Prišel je dan, ko smo imeli valeto. Sam je ponovno postala sumničava, ko je izvedela, da z Austinom skupaj pleševa, vendar je bila videti zadovoljna. Do današnjega dne sem jo nekajkrat že vprašala zakaj ima vedno takšne pripombe, če je kaj med mano in Austinom. Vendar mi ni hotela povedati, vedno se je nekako izmuznila temi pogovora.
Vsi navzoči so bili zadovoljni s programom in mi prav tako. Vsem je bil najbolj všeč ples, uspelo nam je, da se nismo velikokrat zmotili. Starši so nas odpeljali po domovih, ob devetih pa smo bili zmenjeni, da gremo v diskoteko in do takrat smo imeli še uro in pol časa. Imela sem čas, da sem se preoblekla, uredila in najedla. Ko sem vse to opravila sem bila dogovorjena, da pridem najprej do Sam in Austina in da gremo potem skupaj v diskoteko, da se ne bi tam iskali.
Tam je bilo zbranih že kar nekaj sošolcev, ki so se že zabavali. Da pa ni diskoteka tako prazna praznujejo valeto tukaj tudi tri druge šole. Sam se je takoj odmaknila po svoje, saj je s sabo pripeljala Iana in sta hotela uživati sama. Tako sva Austin in jaz ostala sama.
Nekaj časa sva plesala vendar sva kmalu morala malo počivati, saj nima smisla, če ves čas samo plešeš. Odšla iz plesišča in si kupila pijačo. Usedla sva se k eni mizi, ki slučajno ni bila zasedena in uživala v najini pijači. Sedela sva molče saj se ni splačalo govoriti, ker drug drugega ne bi slišala ali pa bi morala vpiti.
Vendar je po nekaj minutah spregovoril Austin:
»Gabi, bi šla malo na zrak z mano, ker bi se rad pogovoril s tabo?«
»O čem pa?«
»Boš slišala. Prideš?« je rekel in že vstal.
»Lahko. Ampak bi bilo pametno Sam prej povedati kam greva ne?«
»Prav,« se je strinjal z mano.
Poiskala sva jo in ji povedala, da greva ven na zrak.
»Veliko sreče bratec!« je Sam zavpila za nama, ko sva odhajala.
Sreče zakaj? Sem se spraševala. Glede česa se ima Austin pogovoriti z mano?
Prišla sva ven kjer ni bilo tako hrupno, kot notri. Zunaj je bila že trdna tema, le pred diskoteko so gorele luči. Tudi shladilo se je že od takrat, ko smo prišli in bila sem vesela, da sem vzela dolge rokave s seboj.
»Torej?« sem ga vprašala zunaj.
»Pridi, pojdiva malo na sprehod, ni potrebno, da stojiva tukaj in zmrzujeva!« je rekel in odšla sva ob cesti.
Postajalo je nekoliko temneje saj naprej ni bilo nobenih luči, ki bi razsvetljevale cesto. Zato raje nisva nadaljevala s hojo ampak sva se ustavila, saj tako je hotel Austin.
Usedla sva se na travnik nato pa je Austin začel:
»Gabi, povej mi kaj si misliš o meni?«
Malo začudeno sem ga pogledala in rekla:
»Zakaj te zanima to?«
»Prosim povej.«
»Najboljši prijatelj si kar jih dekle ali pa tudi fant lahko ima. Vem, da ti lahko zaupam, saj se že dolgo poznamo. Vendar pa vseeno mislim, da si se v zadnjem času nekoliko spremenil.«
»V kakšnem smislu?« ga je zanimalo.
»Nekoliko zasanjan si postal. Kot, da bi sanjal sredi belega dneva. Mi lahko poveš kaj je razlog za to?«
»Lahko ti povem razlog,« je rekel po parih sekundah molka.
»No pa povej, saj veš, meni lahko zaupaš in mogoče ti bom lahko pomagala!«
»Mogoče pa boš res lahko.«
Nekaj minut je bil tiho nato pa sem mu rekla:
»Lahko poveš, kajti mene bo razneslo od radovednosti!«
Videlo se je, čeprav je bila tema, da mu gredo te besede težko z jezika, vendar jih je vseeno izgovoril:
»Zaljubljen sem!«
»Ti?«
»Ja!«
»Kako pa si prišel do te misli?«
»Ugotovil sem, da kadar nisem v njeni družbi, mislim nanjo. Sanjam o njej in sanjarim kako bi bilo, če bi bila za vedno skupaj, kaj bi vse lahko počela. Kot si rekla, da sanjarim sredi belega dne in kot kaže je to vplivalo tudi na moj značaj. Spremenil sem se, postal sem mirnejši, začel sem se urejati in podobno. In vse to samo zato, ker sem zaljubljen.«
Ulegel se je v visoko travo in opazoval nebo. Pridružila sem se mu saj sem le tako pričakovala, da bom izvedela kako se resnično počuti. Uzrla sem se v nebo in videla sem sijoče zvezde, ki so nama svetile.
