Da vam bo lažje, vam bom kar povedala, kdo je kaj rekel. Prva sem bila jaz, drugi je bil Pero, tretji je bil naš novi član, Vid, četrti je bil Sebastijan in zadnja je bila Zora, dobra prijateljica, ki jo poznam že iz srednje šole. Torej mi smo NELL. Ime smo »pobrali« v filmu Nell, v katerem ima glavno vlogo Jody Foster kot divja zapuščena ženska, ki je sama odrasla v gozdu. S tem imenom smo našo glasbo in nas same zaznamovali kot divje. Kot ste lahko že sami ugotovili, našo skupino sestavlja pet članov. Ker je knjiga napisana tako, da se naša starost kar naprej spreminja, sem napisala koliko smo stari zdaj. In stari smo torej štiriindvajset let. Naš bend je nastal v drugem letniku Poljanske gimnazije. Naše vloge v bendu so se od takrat še stokrat zamenjale in v prvi menjavi je prišel v skupino Vid. Prej je za njegove posle skrbela Katja, ki je zapustila naš bend zaradi nečesa, kar bom omenila šele, ko pride na vrsto prava vsebina. Nato je spet prišla nazaj in no, saj bo še vse sledilo. Mi smo torej prva, slovenska, heavy metal-punk skupina, ki je že od samega začetka pela v angleščini in zaradi tega tudi tako uspela. Angleško govorimo kot bi bili rojeni kje v Angliji, zaradi tega nas tudi mnogo ljudi zamenjuje za Angleže. Malokdo ve, da smo iz tako majhne države, kot je Slovenija. Najprej bom opisala moški del skupine. Pero je basist (igra bas kitaro) in ima glasbeno izobrazbo za saksofonista: piše note za našo skupino, ima zelo temno rjave lase, sivo modre oči in se je takoj, ko sem mu povedala, da so mi všeč črnolasci, pobarval na črno. Od takrat je reeeeeeeees »lušten«, tiste oboževalke, ki imajo rade temnolasce so ponavadi mečejo za njim. Je vitek, a ni koščen in vitkost mu pristaja, tudi to je ena stvari zaradi katerih se dobro ujemava. Ima svoje finte, a jih ima dosti manj kot jaz. Drugače ima svetlo polt, čim pa smo kje na morju, porjavi kot kakšen ciganček. Tisti, ki imate vsaj malo smisla za ljubezenske znake, ste uganili prav, on je moj fant. Sebastijan je bobnar: ima blond lase, oči modre kot nebo in polt odvisno od letnega časa, sicer pa glede polti velja za vse enako. Oboževalke, ki imajo rade svetlolasce, pa se mečejo za njim, čeprav ima očala s tenkimi zelenimi okvirji, ki ga naredijo še bolj luštnega in pametnega in čeprav sta z Zoro par že od takrat, ko je nastala naša skupina. Sicer pa imajo naši »feni« tako ali tako svoje mišljenje. Ima blazen smisel za humor, a so njegove »fore« včasih že kar malo nesramne. Vid je 2. kitarist in če je treba, tudi za sintisajzerjem in klavirjem: ta človek je res posrečen. Ima rjave s peroksidom pobarvane lase, po skejtersko,(slika, ki naj bi prikazovala njega je stara, zato je tudi njegova frizura polizana) ki mu razmršeni štrlijo okoli glave. Nekatere »fanice« pravijo, da je lušten, druge mislijo drugače. Rjave oči mu vlečejo na temno sivo. Zdaj pa še ženski del ekipe. Zora je 1. kitaristka in pri nekaterih pesmih vokalna spremljava: meni se zdi prav simpatična rjavolaska s kostanjevimi lasmi in čokoladno rjavimi očmi. Za Sebastijana bi naredila vse, tako je bilo na začetku, zdaj, ko pa imamo vsi tudi svoje oboževalce, je malo popustila. Vredna je vse najboljše ljubezni na svetu in čeprav je videti kot da ji Sebastijan tega ne da, je to čisto napačno sklepanje. On pač tega ne zna pokazati vpričo drugih. Je kar dosti okrogla, tam okoli devetdeset kilogramov, a pri taki dobri notranjosti, kot jo ima ona, tega nihče od nas ne opazi. Nekatere najbolj nesramne revije pišejo, da je špeh bomba glasbenih skupin tega stoletja, čeprav ves svet ve, da je še sto drugih glasbenikov debelejših od nje. No, zdaj pa ostanem samo še jaz, Dolores ali po domače kar Doly. Sem pevka v naši skupini in če je treba, tudi kitaristka: Imam zlato medene, dolge lase, svetlo zelene oči in (nočem se hvaliti in nočem, da bi to izpadlo vase zaljubljeno), že prej, ko sem bila mlajša, so se metali tipčki za mano, zdaj pa