Še neko zgodbo bi vam zaupal. Seveda, le pod pogojem, da ste mi pripravljeni zares pozorno prisluhniti, pridno slediti moji pripovedi in – mi verjeti, seveda! Ono o mojem potovanju skozi vesolje, namreč. Te še gotovo niste slišali, kajneda je niste slišali? Seveda je niste! Ja, ja, mogoče že res, da si jo slišal, ti, tam zadaj – toda ne moje. Moja se je pripetila samo meni in na samo meni verjeten način, ravno zato je tako zanimiva, da boste vedeli! Ne, ne – ni namišljena, brez skrbi. Resda sem nekatere podrobnosti že zdavnaj pozabil, a tudi to, kar je ostalo, je še vedno dovolj, da zapolni vsaj kašen list čiste praznine, brez nuje, da si še kaj namislim.
Zgodba se je začela dogajati, tako, čisto nepričakovano in popolnoma nehoteno. Če bi le slutil, da se bo odvijala v ono smer, pri kateri se je naposled končala, bi njen tok mogoče še poskušal ustaviti. Ja, če bi bil vedež! Toda, ker nisem bil, sem ji pustil, da se je dogajala prav do bridkega konca.
Tok dogajanj je začel teči v dnevni sobi. Malo po tistem, ko mi je hčerka iz Avstrije, pritovorila najnovejši izum s področja lenuharjenja – masažni stol.
»Da boš lažje lenuharil in gledal televizijo!« je rekla. »In ker imaš ravno rojstni dan in ker je bil ravno v akciji,« je še dodala. »In da ti tvoja žena, moja mama, ne bo morala vsake toliko časa popravljati blazine, ker se tebi ne ljubi. Čisti nov je in na elektriko – mimogrede ga lahko spremeniš v ležalnik – še za v posteljo ti ne bo treba vstajati! Tudi zmasira te, če le pritisneš na pravi gumb. Tvojim preležanim udom bo to še posebej v korist, da boš vedel! Kot nalašč za takšne lenuhe, kot si ti, kajneda, ata?«
»Seveda, srček moj!« sem bil vzhičen nad njenim darilom.
Vstal sem iz neudobja kavča in se presedel na hčerkino darilo. Medtem, ko je zet iskal električni podaljšek in vtičnico, sem ravno že uspel ugotoviti, da je zares mehak in udoben. Zadnjica se mi je kar sama potopila v mehkost sedala, hrbet je zaman iskal vzmeti starega kavča in noge so se zastonj tresle, da trčijo ob trda in mrzla tla laminata, kajti zadržala jih je nalašč za take primere narejena, oblazinjena polička. Pravzaprav ne le ena. V resnici sta bili dve – po ena za vsako nogo, kajpada.
Potem, ko je zet končno le našel vtičnico, je sledilo še eno presenečenje. No, ne le eno – no, naj bo – eno je bilo – le iz več dejanj je bilo sestavljeno. Kajti, zet mi je v roko potisnil nekaj pilotu podobnega. Saj veste, katerega pilota mislim? Seveda veste! A se vseeno motite! Ne, ni bil pilot za televizijo! Da ni bil za televizijo, sem prebral že na zetovem obrazu, medtem, ko mi ga je tiščal v roke in mi govoril: »Iberašung!«
Malo v zadregi sem se ozrl k ženi in jo vprašujoče pogledal. Ona obvlada nemščino precej bolje, kot jaz, zato se z zetom tudi bolje razume – skoraj bolje, kot z menoj. Ko ji to razumevanje kdaj tudi oponesem, mi le ponosno zabrusi: »Sem mar jaz kriva, da si je hčerka našla veliko boljšega, kot jaz?«
Tudi to pot, ko mi je zet izročal pilota in besedo, za katero sem jaz mislil, da v nemščini pomeni pilota, ga je takoj razumela. Čisto zardela od ponosa mi jo je takoj prevedla: »Si pa resnično štor – iberašung pomeni vendar – presenečenje!« In jaz sem ji užaljeno vrnil: »Ja, kaj, za hudiča – mar res misliš, da ne vem?«
»Veš, ja, vraga veš – ti še slovensko ne razumeš vedno!« Se je znašala, medtem, ko sem jaz pomotoma pritisnil na gumb, ki bi naj uravnal glasnost. In potem se je začelo. Stol se je začel iznenada tresti in vibrirati in po celem telesu so se mi je razširilo nekaj mravljincem podobnega. V paniki sem začel pritiskati še na ostale gumbe, a to je stanje le še poslabšalo Prevzela me je neka čudna omotica, v glavi se mi je začelo vrteti in pred očmi so se mi začeli pojavljati čudni prizori. Kot da letim skozi vesolje, se mi je zdelo. In res – ko sem se ozrl, sem v strahu ugotovil, da se v resnici oddaljujem od našega kamenčka v vesolju. Sprva počasneje, nato vedno hitreje. Prav tako, kot da sedim v kapsuli vesoljskega vozila, se mi je zdelo. Pospeševanje je moralo biti strahotno. Luna je odfrčala mimo mene z velikansko hitrostjo in moral sem se ozreti, da sem si jo lahko malo bolje ogledal, Venero in Mars, sem videl le kot obris v modrini vesolja in če nebi vsaj približno vedel, kje točno, na kateri vesoljski dolžini in širini, se nahajata, bi niti ne vedel, komu obrisa sploh pripadata. No, Jupiter in Saturn sem imel priliko videti malo bolj razločno, čeprav sta tudi ta dva švignila mimo mene s tolikšno hitrostjo, da nekih posebnih podrobnosti nisem registriral. Mimo Plutona in Neptuna sem švignil, ne, da bi ju zaznal in že sem se s strahovito hitrostjo približeval Soncu. To me je v podzavesti še najbolj skrbelo.
