Šlo dete je po ulici,
mama ga je po vodo poslala,
a za njim je sled edina
mala copata ostala.
Spotoma so ga srečale patrole,
nekdo se je nečemu smejal,
bile so bele kupole
in sneg je beli vel.
Potem je vse potemnelo,
večer se je zimski spuščal…
Dete se ni vrnilo…
tiho je z vodnjaka šuštelo…
Mati si je pulila lase,
da ga je po vodo poslala,
a ob vodnjaku samo je
mala copata ostala.
O BELEM KONJU, KI JE BIL NA VOJNI
Imel je komandant potem novega belega konja,
vsi smo ga občudovali in hoteli jahati na njem,
in si zamišljali dan, ko bomo ranjeni sedli nanj
in mu milovali lakotnice in gladili dlako sijočo,
in bomo na njem zrasli
in šepetali mu: beli konj, tako si lep in močan…
Imel je komandant novega belega konja…
Šel je konj in šel je konj in nosil komandanta,
ne pozabite, da je vladal strah, in lahkota in vojna,
in komandant je stopil k fantu, ki ni imel več nog,
in komandant je stopil k deklici, katere rana je krvavela.
Oslabel je komandant, oslabeli so borci in oslabel je konj,
deklica je umrla nekoč na konju neslišno
na dan, ko se je zvrnilo oko neba,
in so se vsi opotekali po stezi, ki je spolzka in kamnita
in je spominjala na lakoto,
in stopali k drevesu in ga prosili za malo kruha.
In zaklal je kuhar belega lepega konja
in nekateri so ga komaj jedli, ker je bil lep beli konj,
in nekateri, da je bil bolj otrok kako živina –
a jedla ga je lakota,
ona tudi lepoto gloda.
In ni samo en človek ostal živ
in lepi beli konj je prešel tako v sijaj nekogaršnjega živega očesa.
KOŠAVA
Košava ima tisoč bičev,
in z vsakim po drevju zmrzlem šviga.
Košava z bridko sabljo seka
in veje pokajo, z vejicami žvenkeče.
Košava ima tisoče ust,
iz vsake se vsipa veter pust.
Košava ima tisoče koles,
na njih skače od strehe do strehe.
Košava ima sto tisoče konjev
in hiti po lesenem mostu
vse listje obere njegovo krdelo,
in se ne ve, kdaj jim je dosti.
LJUBOSUMJE
Dva goloba na okno sedata,
hladno jima je na mokrem drevju,
iz roke sta pokljuvala hrano
in potem sta šla na omaro.
Z omare sta v kljunček mali
ključ vzela in ga Sergeju dala.
Zdaj se Mila nanju zelo jezi,
in kar naprej sedi in samo molči:
Zakaj niso ključek meni dali?
Golobi so zleteli hitro,
prinesli ji prvi list zeleni,
pa se potem Sergej jezi,
in jih sprašuje: Kje je listič zame?
Zdaj se več nihče ne jezi:
pa poglejmo, kaj se v omari skriva.
SREČA
Nekoč ne bova imela več časa
potovati po svetu, dva potnika, sreče žejna.
Slapovi bele pene bodo zaklokotali tiše
in stopila bova nasproti gosti temi
in noč sodna bo prišla za nas, ki nismo krivi,
za nas, ki smo si bolj sodili sami,
ker smo ljubezen hoteli, hoteli mnogo več,
kakor so nam prinesli naši dnevi.
V praproti nemira se je sreča naša skrila,
snegovi so jo potem pokrili gosti, in polegli,
midva pa sva šla po potki, ki do razpotja vodi
po dolini spolzki in po strmem grbili sanje in hrbte
in jih vzravnavali takoj z žalostjo od bola čisto,
verujoč, da se ta sreča mora roditi.
Smehljali so nam se eni, karali so nas drugi,
mi pa smo trmasto svitanje iskali v tej temi,
in videli smo oči, ki nas gledajo blago,
in posmeh, ki nas bije skozi konce ledenega dežja,
in nismo bili sami
in nismo bili sami,
ker je tistih, ki ljubijo, vedno veliko več.
PRVI CVET
Nek cvet je na veji in čaka,
kdaj bo nehal padati sneg.
Nek cvet skrit in mali kot drobtina,
ki bo nekoč češnjica prva.
A sneg po njem pada in pada,
in sneg kar naprej veje in veje,
in sliši, kaj pravi tisti cvet mali.
Cvetek se tiho v sebi smeje,
prvo ga sonce sramežljivo greje.
Pomlad čaka, s snegom pokrit.
KLJUČAVNICA KAKOR IZ ZLATA
Neki ključavnici je presedlo,
da jo stalno odpirajo,
da jo stalno zapirajo,
da šklocajo,
da žvenketajo,
niti v mraku ne nehajo.
