Na sotočju rek
se igralo dekle.
Njene prsi so se dvigale.
Zaplavala je.
Angeli smo prestrogi sodniki,
odposlani na ta svet.
Vabila me je.
Pena valov naju je odnesla.
NAREDITI NEKAJ LEPEGA ZANJO
Gabrielo grabi krč.
Tolče.
Poskuša pobegniti iz reke.
Odtujiti nedolžno dekle.
Pobrati ločje in veje iz bližnjega drevesa.
Ustvariti negiben vrt,
olistati mrzle veje,
narediti nekaj lepega zanjo.
PRHUTANJE PO TLEH
S krili se pokrije
in je nekaj kar še nikoli ni bilo.
Pesniku se pusti motiti.
Na stranskem tiru
pulim travo.
Zlata teleta me gledajo,
in poskušajo razumeti
moje prhutanje po tleh.
Sova bom. Napuh se napenja.
Na sliki, ki je obvisela v predsobi
se ne prepoznam.
Nezadovoljen se umaknem
na barje
in se leno sprehodim ob reki.
PLAVAVA HRBTNO
Plavava hrbtno.
Enakomerni zamahi poganjajo
vesolja perut,
zlijejo se z belino valov.
Odhajava na odprto morje
Preženeva letalonosilko.
Preženeva popoldan v rajske vrtove,
med cvetoče orhideje skrijeva metulje.
Pred dnevi sva se spoznala.
Nočeva pomisliti na slovo.
Na mrzli tok ,
ki naju znova porine v množico.
VODNI TOK
Po nama drsi vodni tok.
Lepota je večna.
Postavlja naju na piedestal.
V mokro deželo
prihaja meglica
in skoraj do roba napolni gibe
rok in nog.
Dražljiva počivaš na hrbtu
in tvoje prsi me vežejo na obrežje,
na vse spomine, ki sem jih zapustil.
Kako neumen sem bil.
Angeli so naju vodili po svoje.
Vedeli so, da sva zaljubljena
Potrudili so se nimam jim kaj očitati.
HRBTNO PLAVANJE
Plavamo hrbtno.
Na eni strani ti,
na drugi Gabriela.
Občudujem
njene usklajene gibi.
Jaz pa se mučim
skozi življenje.
Množice
na obali
vihtijo plamenice
in vzklikajo
temnopoltemu
maratoncu.
13. julij 2018
NAJINA LJUBEZEN
Plima naju nosi.
Oblika tvojih prsi
je božanska.
Vse je bogu všečno.
Najina ljubezen
je samo najina.
Nadangel jo blagoslavlja.
Potapljava se.
Skupaj sva
v potopljeni barki.
17. julij 2018
VSE JE ŠE TAM
Samo prsi so se dvigale.
Mokra koža se je nastavljala soncu.
Gruča kopalcev se je premetavala v mivki.
Nekakšna igra je bila.
Naju je preverjalo vesolje z večernimi lučmi.
Po desetletjih je mivka še tam.
Vse je mrzlo in zima se trese
na terasi in pije čaj, zavita v topel plašč.
JAVORCA
Vpisana v kulturno dediščino Evrope
Gabriela
je pobrala zadetega
pravljičarja.
Vleče ga
med zdravilce.
Mrtvi sedijo
v šotoru Mihaelovem
na lesenih zabojih
za granate.
Živi jim postavljajo cerkvico.
Sveti duh jih vodi.
AJA BAJA
Aja baja.
Pred spanjem mi pogrejejo
zlato preprogo.
Pred spanjem mi zavrtijo
snežni metež
v polni kletki otrok.
Zaprejo me
v tuj svet.
Zunaj pustijo
radovedne oči,
da shirane odmrejo
in se postavijo v vrsto
za novo pošiljko otrok.
12. julij 2018
ZADNJI DAN
Gabriela podoba
se ne izriše.
Morda se nekoliko pokaže.
Negibno vesolje
praznuje.
Ne vidim svetlobe
zadnjega dne.
Vseeno mi je.
Vse dneve trpim.
Zakaj bi si še zadnji dan
pokrival telo
in preklel
nebeškega klateža.
ROKA
O ljubezni
prebiram.
Bežim od zlate roke,
ki se mi ponuja na vogalu gledališča
in postaja zatočišče,
pahljača neumnim starcem
pred zgodnjo smrtjo.
Roka kot podaljšek palice nekoga.
Stranica postelje.
Slaba pesem
iz staroverskega brezna.
Roka kot roka,
ki ne ve, kaj bi sama s sabo.
Namesto križa bi lahko
kazala znake pogrebcem,
notoričnim otrokom pomešala
podobe vsakdanjika,
izklesala velikega voditelja,
da bi se turisti lahko slikali
ob diktatorju.