Austin pa je sedaj mirneje nadaljeval:
»Ampak imam problem, ker ne vem kaj ona čuti do mene. Nisem povsem prepričan, če čuti takšna čustva do mene kot jaz do nje. Če jih ne čuti jo bom poskusil pozabiti, vendar vem, da to ni lahko, saj sem že poskušal. Ampak čustva so vedno le rasla. Vedno, ko sem jo videl v družbi drugih fantov me je razžiralo od znotraj navzven. Bil sem ljubosumen, kot še nikoli.«
»Uau, brez besed sem!« sem mu rekla.
»Zakaj?«
»Nikoli še nisem slišala fanta takole govoriti o dekletu. Večina fantov ima dekleta, da se z njimi le hvalijo svojim prijateljem kako dobro punco imajo in podobno.«
»Ampak jaz nisem takšen! Če ima fant punco jo mora imeti rad in spoštovati jo mora. Seveda tudi obratno.«
»Prav imaš.«
»Danes mi je bila moja izbranka tako blizu pa vseeno sem imel občutek kot da dela družbo tem zvezdam na nebu! Daleč stran in da je nikoli ne bom dosegel!«
»Sigurno je težko imeti tak občutek!«
»Ja težko je.«
»Pa tvoja izbranka že ve kaj čutiš do nje?«
»Ve kaj čutim, vendar ne ve da to čutim do nje!« je previdno rekel.
»Kako je pa to možno?« sem ga vprašala brez, da bi kaj posumila.
»Ker sem ji ravnokar povedal kaj čutim!«
Nekaj časa sem razmišljala vendar končno sem ugotovila kaj je mislil s tem povedati.
»Čakaj malo!« sem mu rekla in se ponovno usedla.
»Kaj naj čakam? Saj si slišala in razumela si me da je tako težko imeti svojega ljubljenega tako blizu in hkrati tam daleč na nebu! Mislil sem, da razumeš!« je malo užaljeno rekel in se tudi on usedel.
»Vendar takrat še nisem vedela!«
»Česa nisi vedela?« je rekel in se obrnil k meni.
Čez nekaj sekund sem mu odgovorila:
»Da govoriš o meni!«
»Seveda sem mislil tebe. Ti si tista, do katere čutim vsa ta čustva in zaradi katere sem se bil pripravljen spremeniti. Postal sem drug človek!« je žalostno rekel.
»Ampak… Jaz…« sem iskala besede.
»Kaj je?«
»Ne vem kako naj ti povem… Oprosti ampak jaz ne čutim toliko do tebe kot ti do mene. Resnično mi je žal, ampak saj veš v kakšnih stikih sem jaz s fanti. Zame so vsi dobri prijatelji, vendar ti si eden boljših. Ampak moja čustva so zgolj prijateljska. Resnično mi je žal, rada bi videla, da bi čutila tako kot ti. Ampak ne čutim.« povesila sem pogled saj mu nisem mogla vse to reči tako, da bi mu gledala v oči. Sicer je bilo zaradi teme veliko lažje, ampak sem vseeno čutila njegovo žalost.
»Saj sem pričakoval nekaj takšnega!« je z globokim razočaranjem izjavil.
»Ne čuti se krivega, kot sem rekla si sijajen prijatelj, ampak katero drugo dekle si te bolj zasluži. Napake imam jaz, ker se ne zanimam za fante kot se oni za dekleta in zaradi tega sem te razočarala.«
»Ampak dajal sem ti signale. Nisi nič opazila?«
»Kako pa naj bi opazila? Če bi te zmeraj opazovala v oči in spremljala tvoja dejanja bi mogoče kaj opazila vendar nisem. Ne morem pomagati, če sem pa preneumna, da bi takšne stvari opazila.«
»Nisi neumna!«
»Dovolj neumna sem, da sem najboljšega prijatelja tako močno razočarala. Te napake ne bom mogla popraviti.«
Ker je bil tiho sem mu predlagala:
»Greš nazaj v diskoteko?«
»Ti kar pojdi, bom prišel kasneje. Razmisliti moram še malo.«
»Prav, poišči me potem, prav?«
»Prav.«
»Saj bova ostala prijatelja ne?« sem ga še vprašala.
»Najverjetneje.« je odvrnil in se resnično malo nasmehnil.
»Prav, se vidiva kasneje.«
Odšla sem in ga pustila samega. Vedela sem, da bo tako veliko bolje, če ga pustim, da razmisli.
