Sončnih bregov globin,
prsi kobanskih kamenin,
vino pijem,
trta vinska
preko tvojih korenin
V lepoti tvoji
živim s teboj,.
ti vračam znoj,
na bregu tem prelepem,
med nebom in Dravo vpetem,
obsijanim s soncem zlatim.
Rodiš nam vino
vseh darov bogatim.
Na zdravje vseh
ga pijem spet in spet,
ko pa zapuščam
dobro staro klet,
zaplavam skozi cvetje v svet.
VINO V SEBI SKRIVA SVET
Ko zapušča me ves svet,
grem tja gor nad Dravo,
skozi pojočo goščavo,
v vinograd moj, med trte spet.
Tam nekaj me objame,
nekaj brez besed mi govori,
nekaj kar v trti le živi.
Z očmi obj amem trte,
vinograd ves.
Božam svet.
Se srečen vračam v klet,
tja vedno pride kdo
na lep klepet,
ob vinu tem,
ki v sebi skriva svet.
KLOKOČOVNIK
Že dolgo, dolgo gornikov ni več,
ko z njimi sva, oče, kramljala.
Dobmov gredoč, v noč,
ko delo sva končala,
pri hramu vsakem sva postala.
Na kupico ponujenega, dobrega
sva se vina odzvala.
Ob sodih bil je ves svet,
novice vse iz daljnega sveta.
Prijateljev klepet
o dogodkih vseh doma.
Vmes besede ostre, misel, modrovanje,
pesem iz srca in rokovanje.
Sprehod naprej, skupaj z vsemi,
do soseda prvega.
Včasih noč že v jutro je prešla.
Svitance zapel je zvon iz Loč,
pa od Uršle do Mihela,
ko domov, pojoč v jutro, sva prispela.
Zdaj, oče moj, še bregi so z vinogradi,
le tistih vinskih hramov ni,
ni mimo njih poti, ki peljejo domov.
Po znamenju, kjer je kapela,
malokdo še postoji.
Avto mimo oddrvi.
Zvonovi pa še kot nekoč
pojo v večer, v noč od Loč,
Jerrneja, Uršle in Mihela.
ZAŽIVEL JE BREG; VINOGRAD MLAD
Cvetje, pesem,
veselje sredi trat.
Prihaja spet pomlad.
Zapelje breg,
vinograd mlad.
Osamljeni oblak,
spremlj a moj korak
v hrib gredoč.
Sam v dolino zroč
gledam svet cvetoč,
breg pojoč.
Srce pa išče
kar več ni.
Ni več oči,
ki so ljubezen dajale mi.
ŠE SODE STARE ZABOLI
Kam razcveli cvet naj dam?
Tako sem sam....
Grem v tiho klet
z vinom na klepet.
Pustil bom cvet,
bom božal vino
spet in spet.
In ko nikogar ni,
še stare sode zaboli.
BO VINO SE POKVARILO
To se zgodilo bo,
ko več ne bo prišla.
Jokal bo vinograd,
godovi, Drava.
Vino se bo pokvarilo,
ostala čaša prazna.
TRTA TIHO SE SOLZI
Kadar sem čisto sam,
na bregu trta me posluša,
ko nič več ne govorim.
Le tih ob njej stojim.
Nežno povezati se da,
brez nežnosti mladica poči, odleti,
da v srcu zaboli.
Trta tiho se solzi.
TAKO SO PELI
Ves vinograd
v sodel sem nalil.
Vsega leta sonce
sem vanj skril.
Za srečo, zdravje vseh,
ki vino radi pijemo
in dobre volje smo.
Tako so peli
in še zdaj pojo,
in bodo peli,
ko nas več ne bo.
ČAŠE PRAZNE SO
Preveč je tišine
in besed, ki jih ni…
Čaše prazne
so…
Ne odhajaj v spomine.
Ostani z menoj.
Glej,
kako lep
večer je nocoj.
Naj bo le najin,
tvoj in moj.
Čaše se
ne boj
in dobregavina.
V njem se odkriva
lepota spomina.