»Kaj, če me opeče?« sem se v strahu spraševal in krčevito, z zadnjimi atomi zdravega razuma, pritiskal na oni gumb poleg tistega, za katerega sem mislil, da je za glasnost. A, ta je hitrost le še pospešil. Mimo sonca sem frčal že s takšno hitrostjo, da me je le malenkost oparilo in še to le po delih, ki niso bili zakriti z pižamo. Naše osončje je bilo kmalu za menoj, že sem bil nekje v sredini one ceste, ki ji pravimo Rimska. Zvezde so se zdele le kot prometni znaki, toda, zdaj sem frčal že s tolikšno hitrostjo, da njihovih imen nisem mogel niti prebrati, kaj še zapomniti . In že sem bil na križišču z neko drugo zvezdno cesto. Le za hip mi je uspelo zmanjšati hitrost, le toliko, da sem z roko lahko nakazal smer, ki se mi je zdela še najbolj prava. Pri zavijanju se je moj masažni stol nevarno nagnil in le s težavo sem znova ulovil ravnotežje. Tu, na ravnem odseku, ki se je vlekel tja daleč, za obzorje, je šlo zopet s strahovito hitrostjo. Ravno tako se mi je zdelo, kot tedaj, ko sem se prvič v življenju peljal s hitrim vlakom – brzi smo mu pravili, le da tokrat mimo mene niso švigali električni drogovi, temveč zvezde. Tu in tam sem švignil mimo katere v tako majhni razdalji, da sem prestrašeno trznil z očesom in se umaknil na skrajni rob stola. Za hip sem se ozrl in tam v daljavi se mi je pokazal zares čudovit prizor. Rimska cesta se je vila tam, globoko pod menoj, vsa osvetljena od tisočerih, mogoče tudi milijonov zvezd. Šele sedaj, od daleč, se je videla vsa njena veličastna razsežnost.
»Morda sem prvi Zemljan, ki gleda Rimsko cesto v celoti, ne le ona dva kratka odseka, vidna tudi z našega planeta!« sem ponosno pomislil, medtem, ko se je predmet mojega občudovanja izgubljal nekje v daljavi in se čez čas spremenil le v ozko, vijugavo črto, nekakšno žarečo spiralo.
»Da me le ne potegne v katero od črnih lukenj,« me je zaskrbelo. »In v temi ne izgubim smeri!«
»Strela!« sem se jezil. Le zakaj nisem prepričal moje Maričke, da prisede na stol, še preden sem pritisnil na oni nesrečni gumb? Sedajle bi mi prišla še kako prav!« sem bil že skoraj prepričan. »Ona bi lahko pazila na smer, jaz bi se lahko medtem mirno posvetil raziskovanju vesolja. Po vrnitvi na zemljo bi lahko onim koštrunom, ki se ukvarjajo z astronomijo, povedal marsikaj zanimivega.«
»Že o velikosti vesolja se strahotno motijo,« sem ugotavljal. »Še sami ne vedo, kako zelo se motijo! Že res – do Marsa in Jupitra gre v resnici počasi, a ko prideš mimo njiju, gre strahovito naglo. Sonce ti da takšen pospešek, da je veselje – kot, da bi te nekdo brcnil v zadnjico!« se mi je porodila primerjava.