Prišel je dan, ko smo imeli valeto. Sam je ponovno postala sumničava, ko je izvedela, da z Austinom skupaj pleševa, vendar je bila videti zadovoljna. Do današnjega dne sem jo nekajkrat že vprašala zakaj ima vedno takšne pripombe, če je kaj med mano in Austinom. Vendar mi ni hotela povedati, vedno se je nekako izmuznila temi pogovora.
Vsi navzoči so bili zadovoljni s programom in mi prav tako. Vsem je bil najbolj všeč ples, uspelo nam je, da se nismo velikokrat zmotili. Starši so nas odpeljali po domovih, ob devetih pa smo bili zmenjeni, da gremo v diskoteko in do takrat smo imeli še uro in pol časa. Imela sem čas, da sem se preoblekla, uredila in najedla. Ko sem vse to opravila sem bila dogovorjena, da pridem najprej do Sam in Austina in da gremo potem skupaj v diskoteko, da se ne bi tam iskali.
Tam je bilo zbranih že kar nekaj sošolcev, ki so se že zabavali. Da pa ni diskoteka tako prazna praznujejo valeto tukaj tudi tri druge šole. Sam se je takoj odmaknila po svoje, saj je s sabo pripeljala Iana in sta hotela uživati sama. Tako sva Austin in jaz ostala sama.
Nekaj časa sva plesala vendar sva kmalu morala malo počivati, saj nima smisla, če ves čas samo plešeš. Odšla iz plesišča in si kupila pijačo. Usedla sva se k eni mizi, ki slučajno ni bila zasedena in uživala v najini pijači. Sedela sva molče saj se ni splačalo govoriti, ker drug drugega ne bi slišala ali pa bi morala vpiti.
Vendar je po nekaj minutah spregovoril Austin:
»Gabi, bi šla malo na zrak z mano, ker bi se rad pogovoril s tabo?«
»O čem pa?«
»Boš slišala. Prideš?« je rekel in že vstal.
»Lahko. Ampak bi bilo pametno Sam prej povedati kam greva ne?«
»Prav,« se je strinjal z mano.
Poiskala sva jo in ji povedala, da greva ven na zrak.
»Veliko sreče bratec!« je Sam zavpila za nama, ko sva odhajala.
Sreče zakaj? Sem se spraševala. Glede česa se ima Austin pogovoriti z mano?
Prišla sva ven kjer ni bilo tako hrupno, kot notri. Zunaj je bila že trdna tema, le pred diskoteko so gorele luči. Tudi shladilo se je že od takrat, ko smo prišli in bila sem vesela, da sem vzela dolge rokave s seboj.
»Torej?« sem ga vprašala zunaj.
»Pridi, pojdiva malo na sprehod, ni potrebno, da stojiva tukaj in zmrzujeva!« je rekel in odšla sva ob cesti.
Postajalo je nekoliko temneje saj naprej ni bilo nobenih luči, ki bi razsvetljevale cesto. Zato raje nisva nadaljevala s hojo ampak sva se ustavila, saj tako je hotel Austin.
Usedla sva se na travnik nato pa je Austin začel:
»Gabi, povej mi kaj si misliš o meni?«
Malo začudeno sem ga pogledala in rekla:
»Zakaj te zanima to?«
»Prosim povej.«
»Najboljši prijatelj si kar jih dekle ali pa tudi fant lahko ima. Vem, da ti lahko zaupam, saj se že dolgo poznamo. Vendar pa vseeno mislim, da si se v zadnjem času nekoliko spremenil.«
»V kakšnem smislu?« ga je zanimalo.
»Nekoliko zasanjan si postal. Kot, da bi sanjal sredi belega dneva. Mi lahko poveš kaj je razlog za to?«
»Lahko ti povem razlog,« je rekel po parih sekundah molka.
»No pa povej, saj veš, meni lahko zaupaš in mogoče ti bom lahko pomagala!«
»Mogoče pa boš res lahko.«
Nekaj minut je bil tiho nato pa sem mu rekla:
»Lahko poveš, kajti mene bo razneslo od radovednosti!«
Videlo se je, čeprav je bila tema, da mu gredo te besede težko z jezika, vendar jih je vseeno izgovoril:
»Zaljubljen sem!«
»Ti?«
»Ja!«
»Kako pa si prišel do te misli?«
»Ugotovil sem, da kadar nisem v njeni družbi, mislim nanjo. Sanjam o njej in sanjarim kako bi bilo, če bi bila za vedno skupaj, kaj bi vse lahko počela. Kot si rekla, da sanjarim sredi belega dne in kot kaže je to vplivalo tudi na moj značaj. Spremenil sem se, postal sem mirnejši, začel sem se urejati in podobno. In vse to samo zato, ker sem zaljubljen.«
Ulegel se je v visoko travo in opazoval nebo. Pridružila sem se mu saj sem le tako pričakovala, da bom izvedela kako se resnično počuti. Uzrla sem se v nebo in videla sem sijoče zvezde, ki so nama svetile.