se kar večina moških oboževalcev. Ko sem bila majhna sem bila stokilski pujs, zdaj pa se je pač tako obrnilo, da sem precej vitka.Visoka sem 172cm in imam 55 kg. Včasih smo vsi hodili v fitnes centre, zdaj pa, ker pišem besedila za naše pesmi, nimam časa ne za fitnes ne za hrano. Sicer pa se tudi ostalim ne ljubi več. Ko si v studiu do treh ponoči, potrebuješ le kakšno poživilo, drugače ne gre. Edina družina, ki jo imamo smo drug drugemu. Starši vseh nas so tako daleč, da jih sploh ne vidimo, če pa že, pa za tako malo časa, da hranimo spomine, kolikor se jih pač da. Za to smo jasno sami krivi, a bomo vsaj kaj pomenili, ko nas ne bo več. Spomnim se, kako smo lahko hodili po ulicah, kakor smo hoteli, zdaj pa se nekdo zadere: »Glejte, kdo je tam!« in se pojavijo kakšni nori »fani«, ali pa kakšni druge vrste norci, ki bi nas najraje zmleli iz sovraštva. Pa pošta, fej. Na milijone pisem na dan, potem pa mislijo, da jim bomo osebno odgovorili. Največ »anti« pisem je od staršev, ki pišejo, da imamo nekatere pesmi preveč glasne in da nimamo nobenih res romantičnih pesmi. Kakšne bedarije, naj poslušajo kaj drugega. Pa novinarji tudi lažejo, kot pes teče: Zora naj bi bila noseča z nekim igralcem in jaz naj bi se zaročila z Vidom. Zadnja novica je Perota tako prizadela, da dva tedna ni hotel govoriti z mano, dokler nisem napisala pesmi, za katero je vedel, da je bila o nama, in novinarjem pljunil v kamero, da so ga potem obirali do kosti. Hm ja, zdaj, ko tole berem, se mi zdi, da sem izpadla kot kakšna hitro besedna čveka in naš bend kot kakšna grupa upokojencev, ki se vsak večer srečuje v kakšni gostilni, kjer nimajo preveč trde hrane, iz varnostnih razlogov zaradi proteze.
Bila je jesen in listje je začelo rumeneti, ko smo se prvič videli. Zora se mi je zdela prav simpatična in sva se spoprijateljili že prvi dan šole. To je bilo v prvem letniku gimnazije. V tem razredu ni bilo nobenih bedastih skupinic, ki bi se upirale druga drugi. Takoj sem se z vsemi spoprijateljila, a Zora je postala moja najboljša prijateljica. Katjo sem poznala že iz osnovne šole, a je prve dni sploh nisem opazila in prav tako ne Sebastijana in Perota, bilo je veliko paralelk. Med zimo smo spoznale vse iz pararelk, no, vsaj po imenih. Res pa je, da kaj več tudi nismo vedele o učencih iz ostalih razredov. Zora je kar naprej vzdihovala in se plazila za Sebastijanom, medtem, ko je on vsa svoja čustva o njej skrival za kakšno knjigo. Kadar se je obrnil se je obnašala kot kakšna koza in on si je kaj takega tudi mislil. Tisto leto po božičnih počitnicah se je opogumila in mu napisala pismo, ki ga je pričakalo v domačem nabiralniku. Naslednje dni si jo je prav na veliko ogledoval in prišel do zaključka, da je vredno vzpostaviti besedno komunikacijo. Katja je na moje veliko presenečenje kar naprej rinila za mano in ji je šlo strašno na živce, če sem omenjala fante, razen če jih nisem obirala. V osnovni šoli sva bili skoraj najboljši prijateljici, a se je meni zdelo neumno družiti samo z njo in se skregati z ostalimi. Spomladi sem imela že kar precej informacij o Perotu: naredil je nižjo glasbeno-saksofon, in se sam učil bas kitaro, ocene je imel kar v redu, bil je lušten v vsakem pogledu (za moj okus), vedela sem njegovo telefonsko in naslov, njegova najljubša hrana je čokolada (moja tudi, še posebej kakšna bonbonjera). Ko sem gledala razne slike, na katerih je bil, sem skoraj padla v nezavest, če mi ni za hrbtom slučajno težil kakšen debil, ki sem mu bila všeč. Katja je tisto poletje odšla v poletno šolo in Zora je s starši odšla na morje, Sebastijan, ki pa je že zdavnaj komuniciral z Zoro na vse možne načine, je odšel v Italijo. Za Perota nisem uspela zvedeti. Ko sem sama stopala po ulicah in zavila v trgovino z CD-ji, sem zraven opazila Perota, ki je iskal strune za bas kitaro. Prodajalcu ni znal razložiti, katero struno potrebuje in pel neke tone, ki naj bi bili kitarinega izvora.