Ravno ta, zadnja primerjava me je vrnila za malenkost v realnost. »Kristus,« sem z grozo pomislil. »Kaj pa vrnitev nazaj na Zemljo? Kaj, če mi tudi med vračanjem da sonce podoben pospešek? Odletel bom naravnost mimo Zemlje, na drugi konec Mlečne ceste, ali zaradi prevelike hitrosti zgorel nekje v atmosferi, ali treščil ob gore, ali se potopil v globine oceana in mi bo med vračanjem nazaj, na gladino, zmanjkalo zraka.«
In ker ena skrb rodi še drugo: »Ali je vrnitev sploh možna?«
Mlečna cesta je ostala nekje daleč za menoj. Niti tiste drobne spirale, v kateri se nahaja naša ljuba Zemljica, ni bilo več videti. Toliko križišč zvezdnih cest sem že prefrčal, da bi jih težko že samo preštel, kaj šele zapomnil. Še najbolj v spominu mi je ostalo ono prvo, z Mlečno in ono, ki me je popeljala skozi Magellanove meglice, druga sem prefrčal kar tako, na slepo srečo. Že vnaprej sem vedel: »Če bom tudi pri vrnitvi zavil na vsakem križišču v pravo smer, bom moral imeti res presneto srečo!«
Malo me je tolažilo moje znanje zemljepisa: »Čisto mogoče je, da je tudi vesolje okroglo. In če je v resnici okroglo, se zna zgoditi, da svoje potovanje zaključim tam, na tistem mestu, kjer se je tudi začelo,« se mi je porodila nora ideja. »Da pristanem ravno v naši dnevni sobi! Nekaj podobnega se je zgodilo tudi Magelanu, pa je tudi on plul na slepo srečo! To bi bil še najbolj srečen konec mojega frčanja skozi vesolje, kajneda, Srečko?«
»Bog daj, da bi imel prav!« Sem si zaželel. »Če imaš prav, ti dam za pivo!«
Malo čudno se mi je sicer zdelo: »Kako, da obzorje ni nič ukrivljeno? Če bi bilo vesolje v resnici okroglo, bi zagledal zvezde šele tik preden bi jih srečal. Toda, jaz jih vidim že iz velikanske oddaljenosti, to me najbolj skrbi. Menda ja nimajo prav oni prvi astronomi in sveta katoliška, ki je trdila, da je vesolje ravna ploskev, na koncu katere zija velikanski prepad?«
»Če ima prav ta zadnja, pravzaprav – prva verzija, potem se mi v resnici ne piše nič dobrega,« sem v strahu pomislil. »Ker, če tegale stola nikakor ne bom mogel še pravi čas zaustaviti, bom skupaj z njim zgrmel v globino prepada in nobena vesoljska odprava me ne najde več. Tukajle, v svetlobi zvezd, bi me mogoče že še opazili, toda, kako me naj iščejo v večni temi, to ni jasno niti meni, kar šele nekemu astronavtu, ki se še v domačem ozvezdju ne znajde prav dobro?«
Takole sem razpredal, ko je naenkrat nekaj hudo zaropotalo. Stol se je iznenada, brez, da sem pritisnil kakršenkoli gumb sunkovito ustavil.
»Pa menda ja nisem prišel do kraja? In – kaj je zaropotalo, za božjo voljo? Mar sem padel čez? In zakaj me nič ne boli? Se menda ja nisem ubil? Seveda sem se! Od kod drugod bi drugače izvirala ta nebeška glasba, če ne iz angelskih piščali?«
Nekaj časa sem še mižal – nisem si upal odpreti oči. »Če sem v resnici mrtev, je bolje, da za to izvem čim pozneje,« sem se prepričeval, medtem, ko se je končevala prva nebeška skladba in je božanski glas že napovedoval novo: »Danes praznuje ta in ta rojstni dan, nadvse dragi in predragi mož Srečko. Ob prazniku mu želi … žena Marička in vsi, ki ga nimajo radi!«
»Strela,« sem jezno zarobantil. »Pa pravijo, da se radio Rogla sliši le na domačem dvorišču! Le kako….«
Ne vem točno, kaj sem še mislil dodati, ko mi je nekdo pritisnil na ustnice nekaj sluzavega in mokrega. Z gnusom sem stresel z glavo in zarobantil: »Kaj, za hudiča, me oživljate, takole potolčenega? Pustite me raje umreti, lepo vas prosim! Par svetlobnih let sem prepotoval do tu. Doma me zagotovo ne čaka nič lepega. Žena si je sigurno že poiskala drugega, če ne že celo tretjega, otroci so me že zdavnaj pozabili, vnuki me nikoli niso dobro poznali. Le po kaj se naj vračam, to vas vprašam? Tu v nebesih, ali peklu, kjerkoli že sem, mi dodelite kak miren kotiček in po možnosti kakšno angelinjo varuhinjo, pa sem čez in čez zadovoljen!«
