kuhar, ki lahko uravnava prebavne navade vseh na dvoru in ki na koncu koncev, ker je kuhar par excellence, vedno potegne daljšo paličico.
Dolgujem vam razlago za dolgočasje, katerega plod so bile prazne marnje, zapisane z belim črnilom na črni papirni podlagi. Človek se želi znebiti stresa, ker mu tako zabičajo vsi trije psihiatri, ki mu dajejo pomirjevala. Sam sem si raje naložil val šok terapij. Edini pravi šok je bil obisk jogijev pod drevesi. Če človek ne zna jezika, je Sizifovo težko dosegati višje stopnje razumevanja misli, ki jih jogiji pojejo skozi svoja od katrana zaprašena usta, pa vendar. Odšel sem sedet pod drevo na sredo majhne vasi Kirudale pri Kodagu, do koder sem del poti prehodil, del poti pa prepotoval na trupu rakete na industrijski oljni pogon. Uporabil sem oljčno olje, da je bila pot ekološko prijazna. Guru mi je rekel, naj se ne obremenjujem s stvarmi ob poti, temveč na njej. Jasno, imel je prav in to je najpreprostejša resnica, ki vam jo lahko ponovim. Med mojim modrovanjem o enosti in o vesolju je jasno in razločno pripomnil: »Ni je stvari, ki bi bila težka. Stvari so brez teže, le so. Človek si jih mora le znati vzeti.«. Ni bilo problema ob poti, ker ni bilo ljudi, ki bi me po zulujsko ali kamboško čakali s puškami in mi iz rok trgali denar in hrano. Na poti je bil, ker bi lahko podrl katero od svetih krav, ki so mirno sedele na cesti, ne da bi kdorkoli sploh videl, da je s sistemom nekaj narobe. Medtem, ko je sita krava sedela na svoji debeli zadnjici, je človek nedaleč stran stradal in v usta nosil zaprašeno seno ter ga z vneto potrpežljivostjo pajka, ki živi za pletenje svoje mreže, v katero bo ujel svoj plen, žvečil, da se mu je naredila slina in ni umrl od žeje. Lakoto človek nekako premaga. Verjemite mi, res jo. Ko sem se izgubil globoko v puščavi Thar, ker mi je ponoči, ko so zvezde svoj nebesni prah pršile na mojo spalno odejo, kamela z visoko usločenim hrbtom pobegnila neznano kam, daleč naokrog ni bilo nikogar. Samo je iznašel način, kako pretentati živali, da se družijo s človekom in z njim delijo hrano. Namreč, v puščavi je veliko hroščev in podobne golazni. Seveda, to so božja bitja. Božje ti prav nič ne pomaga, če lahko le nemo opazujoč sestradan bediš, ker že tri dni nisi jedel, pil pa le kaplje rose, ki so se proti jutru nabrale na plastiki tvojega nahrbtnika, in blodiš. Potem ti pod noge, k podplatom prileze neka golazen. Na koncu nožic ima majhne tipalke, ki žgečkajo pore na tvoji koži in te opominjajo, da prihaja nekaj, kar moti tvoj ljubi lačni mir. Njena pot se ne konča pod kolenom temveč nadaljuje vse do džungle, kjer najbolj smrdi in kjer je najtopleje. Trenutek zatem jo imaš v hlačah, na svoji sramnih dlakah čutiš njene tipalke, njeni majhni zobčki ter začetek prebavnega trakta se narahlo dotikajo najintimnejše kože, kjer se te nihče ne dotika na tak način, kot prav golazen. Ves njen obstoj je fantastičen – vsem se gabi in hkrati ima pred vsemi mir. Golazen se mora potruditi, da vzbudi pozornost, zato se priplazi z vso nežnostjo, kar jo zmorejo njene kosmate tačke in njene tipalke, ko ovohava opojne sokove človeškega telesa. Toplo ji je, le tebi je nekoliko neugodno, ker je na tebi stvar s