Pisala so se petdeseta. Na obronkih majhne pohorske vasi, je živel star slikar. Vaški posebnež. Skromna lesena brunarica je bila njegov dom. S skodli krita streha je še komajda kljubovala dolgim zimam in nevihtam. Upal je, da bo klonil prej kot streha, zato o obnovi ni razmišljal. Bil je sam. Ženo mu je vzela bolezen, otrok pa nista imela.
Čeprav je živel dokaj samotno, je bil srečen. Njegov dom je obdajala neokrnjena narava. Bližnji potok mu je pel budnice in uspavanke. Živali so mu bile nadvse ljube. Srnjad iz gozda, ki ga je redno obiskovala, nagajivi detel, ki je ob nepravem času potrkaval na votlo deblo in plaha sova, ki je zaživela šele ponoči. To pa še ni bilo vse. V hiši so mu delale družbo majcene miši. Ni več štel, kateri rod je že to bil. Pomembno je bilo, da ni bil sam. Kadar se ga je lotevalo malodušje, je privlekel izpod postelje star lesen zaboj. V njem je bilo varno spravljeno vso njegovo bogastvo. To so bile stare, že zasušene oljne barve, steklenica razredčila, zapackana lesena paleta in par obrabljenih čopičev. Pravzaprav niso več zaslužili tega imena, saj so bili le še šop razcvetelih svinjskih kocin.
Že od nekdaj je po malem risal. Za dušo in za kratek čas.Vsi so poznali njegove do potankosti izrisane slike na elipsastih deščicah breze. Srebrno-belo lubje je nadomeščalo okvir. Motivi so bili vzeti iz narave: mogočne smreke, viharniki, potoki, živali, cvetje, domačije in še kaj. Slike so krasile njegov dom. Ni bilo več mogoče najti niti za ped golih sten. Zato je svoje stvaritve rad podarjal domačinom, v zahvalo pa dobil kaj za pod zob. Tudi prodal je kdaj kakšno.
Kljub starosti je bil bistrega duha. Redno je prebiral časnik in poslušal radio. Samo eno postajo je ujel, pa še ta je strašno hreščala. Za tiste čase je bila to velika pridobitev, zveza s svetom.
Tako je nekega dne ob koncu poročil ujel obvestilo o natečaju za najbolj izvirno sliko s pristnim, domačim motivom. Nikoli še ni sodeloval pri čem takem, niti priložnosti ni imel. Začel je premlevati in premlevati…V lopi je brž poiskal posušen, gladek kos deske, ki jo je dobil v dar od vaškega mizarja.
Narisal bo sliko in jo poslal! Prav zares! A moral je pohiteti. Da bo slika do roka dovolj suha. Kujavo aprilsko vreme mu je nagajalo. Ni dopustilo, da bi risal v naravi, drugače pa ni znal. Ko je tako zamišljen sedel za mizo in opazoval igro dežnih kapljic na oknu, se mu je posvetilo. Dobil je zamisel.
Hitro je zložil na mizo ves svoj slikarski pribor. Zadišalo je po razredčilu. Desko je najprej prebarval v belo. Za tem pa so pričeli nastajati nežni obrisi veličastnih smrek tam v daljavi, žuborečega potoka v ospredju in spomladanskega cvetja v deževnem jutru. Motiv je bil rahlo zabrisan. Prav tak, kot ga je videl izza lesene mize skozi umazano kuhinjsko okno. Delo ga je popolnoma prevzelo, pozabil je na ves svet. Dan se je že poslavljal in detel je nehal potrkavati, ko je čez lepote narave narisal še okvir okna s polico vred. Tudi na dežne kaplje ni pozabil. Kaplje, ki so nežno drsele po oknu. Vse je bilo tako, kot je videl, tako kot je znal. Sliko je skrbno položil na rdeče zloščena tla v kamrici. Morala se je sušiti. Zadovoljen si je pripravil skromno večerjo. V obtolčenem lavorju se je z zajemalko mrzle vode po mačje umil, še enkrat pokukal sliko in sladko zaspal.
Njegova prva misel zjutraj je bila slika. Bil je zbegan. O svojem delu ni bil več prepričan. Bo slika dovolj dobra za nekaj tako pomembnega, kot je natečaj? Da si ne bo le sramote nakopal. Ker ni bil učen, izobražen slikar.