Spet mi je nekdo pritisnil nekaj mokrega, tokrat na čelo, pri čemer je prav neprijetno cmoknilo. Malo noro se mi je zdelo, da me oživljajo s toplimi obkladki, ko so mrzli veliko učinkovitejši, zato sem ponovno stresel z glavo, odprl oči in obenem tudi usta. Toda, še preden sem uspel izreči besede protesta, mi jih je ono sluzavo in mokro, ponovno zaprlo. Sprva sem videl le nekaj košatega. Kot krzno se mi je zdelo, zato sem z grozo pomislil: »Ja, hudiča, menda ja nisem prišel v pasja nebesa? Je imela moja Marička vseeno prav, ko mi je v jezi govorila: »Vse si, le človek nisi!« No, čez čas se je ono sluzavo le odmaknilo od mojih ust, z njim vred se je odmaknilo tudi ono košato – kot, da bi bilo povezano. Takole, gledano skozi veke je bila ona priprava, ki je držala blazinico, na moč podobna človeškemu obrazu in ona griva, ki jo je obdajala je bila tudi nekam čudno podobna lasem. Ko sem ju nekako le povezal v celoto, sem presenečeno ugotovil, da celota pripada nekakšnemu obrazu – človeškemu, tako na prvi pogled. V nejeveri sem zaprl oči, jih spet odprl, si jih najprej pomel in šele nato v strahu pogledal okoli sebe. Takrat sem opazil še več podobnih obrazov in prav vsi so se sklanjali nad mano in mi na lica in usta polagali nekakšne rdečkaste blazinice v obliki človeških ustnic. Nato se je ena od teh blazinic razprla in iz nje so začeli prihajati glasovi. Kot v transu sem jih začel razvrščati v pravilno zaporedje. Ko sem jih končno le razvrstil, sem ugotovil, da takole, pravilno razporejeni, tvorijo besede in da je glas, ki jih izgovarja, skoraj na las podoben glasu moje Maričke, tam doli na zemlji.
»Ti, ti, tepček moj!« so se glasile. »Le, kam te je spet odneslo? Mi tukaj smo se zbrali, da ti voščimo, ti pa enostavno zaspiš!« Blazinica se je spet približevala mojim ustom in med približevanjem so iz nje prihajale besede: »Še enkrat – vse najboljše, zaspane, zaspani! Radijske čestitke si tako prespal!« in takoj nato je spet cmoknilo. Potem se je približalo še eno, drugačne oblike, ponovno cmoknilo in reklo: »Vse najboljše!« in nato še eno in še….več, vsako drugačne oblike, vsako z drugačnim glasom.
»Strela, saj res! Rojstni dan imam!« sem končno le prišel k sebi. Ves omotičen sem stresel z glavo, se ozrl okrog sebe in ugotovil, da je bilo moje razmišljanje, tam, v sredini vesolja, popolnoma pravilno.
»Vesolje je v resnici okroglo,« sem se razveselil. »Pristal sem točno tam, od koder sem odletel. Spet nekaj za one koštrune, ki se ukvarjajo z astronomijo, a kljub sodobnim napravam še niso uspeli raziskati niti lastnega osončja. Toda, ti bodo morali s svojo radovednostjo še malo počakati! Najprej se moram posvetiti moji Marički in onim, ki so mi voščili!«
»Še dobro, da sem se še ravno pravi čas vrnil in mi je pri pristanku izpadel pilot, drugače bi se ne zbudil!« sem zazehal in – se vrgel v objem moje zveste Maričke, pri čemer sem ves srečen zahlipal: »Oh, Marička, ko ne veš, kako sem srečen, da te zopet vidim!«
In ona je, nevajena takšnih izbruhov nežnosti, vsa zmedena zagodrnjala:
»No, no – odkod se ti jemlje. Pol ure se nisva videla, ti se pa vedeš, kot da si ravnokar padel z neba!«
»Aha!« sem se skrivnostno nasmejal. »Morda sem res!«
Mojo vrnitev smo, v sklopu mojega rojstnega dne proslavljali še dolgo v noč. Oni za mizo, jaz na svojem masažnem stolu. Le pilota sem odložil daleč stran iz dosega mojih rok. Bal sem se, da ponovno nehote ne pritisnem na napačen gumb, ker – kdove, kam bi me ponesel drugikrat?
