Gda ceste nas razbudijo
gda morja nas razgrnejo
i zvoni rastegnejo
odpri obloke
nek plavo jutro rosi
posluhni zadnje plaže zvoke
kak ih veter kosi
I ništ, ništ tu ni
tišina so glasi
vu glavi se bruse
a mi goli i bosi
beli val pesek nosi
Vali deskani
vu glavu zstreskani
glas domaje neseju
prek morja
zagorje šumi
šuma glasov nora
Ležimo, dežd sipi
Kalifornja spi
WOODSTOCK
Trava, maki, opijati
naj mi zeti, naj mi dati
cigarete, dim, paprati
dal bi išla z menom spati
Vatra, voda, dežd deži
dekla, dečko, sneg sneži
ona prazno gledi
kak on mrzli leži
srce joj se belo ledi
Iza snega dugom raskoleni oblaki
vreme sceđeno
kroz iglo provlečeno
vu jutro prosejano
Kava, tuča, levijati
naj me zeti, naj me dati
slika bola, črna kola
jena tipka, d mola
SONČEVI SOLDATI
črni noket, dva orehova brata, stari zub mladega svata
droptica mesečevoga praha,
jedro kristalnega čona, Helenina vuna,
meter zlatega runa, luska z pozojevega vrata:
dve tri kače, plesnive natikače
vu steklenu koglu bahornica luče
žveplo vu ognju, vu vodi plumbum prevrče
pak nariše jezero slik:
ceste brez konca curiju črez rupe starega lonca
črne neveste, kokot bleščeče kreste
dijamantni pesi, tornji moči, velke oči
stroj z človeka kaj dušu loči
zidi od drota, deca vu krletki znad plota
se se vu kogli mota, pak zazivle ledene svece
mladence nebeške Jima,Janis, Jimmya/
Peta, Sida, Woodya/Johnna, Kurta, Buddya
i znam da ni več kmice gda se najdeš
pri samem kraju pameti
zlato tele črni doji, pred menom
Henri Rollins stoji
vu meni ftiči, cepelini velki kak sloni
Hieronimus Bosh, Gaudi, jezero ljudi
slika pukne, na pol se zlomi: i kaj ve!? pečeni kostajnji, jesenja noč plava na vodi
sončevi soldati, figurice na stari komodi
strahi o strahi okuju nas strahi
strahi, lonec pun leda
vu glibini srca tak sme
plahi
/zvleči me, zleči me, zvleči me/
čuješ prek zida: romare, trube
vojna za vojnom vu doba vučje
lomiju se reči rodu ljudskemu
strahi, o strahi gliboki strahi
vu nas se zavlečeju i
po tihe lomiju
strahi,o strahi plavaju strahi
strahi vu nama, strahi od reči
kaj nemremo reči
/zleči me, zvleči me, zleči me/
MOBY / HARBOUR
za nami ostajeju hribi i pesi, črne kronike
stari kalendarji i znucane knige z slovima
kaj ih ne spoznamo jer nisu zkuplena vu reči
gasiju se naši pogledi vu tihimi hižami
ufanje je dogorelo, ljubav znorela
čas smo od spužve, čas od zvezd
kameleoni se vu nami budiju
na cesti vu pobegu od heavy metala,
plastike, puščaš mobia ( harbour)
spasi me / spasi se / gda ljubav zgrabi
nigdo te nemre zavustaviti vu grehu
policijske patrole vu čolnima loviju noč
napuščeni bordeli ( gumice pirelli)
puniju se predpremjernom publikom
gutaju soldate noči zasleplene pohotom
raspuknute vusnice grada častiju neonom
konobarice napuklega glasa, zgublenog torza
krezube polnočne angele, kerubine sih bolesti
zbledele senje grada lepiju se za oči
i nemreju več z njih, z te klopke večvečne
gasiju se mesta na cesti za nikam
grintavi pes šči po beli črti
JEZUŠ VU PUŠČAVI
Pelamo se ovom zemlom proti vetru z verom vu spas
brezciljno
strezni me / otrezni me / spusti me
lažima vu jutarnjim cajtungima
strezni me / otrezni me / spusti me
ti to moreš, onak kak ti znaš
tvoje lasi natoplene zvezdami
zpiram srebrom, zpiram rosom z planine
psihodelija grmi z starega đuboksa vu kamenoj hiži
na početku puščave
tam gdi več ne pitaju gdo ste, koje ste vere, koji je vaš Bog
