Larisa se je oprezujoč v temi plazila skozi veliko sobano. Dolgo zloščeno omizje, ki se segalo vzdolž celotnega prostora, je odbijalo tisto nekaj mesečine, kar se je prebila skozi velika zamegljena kristalna okna. Na stenah so visele slike zdavnaj preminulih ravnateljev in pod njimi so se na dolgo in široko bohotile stare letnice. Larisa je za hip postala. Ozrla se je po prostoru in prisluhnila. Slišala je lahko le zamolklo bitje lastnega srca, le tu in tam je od teže, ki jo je prenašala, zastokala kakšna izmed starinskih knjižnih polic, nabitih z zaprašenimi knjigami, ki se jih že lep čas ni dotaknila človeška roka.
Tiho se je odpravila naprej do velikih lesenih dvojnih vrat z železno kljuko. Nežno je pritisnila nanjo. A najsi je bila še tako previdna, je kljuka izdajalsko zaškrtala. V prostoru, ki se je razprostrl za vrati, je prav tako vladala tema, le tu in tam jo je prekinila bežna mesečina iz prejšnjega prostora. Larisa je napenjala oči, a vse, kar je lahko videla so bili le temačni obrisi nekaj mizic in stolov, malomarno zrinjenih ob steno, ki so dajali vtis nekakšne temačne čakalnice. Tiho je stopila na sredo prostora in se začela ozirati naokoli, kot bi nekaj iskala.
»Si jo dobila?«
Larisa se je zdrznila, kot bi jo pravkar polili z vedrom mrzle vode, kosmat omot pa ji je padel iz rok in glasno pristal na tleh. Izza mlahavega ovoja se je prikazala stara zmahana knjiga, kar zvezek, z njenih platnic pa so se zlato zasvetlikale velike kratice P.U.O.I.. Larisa je že nekoliko prišla k sebi. Pograbila je knjigo in jo zavila nazaj v omot, nato pa se je srepo zapičila v mršavega fanta, ki je iz temačnega kota za vrati stopil v pas mesečine, ki se je prebila skoznja. Široko nasmejanih ust se ji je zarežal:
»Vidim, da si jo.«
»Ustrašil si me, Gregc,« je zagodla Larisa.
Gregc je bil vzdevek Larisinega prijatelja Gregorja, ki mu ga je najraje vrgla v obraz kadar je bila nanj jezna.
»Oprosti,« je šepnil fant.
Njegov glas se je hipoma spremenil. Sedaj ni več zvenel veselo in brezskrbno. Očitno se je v tistem trenutku bil pripravljen zabavati le, ko je lahko opazoval Lariso prestrašeno ali zaskrbljeno, kar je imel priložnost videti le zelo poredkoma ali skoraj nikoli. Larisa se s tem ni imela namena obremenjevati. Če je kaj narobe, si bo Gregor že sam razjasnil.
»Imaš luč?«
»Bolje, da tole pregledava kje drugje...«
Utihnil je in prisluhnil. Na sebi je začutil Larisin začuden pogled. Tiho je dejal:
»Ravnatelj je prišel. V svoji pisarni je, a je vseeno bolje, da greva drugam.«
»Ravnatelj?!« Larisa se je komaj zadrževala. »Kaj pa on počne tukaj sredi noči?«
»Ravno to sem jaz hotel vprašati vaju!«
Prijatelje sta se sunkoma obrnila proti koncu, s katerega se je razlegel globok glas. Nekaj je škrtnilo in oba sta oslepljena obstala sredi prostora ter bebavo mežikala. Ko so se njune oči končno privadile na svetlobo, ki se je nenadoma razlegla po prostoru, sta med vrati, skozi katera se je prej prišla Larisa, opazila skoraj gologlavo ravnateljevo postavo. Čez obraz se mu je razlezel zmagoslaven nasmešek.
»Kar za mano,« jima je pomignil.
S prekrižanimi rokami na hrbtu ju je povedel skozi prostor z dolgim omizjem, ki je sedaj odsevalo zlato svetlobo bogatih lestencev nad njim. Prišli so do vrat na drugem koncu prostora, na katerih je pisalo »prof. Boris Kladnik – ravnatelj«, in spodaj z vidno manjšimi črkami »Inge Majnik – pomočnica ravnatelja«. Možak je odprl vrata, Gregor ter Larisa pa sta mu tiho sledila v pomočnicino pisarno.