Še neko zgodbo bi vam zaupal. Seveda, le pod pogojem, da ste mi pripravljeni zares pozorno prisluhniti, pridno slediti moji pripovedi in – mi verjeti, seveda! Ono o mojem potovanju skozi vesolje, namreč. Te še gotovo niste slišali, kajneda je niste slišali? Seveda je niste! Ja, ja, mogoče že res, da si jo slišal, ti, tam zadaj – toda ne moje. Moja se je pripetila samo meni in na samo meni verjeten način, ravno zato je tako zanimiva, da boste vedeli! Ne, ne – ni namišljena, brez skrbi. Resda sem nekatere podrobnosti že zdavnaj pozabil, a tudi to, kar je ostalo, je še vedno dovolj, da zapolni vsaj kašen list čiste praznine, brez nuje, da si še kaj namislim.
Zgodba se je začela dogajati, tako, čisto nepričakovano in popolnoma nehoteno. Če bi le slutil, da se bo odvijala v ono smer, pri kateri se je naposled končala, bi njen tok mogoče še poskušal ustaviti. Ja, če bi bil vedež! Toda, ker nisem bil, sem ji pustil, da se je dogajala prav do bridkega konca.
Tok dogajanj je začel teči v dnevni sobi. Malo po tistem, ko mi je hčerka iz Avstrije, pritovorila najnovejši izum s področja lenuharjenja – masažni stol.
»Da boš lažje lenuharil in gledal televizijo!« je rekla. »In ker imaš ravno rojstni dan in ker je bil ravno v akciji,« je še dodala. »In da ti tvoja žena, moja mama, ne bo morala vsake toliko časa popravljati blazine, ker se tebi ne ljubi. Čisti nov je in na elektriko – mimogrede ga lahko spremeniš v ležalnik – še za v posteljo ti ne bo treba vstajati! Tudi zmasira te, če le pritisneš na pravi gumb. Tvojim preležanim udom bo to še posebej v korist, da boš vedel! Kot nalašč za takšne lenuhe, kot si ti, kajneda, ata?«
»Seveda, srček moj!« sem bil vzhičen nad njenim darilom.
Vstal sem iz neudobja kavča in se presedel na hčerkino darilo. Medtem, ko je zet iskal električni podaljšek in vtičnico, sem ravno že uspel ugotoviti, da je zares mehak in udoben. Zadnjica se mi je kar sama potopila v mehkost sedala, hrbet je zaman iskal vzmeti starega kavča in noge so se zastonj tresle, da trčijo ob trda in mrzla tla laminata, kajti zadržala jih je nalašč za take primere narejena, oblazinjena polička. Pravzaprav ne le ena. V resnici sta bili dve – po ena za vsako nogo, kajpada.
Potem, ko je zet končno le našel vtičnico, je sledilo še eno presenečenje. No, ne le eno – no, naj bo – eno je bilo – le iz več dejanj je bilo sestavljeno. Kajti, zet mi je v roko potisnil nekaj pilotu podobnega. Saj veste, katerega pilota mislim? Seveda veste! A se vseeno motite! Ne, ni bil pilot za televizijo! Da ni bil za televizijo, sem prebral že na zetovem obrazu, medtem, ko mi ga je tiščal v roke in mi govoril: »Iberašung!«
Malo v zadregi sem se ozrl k ženi in jo vprašujoče pogledal. Ona obvlada nemščino precej bolje, kot jaz, zato se z zetom tudi bolje razume – skoraj bolje, kot z menoj. Ko ji to razumevanje kdaj tudi oponesem, mi le ponosno zabrusi: »Sem mar jaz kriva, da si je hčerka našla veliko boljšega, kot jaz?«
Tudi to pot, ko mi je zet izročal pilota in besedo, za katero sem jaz mislil, da v nemščini pomeni pilota, ga je takoj razumela. Čisto zardela od ponosa mi jo je takoj prevedla: »Si pa resnično štor – iberašung pomeni vendar – presenečenje!« In jaz sem ji užaljeno vrnil: »Ja, kaj, za hudiča – mar res misliš, da ne vem?«
»Veš, ja, vraga veš – ti še slovensko ne razumeš vedno!« Se je znašala, medtem, ko sem jaz pomotoma pritisnil na gumb, ki bi naj uravnal glasnost. In potem se je začelo. Stol se je začel iznenada tresti in vibrirati in po celem telesu so se mi je razširilo nekaj mravljincem podobnega. V paniki sem začel pritiskati še na ostale gumbe, a to je stanje le še poslabšalo Prevzela me je neka čudna omotica, v glavi se mi je začelo vrteti in pred očmi so se mi začeli pojavljati čudni prizori. Kot da letim skozi vesolje, se mi je zdelo. In res – ko sem se ozrl, sem v strahu ugotovil, da se v resnici oddaljujem od našega kamenčka v vesolju. Sprva počasneje, nato vedno hitreje. Prav tako, kot da sedim v kapsuli vesoljskega vozila, se mi je zdelo. Pospeševanje je moralo biti strahotno. Luna je odfrčala mimo mene z velikansko hitrostjo in moral sem se ozreti, da sem si jo lahko malo bolje ogledal, Venero in Mars, sem videl le kot obris v modrini vesolja in če nebi vsaj približno vedel, kje točno, na kateri vesoljski dolžini in širini, se nahajata, bi niti ne vedel, komu obrisa sploh pripadata. No, Jupiter in Saturn sem imel priliko videti malo bolj razločno, čeprav sta tudi ta dva švignila mimo mene s tolikšno hitrostjo, da nekih posebnih podrobnosti nisem registriral. Mimo Plutona in Neptuna sem švignil, ne, da bi ju zaznal in že sem se s strahovito hitrostjo približeval Soncu. To me je v podzavesti še najbolj skrbelo.