(oni imaju svojega Boga, oni imaju svoje trave, oni jemleju svoje trave)
kaj bumo danes!? heroji vunapred zgublenega rata
vu beskraju pokidanih dena
nudiju nam kaktusov sok z zelene dinje
i čips z golim Jezušom vu žutemu krogu
jeftinu sobu, gdi mravi zviraju iz sakega kuta
i noč uz svetlo natpisa motela
v guščerovem gnezdu postela od trnja
z Jezušove krune brojili bumo psalme
polnočnih kerubina kaj vrneju veru vu srce
koje je bilo prazno i lačno i črno i skrito i malo
I vidli bumo Jezuša (za sto eura, obečali su)
na početku koji je navek bezkončen kak i puščava
PEGAZ, NEONSKO MORJE
nesem tvoju sliko plavu, neonsku
črez morje nemira, spuntanih misli
neprohodnih hosta vesmira
vu svet za svetima, z one strane
tetoverani pegasus blešči
jezdim z svetlom na čelu črez noč
zloba se polahke skupla vu šalici dena
i ruši moste naslikane vu zocu
mala škorpija fpiči srce sumnjom
zbriše najbolša leta živlenja
i vidim naša tela kak se vtaplaju vu neonskom
morju zmed jatimi srernih riba
kaj ljubiju pete trde i žute
i vidim oči kaj neseju moju sliku na blagoslov
tvoje reči celiju rane
na mojem telu
ostavil bum ti rožnice z svojih oči
plavo, neonsko morje
gda se zbudiš vu črno belemu svetu
i ne najdeš moju sliku ni na ekranu ni
vu molitvi
razapete misli vu pavkoj mreži
vu kutu kmičnemu gdi se vesmir
gasi a voda doteče do sredine oka
i nema kam
spotrta rampa na štreki, pegaz, neonsko morje
angeli sediju i sodiju
POPEVKA O PROKŠENOSTI
tri su bahornice vu megli stale
Črnome su jajca prale
smejale se, cecke kazale
mladog gizdelina mamile
coprale spod raskolenog križa
naj zgori saka druga hiža
zazivale konec sveta
opči potop za konec protuletja
tri su bahornice črne, kudrave
kak kmice,
kak zamusikane ciganice
popevale popevku himbenu, jezljivu:
hudi nese pradu,naj se ide k vragu
gizdelinček, kokotiček
poždri samega sebe
naj ne ostane nič od tebe
čul je glas Črnega vu kmici
gda su ga odpirali na stolu
troglavi pesi
poždrli su se kaj jim je bilo na volu
mozek, srce, jetra,
videl je lunu na obloku kak se vesi
i Črnega kak se kesi
tri bahornice kak ščiju po križu
like nekšne kaj je mislil da ih zna
smejali su se,naganjali goli i pijani
koze plodili pak ih klali
pred saku hižu donesli su obest,
beli prah i alkohol i
odleteli vu noč
na krilima mladih dekli kak netopiri
pri hiži su ih čekale žene
vu zlatnimi sobami zagrnute
pavkovim mrežami
NORHAUZ
vidim te vu nekšnom tvojemu vesmiru
kak vu zahajanju z barokne slike
vu morju svetla gipkega koraka
polahke se pomikaš,
curi noč z škarnicla našeg malog Boga
šumiju krila ajngela
parafinske suze na obrazu
dajeju ti nekšnu neodrejenu svetost
kaštiga si mojih senj
odhajaš, vidim vusnice ti se premikavleju
čutim da mi hočeš nekaj reči
se mi zgledi nekak noro
stekleni je nož jutra rasparal den i žuti se
pes vu dvorišču otrgnul z lanca
zarežal je kak besni
nisem te čul od teških zvukov kaj su se zavlekli
vu glavu i pikali me celu noč kak čavli
nisem te čul vu burji zvukof
z jutrom su slike vu glavi sprepeglane
i črniju se kak noč vu gozdu, kak zgašeni ekran
negdo je zaružil z haustorom i
rastiral senje
vu skloplenim očima se je črleno
ležim na krevetu, sam, vu ancugu
nestali su glasi vu meni
se postaje nekšna nora tišina,
nemi film, norhauz
vu čekanju eksplozije možđanov
PLAVA PLIMA
Negdo je vužgal luč vu plavi sobi
i plima je preplavila dva žalosna obraza
na praznemu zidu
kaj su skrivala tajne vu srebrnoj kutiji.