Bos je stekel v kamrico k svoji sliki.A glej ga zlomka! Nekaj ni bilo v redu, nekaj se je spremenilo. Slika je bila drugačna. Pograbil jo je in odnesel k oknu, k dnevni svetlobi. Saj to ni moglo biti res! Na sliki so bili odtisi nog miške, ki je drobencljala po njej. Nekajkrat sem ter tja po še mokrih, lepljivih nanosih barv.
»Ko bi se le ujela v barve, packa mala mišja!« se je razhudil.
Pa to še ni bilo vse. Slika ji je očitno služila kot pladenj za košček suhega sira, ki ga je privlekla kdo ve od kod. Veselo ga je kotalila in drobila po sliki, mrvice pa so se zalepile na podlago.
Njegove oči so bile prazne, obraz kot maska. Slika je bila uničena in ves trud zaman. Odložil jo je na mizo in bil jezen nase. Miška ni mogla vedet i...
Ko so se prvi jutranji sončni žarki ustavili na sliki, se jim je pridružil tudi slikarjev žalosten pogled. Mešal je kavo ter srepo strmel v prazno. Izpod kredence je prišla miška. Gledala je v slikarja. Kot da se hoče opravičiti. Nenadoma ga je oblila prijetna toplota. Dojel je, da so sledi miške in mrvic prav tam, kamor se podajo – na okenski polici. Počasi je segel proti čopiču na razmetani mizi. Z umirjenimi kretnjami je risal miško. Pozirala mu je. Kot da se mu je želela odkupiti za vse. Zaživela je med stopinjami na okenski polici.
Sliko je še pravi čas odnesel na pošto. Z okorno pisavo je pripisal »MOJ DOMEK« in jo poslal.
Bila je izvirna in nekaj čisto posebnega. Kot je bil poseben slikar. Zmagal je na natečaju. Dobil je nove barvice in še nekaj denarja. Kdo ve, morda je miški kupil svež košček sira, sebi pa boljše čopiče.
Pisala so se petdeseta. Na obronkih majhne pohorske vasi, je živel star slikar. Vaški posebnež. Skromna lesena brunarica je bila njegov dom. S skodli krita streha je še komajda kljubovala dolgim zimam in nevihtam. Upal je, da bo klonil prej kot streha, zato o obnovi ni razmišljal. Bil je sam. Ženo mu je vzela bolezen, otrok pa nista imela.
Čeprav je živel dokaj samotno, je bil srečen. Njegov dom je obdajala neokrnjena narava. Bližnji potok mu je pel budnice in uspavanke. Živali so mu bile nadvse ljube. Srnjad iz gozda, ki ga je redno obiskovala, nagajivi detel, ki je ob nepravem času potrkaval na votlo deblo in plaha sova, ki je zaživela šele ponoči. To pa še ni bilo vse. V hiši so mu delale družbo majcene miši. Ni več štel, kateri rod je že to bil. Pomembno je bilo, da ni bil sam. Kadar se ga je lotevalo malodušje, je privlekel izpod postelje star lesen zaboj. V njem je bilo varno spravljeno vso njegovo bogastvo. To so bile stare, že zasušene oljne barve, steklenica razredčila, zapackana lesena paleta in par obrabljenih čopičev. Pravzaprav niso več zaslužili tega imena, saj so bili le še šop razcvetelih svinjskih kocin.
Že od nekdaj je po malem risal. Za dušo in za kratek čas.Vsi so poznali njegove do potankosti izrisane slike na elipsastih deščicah breze. Srebrno-belo lubje je nadomeščalo okvir. Motivi so bili vzeti iz narave: mogočne smreke, viharniki, potoki, živali, cvetje, domačije in še kaj. Slike so krasile njegov dom. Ni bilo več mogoče najti niti za ped golih sten. Zato je svoje stvaritve rad podarjal domačinom, v zahvalo pa dobil kaj za pod zob. Tudi prodal je kdaj kakšno.
Kljub starosti je bil bistrega duha. Redno je prebiral časnik in poslušal radio. Samo eno postajo je ujel, pa še ta je strašno hreščala. Za tiste čase je bila to velika pridobitev, zveza s svetom.