trdim mrzlim trebuhom in kosmatimi zobmi. Spomniš se, da te je mama učila, da so tudi hrošči lahko zelo nevarni. Namesto, da bi se predal ekstazi hranjenja s hroščem, se ti dviguje od vse umazanije, ki jo po tvoru tvoje domišljije ta golazen nosi na svoji riti. Vsekakor se boš dobro zdrgnil in s krpico zgladil vse sramne dlake, eno za drugo, da se bodo svetile kot črni žima vranca na žgočem poletnem soncu. Vse je zelo preprosto. Podreš sveto kravo, kar te lahko stane življenja, lahko pa se ji izogneš in podreš le človeka. Oče mi je pravil, da je z golaznijo enako kot z ljudmi. Če jim pustiš dlje, dlje gredo. Seveda se z njim nisem strinjal, saj bi sicer odvrnil vsakega človeka, ki bi mi skušal kakorkoli pomagati – čeprav sem imel od vsake pomoči korist le jaz – drugi ne, ker se mi niso pustili dotakniti. Dotaknila se jih je le roka moje hibe, ne pa jezik, ki sem ga skril za zobe, ko sem skušal odgovarjati na njihova vprašanja o tem, kakšen je svet, ko postaneš drugačen. Drugačen je zanje pomenilo ne-normalen, normalen pa v mojem besedišču ne obstaja več. Ne obstaja, ker normalno nikoli ni obstajalo. Obstajala sta le bit in človek – bitje, kot je bilo ustvarjeno. Vse, kar je človeku nenaravno, torej odklonsko od standardnih vzorcev, v katere se oblačijo – škotska karirasta krila, sivo črtan velur, črni žamet ali vijolični saten –, bi lahko, če mi ne bi tudi iz grla odvzeli organov, zapel z visokim ce, tako pa lahko le zažvižgam na piščalko, ki mi jo mora nekdo podati k ustnicam, da lahko globoko vdihnem zrak in pihnem, kolikor le lahko. V prostoru zazveni predirljiv zvok, sodnik enemu od zelenih igralcev prisodi rdeči karton in gledalstvo se pobije. Tako je s krdeli. Krava vodnica pravi: »Idi na desno, stara moja Ica,« in Ica gre na desno. Se mala čreda zagovedancev obnaša prav tako? Seveda se! Jasno je, da drugače ne gre, saj smo bili kolektivno ustvarjeni, zato lahko le tako delujemo: kot kolektivna čreda brezmožganja. Da vas ne žalim, ljudje smo čudovita bitja, kakorkoli človek pogleda – nad nami se še vedno zgrinjajo oblaki, čistijo nas reke in hranijo nas gozdovi, čeprav se med seboj prav z njihovo uporabo pobijamo.
Dovolj. Bom kdaj drugič nadaljeval o šokih, brez katerih bom še vedno obsojen na pritlično življenje. Živeti v pritličju je prijetno – kot v krtini. Čakaš, da te pridejo iskat v luknjo, v zemljo spustijo malo izpušnih plinov in na plan moraš priti skozi zaprta vhodna vrata.
Moram biti svetel zgled, tako so mi rekli: naj koga poučim o tem, kako lepo je živeti, ko začutiš, da ti življenje steče po žilah. Veliko ljudi nima te sreče, da bi od dehidracije obležali v postelji, s kahlo ob strani in na nadlakti desne roke zrli v plastičnega roza metulja, ki v kri dovaja življenjsko energijo. Da sem preživel, o tem ni dvoma, sicer se ne bi mogel vsakodnevno naslajati nad ljudmi, a vendar. Veste, prehod za pešce je imenitna stvar, nekaterim stvarjenjem človeka bi res morali postaviti spomenik. To bi bilo sicer žalostno, ker bi zemljo prekrile velike skale, na katerih bi pisalo: »Hvaležen sem si, človek, da sem ustvaril prehode za pešce.«, zvezde pa bi se spraševale, kako je planet lahko čez noč postal tako geološko bogat. Bogat? Razbit!
