pekoči jezik
četudi
daljno
šibko
zveni
živi
hoče živeti
monodialog
ein zweifach
unbedachtes haus
schützt nicht
vor nässe und kälte
ta kmečka hiša
je že zelo stara
alte häuser erzählen
wunderliche geschichten
te stare, neumne basni
mnogokateri slišati noče
ich gehöre zu jenen
die hören wollen
die zuhören können
ich habe kinder
vaši otroci
živijo v novi hiši
pod eno samcato
mavrično mlado
doslej še korajžno
neranljivo streho
vaši otroci
ne znajo poslušati
otožnega škripanja
starih odsluženih vrat
kako zahreščijo zidovi
kadar v njih poka čas
vaši otroci
ne znajo zbirati
rahle pajčevine
v žalobno temnih kotih
ne znajo še ljubeče
pripovedovati
prečudne basni
starih hiš
ich will
den meinen
ein neues dach
überm kopf geben
wenn sie
einmal gross sind
werden sie
unter einer vielzahl
von dächern leben
ihr leben wird
ein einzigartig
vielbedachtes
sternenhaus sein
sie leben
vergangenes
denken nicht
an die zukunft
sie haben
keine kinder
das schwächt
schwächt
jedes haus odsihmal šteje
število kot merilo
wenn ich
kein neues haus
keine kinder hätte
dann würde ich
nicht warten
nichts erwarten
nur für immer
weggehen
jaz sem odšla
pa vendar sedim
z vami na robu
dvojne narave
ich bin
zu ihnen gekommen
sie sind
bei mir sitzengeblieben
aber nur weil ich sie
unbedacht
wiederbedacht habe
ich muss gehn
nach hause gehn
leben im neuen haus
trenutek
samo
trenutek
nisem še
odprla
vaših oči
basəm
babca, tə stara v hlivə
zjutre prhodə
vsam živam dora duša
z devom se pomvadə
dedi, tə starə v postlə
zjutre prhodə še solə spi
pa tqə hvastnu drnjohe
da te mihəna rožca se zbədi
dedi, moj lubə
qne drnjohi, šitro se zbudə
den se že svita, novo basəm voče
dedi, moj lubə, za me se mav potrudə
qaqu da je modra ləsica vse qure uqradva
zaqaj da pa je pole v hnujno jamo padva
zaqaj da pa cəhan qrade pa mihəne tice ji
zaqaj da pa hopi tqaj mošta pije pa na hamnə spi
dedi, moj lubə
za me se mav potrudə
rožca, mav tiho bodə
a qne slišəš
bavbi v hramə
ta mvade trole snubə
dedi, zaqaj da pa hvapəc
ponočə ta lipo daqle lubə
rožca, qne nahanji me zjutre prhodə
stara basəm počasə se spune
dedi, zaqaj da pa so se partəzanə
v našə hmajnə sqrilə
zaqaj da pa so v loharjah
na miljone ldi pobilə
rožca, zvo doro pošuši me
to qni basəm, to je resnica
al´ sonce sije
al´ diži gre
s pipo v roki
na klopci sedi
ure in ure
dedej ta stari
pred hišo svojo
kraljuje
miruje
v razoranem obrazu
navihan smehljaj
ure in ure
miruje
opazuje
dedej ta stari
minevajoči čas
ki bo
vsebolj
zoral tud´ moj obraz
sneg na jepi še leži
greva se sprehajat´
po polju na britof
na grob
sveče prižgat´
tiho bit´
vsakdanjih skrbi
se znebit´
poslušam
očeta besede
na polju rojene
zemlji posvečene
pojejo pesem naravi
letos je dolga zima
lani bilo je že toplo
slišim ne da bi slišala
cvetoči odmev
letos je dolga zima
lani je bilo že toplo
babiščina
smejala se je redko
zakrohotala nikdar
nikdar nisem slišala
kletvice iz njenih ust
živela je v vasi
v vasi onstran drave
mirna, tiha je bila
in zmeraj potrpežljiva
lasje na zatilju
v figo zvezani
so trdo odstirali
potrt angelski obraz
le žive oči zelene
le žive oči zelene
smehljaje omehčale so
priletno obličje njeno
dosledno delavna
podoba drobna
nikdar ni počivala
samo če je žebrala
žebrala rožni venec
je roka mirovala
le prsti so urno hodili
po kroglicah
po kroglicah
v ritmu pobožnih besed
zdrava marija
mati božja
prosi za nas
prosi zame
zmešalo se je
zmešalo vernici pridni
opolnoči razgaljena
v hoščo našo hodi
tam v temi črni
koža stara
ne dela
ne žebra
luske žene
suhe, izsušene
pomlajuje se
vre in se kadi
lačni veter vsrkava
žareče zadrhti
blagi mah me greje
nič me ne boli
ne boj se
ne boj se
bosopetka
mlada
svet ni to
kar se nam zdi
dala ti bom jabolko
jab´ko rokovnjaško
postopaško
razuzdano
razcvetela boš
namesto mene
namesto mene
prehodila boš
začrtano pot
bolečih sanj
ne boj se
ne boj se
bosopetka
mlada
zabožjidel
ohromljena
na poslednji
postelji ležim
osteklenele oči
uprte so v zrak
vse dni, vse noči
bolščim v nič
vsa presojna sem
vidim, gledam
kako utripa
utripa mi srce
tako majhno
drobno je
udarja pa
ko zvon cerkveni
ne boj se
ne boj se
le na smrtni
postelji ležim
osteklenele oči
uprte so v zrak
vse dni, vse noči
bolščim v nič
ne boj se
ne boj se
konec koncev je
zrak zlezel vame
upihnil me je
umrla sem
cvet na gnojišču
na poti
iz mesta
na podeželje
vprašujem
odgovarjam
poslušam
al´ še zveni
al´ še cveti
jezik na jeziku
mura še teče
drava še teče
kruh se ne peče
nič več doma
škripa, škripa
kruh zmrzuje
hladno zalezuje
trda slana
pšenico
ječmen
ajdo, rž
in turščico
kamenje naj rujem
polje obdelujem
naj se vsa raztrgam
telo si oznojim
ko kopljem
ruvam
brskam
pulim
po dediščini naši
da spet vzcveto
stare copre
in vse stare
križ besede
za koga
in zakaj
starka rokovnjaška
škrbozoba slovanska ti
šaljivka
pot si mi zacoprala
z jabolčno gorjačo
da ne zgrešila bi
zaplotno
obpotno
zdélo
nadobudno
čudodelno
čira čara
sonce sije
veter brije
dež prši
čof, sem čofnila
v žlobudro toplo
breztežno žehtečo
zadovoljno
čofotaje
zagrgram
mušice, žužki
črvi in črvički
vsepovsod
kopljem
ruvam
brskam
pulim
sama mrhovina
vsepovsod
neukrotljivo
dišeča
oživlja cvet
na gnojišču
Pesmi so iz zbirke Cvet ma gnojišču / Schattenblüten, ki je izšla pri Pavlovi hiši (Pavelhaus), Laafelf – Potrna leta 2006.
eine feuerzunge
auch wenn sie
abgelegen
schwach
lodert
lebt
will leben
hier und jetzt