Samo pesek in šumenje morja.
Dvoje teles kot da plavata v tišini
drgetanje kože in sonce potuje
po tvojem telesu.
Čisti pogledi. V tvojih očeh
se kopata veter in ljubezen.
Nasmeh. Ta nasmeh
bi zaustavil čas, vrtenje zemlje.
Školjke prisluškujejo večnim zgodbam
in jih hranijo.
II
Stopaš s koraki vetra
ki sanja svojo poletno obleko
veje dreves se upogibajo
ko greš mimo, ko greš mimo
šepetanje in spev
ki se dviga in lebdi
moje zavese, ki jih ni
se stresejo od slasti
in se znova vrnejo
in se znova vrnejo.
III
Mesec podarja svojo svetlobo
besede so blažje
in telo hoče, da ga boža
topla roka,
v kateri počiva obraz.
Zaprte oči sanjajo poljube.
IV
Kako krhka je tišina
skoraj brezmadežna in čista
tvoja roka na mojem stegnu
je vse, kar potrebuje ta trenutek
da se zazre v večnost
in mirovanje.
V
V tvojih prsih se skriva
zgodba, ki jo čutim
na dlaneh, na konicah prstov.
VI
Kratek je sen, ko se zbudiš v toplo jutro,
žarki sonca oplazijo tvoj nasmeh
in cvetje poje. Napev dreves in vetra.
Vstaneš. Kot iz svile tvoje roke
nežno potujejo skozi lase.
Če bi opazoval, bi se zdrznil v sanjah.
Na konicah prstov je zgodba o darovanju
teles in predajanje vetru in luni.
VII
Na peruti vetra vklenjena
a le tvoje razkrito obličje lahko pove
kje boš slekla obleko
skozi katero razprto okno
bo vel topel objem.
Na okenski polici so rdeča peresa,
ki jih spravljam pod blazino.
BELA JE BARVA LABODOV
Zdaj si sneg, bela in sveža
Dvoje rožnatih napak, kot stopinji
dve nabrekli stopinji kar veter odkriva.
Nežno odmikanje; sneg prši preko in stran
V oceanu telesa ne spominjaš sebe
Črne bilke prodirajo skozi težo vode
nekje vmes, nekje tam vmes.
Tvoje so noge in tvoje so roke,
v snegu mehko razširjajo
polzečo tišino,
ki te ne odstre,
ki te mora dotikat
prav kakor krhko skorjo beline.
Tvoji vranji lasje iz zemlje,
da jih pozibava veter kot krošnje.
Mehko se zibajo
Sonce topi.
In razgrinja se črna oblika telesa
Črne so prsi, vrat
Tvoj črni razpokani obraz
Te lepe črne oči
Vsa rasteš iz zemlje
in ti sonce neusmiljeno poka kožo
Rad bi te videl v snegu
Lepo ko ležiš v snegu
Moje trudne oči polne solz.
DEŽNE KAPLJE SO SE ZNAŠLE MED NAMI
Tako nekaj čistega je zvok
trobente ob pogrebu.
Njen glas zareže
v neskaljeno tišino
da bi prebudil neizgovorjene besede
ki z ustnic padajo na tla.
Pršeči dež, ki v strahu dotika
pajčevino miru med nami.
Nebo je čisto in zvok potuje daleč
Tančica miru lega na nas.
Ničesar nismo pozabili danes.
Trobenta nam podarja molk.
Molk brez sočutja
Zven je kot krogi v vodi
Smrt izgine in je čisti občutek
gora v snegu
širine, ki nas obdaja
v preji polne miline.
Zvok trobente se je zajezil v večnost.
Trenutek ko je telo vkopano v zemljo
kot bi ne-jaz plaval v oddaljenost.
Ničesar mimo golih teles
Hoja mimo zapuščenih imen
mimo gnilega jesenskega listja
mimo izsušenih teles ali prahu.
NIČESAR NI RAZEN ŠUMENJA VODE
Sama si
v soju zvezd
izgubila si oči
tvoj otrok pod ledom spi.
Tvoj pogled lebdi
v senci mrtvih sanj.
Sama si
kot je samota blažena
ko še telo bedi
in v tebi mrzle sanje
privid, ki krajša ti noči.
Tekal je po ledu
ko si ga sanjala
njegov dotik in močne roke
Razposajen po krhkem robu.