- Verjetn bi rad D struno?
- O glej jo!A ti pa nikamor za počitnce?
- Vrjetno res ne. Ja, eni morjo letos tut duma ustt.Glej tuki maš D strune.
- Tenks.
Plačal je strune, no eno in nekaj minut za tem sva že sedela v McDonaldsu na Čopovi, gledala skozi veliko okno v drugem nadstropju in se pogovarjala vse mogoče. Kul, pa še idealne višine je zame, 183cm. Ja, res sem vse izvedela, saj je tudi on izvedel kar precej. Celo pospremil me je do našega vhoda, ki je bil na začetku Stare Ljubljane, na desnem bregu Ljubljanice. Njihov je bil na začetku Vrhovčeve. Nekaj časa sva se pogovarjala na klopci ob Ljubljanici.
- Zdej maš pa delj do doma.- sem mu namenila moj spogledjivi pogled.
- Eh, sej se je splačal.
Prav tečno sem se počutila, ker sem bolj čvekala kot on. Ne kaj dosti, no prav, za milimeter več. Ko je bil tiho, se je kar naprej smehljal, ob temu sem se počutila kot smotana koza, ki mu neprestano nekaj meketa v »fris« in pač bil simpatičen, saj je še zdaj prav tako. Takoj sem vedela, da sem mu »ornk« všeč, ker je bil nekam bolj živahten kot v šoli. V šoli je bil pa tisti dan nekam bolj miren, če ne že kar napol mrtev.
- Ti, zdej se bom mogla pa jest počasi spokat.
- Why I ask you, why?
- Glej kolk je ura.
- Blazno, pet popoldne.
- Mat me čaka.
- Ja, s kuhavnco u rok. Zdej jih boš pa fasala. Glih tolk bi zamudila, če bi šla sama u šoping.
- Ti si pa veliki poznavalec.
- No, a bi?
- Ne, kr grem vedno z matko u šoping.
- Aja, tvoj tip je šou pa na počitnce?
- Ja, veš de u deželo nikoli.
- Od kdaj pa manekenke nimajo tipov.
- O, kakšen kompliment! Če je res, da si trenutno girl free, se sprašujem, od kdaj tisti hot igralci nimajo tipov. No, če sm pa tut jest tko lušten, sva pa glih za skp.
Za naslednjič sva se zmenila kar pred mojim vhodom, to je bilo naslednji dan. Ko sem bila na stopnicah, sem se obrnila in se zasmejala.
- Ti pa nisi preveč vsiljiv.
- Lahk sem tut, ne tok, ampak že kr dons.
Hitro je preskočil nekaj stopnic in me poljubil, jasno na usta. Na francoski način, naj napišem še kakšen »detail«. Zdaj je stokrat na dan ne »tok« vsiljiv in takrat, ko nimamo toliko dela, »ornk« vsiljiv, seveda z mojim dovoljenjem. Ostale sva nato videla šele jeseni. Zora in Sebastijan sta se po dolgem času ločitve še bolj zaljubila drug v drugega. Dan pred prvim dnem v drugem letniku smo ugotovili, da imamo vsi sanje o bendu in si obljubili, da jih bomo še v tistem letu poskušali uresničiti.
Poglavaje iz besedila, ki je z naslovom NELL izšlo pri Mariborski literarni družbi.
-Uau, kr ne morm vrjet, da mamo mir.
-Ja, anede, jest tut ne.
-Stari, kr Holywood.