»Kaj, če me opeče?« sem se v strahu spraševal in krčevito, z zadnjimi atomi zdravega razuma, pritiskal na oni gumb poleg tistega, za katerega sem mislil, da je za glasnost. A, ta je hitrost le še pospešil. Mimo sonca sem frčal že s takšno hitrostjo, da me je le malenkost oparilo in še to le po delih, ki niso bili zakriti z pižamo. Naše osončje je bilo kmalu za menoj, že sem bil nekje v sredini one ceste, ki ji pravimo Rimska. Zvezde so se zdele le kot prometni znaki, toda, zdaj sem frčal že s tolikšno hitrostjo, da njihovih imen nisem mogel niti prebrati, kaj še zapomniti . In že sem bil na križišču z neko drugo zvezdno cesto. Le za hip mi je uspelo zmanjšati hitrost, le toliko, da sem z roko lahko nakazal smer, ki se mi je zdela še najbolj prava. Pri zavijanju se je moj masažni stol nevarno nagnil in le s težavo sem znova ulovil ravnotežje. Tu, na ravnem odseku, ki se je vlekel tja daleč, za obzorje, je šlo zopet s strahovito hitrostjo. Ravno tako se mi je zdelo, kot tedaj, ko sem se prvič v življenju peljal s hitrim vlakom – brzi smo mu pravili, le da tokrat mimo mene niso švigali električni drogovi, temveč zvezde. Tu in tam sem švignil mimo katere v tako majhni razdalji, da sem prestrašeno trznil z očesom in se umaknil na skrajni rob stola. Za hip sem se ozrl in tam v daljavi se mi je pokazal zares čudovit prizor. Rimska cesta se je vila tam, globoko pod menoj, vsa osvetljena od tisočerih, mogoče tudi milijonov zvezd. Šele sedaj, od daleč, se je videla vsa njena veličastna razsežnost.
»Morda sem prvi Zemljan, ki gleda Rimsko cesto v celoti, ne le ona dva kratka odseka, vidna tudi z našega planeta!« sem ponosno pomislil, medtem, ko se je predmet mojega občudovanja izgubljal nekje v daljavi in se čez čas spremenil le v ozko, vijugavo črto, nekakšno žarečo spiralo.
»Da me le ne potegne v katero od črnih lukenj,« me je zaskrbelo. »In v temi ne izgubim smeri!«
»Strela!« sem se jezil. Le zakaj nisem prepričal moje Maričke, da prisede na stol, še preden sem pritisnil na oni nesrečni gumb? Sedajle bi mi prišla še kako prav!« sem bil že skoraj prepričan. »Ona bi lahko pazila na smer, jaz bi se lahko medtem mirno posvetil raziskovanju vesolja. Po vrnitvi na zemljo bi lahko onim koštrunom, ki se ukvarjajo z astronomijo, povedal marsikaj zanimivega.«
»Že o velikosti vesolja se strahotno motijo,« sem ugotavljal. »Še sami ne vedo, kako zelo se motijo! Že res – do Marsa in Jupitra gre v resnici počasi, a ko prideš mimo njiju, gre strahovito naglo. Sonce ti da takšen pospešek, da je veselje – kot, da bi te nekdo brcnil v zadnjico!« se mi je porodila primerjava.
