V svetlem tonu sive
barve tega dneva,
kapljica sameva
sredi žejne njive.
Od dežjá debele
sivkaste koprene
k nam so pridrsele
čez kamnite stene.
Zdaj nam bodo pele
svoje porogljive
pesmi, ki nad sušo
nosijo nalive
in držijo dušo
v svetlem tonu sive.
Žejna je dolina,
žejne so rastline.
V zraku se sivina,
temna od črnine,
briše iz spomina.
Srebrnina seva
žarke preprosojne,
kosji zbor opeva,
v hvalnici, opojne
barve tega dneva.
In tedaj zapade
ena sama kaplja,
zemlja od naslade
vase jo utaplja,
v shrambo, med zaklade.
A nebo okleva,
bog miri naravo,
čas pa kar mineva,
ko pod suho travo
kapljica sameva.
V vetru se razpreda
kopasta odeja,
medoblačna zmeda
v red se razporeja.
Zlati angel gleda
trate radožive,
v dalji grom odmeva
bliske goljufive,
kapljica sameva
sredi žejne njive.
ŠTIRI PTICE
Štiri ptice so letele,
k zvezdam so se dvigovale,
lepe, močne, modrobele,
do začarane obale.
Prvo je odnesel veter
v zledenele daljne kraje,
kjer je pasel sveti Peter
na oblakih bele zmaje
in spreminjal duše v eter.
Ledenice so se vnele
v modrih sončevih plamenih,
skale so ozelenele,
ko iz bliskavic ognjenih
štiri ptice so letele.
Druga ptica priletela
je nad zlatasto puščavo,
jadrala nad njo in pela,
prebudila je Naravo
in puščava je vzcvetela.
Kaj so štiri ptice znale,
da se je zares zgodilo,
kakor so načrtovale,
ko skoz noč z nadzemsko silo
k zvezdam so se dvigovale?
Tretja ptica je pristala
na pozabljenem planetu,
s pesmijo je luč prižgala
v slavo mrtvemu očetu,
ki ga nikdar ni spoznala.
Na planetu so se vnele
iskre novega življenja,
v travah rože so vzcvetele,
polne sle in hrepenenja,
lepe, močne, modrobele.
A četrta se je mene
z mehkim krilom dotaknila
čez strahove razpršene
in mi dušni mir vrnila,
kot da ni skrbi nobene.
In potem so potovale
štiri ptice čez obzorja
skozi prizmične kristale,
čez bleščeča zvezdna morja
do začarane obale.
MITRAS
Mitras sliši morske vale,
ko poljubljajo peščine,
tihi hrum, kjer ni obale,
in bučanje, ki ne mine.
Večno skriva se v globine,
v magmo, ki ogreva ocean,
časa ni, zato ne mine,
in zato živi samo en dan,
v njem nabira si spomine.
Vidi, kdaj so se prižgale
vse luči, ki sijejo v temô,
in z gladino zaplesale.
Ko pa žarki legajo na dno,
Mitras sliši morske vale.
Znamenje zariše Luna,
kot če vedro mleka bi razlila
v sredo čistega tolmuna
in bi bistro vodo zoblačila.
Gospodarjeva harpuna
iz globin v vesolje šine,
kakor se dogaja pri bogovih.
Preden v Sonce se zarine,
pa se sveti v penah na valovih,
ko poljubljajo peščine.
V svetlem svetu brez svetlobe,
kjer je zlati Mitra gospodar,
kralji vladajo brez zlobe
in za mir porabljajo denar,
kot glasniki nove dobe.
Zvezde so mu sšepetale
formulo tišine, kot signal,
z žarki ga zaznamovale.
On pa je poslušal iz razdalj
tihi hrum, kjer ni obale.
Splaval je iz oceana,
pol vesolja zláto razsvetlíl,
vodo, kot da je prižgana,
pije, kot da bi svetlobo pil,
in njegova koža slana,
zmajeve ima luskine,
v zlatih žarkih Sonca se blešči,
biva v jedru zgodovine,
kjer posluša Luno, ko zveni,
in bučanje, ki ne mine.