-Ej ti tm! Ej! Dej prnes nam en viski!
-Ja dej bot tolk dobr, srček!
Da vam bo lažje, vam bom kar povedala, kdo je kaj rekel. Prva sem bila jaz, drugi je bil Pero, tretji je bil naš novi član, Vid, četrti je bil Sebastijan in zadnja je bila Zora, dobra prijateljica, ki jo poznam že iz srednje šole. Torej mi smo NELL. Ime smo »pobrali« v filmu Nell, v katerem ima glavno vlogo Jody Foster kot divja zapuščena ženska, ki je sama odrasla v gozdu. S tem imenom smo našo glasbo in nas same zaznamovali kot divje. Kot ste lahko že sami ugotovili, našo skupino sestavlja pet članov. Ker je knjiga napisana tako, da se naša starost kar naprej spreminja, sem napisala koliko smo stari zdaj. In stari smo torej štiriindvajset let. Naš bend je nastal v drugem letniku Poljanske gimnazije. Naše vloge v bendu so se od takrat še stokrat zamenjale in v prvi menjavi je prišel v skupino Vid. Prej je za njegove posle skrbela Katja, ki je zapustila naš bend zaradi nečesa, kar bom omenila šele, ko pride na vrsto prava vsebina. Nato je spet prišla nazaj in no, saj bo še vse sledilo. Mi smo torej prva, slovenska, heavy metal-punk skupina, ki je že od samega začetka pela v angleščini in zaradi tega tudi tako uspela. Angleško govorimo kot bi bili rojeni kje v Angliji, zaradi tega nas tudi mnogo ljudi zamenjuje za Angleže. Malokdo ve, da smo iz tako majhne države, kot je Slovenija. Najprej bom opisala moški del skupine. Pero je basist (igra bas kitaro) in ima glasbeno izobrazbo za saksofonista: piše note za našo skupino, ima zelo temno rjave lase, sivo modre oči in se je takoj, ko sem mu povedala, da so mi všeč črnolasci, pobarval na črno. Od takrat je reeeeeeeees »lušten«, tiste oboževalke, ki imajo rade temnolasce so ponavadi mečejo za njim. Je vitek, a ni koščen in vitkost mu pristaja, tudi to je ena stvari zaradi katerih se dobro ujemava. Ima svoje finte, a jih ima dosti manj kot jaz. Drugače ima svetlo polt, čim pa smo kje na morju, porjavi kot kakšen ciganček. Tisti, ki imate vsaj malo smisla za ljubezenske znake, ste uganili prav, on je moj fant. Sebastijan je bobnar: ima blond lase, oči modre kot nebo in polt odvisno od letnega časa, sicer pa glede polti velja za vse enako. Oboževalke, ki imajo rade svetlolasce, pa se mečejo za njim, čeprav ima očala s tenkimi zelenimi okvirji, ki ga naredijo še bolj luštnega in pametnega in čeprav sta z Zoro par že od takrat, ko je nastala naša skupina. Sicer pa imajo naši »feni« tako ali tako svoje mišljenje. Ima blazen smisel za humor, a so njegove »fore« včasih že kar malo nesramne. Vid je 2. kitarist in če je treba, tudi za sintisajzerjem in klavirjem: ta človek je res posrečen. Ima rjave s peroksidom pobarvane lase, po skejtersko,(slika, ki naj bi prikazovala njega je stara, zato je tudi njegova frizura polizana) ki mu razmršeni štrlijo okoli glave. Nekatere »fanice« pravijo, da je lušten, druge mislijo drugače. Rjave oči mu vlečejo na temno sivo. Zdaj pa še ženski del ekipe. Zora je 1. kitaristka in pri nekaterih pesmih vokalna spremljava: meni se zdi prav simpatična rjavolaska s kostanjevimi lasmi in čokoladno rjavimi očmi. Za Sebastijana bi naredila vse, tako je bilo na začetku, zdaj, ko pa imamo vsi tudi svoje oboževalce, je malo popustila. Vredna je vse najboljše ljubezni na svetu in čeprav je videti kot da ji Sebastijan tega ne da, je to čisto napačno sklepanje. On pač tega ne zna pokazati vpričo drugih. Je kar dosti okrogla, tam okoli devetdeset kilogramov, a pri taki dobri notranjosti, kot jo ima ona, tega nihče od nas ne opazi. Nekatere najbolj nesramne revije pišejo, da je špeh bomba glasbenih skupin tega stoletja, čeprav ves svet ve, da je še sto drugih glasbenikov debelejših od nje. No, zdaj pa ostanem samo še jaz, Dolores ali po domače kar Doly. Sem pevka v naši skupini in če je treba, tudi kitaristka: Imam zlato medene, dolge lase, svetlo zelene oči in (nočem se hvaliti in nočem, da bi to izpadlo vase zaljubljeno), že prej, ko sem bila mlajša, so