Spomin je pisec duše in življenju ne daje obljub.
Ponuja samo okus snega na jeziku, čarobno prejo zgodb in duh dečka v senci, da ne straši ljudi.
Sonce je pozabilo njegov obraz.
Če bi znale oči govoriti, bi veliko povedale.
Tisto sonce ni podobno tvojemu soncu, le duša ostaja njegov spomin.
STARA JABLANA
V daljavi, na obzorju, stara jablana stoji, svoje veje širi, nabira novih si moči.
Grčavo je deblo njeno obdržalo ravno rast, kljubovalo je nevihtam, vetru svoj kazalo je obraz.
Ptice drobne so se skrile v krošnji njeni vsako noč, tiho z jutrom so zapele, spletle gnezdo kot nekoč.
Rdeči čeveljci so osamljeni, jočejo brez nog.
Razcefrane jezičke stegujejo na mehko podlago.
Obrabljene robove skrbno skrivajo za gubico kožuhastega ovratnika.
Potrpežljivo čakajo na zvok odpiranja vrat, na svetlobo izza črne pregrade.
Sanjajo o sprehodu med razigrane otročaje mavričnih čeveljcev na zeleni preprogi.
Sanjajo o jadranju na gugalnici in kopanju v spomladanski lužici.
In o toplem jezičku sosedove Pike, ki greje strgano srce.
