Podnevi in ponoči
bil bi tvoj.
Brez zadržkov,
ves in cel,
bi se potapljal v mehkobo.
Ti v prepovedani deželi s prsti spletal kite.
Iskal resnico,
tam kjer se pod hribom skriva
slap ljubezni.
Pil bi te,
vpijal ves tvoj jaz,
ti dovolil, da mi prav počasi grizeš prste,
vse dokler ne bi ječala pod težo dolgega orgazma
in bi skupaj spala v postelji brez časa.
Gledal sem temnolasko na skalah
in razmišljal o pegastem dekletu nekje doma.
Obe oddaljeni,
obe preblizu,
da bi samo zamahnil z roko,
zaprl oči in se prepustil občutkom sieste.
Argentinci vedo, zakaj
poleti zavre kri,
veter zvrtinči misli nad gostim zrakom pamp,
vrtnica zardi po zadnjem taktu tanga...
Pegica zaspi po divji noči,
s trebuhom polnim mojega semena.
GOBEZDALA
Gobezdala, ki posedajo
ob peti kavi,
si namesto rogljička
privoščijo moj jaz.
»Da sem tak in tak,
de res ne morejo razumeti, kako lahko.«
Lahko,
prelahko je Prešerno
razglabljati o drugih,
kar mi zmeraj znova požene kri v pesti.
In le malo manjka,
da jim ne razbijem gobca.
Pa saj veste, razbita ogledala prinašajo sedem let nesreče.
KAKO ULOVITI ANGELA
Postavi prežo in potrpežljivo čakaj,
z angeli moraš biti potrpežljiv.
Pa ostajaj brez želja,
brez zamegljenega pogleda.
Ko ga opaziš, ne navali z vso silo.
Si že videl bika za klavirjem?
Sledi mu, prepričaj se, da ni lažen.
Sledi, ne zalezuj.
Čas je na tvoji strani.
Če si prežo postavil v gostilni ali blizu nje,
pozabi na vse.
Alkoholni hlapi niso pot do končne zmage.
Kot sem rekel:
Sledi,
vdihni vonj, ki ga angel pušča v sledi.
Pleti mrežo iz besed,
gibov,
glasbe,
tistega, kar je tvoja skrivna moč.
Ne razkrij vsej skrivnosti,
ne razkrij vseh adutov.
Skrij banalnost.
Angeli jo skrivajo.
In ko ga ujameš, ga ne zapri v kletko.
Pusti mu dihati.
Neguj mu peruti.
Pristriži mu nohte, da ti kremplji v ljubezni ne bodo izpraskali oči.
POČASI TE SPOZNAVAM
Počasi te spoznavam.
Prst za prstom,
dlani, roke, vrat.
Povsod zasejem nevidne vozle
iz dotikov spletih mrež za lovljenje besed,
kamor se sprva lovijo tisti
sladki trenutki, pomešani z
medmeti zadovoljstva.
Kjer lahko zaslišiš
šepet sreče,
v katerega se vmeša
kakšna preveč oglata reč,
ki trga mrežo.
In jo krpaš,
krpaš tako dolgo,
da je Sizif tvoj brat.
Skala na vrhu vedno pogosteje
postaja pretežka,
prepad spomina vabljivo tih.
Dokler ne spustiš,
pozabiš zavirat.
Zvok drobečega kamna
ti prinese nasmešek svobode,
ki ga parajo črepinje žalosti
ob pogledu na razbito lepoto.
STARE FOTOGRAFIJE IZDAJAJO
Stare fotografije izdajajo
stanje zaljubljenosti.
Pa ne v kamero,
ker njo sovražim.
Fotograf si bila,
ki si me pripravila do
pogleda, ki pove
več kot ta pesem.
STRAH ME JE SPOMINOV
Strah me je spominov.
Pa ne tistih lepih ali grdih.
Strah me je sposobnosti pomnjenja.
Tistega kar postavlja vrtiljak, sonce in vas v isti kot.
Tiste sile, zaradi katere sem reciklaža recikliranega.
Moje misli, moje pesmi,
so vsota Seifertov, Borgesov, Bukowskih
in vseh, ki sem jih pozabil našteti.
Smešno, kako čudno lahko pojmujem
pripadnost človeštvu.
VPETOST V CIKLE MINLJIVOSTI
Vpetost v cikle minljivosti,
cikle brez konca.
So samo skoki, preskoki,
je pot, ki navidezno vodi navzdol.
Trenutek, ki postaja spomin,
spomin, z njim nostalgija.
Vsakič ko se znova sestavim,
sem malo drugačen.