Prevrnula se škrinjica z pismima
spremešale se oči, črte po obrazih
zavuzlale se misli.
Mrtvi su ftiči vu krošnjami.
Razvleklo se srebro lasima
sam pavk vu kutu mirno spi.
KATARZA
nočas bum razparal znutrenje zemle
zaoral venami griča
prekleto je mrzlo vu ovi sobi
zidi ščiju po nami
retki su trenutki sreče
črni kerubini pekla skuplaju razsuto seme
dok mi plafon gneči čelo se postaje svetlo
i bledo kao zprani den
POPEVKA O STRAHU
pustil sem črnog ajngela
naj olušti zide spomina i sprazni
vagone nerazvuzlanih senj.
na gmajni spod orehovega dežđa
tancaju maloši vu senci bele glive.
mrtvečka duha budi se vu sobami brez krova.
črez obloke jezdiju svici
i odnašaju koščice nedorečenih misli.
pozobal sem zdelu varljive jeseni
uz razpuknuti zvok gozbe.
gdo nam broji falše korake?
vreme provalači srce črez cediljku.
ledena je berba po bregima.
mraz po autima.
razkriti strah spi spod obloka.
raskoleni angel drhturi nad odprtom rakom
z kristalnom čapornicom vu roki.
ODPUTOVANJA
pošiljaš mi ajngela z e-mailom
naj me čuvle vu nemirnim nočima
ima tvoje oči
i diši po medu i cimetu
skrivlem ga vu ladicama senja
i odpirem pred zorju
naj mi šepeče
bajke o dalekim svetima
kaj ih nigda nemo odkrili
o ljubavi vu kuli od žada
o sedam pečatof kaj sam ih
ostavil na tvoji koži
i otoku vu vesmiru
gdi se bumo zišli
na jenom od svojih odputovanja
WINTERREISE
morti je Schummanov lied
preplavil peron razbitih iluzija
si se gibleju polahke, usporeni film
lica ledena, bela, sneg veje
svojo himno, kolodvor
slika postaje kristalna
odhajaš, winterreise
morti zima dozivle smrt- rekla si
uz šum spromrzlih kril ftiča
vu beskončnemu plavemu padu
z visina
zmed napuklih
gipsanih nasmeha ajngela
tak daleč od naše sobe znad oblakov
nad varaoši kaj spi i čaja z rumom vu rano jutro
vu sobi na nebu
se v preljubu zgledi nestvarno
jer nas več ni, jer nas za druge več ne
se je kak dim
kak dečji sen
slika postaje jasna
odhajaš, winterreise
pijan vu predvorju dvora mrtvih duš
od tvojega smeha
i onega dena gda su
kerubini jurili na blagosolov
nevinih rok čujem
schummana, winterreise
dekla i smrt
OCEANIS
Šumiju oceani, hoste
dalki orsagi bleščiju vu
senjah, zvezde zovleju
z nove Atlantide
vesmir me čeka
vse mi se vu glavi meša
vesmirski oreh, praslovanska lipa
solze z svetega kipa
Senjam: dogajaju se čuda
deca muzeju tigra
šišmiš sprogleda, sfinga sprohoda
gledim ti vu oči: odprti ekran
snežni kojni, si sveti, si mrtvi
molijo bele kronice
znad pola srebro prosipleju
Budim se: Oceanis
znad morja norega
sateliti, kak zvezde
na štriku v dvorišču zapleteni vu orehu vu dimnjaka plehu
vu mrtvega smehu
KALIFORNJA SPI / California dreamin’
for The Beach Boys
Gda ceste nas razbudijo
gda morja nas razgrnejo
i zvoni rastegnejo
odpri obloke
nek plavo jutro rosi
posluhni zadnje plaže zvoke
kak ih veter kosi
I ništ, ništ tu ni
tišina so glasi
vu glavi se bruse
a mi goli i bosi
beli val pesek nosi
Vali deskani
vu glavu zstreskani
glas domaje neseju
prek morja
zagorje šumi
šuma glasov nora
Ležimo, dežd sipi
Kalifornja spi
WOODSTOCK
Trava, maki, opijati
naj mi zeti, naj mi dati
cigarete, dim, paprati
dal bi išla z menom spati
Vatra, voda, dežd deži