se metali tipčki za mano, zdaj pa se kar večina moških oboževalcev. Ko sem bila majhna sem bila stokilski pujs, zdaj pa se je pač tako obrnilo, da sem precej vitka.Visoka sem 172cm in imam 55 kg. Včasih smo vsi hodili v fitnes centre, zdaj pa, ker pišem besedila za naše pesmi, nimam časa ne za fitnes ne za hrano. Sicer pa se tudi ostalim ne ljubi več. Ko si v studiu do treh ponoči, potrebuješ le kakšno poživilo, drugače ne gre. Edina družina, ki jo imamo smo drug drugemu. Starši vseh nas so tako daleč, da jih sploh ne vidimo, če pa že, pa za tako malo časa, da hranimo spomine, kolikor se jih pač da. Za to smo jasno sami krivi, a bomo vsaj kaj pomenili, ko nas ne bo več. Spomnim se, kako smo lahko hodili po ulicah, kakor smo hoteli, zdaj pa se nekdo zadere: »Glejte, kdo je tam!« in se pojavijo kakšni nori »fani«, ali pa kakšni druge vrste norci, ki bi nas najraje zmleli iz sovraštva. Pa pošta, fej. Na milijone pisem na dan, potem pa mislijo, da jim bomo osebno odgovorili. Največ »anti« pisem je od staršev, ki pišejo, da imamo nekatere pesmi preveč glasne in da nimamo nobenih res romantičnih pesmi. Kakšne bedarije, naj poslušajo kaj drugega. Pa novinarji tudi lažejo, kot pes teče: Zora naj bi bila noseča z nekim igralcem in jaz naj bi se zaročila z Vidom. Zadnja novica je Perota tako prizadela, da dva tedna ni hotel govoriti z mano, dokler nisem napisala pesmi, za katero je vedel, da je bila o nama, in novinarjem pljunil v kamero, da so ga potem obirali do kosti. Hm ja, zdaj, ko tole berem, se mi zdi, da sem izpadla kot kakšna hitro besedna čveka in naš bend kot kakšna grupa upokojencev, ki se vsak večer srečuje v kakšni gostilni, kjer nimajo preveč trde hrane, iz varnostnih razlogov zaradi proteze.
Bila je jesen in listje je začelo rumeneti, ko smo se prvič videli. Zora se mi je zdela prav simpatična in sva se spoprijateljili že prvi dan šole. To je bilo v prvem letniku gimnazije. V tem razredu ni bilo nobenih bedastih skupinic, ki bi se upirale druga drugi. Takoj sem se z vsemi spoprijateljila, a Zora je postala moja najboljša prijateljica. Katjo sem poznala že iz osnovne šole, a je prve dni sploh nisem opazila in prav tako ne Sebastijana in Perota, bilo je veliko paralelk. Med zimo smo spoznale vse iz pararelk, no, vsaj po imenih. Res pa je, da kaj več tudi nismo vedele o učencih iz ostalih razredov. Zora je kar naprej vzdihovala in se plazila za Sebastijanom, medtem, ko je on vsa svoja čustva o njej skrival za kakšno knjigo. Kadar se je obrnil se je obnašala kot kakšna koza in on si je kaj takega tudi mislil. Tisto leto po božičnih počitnicah se je opogumila in mu napisala pismo, ki ga je pričakalo v domačem nabiralniku. Naslednje dni si jo je prav na veliko ogledoval in prišel do zaključka, da je vredno vzpostaviti besedno komunikacijo. Katja je na moje veliko presenečenje kar naprej rinila za mano in ji je šlo strašno na živce, če sem omenjala fante, razen če jih nisem obirala. V osnovni šoli sva bili skoraj najboljši prijateljici, a se je meni zdelo neumno družiti samo z njo in se skregati z ostalimi. Spomladi sem imela že kar precej informacij o Perotu: naredil je nižjo glasbeno-saksofon, in se sam učil bas kitaro, ocene je imel kar v redu, bil je lušten v vsakem pogledu (za moj okus), vedela sem njegovo telefonsko in naslov, njegova najljubša hrana je čokolada (moja tudi, še posebej kakšna bonbonjera). Ko sem gledala razne slike, na katerih je bil, sem skoraj padla v nezavest, če mi ni za hrbtom slučajno težil kakšen debil, ki sem mu bila všeč. Katja je tisto poletje odšla v poletno šolo in Zora je s starši odšla na morje, Sebastijan, ki pa je že zdavnaj komuniciral z Zoro na vse možne načine, je odšel v Italijo. Za Perota nisem uspela zvedeti. Ko sem sama stopala po ulicah in zavila v trgovino z CD-ji, sem zraven opazila Perota, ki je iskal strune za bas kitaro. Prodajalcu ni znal razložiti, katero struno potrebuje in pel neke tone, ki naj bi bili kitarinega izvora.