Ključavnica kakor iz zlata
se je sebi zasmilila,
da jo cukajo,
dajo majejo,
da zanjo otroci grabijo,
in jo obračajo,
pa jo suvajo,
kdo bo prvi šel skozi vata.
Pritožila se je na glas ključavnica:
– Kar naprej enaka, enaka vrata!
Presedla bi, če bi bila zlata!
Takšno življenje ne želim niti sužnju.
Ko pa je padel črni mrak sam,
zgubila so se vrata v temi.
Ključavnica je v mraku zasijala
in rekla so vrata:
– Resnično ti hvala,
če bi odšla, bi ostala sama,
kako bi le v sobo stopila Ana!
OBLEKA
Nihče ne vidi na njej tvojih rok,
ko grem po ulici.
Nihče ne vidi na njej tvojih prstov,
ko se vrnem domov.
Mali gumb je spet prišit
in zapete so vse sanje visoko do vratu.
Jaz to obleko nežno slačim,
jaz to obleko pazljivo oblačim.
Ona za mene moč magije ima,
rada bi, da tvoje roke na njej
lahko pokažem vsem.
NEVABLJENI GOST
Zakaj si prišel,
če pa te nisem vabila.
Nikoli ne kličem ljubezni,
ona pride k meni sama.
Nepovabljeni gost prinese
včasih več radosti.
Zakaj si prišel,
če pa te nisem vabila.
A tudi ko te ne vabim,
nate čakam.
Vstopi, meni so vedno
sanje dragi gosti.
Ženska je vedno koga
željna, tudi če je sama.
In ženska vedno sanja.
Vstopi; porečejo – norica!
A nekateri bodo rekli,
da smo starinski otroci,
ki naključnemu popotniku
prinesejo soli in kruha…
A vse je novo v meni…
v teh dnevih sanj
ničesar nimam
razen želje, da je življenje
dolina toplote človeške,
pot njihova razpletena,
po kateri prihajaš ti,
nevabljeni gost.
TOVARIŠ TITO, PRISEGAMO NATE
Minila so leta, polna muke,
za svobodo smo umirali nemo,
ali pa s pesmijo namesto stoka:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.
Veselje širi se na vse strani,
zdaj svobodno po deželi hodimo,
toda še pomnimo velike dni:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.
Praznik stopa na ulice naše,
da v oblake poletimo smelo,
naše pesmi naj hudobe se boje:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.
Prevod: Marjan Pungartnik
BEOGRAJSKA BALADA
Šlo dete je po ulici,
mama ga je po vodo poslala,
a za njim je sled edina
mala copata ostala.
Spotoma so ga srečale patrole,
nekdo se je nečemu smejal,
bile so bele kupole
in sneg je beli vel.
Potem je vse potemnelo,
večer se je zimski spuščal…
Dete se ni vrnilo…
tiho je z vodnjaka šuštelo…
Mati si je pulila lase,
da ga je po vodo poslala,
a ob vodnjaku samo je
mala copata ostala.
O BELEM KONJU, KI JE BIL NA VOJNI
Imel je komandant potem novega belega konja,
vsi smo ga občudovali in hoteli jahati na njem,
in si zamišljali dan, ko bomo ranjeni sedli nanj
in mu milovali lakotnice in gladili dlako sijočo,
in bomo na njem zrasli
in šepetali mu: beli konj, tako si lep in močan…
Imel je komandant novega belega konja…
Šel je konj in šel je konj in nosil komandanta,
ne pozabite, da je vladal strah, in lahkota in vojna,
in komandant je stopil k fantu, ki ni imel več nog,
in komandant je stopil k deklici, katere rana je krvavela.
Oslabel je komandant, oslabeli so borci in oslabel je konj,
deklica je umrla nekoč na konju neslišno
na dan, ko se je zvrnilo oko neba,
in so se vsi opotekali po stezi, ki je spolzka in kamnita
in je spominjala na lakoto,
in stopali k drevesu in ga prosili za malo kruha.
In zaklal je kuhar belega lepega konja
in nekateri so ga komaj jedli, ker je bil lep beli konj,
in nekateri, da je bil bolj otrok kako živina –
a jedla ga je lakota,
ona tudi lepoto gloda.
In ni samo en človek ostal živ
in lepi beli konj je prešel tako v sijaj nekogaršnjega živega očesa.
KOŠAVA
Košava ima tisoč bičev,
in z vsakim po drevju zmrzlem šviga.
Košava z bridko sabljo seka
in veje pokajo, z vejicami žvenkeče.
Košava ima tisoče ust,
iz vsake se vsipa veter pust.
Košava ima tisoče koles,
na njih skače od strehe do strehe.
Košava ima sto tisoče konjev
in hiti po lesenem mostu
vse listje obere njegovo krdelo,
in se ne ve, kdaj jim je dosti.