dekla, dečko, sneg sneži
ona prazno gledi
kak on mrzli leži
srce joj se belo ledi
Iza snega dugom raskoleni oblaki
vreme sceđeno
kroz iglo provlečeno
vu jutro prosejano
Kava, tuča, levijati
naj me zeti, naj me dati
slika bola, črna kola
jena tipka, d mola
SONČEVI SOLDATI
črni noket, dva orehova brata, stari zub mladega svata
droptica mesečevoga praha,
jedro kristalnega čona, Helenina vuna,
meter zlatega runa, luska z pozojevega vrata:
dve tri kače, plesnive natikače
vu steklenu koglu bahornica luče
žveplo vu ognju, vu vodi plumbum prevrče
pak nariše jezero slik:
ceste brez konca curiju črez rupe starega lonca
črne neveste, kokot bleščeče kreste
dijamantni pesi, tornji moči, velke oči
stroj z človeka kaj dušu loči
zidi od drota, deca vu krletki znad plota
se se vu kogli mota, pak zazivle ledene svece
mladence nebeške Jima,Janis, Jimmya/
Peta, Sida, Woodya/Johnna, Kurta, Buddya
i znam da ni več kmice gda se najdeš
pri samem kraju pameti
zlato tele črni doji, pred menom
Henri Rollins stoji
vu meni ftiči, cepelini velki kak sloni
Hieronimus Bosh, Gaudi, jezero ljudi
slika pukne, na pol se zlomi: i kaj ve!? pečeni kostajnji, jesenja noč plava na vodi
sončevi soldati, figurice na stari komodi
strahi o strahi okuju nas strahi
strahi, lonec pun leda
vu glibini srca tak sme
plahi
/zvleči me, zleči me, zvleči me/
čuješ prek zida: romare, trube
vojna za vojnom vu doba vučje
lomiju se reči rodu ljudskemu
strahi, o strahi gliboki strahi
vu nas se zavlečeju i
po tihe lomiju
strahi,o strahi plavaju strahi
strahi vu nama, strahi od reči
kaj nemremo reči
/zleči me, zvleči me, zleči me/
MOBY / HARBOUR
za nami ostajeju hribi i pesi, črne kronike
stari kalendarji i znucane knige z slovima
kaj ih ne spoznamo jer nisu zkuplena vu reči
gasiju se naši pogledi vu tihimi hižami
ufanje je dogorelo, ljubav znorela
čas smo od spužve, čas od zvezd
kameleoni se vu nami budiju
na cesti vu pobegu od heavy metala,
plastike, puščaš mobia ( harbour)
spasi me / spasi se / gda ljubav zgrabi
nigdo te nemre zavustaviti vu grehu
policijske patrole vu čolnima loviju noč
napuščeni bordeli ( gumice pirelli)
puniju se predpremjernom publikom
gutaju soldate noči zasleplene pohotom
raspuknute vusnice grada častiju neonom
konobarice napuklega glasa, zgublenog torza
krezube polnočne angele, kerubine sih bolesti
zbledele senje grada lepiju se za oči
i nemreju več z njih, z te klopke večvečne
gasiju se mesta na cesti za nikam
grintavi pes šči po beli črti
JEZUŠ VU PUŠČAVI
Pelamo se ovom zemlom proti vetru z verom vu spas
brezciljno
strezni me / otrezni me / spusti me
lažima vu jutarnjim cajtungima
strezni me / otrezni me / spusti me
ti to moreš, onak kak ti znaš
tvoje lasi natoplene zvezdami
zpiram srebrom, zpiram rosom z planine
psihodelija grmi z starega đuboksa vu kamenoj hiži
na početku puščave
tam gdi več ne pitaju gdo ste, koje ste vere, koji je vaš Bog
(oni imaju svojega Boga, oni imaju svoje trave, oni jemleju svoje trave)
kaj bumo danes!? heroji vunapred zgublenega rata
vu beskraju pokidanih dena
nudiju nam kaktusov sok z zelene dinje
i čips z golim Jezušom vu žutemu krogu
jeftinu sobu, gdi mravi zviraju iz sakega kuta