- Verjetn bi rad D struno?
- O glej jo!A ti pa nikamor za počitnce?
- Vrjetno res ne. Ja, eni morjo letos tut duma ustt.Glej tuki maš D strune.
- Tenks.
Plačal je strune, no eno in nekaj minut za tem sva že sedela v McDonaldsu na Čopovi, gledala skozi veliko okno v drugem nadstropju in se pogovarjala vse mogoče. Kul, pa še idealne višine je zame, 183cm. Ja, res sem vse izvedela, saj je tudi on izvedel kar precej. Celo pospremil me je do našega vhoda, ki je bil na začetku Stare Ljubljane, na desnem bregu Ljubljanice. Njihov je bil na začetku Vrhovčeve. Nekaj časa sva se pogovarjala na klopci ob Ljubljanici.
- Zdej maš pa delj do doma.- sem mu namenila moj spogledjivi pogled.
- Eh, sej se je splačal.
Prav tečno sem se počutila, ker sem bolj čvekala kot on. Ne kaj dosti, no prav, za milimeter več. Ko je bil tiho, se je kar naprej smehljal, ob temu sem se počutila kot smotana koza, ki mu neprestano nekaj meketa v »fris« in pač bil simpatičen, saj je še zdaj prav tako. Takoj sem vedela, da sem mu »ornk« všeč, ker je bil nekam bolj živahten kot v šoli. V šoli je bil pa tisti dan nekam bolj miren, če ne že kar napol mrtev.
- Ti, zdej se bom mogla pa jest počasi spokat.
- Why I ask you, why?
- Glej kolk je ura.
- Blazno, pet popoldne.
- Mat me čaka.
- Ja, s kuhavnco u rok. Zdej jih boš pa fasala. Glih tolk bi zamudila, če bi šla sama u šoping.
- Ti si pa veliki poznavalec.
- No, a bi?
- Ne, kr grem vedno z matko u šoping.
- Aja, tvoj tip je šou pa na počitnce?
- Ja, veš de u deželo nikoli.
- Od kdaj pa manekenke nimajo tipov.
- O, kakšen kompliment! Če je res, da si trenutno girl free, se sprašujem, od kdaj tisti hot igralci nimajo tipov. No, če sm pa tut jest tko lušten, sva pa glih za skp.
Za naslednjič sva se zmenila kar pred mojim vhodom, to je bilo naslednji dan. Ko sem bila na stopnicah, sem se obrnila in se zasmejala.
- Ti pa nisi preveč vsiljiv.
- Lahk sem tut, ne tok, ampak že kr dons.
Hitro je preskočil nekaj stopnic in me poljubil, jasno na usta. Na francoski način, naj napišem še kakšen »detail«. Zdaj je stokrat na dan ne »tok« vsiljiv in takrat, ko nimamo toliko dela, »ornk« vsiljiv, seveda z mojim dovoljenjem. Ostale sva nato videla šele jeseni. Zora in Sebastijan sta se po dolgem času ločitve še bolj zaljubila drug v drugega. Dan pred prvim dnem v drugem letniku smo ugotovili, da imamo vsi sanje o bendu in si obljubili, da jih bomo še v tistem letu poskušali uresničiti.
Poglavaje iz besedila, ki je z naslovom NELL izšlo pri Mariborski literarni družbi.