19. julij 2018
Iz zbirke Nadangeli na moji poti
NAJRAJE SEM
Najraje sem postovka
ali nadangel Gabriel.
Na sotočju rek
se igralo dekle.
Njene prsi so se dvigale.
Zaplavala je.
Angeli smo prestrogi sodniki,
odposlani na ta svet.
Vabila me je.
Pena valov naju je odnesla.
NAREDITI NEKAJ LEPEGA ZANJO
Gabrielo grabi krč.
Tolče.
Poskuša pobegniti iz reke.
Odtujiti nedolžno dekle.
Pobrati ločje in veje iz bližnjega drevesa.
Ustvariti negiben vrt,
olistati mrzle veje,
narediti nekaj lepega zanjo.
PRHUTANJE PO TLEH
S krili se pokrije
in je nekaj kar še nikoli ni bilo.
Pesniku se pusti motiti.
Na stranskem tiru
pulim travo.
Zlata teleta me gledajo,
in poskušajo razumeti
moje prhutanje po tleh.
Sova bom. Napuh se napenja.
Na sliki, ki je obvisela v predsobi
se ne prepoznam.
Nezadovoljen se umaknem
na barje
in se leno sprehodim ob reki.
PLAVAVA HRBTNO
Plavava hrbtno.
Enakomerni zamahi poganjajo
vesolja perut,
zlijejo se z belino valov.
Odhajava na odprto morje
Preženeva letalonosilko.
Preženeva popoldan v rajske vrtove,
med cvetoče orhideje skrijeva metulje.
Pred dnevi sva se spoznala.
Nočeva pomisliti na slovo.
Na mrzli tok ,
ki naju znova porine v množico.
VODNI TOK
Po nama drsi vodni tok.
Lepota je večna.
Postavlja naju na piedestal.
V mokro deželo
prihaja meglica
in skoraj do roba napolni gibe
rok in nog.
Dražljiva počivaš na hrbtu
in tvoje prsi me vežejo na obrežje,
na vse spomine, ki sem jih zapustil.
Kako neumen sem bil.
Angeli so naju vodili po svoje.
Vedeli so, da sva zaljubljena
Potrudili so se nimam jim kaj očitati.
HRBTNO PLAVANJE
Plavamo hrbtno.
Na eni strani ti,
na drugi Gabriela.
Občudujem
njene usklajene gibi.
Jaz pa se mučim
skozi življenje.
Množice
na obali
vihtijo plamenice
in vzklikajo
temnopoltemu
maratoncu.
13. julij 2018
NAJINA LJUBEZEN
Plima naju nosi.
Oblika tvojih prsi
je božanska.
Vse je bogu všečno.
Najina ljubezen
je samo najina.
Nadangel jo blagoslavlja.
Potapljava se.
Skupaj sva
v potopljeni barki.
17. julij 2018
VSE JE ŠE TAM
Samo prsi so se dvigale.
Mokra koža se je nastavljala soncu.
Gruča kopalcev se je premetavala v mivki.
Nekakšna igra je bila.
Naju je preverjalo vesolje z večernimi lučmi.
Po desetletjih je mivka še tam.
Vse je mrzlo in zima se trese
na terasi in pije čaj, zavita v topel plašč.
JAVORCA
Vpisana v kulturno dediščino Evrope
Gabriela
je pobrala zadetega
pravljičarja.
Vleče ga
med zdravilce.
Mrtvi sedijo
v šotoru Mihaelovem
na lesenih zabojih
za granate.
Živi jim postavljajo cerkvico.
Sveti duh jih vodi.
AJA BAJA
Aja baja.
Pred spanjem mi pogrejejo
zlato preprogo.
Pred spanjem mi zavrtijo
snežni metež
v polni kletki otrok.
Zaprejo me
v tuj svet.
Zunaj pustijo
radovedne oči,
da shirane odmrejo
in se postavijo v vrsto
za novo pošiljko otrok.
12. julij 2018
ZADNJI DAN
Gabriela podoba
se ne izriše.
Morda se nekoliko pokaže.
Negibno vesolje
praznuje.
Ne vidim svetlobe
zadnjega dne.
Vseeno mi je.
Vse dneve trpim.
Zakaj bi si še zadnji dan
pokrival telo
in preklel
nebeškega klateža.
ROKA
O ljubezni
prebiram.
Bežim od zlate roke,
ki se mi ponuja na vogalu gledališča
in postaja zatočišče,
pahljača neumnim starcem
pred zgodnjo smrtjo.
Roka kot podaljšek palice nekoga.
Stranica postelje.
Slaba pesem
iz staroverskega brezna.
Roka kot roka,
ki ne ve, kaj bi sama s sabo.
Namesto križa bi lahko
kazala znake pogrebcem,
notoričnim otrokom pomešala
podobe vsakdanjika,
izklesala velikega voditelja,
da bi se turisti lahko slikali
ob diktatorju.