»Tole bi jaz prevzel,« je pokazal na omot v Larisini roki. Ta je vedela, da se nima smisla upirati. Knjiga je bila vendarle šolska last. Bila je besna na misel da je čudoviti načrt, ki sta ga skovala skupaj z Gregorjem padel v vodo, še bolj jezna pa je bila na ravnatelja in tako mu je omot karseda malomarno porinila v roke. Tega pa je to začelo samo še bolj zabavati in s široko nasmejanimi usti je upornikoma nakazal pot k vratom na levi.
»Kar v mojo pisarno, bi prosil.«
Prijatelja sta se osuplo spogledala. Nikdar še nista bila v njegovi pisarni čeprav sta pogosto dobivala ukaze naj se zglasita na pridigo v ravnateljevo pisarno. Toda ta ju je vedno pričakal kar v pisarni pomočnice in tako prijatelja prostora za njegovimi vrati nista videla svoj živi dan. Zaradi nenadne izjave, ki je nanju napravila tako močan vtis, sta oklevala in tako je ravnatelj kar sam prevzel pobudo ter jima na široko odprl vrata. Že zaradi same radovednosti, ki je Gregorja in Lariso pestila tako dolgo sta nenazadnje le vstopila v ravnateljevo pisarno.Nad prostorom, ki se razen velikosti - bil je namreč večji, ni kaj dosti razlikoval od prejšnjega, sta bila hudo razočarana. Dva stola, pisalna miza, udoben naslanjač ter nekaj omar in knjižnih polic še zdaleč ni spominjalo na velik sterilen laboratorij ali pa na bogato založeno zakladnico, kot sta si prijatelja prostor predstavljala. A še preden je ta mala siva celica s tem podatkom v glavah upornikov sprožila totalno razočaranje, je v njune kosti zarezal leden hlad. V pisarni je bilo namreč tako mrzlo, da so začela trzati kolena in šklepetati zobje. Le ravnatelj je vstopil lahkotno in nasmejano, kot hladu sploh ne bi opazil.
»Res mislim, da je že skrajni čas, da spremenita taktiko.«
Knjigo je odložil na mizo poleg nekaj kupov papirja, pisal in starega telefona, katerega slušalko si je nato prislonil k ušesu.
»Spet ne dela,« je zagodel.
Slušalko je odložil nazaj, nato pa se obrnil k prijateljema in jz premeril s strogim pogledom.
»Lahko sedeta, toda ne počnita neumnosti. Vedel bom...«
S temi besedami je zapustil pisarno. Prijatelja nista sedla. Gregor se je začel ozirati po prostoru in iskal reč, ki bi ju lahko izdala, Larisa pa je onemela. V nasprotnem kotu sobe je opazila nekaj, ali bolje nekoga, ki je pritegnil vso njeno pozornost. Na predalniku, visokem kot miza, je v oblazinjeni košari za živali zvita ležala snežno bela polarna lisica in izza svojega košatega repa mirno zrla v mlada obiskovalca.
»Ničesar ni.«
Larisa se je zmedla.
»A?«
»Zlagal se je. Niti kamere nima.«
Zmeden izraz na Larisinem obrazu se ni spremenil.
»Knjiga, Larisa, knjiga!« je Gregor počasi izgubljal živce, »Menda nisva prišla sem zastonj?«
Seveda! Ravnatelj je cilj njunih načttov pustil tik pred njunima nosovoma. V trenutku sta bila pri knjigi in vročično listala.
»Pekovšak, Pekovšak...« si je Gregor mrmral v brado. »Aha! Tukaj je.«
S prstom je drsel preko drobnih besed in številk v razpredelnici, ki so predstavljale šolske predmete, datume in ocene.
»Lepo, lepo. Dvojka pri kemiji, in - vau! - enica pri matematiki. To mu bo zavezalo jezik.« Gregor je bil vidno zadovoljen. Očitno je dobil kar je hotel.
Popis učencev osnovnega izobraževanja, knjiga, ki sta jo od časa do časa v roke dobila tudi drzna prestopnika, je vsebovala osnovne rojstne podatke, ocene, včasih tudi pohvale ali opomine slehernega posameznika, ki je obiskoval enega izmed 12 letnikov. S slabimi ocenami, za katere starši niti niso vedeli, sta prijatelja v šahu držala marsikaterega mlajšega šolarja, ugled pa sta zato uživala tudi med mnogimi starejšimi.