BIL BI TVOJ
Podnevi in ponoči
bil bi tvoj.
Brez zadržkov,
ves in cel,
bi se potapljal v mehkobo.
Ti v prepovedani deželi s prsti spletal kite.
Iskal resnico,
tam kjer se pod hribom skriva
slap ljubezni.
Pil bi te,
vpijal ves tvoj jaz,
ti dovolil, da mi prav počasi grizeš prste,
vse dokler ne bi ječala pod težo dolgega orgazma
in bi skupaj spala v postelji brez časa.
Gledal sem temnolasko na skalah
in razmišljal o pegastem dekletu nekje doma.
Obe oddaljeni,
obe preblizu,
da bi samo zamahnil z roko,
zaprl oči in se prepustil občutkom sieste.
Argentinci vedo, zakaj
poleti zavre kri,
veter zvrtinči misli nad gostim zrakom pamp,
vrtnica zardi po zadnjem taktu tanga...
Pegica zaspi po divji noči,
s trebuhom polnim mojega semena.
GOBEZDALA
Gobezdala, ki posedajo
ob peti kavi,
si namesto rogljička
privoščijo moj jaz.
»Da sem tak in tak,
de res ne morejo razumeti, kako lahko.«
Lahko,
prelahko je Prešerno
razglabljati o drugih,
kar mi zmeraj znova požene kri v pesti.
In le malo manjka,
da jim ne razbijem gobca.
Pa saj veste, razbita ogledala prinašajo sedem let nesreče.
KAKO ULOVITI ANGELA
Postavi prežo in potrpežljivo čakaj,
z angeli moraš biti potrpežljiv.
Pa ostajaj brez želja,
brez zamegljenega pogleda.
Ko ga opaziš, ne navali z vso silo.
Si že videl bika za klavirjem?
Sledi mu, prepričaj se, da ni lažen.
Sledi, ne zalezuj.
Čas je na tvoji strani.
Če si prežo postavil v gostilni ali blizu nje,
pozabi na vse.
Alkoholni hlapi niso pot do končne zmage.
Kot sem rekel:
Sledi,
vdihni vonj, ki ga angel pušča v sledi.
Pleti mrežo iz besed,
gibov,
glasbe,
tistega, kar je tvoja skrivna moč.
Ne razkrij vsej skrivnosti,
ne razkrij vseh adutov.
Skrij banalnost.
Angeli jo skrivajo.
In ko ga ujameš, ga ne zapri v kletko.
Pusti mu dihati.
Neguj mu peruti.
Pristriži mu nohte, da ti kremplji v ljubezni ne bodo izpraskali oči.
POČASI TE SPOZNAVAM
Počasi te spoznavam.
Prst za prstom,
dlani, roke, vrat.
Povsod zasejem nevidne vozle
iz dotikov spletih mrež za lovljenje besed,
kamor se sprva lovijo tisti
sladki trenutki, pomešani z
medmeti zadovoljstva.
Kjer lahko zaslišiš
šepet sreče,
v katerega se vmeša
kakšna preveč oglata reč,
ki trga mrežo.
In jo krpaš,
krpaš tako dolgo,
da je Sizif tvoj brat.
Skala na vrhu vedno pogosteje
postaja pretežka,
prepad spomina vabljivo tih.
Dokler ne spustiš,
pozabiš zavirat.
Zvok drobečega kamna
ti prinese nasmešek svobode,
ki ga parajo črepinje žalosti
ob pogledu na razbito lepoto.
STARE FOTOGRAFIJE IZDAJAJO
Stare fotografije izdajajo
stanje zaljubljenosti.
Pa ne v kamero,
ker njo sovražim.
Fotograf si bila,
ki si me pripravila do
pogleda, ki pove
več kot ta pesem.
STRAH ME JE SPOMINOV
Strah me je spominov.
Pa ne tistih lepih ali grdih.
Strah me je sposobnosti pomnjenja.
Tistega kar postavlja vrtiljak, sonce in vas v isti kot.
Tiste sile, zaradi katere sem reciklaža recikliranega.
Moje misli, moje pesmi,
so vsota Seifertov, Borgesov, Bukowskih
in vseh, ki sem jih pozabil našteti.
Smešno, kako čudno lahko pojmujem
pripadnost človeštvu.
VPETOST V CIKLE MINLJIVOSTI
Vpetost v cikle minljivosti,
cikle brez konca.
So samo skoki, preskoki,
je pot, ki navidezno vodi navzdol.
Trenutek, ki postaja spomin,
spomin, z njim nostalgija.