BREGOVI
Sončnih bregov globin,
prsi kobanskih kamenin,
vino pijem,
trta vinska
preko tvojih korenin
V lepoti tvoji
živim s teboj,.
ti vračam znoj,
na bregu tem prelepem,
med nebom in Dravo vpetem,
obsijanim s soncem zlatim.
Rodiš nam vino
vseh darov bogatim.
Na zdravje vseh
ga pijem spet in spet,
ko pa zapuščam
dobro staro klet,
zaplavam skozi cvetje v svet.
VINO V SEBI SKRIVA SVET
Ko zapušča me ves svet,
grem tja gor nad Dravo,
skozi pojočo goščavo,
v vinograd moj, med trte spet.
Tam nekaj me objame,
nekaj brez besed mi govori,
nekaj kar v trti le živi.
Z očmi obj amem trte,
vinograd ves.
Božam svet.
Se srečen vračam v klet,
tja vedno pride kdo
na lep klepet,
ob vinu tem,
ki v sebi skriva svet.
KLOKOČOVNIK
Že dolgo, dolgo gornikov ni več,
ko z njimi sva, oče, kramljala.
Dobmov gredoč, v noč,
ko delo sva končala,
pri hramu vsakem sva postala.
Na kupico ponujenega, dobrega
sva se vina odzvala.
Ob sodih bil je ves svet,
novice vse iz daljnega sveta.
Prijateljev klepet
o dogodkih vseh doma.
Vmes besede ostre, misel, modrovanje,
pesem iz srca in rokovanje.
Sprehod naprej, skupaj z vsemi,
do soseda prvega.
Včasih noč že v jutro je prešla.
Svitance zapel je zvon iz Loč,
pa od Uršle do Mihela,
ko domov, pojoč v jutro, sva prispela.
Zdaj, oče moj, še bregi so z vinogradi,
le tistih vinskih hramov ni,
ni mimo njih poti, ki peljejo domov.
Po znamenju, kjer je kapela,
malokdo še postoji.
Avto mimo oddrvi.
Zvonovi pa še kot nekoč
pojo v večer, v noč od Loč,
Jerrneja, Uršle in Mihela.
ZAŽIVEL JE BREG; VINOGRAD MLAD
Cvetje, pesem,
veselje sredi trat.
Prihaja spet pomlad.
Zapelje breg,
vinograd mlad.
Osamljeni oblak,
spremlj a moj korak
v hrib gredoč.
Sam v dolino zroč
gledam svet cvetoč,
breg pojoč.
Srce pa išče
kar več ni.
Ni več oči,
ki so ljubezen dajale mi.
ŠE SODE STARE ZABOLI
Kam razcveli cvet naj dam?
Tako sem sam....
Grem v tiho klet
z vinom na klepet.
Pustil bom cvet,
bom božal vino
spet in spet.
In ko nikogar ni,
še stare sode zaboli.
BO VINO SE POKVARILO
To se zgodilo bo,
ko več ne bo prišla.
Jokal bo vinograd,
godovi, Drava.
Vino se bo pokvarilo,
ostala čaša prazna.
TRTA TIHO SE SOLZI
Kadar sem čisto sam,
na bregu trta me posluša,
ko nič več ne govorim.
Le tih ob njej stojim.
Nežno povezati se da,
brez nežnosti mladica poči, odleti,
da v srcu zaboli.
Trta tiho se solzi.
TAKO SO PELI
Ves vinograd
v sodel sem nalil.
Vsega leta sonce
sem vanj skril.
Za srečo, zdravje vseh,
ki vino radi pijemo
in dobre volje smo.
Tako so peli
in še zdaj pojo,
in bodo peli,
ko nas več ne bo.
ČAŠE PRAZNE SO
Preveč je tišine
in besed, ki jih ni…
Čaše prazne
so…
Ne odhajaj v spomine.
Ostani z menoj.
Glej,
kako lep
večer je nocoj.
Naj bo le najin,
tvoj in moj.
Čaše se
ne boj
in dobregavina.
V njem se odkriva
lepota spomina.