»Zakaj si tako jezen na svet?« me vpraša mala blondinka. Krasotica je, na pogled stara tam okrog dvajset let, verjetno noge razteguje kot za stavo, doma pa starši ob večerjah ob svečah ponosno razlagajo, kako krasna je njihova Mina. Odličnjakinja, ki na mednarodnih glasbenih festivalih pobira nagrade, ker ima krasen glas, povrhu vsega pa vodi mladinski verouk. Za bruhat. Ne prenesem pogleda na popolne ljudi, sploh pa ni pravično, da ta dar ni bil podarjen vsem. Sam sem ostal grd.
»Haha«, se na kratko zarežim, »nisem jezen na svet, temveč na ljudi, ki ta svet vodijo,« sem ji odgovoril. Ne bom se spuščal v politične debate, saj nisem za to tu. Hotel sem povedati nekaj malega o svoji grdoti. Sem dvojnik notredamskega zvonarja, le da je on mirno hodil po svetu in na vsake kvatre malo zacingljal. Takšnim zvonarjem se piše enako kot golazni. Malo bolj se moramo potruditi za lepotice, za katere nam sploh ni, in prekleto se moramo boriti, da se komu ne zasmilimo. Notredamski zvonarji, rasa poimenovana po francoskem zvoniku, s(m)o prisiljeni ovohavati lastne gube, v katerih se kopiči vsa svinjarija, ki je kiparju ostala, ko je dokončno oblikoval modele lepote tega sveta. Lepota, v tem se boste morali z mano strinjati, je presegla vse meje človeškega razuma in prerasla celo mejo zdrave pameti, zato jo je danes moč najti tudi med povprečno grdimi primerki črnih račkov. Življenje vsekakor ni pravljica, draga blondinka z izrazitimi obrvmi in nabreklimi ustnicami, s katerimi se dotikaš nedovoljenih delov, kamor svetloba redko posije. Videla boš, kako močne smo lahko grdobe, ki jih z zaničevanjem spregledaš na ulici, po kateri se sprehodiš do svoje dolgočasne službe. Niti ozrla se ne bi, če bi zaklical tvoje ime, ti pa me sprašuješ, zakaj sem jezen na svet. Nisem, mala, jezen sem na ljudi, ki me pomilujejo; ostale iz dna srca ljubim in jim masiram stopala, udrta od brazd vsakodnevne hoje v visokih petah in ozkih podplatih. Vse za lepoto, dragi moji. Blodninka, crkni od prelestnosti, da boš videla, kako se počuti človek, kateremu čez obraz zapelje dvestotonski tovornjak, na katerem se prevaža napol crknjeno govedo in čreda ovc. Kosti niso dovolj močne, da bi zadržale dih, kaj šele, da bi se blagovolile upreti.