LJUBOSUMJE
Dva goloba na okno sedata,
hladno jima je na mokrem drevju,
iz roke sta pokljuvala hrano
in potem sta šla na omaro.
Z omare sta v kljunček mali
ključ vzela in ga Sergeju dala.
Zdaj se Mila nanju zelo jezi,
in kar naprej sedi in samo molči:
Zakaj niso ključek meni dali?
Golobi so zleteli hitro,
prinesli ji prvi list zeleni,
pa se potem Sergej jezi,
in jih sprašuje: Kje je listič zame?
Zdaj se več nihče ne jezi:
pa poglejmo, kaj se v omari skriva.
SREČA
Nekoč ne bova imela več časa
potovati po svetu, dva potnika, sreče žejna.
Slapovi bele pene bodo zaklokotali tiše
in stopila bova nasproti gosti temi
in noč sodna bo prišla za nas, ki nismo krivi,
za nas, ki smo si bolj sodili sami,
ker smo ljubezen hoteli, hoteli mnogo več,
kakor so nam prinesli naši dnevi.
V praproti nemira se je sreča naša skrila,
snegovi so jo potem pokrili gosti, in polegli,
midva pa sva šla po potki, ki do razpotja vodi
po dolini spolzki in po strmem grbili sanje in hrbte
in jih vzravnavali takoj z žalostjo od bola čisto,
verujoč, da se ta sreča mora roditi.
Smehljali so nam se eni, karali so nas drugi,
mi pa smo trmasto svitanje iskali v tej temi,
in videli smo oči, ki nas gledajo blago,
in posmeh, ki nas bije skozi konce ledenega dežja,
in nismo bili sami
in nismo bili sami,
ker je tistih, ki ljubijo, vedno veliko več.
PRVI CVET
Nek cvet je na veji in čaka,
kdaj bo nehal padati sneg.
Nek cvet skrit in mali kot drobtina,
ki bo nekoč češnjica prva.
A sneg po njem pada in pada,
in sneg kar naprej veje in veje,
in sliši, kaj pravi tisti cvet mali.
Cvetek se tiho v sebi smeje,
prvo ga sonce sramežljivo greje.
Pomlad čaka, s snegom pokrit.
KLJUČAVNICA KAKOR IZ ZLATA
Neki ključavnici je presedlo,
da jo stalno odpirajo,
da jo stalno zapirajo,
da šklocajo,
da žvenketajo,
niti v mraku ne nehajo.
Ključavnica kakor iz zlata
se je sebi zasmilila,
da jo cukajo,
dajo majejo,
da zanjo otroci grabijo,
in jo obračajo,
pa jo suvajo,
kdo bo prvi šel skozi vata.
Pritožila se je na glas ključavnica:
– Kar naprej enaka, enaka vrata!
Presedla bi, če bi bila zlata!
Takšno življenje ne želim niti sužnju.
Ko pa je padel črni mrak sam,
zgubila so se vrata v temi.
Ključavnica je v mraku zasijala
in rekla so vrata:
– Resnično ti hvala,
če bi odšla, bi ostala sama,
kako bi le v sobo stopila Ana!
OBLEKA
Nihče ne vidi na njej tvojih rok,
ko grem po ulici.
Nihče ne vidi na njej tvojih prstov,
ko se vrnem domov.
Mali gumb je spet prišit
in zapete so vse sanje visoko do vratu.
Jaz to obleko nežno slačim,
jaz to obleko pazljivo oblačim.
Ona za mene moč magije ima,
rada bi, da tvoje roke na njej
lahko pokažem vsem.
NEVABLJENI GOST
Zakaj si prišel,
če pa te nisem vabila.
Nikoli ne kličem ljubezni,
ona pride k meni sama.
Nepovabljeni gost prinese
včasih več radosti.
Zakaj si prišel,
če pa te nisem vabila.
A tudi ko te ne vabim,
nate čakam.
Vstopi, meni so vedno
sanje dragi gosti.
Ženska je vedno koga
željna, tudi če je sama.
In ženska vedno sanja.
Vstopi; porečejo – norica!
A nekateri bodo rekli,
da smo starinski otroci,
ki naključnemu popotniku
prinesejo soli in kruha…
A vse je novo v meni…
v teh dnevih sanj
ničesar nimam
razen želje, da je življenje
dolina toplote človeške,
pot njihova razpletena,
po kateri prihajaš ti,
nevabljeni gost.
TOVARIŠ TITO, PRISEGAMO NATE
Minila so leta, polna muke,
za svobodo smo umirali nemo,
ali pa s pesmijo namesto stoka:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.
Veselje širi se na vse strani,
zdaj svobodno po deželi hodimo,
toda še pomnimo velike dni:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.
Praznik stopa na ulice naše,
da v oblake poletimo smelo,
naše pesmi naj hudobe se boje:
Tovariš Tito, prisegamo nate,
tovariš Tito, prisegamo nate.