Odlomek
Larisa se je oprezujoč v temi plazila skozi veliko sobano. Dolgo zloščeno omizje, ki se segalo vzdolž celotnega prostora, je odbijalo tisto nekaj mesečine, kar se je prebila skozi velika zamegljena kristalna okna. Na stenah so visele slike zdavnaj preminulih ravnateljev in pod njimi so se na dolgo in široko bohotile stare letnice. Larisa je za hip postala. Ozrla se je po prostoru in prisluhnila. Slišala je lahko le zamolklo bitje lastnega srca, le tu in tam je od teže, ki jo je prenašala, zastokala kakšna izmed starinskih knjižnih polic, nabitih z zaprašenimi knjigami, ki se jih že lep čas ni dotaknila človeška roka.
Tiho se je odpravila naprej do velikih lesenih dvojnih vrat z železno kljuko. Nežno je pritisnila nanjo. A najsi je bila še tako previdna, je kljuka izdajalsko zaškrtala. V prostoru, ki se je razprostrl za vrati, je prav tako vladala tema, le tu in tam jo je prekinila bežna mesečina iz prejšnjega prostora. Larisa je napenjala oči, a vse, kar je lahko videla so bili le temačni obrisi nekaj mizic in stolov, malomarno zrinjenih ob steno, ki so dajali vtis nekakšne temačne čakalnice. Tiho je stopila na sredo prostora in se začela ozirati naokoli, kot bi nekaj iskala.
»Si jo dobila?«
Larisa se je zdrznila, kot bi jo pravkar polili z vedrom mrzle vode, kosmat omot pa ji je padel iz rok in glasno pristal na tleh. Izza mlahavega ovoja se je prikazala stara zmahana knjiga, kar zvezek, z njenih platnic pa so se zlato zasvetlikale velike kratice P.U.O.I.. Larisa je že nekoliko prišla k sebi. Pograbila je knjigo in jo zavila nazaj v omot, nato pa se je srepo zapičila v mršavega fanta, ki je iz temačnega kota za vrati stopil v pas mesečine, ki se je prebila skoznja. Široko nasmejanih ust se ji je zarežal:
»Vidim, da si jo.«
»Ustrašil si me, Gregc,« je zagodla Larisa.
Gregc je bil vzdevek Larisinega prijatelja Gregorja, ki mu ga je najraje vrgla v obraz kadar je bila nanj jezna.
»Oprosti,« je šepnil fant.
Njegov glas se je hipoma spremenil. Sedaj ni več zvenel veselo in brezskrbno. Očitno se je v tistem trenutku bil pripravljen zabavati le, ko je lahko opazoval Lariso prestrašeno ali zaskrbljeno, kar je imel priložnost videti le zelo poredkoma ali skoraj nikoli. Larisa se s tem ni imela namena obremenjevati. Če je kaj narobe, si bo Gregor že sam razjasnil.
»Imaš luč?«
»Bolje, da tole pregledava kje drugje...«
Utihnil je in prisluhnil. Na sebi je začutil Larisin začuden pogled. Tiho je dejal:
»Ravnatelj je prišel. V svoji pisarni je, a je vseeno bolje, da greva drugam.«
»Ravnatelj?!« Larisa se je komaj zadrževala. »Kaj pa on počne tukaj sredi noči?«
»Ravno to sem jaz hotel vprašati vaju!«
Prijatelje sta se sunkoma obrnila proti koncu, s katerega se je razlegel globok glas. Nekaj je škrtnilo in oba sta oslepljena obstala sredi prostora ter bebavo mežikala. Ko so se njune oči končno privadile na svetlobo, ki se je nenadoma razlegla po prostoru, sta med vrati, skozi katera se je prej prišla Larisa, opazila skoraj gologlavo ravnateljevo postavo. Čez obraz se mu je razlezel zmagoslaven nasmešek.
»Kar za mano,« jima je pomignil.
S prekrižanimi rokami na hrbtu ju je povedel skozi prostor z dolgim omizjem, ki je sedaj odsevalo zlato svetlobo bogatih lestencev nad njim. Prišli so do vrat na drugem koncu prostora, na katerih je pisalo »prof. Boris Kladnik – ravnatelj«, in spodaj z vidno manjšimi črkami »Inge Majnik – pomočnica ravnatelja«. Možak je odprl vrata, Gregor ter Larisa pa sta mu tiho sledila v pomočnicino pisarno.