i noč uz svetlo natpisa motela
v guščerovem gnezdu postela od trnja
z Jezušove krune brojili bumo psalme
polnočnih kerubina kaj vrneju veru vu srce
koje je bilo prazno i lačno i črno i skrito i malo
I vidli bumo Jezuša (za sto eura, obečali su)
na početku koji je navek bezkončen kak i puščava
PEGAZ, NEONSKO MORJE
nesem tvoju sliko plavu, neonsku
črez morje nemira, spuntanih misli
neprohodnih hosta vesmira
vu svet za svetima, z one strane
tetoverani pegasus blešči
jezdim z svetlom na čelu črez noč
zloba se polahke skupla vu šalici dena
i ruši moste naslikane vu zocu
mala škorpija fpiči srce sumnjom
zbriše najbolša leta živlenja
i vidim naša tela kak se vtaplaju vu neonskom
morju zmed jatimi srernih riba
kaj ljubiju pete trde i žute
i vidim oči kaj neseju moju sliku na blagoslov
tvoje reči celiju rane
na mojem telu
ostavil bum ti rožnice z svojih oči
plavo, neonsko morje
gda se zbudiš vu črno belemu svetu
i ne najdeš moju sliku ni na ekranu ni
vu molitvi
razapete misli vu pavkoj mreži
vu kutu kmičnemu gdi se vesmir
gasi a voda doteče do sredine oka
i nema kam
spotrta rampa na štreki, pegaz, neonsko morje
angeli sediju i sodiju
POPEVKA O PROKŠENOSTI
tri su bahornice vu megli stale
Črnome su jajca prale
smejale se, cecke kazale
mladog gizdelina mamile
coprale spod raskolenog križa
naj zgori saka druga hiža
zazivale konec sveta
opči potop za konec protuletja
tri su bahornice črne, kudrave
kak kmice,
kak zamusikane ciganice
popevale popevku himbenu, jezljivu:
hudi nese pradu,naj se ide k vragu
gizdelinček, kokotiček
poždri samega sebe
naj ne ostane nič od tebe
čul je glas Črnega vu kmici
gda su ga odpirali na stolu
troglavi pesi
poždrli su se kaj jim je bilo na volu
mozek, srce, jetra,
videl je lunu na obloku kak se vesi
i Črnega kak se kesi
tri bahornice kak ščiju po križu
like nekšne kaj je mislil da ih zna
smejali su se,naganjali goli i pijani
koze plodili pak ih klali
pred saku hižu donesli su obest,
beli prah i alkohol i
odleteli vu noč
na krilima mladih dekli kak netopiri
pri hiži su ih čekale žene
vu zlatnimi sobami zagrnute
pavkovim mrežami
NORHAUZ
vidim te vu nekšnom tvojemu vesmiru
kak vu zahajanju z barokne slike
vu morju svetla gipkega koraka
polahke se pomikaš,
curi noč z škarnicla našeg malog Boga
šumiju krila ajngela
parafinske suze na obrazu
dajeju ti nekšnu neodrejenu svetost
kaštiga si mojih senj
odhajaš, vidim vusnice ti se premikavleju
čutim da mi hočeš nekaj reči
se mi zgledi nekak noro
stekleni je nož jutra rasparal den i žuti se
pes vu dvorišču otrgnul z lanca
zarežal je kak besni
nisem te čul od teških zvukov kaj su se zavlekli
vu glavu i pikali me celu noč kak čavli
nisem te čul vu burji zvukof
z jutrom su slike vu glavi sprepeglane
i črniju se kak noč vu gozdu, kak zgašeni ekran
negdo je zaružil z haustorom i
rastiral senje
vu skloplenim očima se je črleno
ležim na krevetu, sam, vu ancugu
nestali su glasi vu meni
se postaje nekšna nora tišina,
nemi film, norhauz
vu čekanju eksplozije možđanov
PLAVA PLIMA
Negdo je vužgal luč vu plavi sobi
i plima je preplavila dva žalosna obraza
na praznemu zidu
kaj su skrivala tajne vu srebrnoj kutiji.