Ravno ta, zadnja primerjava me je vrnila za malenkost v realnost. »Kristus,« sem z grozo pomislil. »Kaj pa vrnitev nazaj na Zemljo? Kaj, če mi tudi med vračanjem da sonce podoben pospešek? Odletel bom naravnost mimo Zemlje, na drugi konec Mlečne ceste, ali zaradi prevelike hitrosti zgorel nekje v atmosferi, ali treščil ob gore, ali se potopil v globine oceana in mi bo med vračanjem nazaj, na gladino, zmanjkalo zraka.«
In ker ena skrb rodi še drugo: »Ali je vrnitev sploh možna?«
Mlečna cesta je ostala nekje daleč za menoj. Niti tiste drobne spirale, v kateri se nahaja naša ljuba Zemljica, ni bilo več videti. Toliko križišč zvezdnih cest sem že prefrčal, da bi jih težko že samo preštel, kaj šele zapomnil. Še najbolj v spominu mi je ostalo ono prvo, z Mlečno in ono, ki me je popeljala skozi Magellanove meglice, druga sem prefrčal kar tako, na slepo srečo. Že vnaprej sem vedel: »Če bom tudi pri vrnitvi zavil na vsakem križišču v pravo smer, bom moral imeti res presneto srečo!«
Malo me je tolažilo moje znanje zemljepisa: »Čisto mogoče je, da je tudi vesolje okroglo. In če je v resnici okroglo, se zna zgoditi, da svoje potovanje zaključim tam, na tistem mestu, kjer se je tudi začelo,« se mi je porodila nora ideja. »Da pristanem ravno v naši dnevni sobi! Nekaj podobnega se je zgodilo tudi Magelanu, pa je tudi on plul na slepo srečo! To bi bil še najbolj srečen konec mojega frčanja skozi vesolje, kajneda, Srečko?«
»Bog daj, da bi imel prav!« Sem si zaželel. »Če imaš prav, ti dam za pivo!«
Malo čudno se mi je sicer zdelo: »Kako, da obzorje ni nič ukrivljeno? Če bi bilo vesolje v resnici okroglo, bi zagledal zvezde šele tik preden bi jih srečal. Toda, jaz jih vidim že iz velikanske oddaljenosti, to me najbolj skrbi. Menda ja nimajo prav oni prvi astronomi in sveta katoliška, ki je trdila, da je vesolje ravna ploskev, na koncu katere zija velikanski prepad?«
»Če ima prav ta zadnja, pravzaprav – prva verzija, potem se mi v resnici ne piše nič dobrega,« sem v strahu pomislil. »Ker, če tegale stola nikakor ne bom mogel še pravi čas zaustaviti, bom skupaj z njim zgrmel v globino prepada in nobena vesoljska odprava me ne najde več. Tukajle, v svetlobi zvezd, bi me mogoče že še opazili, toda, kako me naj iščejo v večni temi, to ni jasno niti meni, kar šele nekemu astronavtu, ki se še v domačem ozvezdju ne znajde prav dobro?«
Takole sem razpredal, ko je naenkrat nekaj hudo zaropotalo. Stol se je iznenada, brez, da sem pritisnil kakršenkoli gumb sunkovito ustavil.
»Pa menda ja nisem prišel do kraja? In – kaj je zaropotalo, za božjo voljo? Mar sem padel čez? In zakaj me nič ne boli? Se menda ja nisem ubil? Seveda sem se! Od kod drugod bi drugače izvirala ta nebeška glasba, če ne iz angelskih piščali?«
Nekaj časa sem še mižal – nisem si upal odpreti oči. »Če sem v resnici mrtev, je bolje, da za to izvem čim pozneje,« sem se prepričeval, medtem, ko se je končevala prva nebeška skladba in je božanski glas že napovedoval novo: »Danes praznuje ta in ta rojstni dan, nadvse dragi in predragi mož Srečko. Ob prazniku mu želi … žena Marička in vsi, ki ga nimajo radi!«
»Strela,« sem jezno zarobantil. »Pa pravijo, da se radio Rogla sliši le na domačem dvorišču! Le kako….«
Ne vem točno, kaj sem še mislil dodati, ko mi je nekdo pritisnil na ustnice nekaj sluzavega in mokrega. Z gnusom sem stresel z glavo in zarobantil: »Kaj, za hudiča, me oživljate, takole potolčenega? Pustite me raje umreti, lepo vas prosim! Par svetlobnih let sem prepotoval do tu. Doma me zagotovo ne čaka nič lepega. Žena si je sigurno že poiskala drugega, če ne že celo tretjega, otroci so me že zdavnaj pozabili, vnuki me nikoli niso dobro poznali. Le po kaj se naj vračam, to vas vprašam? Tu v nebesih, ali peklu, kjerkoli že sem, mi dodelite kak miren kotiček in po možnosti kakšno angelinjo varuhinjo, pa sem čez in čez zadovoljen!«