Lahko telo tone počasi
Tvoje noči so večne pajčevine
Lahko telo, ko led ga zakrije
Strašna in kruta noč te ovije
Prstki v tvoji roki nekoč
Ne menjaš noči, ne zmoreš vzeti ji moč.
PRVI KORAKI
Nauči me korake, da bova sama
Nauči me vrteti boke, da bova združena
Nauči me besede za veselje v tvojih očeh
Pelji me med ljudi
Kjer se izgubiva oba
Kot metulja v slepi noči
Kot bi skušala ujeti sence
Najinih teles, ki padajo
Kot listi z dreves v hladnem novembru
Nauči me poljubov na tvoje telo
Kot znoj poljublja tvoja stegna
Prav od konca do popka sveta
In nato tvoji vzdihi
Ali od sreče ali od užitka
Ne vem, veš ti?
Morda je to le najino
Na širokem polju
Posutem z rjuhami.
ŠEPETAM, KO GREM S PRSTI SKOZI TVOJE LASE
Položi roke na moj obraz.
Daj, poskusi zadržati ta trenutek
Da se toplota razlije skozi
Najini telesi. Brez odtegovanja,
Še manj bolečine.
Samo toplina in jasne misli,
Ki se sprehajajo in se srečujejo
V najinih očeh.
Vse preveč, vse premalo,
Vsak utrip, vsaka zaznava.
Pokrij me s svojimi lasmi
In ne dovoli, da odplavam
Brez slovesa.
O, jasnina, o tvoji žareči lasje,
Tvoje preiskujoče, vprašujoče oči.
Nasmeh podarjam, v zadregi,
Ker se odpira vsaka moja misel
Proti tebi.
Zaprl sem oči, ko si zaprla oči.
Vse je jutro, vse
Tudi žarki, ki se sprehajajo
Po tvoji mehki koži.
Velik je molk, daljši od večnosti
a če se zbudim,
želim, da mi kradeš odejo
in se zavijaš vanjo kot mačka
z navihanostjo v očeh
in nasmeh
in poljub, ki ukloni glavo
v popolno predanost.
MINIATURE LJUBEZNI
I
Samo pesek in šumenje morja.
Dvoje teles kot da plavata v tišini
drgetanje kože in sonce potuje
po tvojem telesu.
Čisti pogledi. V tvojih očeh
se kopata veter in ljubezen.
Nasmeh. Ta nasmeh
bi zaustavil čas, vrtenje zemlje.
Školjke prisluškujejo večnim zgodbam
in jih hranijo.
II
Stopaš s koraki vetra
ki sanja svojo poletno obleko
veje dreves se upogibajo
ko greš mimo, ko greš mimo
šepetanje in spev
ki se dviga in lebdi
moje zavese, ki jih ni
se stresejo od slasti
in se znova vrnejo
in se znova vrnejo.
III
Mesec podarja svojo svetlobo
besede so blažje
in telo hoče, da ga boža
topla roka,
v kateri počiva obraz.
Zaprte oči sanjajo poljube.
IV
Kako krhka je tišina
skoraj brezmadežna in čista
tvoja roka na mojem stegnu
je vse, kar potrebuje ta trenutek
da se zazre v večnost
in mirovanje.
V
V tvojih prsih se skriva
zgodba, ki jo čutim
na dlaneh, na konicah prstov.
VI
Kratek je sen, ko se zbudiš v toplo jutro,
žarki sonca oplazijo tvoj nasmeh
in cvetje poje. Napev dreves in vetra.
Vstaneš. Kot iz svile tvoje roke
nežno potujejo skozi lase.
Če bi opazoval, bi se zdrznil v sanjah.
Na konicah prstov je zgodba o darovanju
teles in predajanje vetru in luni.
VII
Na peruti vetra vklenjena
a le tvoje razkrito obličje lahko pove
kje boš slekla obleko
skozi katero razprto okno
bo vel topel objem.
Na okenski polici so rdeča peresa,
ki jih spravljam pod blazino.
BELA JE BARVA LABODOV
Zdaj si sneg, bela in sveža
Dvoje rožnatih napak, kot stopinji
dve nabrekli stopinji kar veter odkriva.