Prevrnula se škrinjica z pismima
spremešale se oči, črte po obrazih
zavuzlale se misli.
Mrtvi su ftiči vu krošnjami.
Razvleklo se srebro lasima
sam pavk vu kutu mirno spi.
KATARZA
nočas bum razparal znutrenje zemle
zaoral venami griča
prekleto je mrzlo vu ovi sobi
zidi ščiju po nami
retki su trenutki sreče
črni kerubini pekla skuplaju razsuto seme
dok mi plafon gneči čelo se postaje svetlo
i bledo kao zprani den
POPEVKA O STRAHU
pustil sem črnog ajngela
naj olušti zide spomina i sprazni
vagone nerazvuzlanih senj.
na gmajni spod orehovega dežđa
tancaju maloši vu senci bele glive.
mrtvečka duha budi se vu sobami brez krova.
črez obloke jezdiju svici
i odnašaju koščice nedorečenih misli.
pozobal sem zdelu varljive jeseni
uz razpuknuti zvok gozbe.
gdo nam broji falše korake?
vreme provalači srce črez cediljku.
ledena je berba po bregima.
mraz po autima.
razkriti strah spi spod obloka.
raskoleni angel drhturi nad odprtom rakom
z kristalnom čapornicom vu roki.
ODPUTOVANJA
pošiljaš mi ajngela z e-mailom
naj me čuvle vu nemirnim nočima
ima tvoje oči
i diši po medu i cimetu
skrivlem ga vu ladicama senja
i odpirem pred zorju
naj mi šepeče
bajke o dalekim svetima
kaj ih nigda nemo odkrili
o ljubavi vu kuli od žada
o sedam pečatof kaj sam ih
ostavil na tvoji koži
i otoku vu vesmiru
gdi se bumo zišli
na jenom od svojih odputovanja
WINTERREISE
morti je Schummanov lied
preplavil peron razbitih iluzija
si se gibleju polahke, usporeni film
lica ledena, bela, sneg veje
svojo himno, kolodvor
slika postaje kristalna
odhajaš, winterreise
morti zima dozivle smrt- rekla si
uz šum spromrzlih kril ftiča
vu beskončnemu plavemu padu
z visina
zmed napuklih
gipsanih nasmeha ajngela
tak daleč od naše sobe znad oblakov
nad varaoši kaj spi i čaja z rumom vu rano jutro
vu sobi na nebu
se v preljubu zgledi nestvarno
jer nas več ni, jer nas za druge več ne
se je kak dim
kak dečji sen
slika postaje jasna
odhajaš, winterreise
pijan vu predvorju dvora mrtvih duš
od tvojega smeha
i onega dena gda su
kerubini jurili na blagosolov
nevinih rok čujem
schummana, winterreise
dekla i smrt
OCEANIS
Šumiju oceani, hoste
dalki orsagi bleščiju vu
senjah, zvezde zovleju
z nove Atlantide
vesmir me čeka
vse mi se vu glavi meša
vesmirski oreh, praslovanska lipa
solze z svetega kipa
Senjam: dogajaju se čuda
deca muzeju tigra
šišmiš sprogleda, sfinga sprohoda
gledim ti vu oči: odprti ekran
snežni kojni, si sveti, si mrtvi
molijo bele kronice
znad pola srebro prosipleju
Budim se: Oceanis
znad morja norega
sateliti, kak zvezde
na štriku v dvorišču zapleteni vu orehu vu dimnjaka plehu
vu mrtvega smehu