JAJCE
Vélika Kokoš je izvalila
prvo jajce belozlâtorjavo
s Petelinom v njem sta zaplodila
širni Kozmos čudežno Naravo
Donald Trump je zidal zid na meji
kakor jez pred podivjano reko
v kraških jamah bi plesali geji
neka dama izgubi obleko
dim se znova vlači nad Pompeji
Magdalena se je poročila
v prvo noč ji zlato jajce sveti
v Afriki se skriva zlata žila
in vse tole pred nešteto leti
Vélika Kokoš je izvalila
pravijo da zlatobeli zajci
iz lupine bodo se zvalili
in iz njih nekoč baje Kitajci
v novo raso naj bi se razvili
se premislili in tik pred zdajci
dobro je imeti v hlevu kravo
piti mleko in živeti skromno
ko Vezuv spet bruha črno lavo
na posestvu pa leži ogromno
prvo jajce belozlâtorjavo
papež me poljublja na preprogi
reče Zemlja neha se vrteti
oj kako smo revni in ubogi
zlasti še pozimi in poleti
sveto jajce se oriše s krogi
kura prostitucija mamila
in pa belozlâtorjavo jajce
v beli sluzi sila rumenila
še predsednika Svetá brez srajce
s Petelinom v njem sta zaplodila
bojda se topijo ledeniki
sicer pa v vesolju vse zmrzuje
krave nam plodijo tuji biki
Janez našo Meto nateguje
prazni upi vedno preveliki
falus falusov dviguje glavo
moje hraste je polil z bencinom
je zakokodakala sanjâvo
ko spočela je pod Petelinom
širni Kozmos čudežno Naravo
O, LUCIFERIJA
O, Lucifêrija, kaj si storila,
ti, ki si ljubljenega zastrupila?!
Zvárila si mu strupeno korenje,
v dolgem trenutku je zgubil življenje.
Rasla je, rasla rastlina strupena,
z dolgimi trni, črnikastim cvetom.
Mimo je tekala rečica lena,
lila je vodo in žarke poetom,
ki so iskali prabožja semena.
Zgoraj na bregu si rožo gojila,
črno korenje je v strugo pognala,
tam se je rečica strupa naužila,
kdor jo je pil, mu je s smrtjo zavdala.
O, Lucifêrija, kaj si storila!?
Ravno tedaj so se pesniki štirje
z dolge poti od izvira vrnili,
s čolnom pripluli so skozi vsemirje,
spodaj ob bregu se utaborili,
da za večerjo bi spekli krompirje.
Tam čisto blizu bila je gomila,
vsa iz žerjavice, ki je še tlela,
dimna zavesa te je ogrnila,
ko pred gomilo si gola sedela,
ti, ki si ljubljenega zastrupila.
Trdno odločena, skrita za skalo,
štiri noči si zaman ga čakala,
da ga je nekaj do reke prignalo,
ta pa, strupena, ga je pokončala,
da je še tvoje srce zajokalo.
Saj te razumem, in tvoje trpljenje,
ko si ob bregu mu jamo skopála
in je gomilo prekrilo žarenje,
ker si na koncu brez upa ostala,
zvárila si mu strupeno korenje.
Zdaj na gomili se peče večerja,
slastni krompirji mamljivo dišijo,
prvi poet te preklinja in zmerja,
trije pa se ti pohotno režijo,
da se počutiš kot ptica brez perja.
Ko so besede prerasle v donenje
in te je rečni tok dobro preplaknil,
pesnike zmagalo je poželenje,
a kdor se te je le rahlo dotaknil,
v dolgem trenutku je zgubil življenje.
LEPE MOJSTRICE
Kaj so lepe mojstrice storile?
V kri so vlile slo in fantazijo,
da mednožja v strasti se zbudijo
in sprostijo rodovitne sile.
Kje je skrita formula napoja,
ki spodbuja željo in pohoto,
ko nasprotna spola se brez boja
v divji strasti združita z lepoto,
skoz magnet orgazemskega spoja?
S čim so občutljivost nam vgradile
med nogé in vsepovsod po koži,
žensko spolovilo okrasile,
da je res podobno rdeči roži?
Kaj so lepe mojstrice storile?
Genialne linije telesa,
magija oči in roženice,
vzdih, ki ga začutijo ušesa,
pod poljubom občutljivo lice,
polne prsi, ritnice, bedresa,
ki se v rokah še močnejša zdijo,
ko prodira trdnost v mehkobo.
V sferi, kjer življenje semenijo,
mojstrice pod avrično svetlobo
v kri so vlile slo in fantazijo.
Jezik, ki okuša vse sokove,
po nabreklih dojkah jih raznaša,
vroča kri, ki pljuska čez bregove,
ko nihče ničesar več ne vpraša,
ker s telesom se še bolj odzove.
Kdo je vbrizgnil snov v to energijo
ravno v tej erotični obliki,
kdo si je izmislil teorijo
o mamljivem vzburjanju z dotiki,
da mednožja v strasti se zbudijo?
