črke zložim v poezijo
nastavim jo soncu v tvojih očeh
kot nevidni sopotnik te spremljajo in bogatijo zavetje najdejo ujeti v dlaneh
tako krhka sem drobna in mila a v tem ponorelem času me opogumlja stik s tvojim pogrešanim svetovjem in poetično samoto
poklanjaš mi poetične vrstice da se skupaj razraščava v samoto in častiva čarobne trenutke najinega brstenja
sanje so me tako omamile da sem ob ranem jutru ne mogla odpreti oči in pogledati v dan
ljubim navzven in navznoter
in še posebej navznoter kadar se nagnejo dnevi ljubkujem svoje kraljestvo
ne moreš me osrečiti če me nisi ožalostil
ne moreš me obogatiti če me nisi obdaril
ne moreš me izgubiti če me nisi imel