Fizični pojavi tega sveta postanejo zanemarljivi, če pogledamo, kakšna moč je bila dana človeku, da se je postavil na noge in zgradil svet, ki prekaša njega samega. Človek, tisti z veliko začetnico, je moj prijatelj. Vi, ki tu pred menoj sedite in držite v rokah šopke gardenij, ste moji najbližji sorodniki. Ljudje božji, če človeku podariš rožo, je to najlepši dar, ki ga je lahko prejel. Z njimi lahko prosto govorim, o čemerkoli želim, in če se dovolj potrudim, se mi oglasi še kdo. Kako že mama temu pravi? Zombiji. Moja babica, veste, se oglaša na ta način. Nisem nor! Pustite me; na kaj me še lahko privežete, saj sem negiben? Me boste poslali na novo terapijo, mi prali možgane, mi raztezali roke? V deželah za devetimi gorami in devetimi vodami sem že vse poizkusil. Z vso slastjo sem oblizal vse, kar so prinesli na krožniku. Jedel sem s psi in mačkami, nato z volkovi in jeguljami, da bi vedel, da je tisto, kar mi je bilo podarjeno, ko sem prilezel iz ene same gromozanske gube, še otipljivo, še vedno utripajoče. To človek pozabi, ne ve več. Kako že pravijo? Zadnjič sem nastopal v domu za ostarele. Gospod v prvi vrsti me je poslušal z odpetimi hlačami črtaste bolnišnične pižame. Spomnim se, kako je smrdelo po cipresah in ceneni kolonjski vodici, s katero se je polil, da bi naredil vtis na starejše gospe, ki so hodile s pomočjo hojce. Rekel je: »Veste, mladi mož, zdravja se začnemo zavedati šele, ko ga izgubimo.« Kdo bi to vedel bolje, kot jaz sam, vendar gospod ne ve, kako je občutiti življenje. Po mojih izkušnjah je enako kot pri drogah: droga ti da kratkotrajen užitek, a dolgotrajno odvisnost. Ne povedo le, da kratkotrajen užitek pomeni kratko življenje. Za kratek čas te ponese neznano kam, kjer se še nikoli nisi lovil niti se nadihal tistega zraka. Postavljen si v industrijsko halo ali pa na Fidži. Takrat je ves svet tvoj: zemlja diha točno tako, kot dihajo tvoja pljuča; trava raste tako, da se lahko mirne volje uležeš vanjo in zaploskaš, da ti ptiči z dlani žrejo semena. Življenje občutiš na tak način, da te ravno to zasvoji, ker tega tu ni mogoče občutiti. Razen …
»Razen kaj?« je pisknila blodninka. Pa daj, mala, pobarvaj si te lase, sicer te ne bo nihče resno jemal. Takšna je usoda blondink, razen če ne boš stresala dobrih šal na svoj račun. To ti bo pomagalo, vsaj meni je. Ko sem bil tajni agent, so vsi brili norca iz mene, ker sem bil pred tem dolgo časa opravljal delo policaja. Se hecate? Blodim. Verjetno pa je tako in mi zdajle nekdo sam pri sebi prikimava.
Veste, moja zgodba je pravzaprav zelo preprosta. V glavi imam par idej, druge prihajajo same po sebi. Želim vam povedati par pravljic in svojo grotesko. Brata Grimm sta lahko pisala pravljice, ko jima je bilo lepo postlano. Pokrit z žametno odejo bi tudi sam lahko pisal dolge pravljice s srečnimi konci. »In srečno sta živela do konca svojih dni.« Pri meni ni tako. Pri meni je konec živ. Ljudje hodijo, vidijo, slišijo, govorijo. Lasje jim rasejo in lahko žrejo, goltajo. Živijo, kot jim je bilo dano. Življenje, o tem bi vam res moral kaj povedati, a jaz ga začutim le za kakšen trenutek, dva, ko sem res na dnu, sicer pa le sem.
»Razen, če ga nisi občutil že prej. Potem te to tako omami, da ga občutiš še bolj, kot si ga lahko poprej.«
Danes res nisem razpoložen za pravljice, zgodbice in dolga pripovedovanja o tem, kako je lepo živeti. Ni lepo, sranje je in to lahko občutiš na svoji koži že, ko greš čez cesto – ne veš, ali bo čezte zapeljal avto, tovornjak ali kolesar.
»Želim vam veliko lepega na vaši poti,« zaključim. Saj nisem nebogljen, lepo vas prosim, ne strezite mi vode in ne prinašajte sladkega, ničesar nočem, dovolj je, da lahko samostojno diham, to je človeško. »Ne pozabite, ko delate z nami, notredamskimi zvonarji, da smo le ljudje in da tudi mi znamo dobro izkoristiti tisto, kar nam želite dati. Zgrabil bom vašo roko, če mi boste podali prst. Saj sem še vedno le človek.«
Objavljamo del besedila romana »V objemu svobode«, ki je izšel pri založbi Katr v Ljubljani leta 2008.