Nežno odmikanje; sneg prši preko in stran
V oceanu telesa ne spominjaš sebe
Črne bilke prodirajo skozi težo vode
nekje vmes, nekje tam vmes.
Tvoje so noge in tvoje so roke,
v snegu mehko razširjajo
polzečo tišino,
ki te ne odstre,
ki te mora dotikat
prav kakor krhko skorjo beline.
Tvoji vranji lasje iz zemlje,
da jih pozibava veter kot krošnje.
Mehko se zibajo
Sonce topi.
In razgrinja se črna oblika telesa
Črne so prsi, vrat
Tvoj črni razpokani obraz
Te lepe črne oči
Vsa rasteš iz zemlje
in ti sonce neusmiljeno poka kožo
Rad bi te videl v snegu
Lepo ko ležiš v snegu
Moje trudne oči polne solz.
DEŽNE KAPLJE SO SE ZNAŠLE MED NAMI
Tako nekaj čistega je zvok
trobente ob pogrebu.
Njen glas zareže
v neskaljeno tišino
da bi prebudil neizgovorjene besede
ki z ustnic padajo na tla.
Pršeči dež, ki v strahu dotika
pajčevino miru med nami.
Nebo je čisto in zvok potuje daleč
Tančica miru lega na nas.
Ničesar nismo pozabili danes.
Trobenta nam podarja molk.
Molk brez sočutja
Zven je kot krogi v vodi
Smrt izgine in je čisti občutek
gora v snegu
širine, ki nas obdaja
v preji polne miline.
Zvok trobente se je zajezil v večnost.
Trenutek ko je telo vkopano v zemljo
kot bi ne-jaz plaval v oddaljenost.
Ničesar mimo golih teles
Hoja mimo zapuščenih imen
mimo gnilega jesenskega listja
mimo izsušenih teles ali prahu.
NIČESAR NI RAZEN ŠUMENJA VODE
Sama si
v soju zvezd
izgubila si oči
tvoj otrok pod ledom spi.
Tvoj pogled lebdi
v senci mrtvih sanj.
Sama si
kot je samota blažena
ko še telo bedi
in v tebi mrzle sanje
privid, ki krajša ti noči.
Tekal je po ledu
ko si ga sanjala
njegov dotik in močne roke
Razposajen po krhkem robu.
Lahko telo tone počasi
Tvoje noči so večne pajčevine
Lahko telo, ko led ga zakrije
Strašna in kruta noč te ovije
Prstki v tvoji roki nekoč
Ne menjaš noči, ne zmoreš vzeti ji moč.
PRVI KORAKI
Nauči me korake, da bova sama
Nauči me vrteti boke, da bova združena
Nauči me besede za veselje v tvojih očeh
Pelji me med ljudi
Kjer se izgubiva oba
Kot metulja v slepi noči
Kot bi skušala ujeti sence
Najinih teles, ki padajo
Kot listi z dreves v hladnem novembru
Nauči me poljubov na tvoje telo
Kot znoj poljublja tvoja stegna
Prav od konca do popka sveta
In nato tvoji vzdihi
Ali od sreče ali od užitka
Ne vem, veš ti?
Morda je to le najino
Na širokem polju
Posutem z rjuhami.
ŠEPETAM, KO GREM S PRSTI SKOZI TVOJE LASE
Položi roke na moj obraz.
Daj, poskusi zadržati ta trenutek
Da se toplota razlije skozi
Najini telesi. Brez odtegovanja,
Še manj bolečine.
Samo toplina in jasne misli,
Ki se sprehajajo in se srečujejo
V najinih očeh.
Vse preveč, vse premalo,
Vsak utrip, vsaka zaznava.
Pokrij me s svojimi lasmi
In ne dovoli, da odplavam
Brez slovesa.
O, jasnina, o tvoji žareči lasje,
Tvoje preiskujoče, vprašujoče oči.
Nasmeh podarjam, v zadregi,
Ker se odpira vsaka moja misel
Proti tebi.
Zaprl sem oči, ko si zaprla oči.
Vse je jutro, vse
Tudi žarki, ki se sprehajajo
Po tvoji mehki koži.
Velik je molk, daljši od večnosti
a če se zbudim,
želim, da mi kradeš odejo
in se zavijaš vanjo kot mačka
z navihanostjo v očeh
in nasmeh
in poljub, ki ukloni glavo
v popolno predanost.