»Tole bi jaz prevzel,« je pokazal na omot v Larisini roki. Ta je vedela, da se nima smisla upirati. Knjiga je bila vendarle šolska last. Bila je besna na misel da je čudoviti načrt, ki sta ga skovala skupaj z Gregorjem padel v vodo, še bolj jezna pa je bila na ravnatelja in tako mu je omot karseda malomarno porinila v roke. Tega pa je to začelo samo še bolj zabavati in s široko nasmejanimi usti je upornikoma nakazal pot k vratom na levi.
»Kar v mojo pisarno, bi prosil.«
Prijatelja sta se osuplo spogledala. Nikdar še nista bila v njegovi pisarni čeprav sta pogosto dobivala ukaze naj se zglasita na pridigo v ravnateljevo pisarno. Toda ta ju je vedno pričakal kar v pisarni pomočnice in tako prijatelja prostora za njegovimi vrati nista videla svoj živi dan. Zaradi nenadne izjave, ki je nanju napravila tako močan vtis, sta oklevala in tako je ravnatelj kar sam prevzel pobudo ter jima na široko odprl vrata. Že zaradi same radovednosti, ki je Gregorja in Lariso pestila tako dolgo sta nenazadnje le vstopila v ravnateljevo pisarno.Nad prostorom, ki se razen velikosti - bil je namreč večji, ni kaj dosti razlikoval od prejšnjega, sta bila hudo razočarana. Dva stola, pisalna miza, udoben naslanjač ter nekaj omar in knjižnih polic še zdaleč ni spominjalo na velik sterilen laboratorij ali pa na bogato založeno zakladnico, kot sta si prijatelja prostor predstavljala. A še preden je ta mala siva celica s tem podatkom v glavah upornikov sprožila totalno razočaranje, je v njune kosti zarezal leden hlad. V pisarni je bilo namreč tako mrzlo, da so začela trzati kolena in šklepetati zobje. Le ravnatelj je vstopil lahkotno in nasmejano, kot hladu sploh ne bi opazil.
»Res mislim, da je že skrajni čas, da spremenita taktiko.«
Knjigo je odložil na mizo poleg nekaj kupov papirja, pisal in starega telefona, katerega slušalko si je nato prislonil k ušesu.
»Spet ne dela,« je zagodel.
Slušalko je odložil nazaj, nato pa se obrnil k prijateljema in jz premeril s strogim pogledom.
»Lahko sedeta, toda ne počnita neumnosti. Vedel bom...«
S temi besedami je zapustil pisarno. Prijatelja nista sedla. Gregor se je začel ozirati po prostoru in iskal reč, ki bi ju lahko izdala, Larisa pa je onemela. V nasprotnem kotu sobe je opazila nekaj, ali bolje nekoga, ki je pritegnil vso njeno pozornost. Na predalniku, visokem kot miza, je v oblazinjeni košari za živali zvita ležala snežno bela polarna lisica in izza svojega košatega repa mirno zrla v mlada obiskovalca.
»Ničesar ni.«
Larisa se je zmedla.
»A?«
»Zlagal se je. Niti kamere nima.«
Zmeden izraz na Larisinem obrazu se ni spremenil.
»Knjiga, Larisa, knjiga!« je Gregor počasi izgubljal živce, »Menda nisva prišla sem zastonj?«
Seveda! Ravnatelj je cilj njunih načttov pustil tik pred njunima nosovoma. V trenutku sta bila pri knjigi in vročično listala.
»Pekovšak, Pekovšak...« si je Gregor mrmral v brado. »Aha! Tukaj je.«
S prstom je drsel preko drobnih besed in številk v razpredelnici, ki so predstavljale šolske predmete, datume in ocene.
»Lepo, lepo. Dvojka pri kemiji, in - vau! - enica pri matematiki. To mu bo zavezalo jezik.« Gregor je bil vidno zadovoljen. Očitno je dobil kar je hotel.
Popis učencev osnovnega izobraževanja, knjiga, ki sta jo od časa do časa v roke dobila tudi drzna prestopnika, je vsebovala osnovne rojstne podatke, ocene, včasih tudi pohvale ali opomine slehernega posameznika, ki je obiskoval enega izmed 12 letnikov. S slabimi ocenami, za katere starši niti niso vedeli, sta prijatelja v šahu držala marsikaterega mlajšega šolarja, ugled pa sta zato uživala tudi med mnogimi starejšimi.