Austin pa je sedaj mirneje nadaljeval:
»Ampak imam problem, ker ne vem kaj ona čuti do mene. Nisem povsem prepričan, če čuti takšna čustva do mene kot jaz do nje. Če jih ne čuti jo bom poskusil pozabiti, vendar vem, da to ni lahko, saj sem že poskušal. Ampak čustva so vedno le rasla. Vedno, ko sem jo videl v družbi drugih fantov me je razžiralo od znotraj navzven. Bil sem ljubosumen, kot še nikoli.«
»Uau, brez besed sem!« sem mu rekla.
»Zakaj?«
»Nikoli še nisem slišala fanta takole govoriti o dekletu. Večina fantov ima dekleta, da se z njimi le hvalijo svojim prijateljem kako dobro punco imajo in podobno.«
»Ampak jaz nisem takšen! Če ima fant punco jo mora imeti rad in spoštovati jo mora. Seveda tudi obratno.«
»Prav imaš.«
»Danes mi je bila moja izbranka tako blizu pa vseeno sem imel občutek kot da dela družbo tem zvezdam na nebu! Daleč stran in da je nikoli ne bom dosegel!«
»Sigurno je težko imeti tak občutek!«
»Ja težko je.«
»Pa tvoja izbranka že ve kaj čutiš do nje?«
»Ve kaj čutim, vendar ne ve da to čutim do nje!« je previdno rekel.
»Kako je pa to možno?« sem ga vprašala brez, da bi kaj posumila.
»Ker sem ji ravnokar povedal kaj čutim!«
Nekaj časa sem razmišljala vendar končno sem ugotovila kaj je mislil s tem povedati.
»Čakaj malo!« sem mu rekla in se ponovno usedla.
»Kaj naj čakam? Saj si slišala in razumela si me da je tako težko imeti svojega ljubljenega tako blizu in hkrati tam daleč na nebu! Mislil sem, da razumeš!« je malo užaljeno rekel in se tudi on usedel.
»Vendar takrat še nisem vedela!«
»Česa nisi vedela?« je rekel in se obrnil k meni.
Čez nekaj sekund sem mu odgovorila:
»Da govoriš o meni!«
»Seveda sem mislil tebe. Ti si tista, do katere čutim vsa ta čustva in zaradi katere sem se bil pripravljen spremeniti. Postal sem drug človek!« je žalostno rekel.
»Ampak… Jaz…« sem iskala besede.
»Kaj je?«
»Ne vem kako naj ti povem… Oprosti ampak jaz ne čutim toliko do tebe kot ti do mene. Resnično mi je žal, ampak saj veš v kakšnih stikih sem jaz s fanti. Zame so vsi dobri prijatelji, vendar ti si eden boljših. Ampak moja čustva so zgolj prijateljska. Resnično mi je žal, rada bi videla, da bi čutila tako kot ti. Ampak ne čutim.« povesila sem pogled saj mu nisem mogla vse to reči tako, da bi mu gledala v oči. Sicer je bilo zaradi teme veliko lažje, ampak sem vseeno čutila njegovo žalost.
»Saj sem pričakoval nekaj takšnega!« je z globokim razočaranjem izjavil.
»Ne čuti se krivega, kot sem rekla si sijajen prijatelj, ampak katero drugo dekle si te bolj zasluži. Napake imam jaz, ker se ne zanimam za fante kot se oni za dekleta in zaradi tega sem te razočarala.«
»Ampak dajal sem ti signale. Nisi nič opazila?«
»Kako pa naj bi opazila? Če bi te zmeraj opazovala v oči in spremljala tvoja dejanja bi mogoče kaj opazila vendar nisem. Ne morem pomagati, če sem pa preneumna, da bi takšne stvari opazila.«
»Nisi neumna!«
»Dovolj neumna sem, da sem najboljšega prijatelja tako močno razočarala. Te napake ne bom mogla popraviti.«
Ker je bil tiho sem mu predlagala:
»Greš nazaj v diskoteko?«
»Ti kar pojdi, bom prišel kasneje. Razmisliti moram še malo.«
»Prav, poišči me potem, prav?«
»Prav.«
»Saj bova ostala prijatelja ne?« sem ga še vprašala.
»Najverjetneje.« je odvrnil in se resnično malo nasmehnil.
»Prav, se vidiva kasneje.«
Odšla sem in ga pustila samega. Vedela sem, da bo tako veliko bolje, če ga pustim, da razmisli.