Tako je nekega dne ob koncu poročil ujel obvestilo o natečaju za najbolj izvirno sliko s pristnim, domačim motivom. Nikoli še ni sodeloval pri čem takem, niti priložnosti ni imel. Začel je premlevati in premlevati…V lopi je brž poiskal posušen, gladek kos deske, ki jo je dobil v dar od vaškega mizarja.
Narisal bo sliko in jo poslal! Prav zares! A moral je pohiteti. Da bo slika do roka dovolj suha. Kujavo aprilsko vreme mu je nagajalo. Ni dopustilo, da bi risal v naravi, drugače pa ni znal. Ko je tako zamišljen sedel za mizo in opazoval igro dežnih kapljic na oknu, se mu je posvetilo. Dobil je zamisel.
Hitro je zložil na mizo ves svoj slikarski pribor. Zadišalo je po razredčilu. Desko je najprej prebarval v belo. Za tem pa so pričeli nastajati nežni obrisi veličastnih smrek tam v daljavi, žuborečega potoka v ospredju in spomladanskega cvetja v deževnem jutru. Motiv je bil rahlo zabrisan. Prav tak, kot ga je videl izza lesene mize skozi umazano kuhinjsko okno. Delo ga je popolnoma prevzelo, pozabil je na ves svet. Dan se je že poslavljal in detel je nehal potrkavati, ko je čez lepote narave narisal še okvir okna s polico vred. Tudi na dežne kaplje ni pozabil. Kaplje, ki so nežno drsele po oknu. Vse je bilo tako, kot je videl, tako kot je znal. Sliko je skrbno položil na rdeče zloščena tla v kamrici. Morala se je sušiti. Zadovoljen si je pripravil skromno večerjo. V obtolčenem lavorju se je z zajemalko mrzle vode po mačje umil, še enkrat pokukal sliko in sladko zaspal.
Njegova prva misel zjutraj je bila slika. Bil je zbegan. O svojem delu ni bil več prepričan. Bo slika dovolj dobra za nekaj tako pomembnega, kot je natečaj? Da si ne bo le sramote nakopal. Ker ni bil učen, izobražen slikar.
Bos je stekel v kamrico k svoji sliki.A glej ga zlomka! Nekaj ni bilo v redu, nekaj se je spremenilo. Slika je bila drugačna. Pograbil jo je in odnesel k oknu, k dnevni svetlobi. Saj to ni moglo biti res! Na sliki so bili odtisi nog miške, ki je drobencljala po njej. Nekajkrat sem ter tja po še mokrih, lepljivih nanosih barv.
»Ko bi se le ujela v barve, packa mala mišja!« se je razhudil.
Pa to še ni bilo vse. Slika ji je očitno služila kot pladenj za košček suhega sira, ki ga je privlekla kdo ve od kod. Veselo ga je kotalila in drobila po sliki, mrvice pa so se zalepile na podlago.
Njegove oči so bile prazne, obraz kot maska. Slika je bila uničena in ves trud zaman. Odložil jo je na mizo in bil jezen nase. Miška ni mogla vedet i...
Ko so se prvi jutranji sončni žarki ustavili na sliki, se jim je pridružil tudi slikarjev žalosten pogled. Mešal je kavo ter srepo strmel v prazno. Izpod kredence je prišla miška. Gledala je v slikarja. Kot da se hoče opravičiti. Nenadoma ga je oblila prijetna toplota. Dojel je, da so sledi miške in mrvic prav tam, kamor se podajo – na okenski polici. Počasi je segel proti čopiču na razmetani mizi. Z umirjenimi kretnjami je risal miško. Pozirala mu je. Kot da se mu je želela odkupiti za vse. Zaživela je med stopinjami na okenski polici.
Sliko je še pravi čas odnesel na pošto. Z okorno pisavo je pripisal »MOJ DOMEK« in jo poslal.
Bila je izvirna in nekaj čisto posebnega. Kot je bil poseben slikar. Zmagal je na natečaju. Dobil je nove barvice in še nekaj denarja. Kdo ve, morda je miški kupil svež košček sira, sebi pa boljše čopiče.