Spet mi je nekdo pritisnil nekaj mokrega, tokrat na čelo, pri čemer je prav neprijetno cmoknilo. Malo noro se mi je zdelo, da me oživljajo s toplimi obkladki, ko so mrzli veliko učinkovitejši, zato sem ponovno stresel z glavo, odprl oči in obenem tudi usta. Toda, še preden sem uspel izreči besede protesta, mi jih je ono sluzavo in mokro, ponovno zaprlo. Sprva sem videl le nekaj košatega. Kot krzno se mi je zdelo, zato sem z grozo pomislil: »Ja, hudiča, menda ja nisem prišel v pasja nebesa? Je imela moja Marička vseeno prav, ko mi je v jezi govorila: »Vse si, le človek nisi!« No, čez čas se je ono sluzavo le odmaknilo od mojih ust, z njim vred se je odmaknilo tudi ono košato – kot, da bi bilo povezano. Takole, gledano skozi veke je bila ona priprava, ki je držala blazinico, na moč podobna človeškemu obrazu in ona griva, ki jo je obdajala je bila tudi nekam čudno podobna lasem. Ko sem ju nekako le povezal v celoto, sem presenečeno ugotovil, da celota pripada nekakšnemu obrazu – človeškemu, tako na prvi pogled. V nejeveri sem zaprl oči, jih spet odprl, si jih najprej pomel in šele nato v strahu pogledal okoli sebe. Takrat sem opazil še več podobnih obrazov in prav vsi so se sklanjali nad mano in mi na lica in usta polagali nekakšne rdečkaste blazinice v obliki človeških ustnic. Nato se je ena od teh blazinic razprla in iz nje so začeli prihajati glasovi. Kot v transu sem jih začel razvrščati v pravilno zaporedje. Ko sem jih končno le razvrstil, sem ugotovil, da takole, pravilno razporejeni, tvorijo besede in da je glas, ki jih izgovarja, skoraj na las podoben glasu moje Maričke, tam doli na zemlji.
»Ti, ti, tepček moj!« so se glasile. »Le, kam te je spet odneslo? Mi tukaj smo se zbrali, da ti voščimo, ti pa enostavno zaspiš!« Blazinica se je spet približevala mojim ustom in med približevanjem so iz nje prihajale besede: »Še enkrat – vse najboljše, zaspane, zaspani! Radijske čestitke si tako prespal!« in takoj nato je spet cmoknilo. Potem se je približalo še eno, drugačne oblike, ponovno cmoknilo in reklo: »Vse najboljše!« in nato še eno in še….več, vsako drugačne oblike, vsako z drugačnim glasom.
»Strela, saj res! Rojstni dan imam!« sem končno le prišel k sebi. Ves omotičen sem stresel z glavo, se ozrl okrog sebe in ugotovil, da je bilo moje razmišljanje, tam, v sredini vesolja, popolnoma pravilno.
»Vesolje je v resnici okroglo,« sem se razveselil. »Pristal sem točno tam, od koder sem odletel. Spet nekaj za one koštrune, ki se ukvarjajo z astronomijo, a kljub sodobnim napravam še niso uspeli raziskati niti lastnega osončja. Toda, ti bodo morali s svojo radovednostjo še malo počakati! Najprej se moram posvetiti moji Marički in onim, ki so mi voščili!«
»Še dobro, da sem se še ravno pravi čas vrnil in mi je pri pristanku izpadel pilot, drugače bi se ne zbudil!« sem zazehal in – se vrgel v objem moje zveste Maričke, pri čemer sem ves srečen zahlipal: »Oh, Marička, ko ne veš, kako sem srečen, da te zopet vidim!«
In ona je, nevajena takšnih izbruhov nežnosti, vsa zmedena zagodrnjala:
»No, no – odkod se ti jemlje. Pol ure se nisva videla, ti se pa vedeš, kot da si ravnokar padel z neba!«
»Aha!« sem se skrivnostno nasmejal. »Morda sem res!«
Mojo vrnitev smo, v sklopu mojega rojstnega dne proslavljali še dolgo v noč. Oni za mizo, jaz na svojem masažnem stolu. Le pilota sem odložil daleč stran iz dosega mojih rok. Bal sem se, da ponovno nehote ne pritisnem na napačen gumb, ker – kdove, kam bi me ponesel drugikrat?