S čim ta magnetizem nas privlači,
da se moški s penisom zarine,
da izkoplje, se izvrta, stlači
v črno luknjo, vse do dna globine,
kakor cesar v sončevi palači?
S čim so maternico dopolnile
ženski lepe mojstrice življenja,
da potomke bi lahko rodile,
da spočenjajo iz hrepenenja
in sprostijo rodovitne sile?
JAZ SEM DREVO
Jaz sem drevo, veja na njem,
iz korenin rastem v nebo,
skozme gre vse, kar je bilo,
iz novih vej v večnost se vzpnem.
Bil je moj ded, dedek njegov,
daleč nazaj, v deblu pri tleh.
V zemlji je več polnih grobov,
kot je sinov v mojih laseh,
listov in vej v krošnji vekov.
Predniki so, od koder grem,
vzeli slovo s tega sveta,
včasih jih spet v sebi uzrem.
V deblu živé, v masi lesa,
jaz sem drevo, veja na njem.
Rastem navzdol, rastem navzgor,
z vejami v zrak, vraščam se v tla,
z vnukom nad svet, z dedom v predor,
kjer se spomin v tèmi konča.
Pred novim dnem, kot za premor,
na meni ptič poje lepo,
ko lesením, sam sredi vej,
čas gre v zavest, vzame le njo,
jaz pa skoz čas, še kar naprej,
iz korenin rastem v nebo.
Ves sem odet v lubje miru,
z vetrom samo zašelestim …
Mrtvi ljudje so brez strahu,
z njimi se v smrt več ne bojim,
vraščeni v snov, vedno so tu.
Skoznje gre kri v moje telo,
v deblo gre sok, do zadnjih vej,
kjer bom spoznal vse, kar še bo,
dokler šumim v deželi tej,
skozme gre vse, kar je bilo.
Najbrž je hrast osemenil
vzburjeno prst in je do skal
splet korenin v dno zasadíl,
prvi praded seme je dal,
zame je kri iz zemlje pil
in za moj rod, ki ga spočnem,
celega v snu podoživim,
potomcem vse veje razprem
in skozi kri z njimi brstim,
iz novih vej v večnost se vzpnem.
DEŽ
V svetlem tonu sive
barve tega dneva,
kapljica sameva
sredi žejne njive.
Od dežjá debele
sivkaste koprene
k nam so pridrsele
čez kamnite stene.
Zdaj nam bodo pele
svoje porogljive
pesmi, ki nad sušo
nosijo nalive
in držijo dušo
v svetlem tonu sive.
Žejna je dolina,
žejne so rastline.
V zraku se sivina,
temna od črnine,
briše iz spomina.
Srebrnina seva
žarke preprosojne,
kosji zbor opeva,
v hvalnici, opojne
barve tega dneva.
In tedaj zapade
ena sama kaplja,
zemlja od naslade
vase jo utaplja,
v shrambo, med zaklade.
A nebo okleva,
bog miri naravo,
čas pa kar mineva,
ko pod suho travo
kapljica sameva.
V vetru se razpreda
kopasta odeja,
medoblačna zmeda
v red se razporeja.
Zlati angel gleda
trate radožive,
v dalji grom odmeva
bliske goljufive,
kapljica sameva
sredi žejne njive.
ŠTIRI PTICE
Štiri ptice so letele,
k zvezdam so se dvigovale,
lepe, močne, modrobele,
do začarane obale.
Prvo je odnesel veter
v zledenele daljne kraje,
kjer je pasel sveti Peter
na oblakih bele zmaje
in spreminjal duše v eter.
Ledenice so se vnele
v modrih sončevih plamenih,
skale so ozelenele,
ko iz bliskavic ognjenih
štiri ptice so letele.
Druga ptica priletela
je nad zlatasto puščavo,
jadrala nad njo in pela,
prebudila je Naravo
in puščava je vzcvetela.
Kaj so štiri ptice znale,
da se je zares zgodilo,
kakor so načrtovale,
ko skoz noč z nadzemsko silo
k zvezdam so se dvigovale?
Tretja ptica je pristala
na pozabljenem planetu,
s pesmijo je luč prižgala
v slavo mrtvemu očetu,
ki ga nikdar ni spoznala.
Na planetu so se vnele
iskre novega življenja,
v travah rože so vzcvetele,
polne sle in hrepenenja,
lepe, močne, modrobele.
A četrta se je mene
z mehkim krilom dotaknila
čez strahove razpršene
in mi dušni mir vrnila,
kot da ni skrbi nobene.
In potem so potovale
štiri ptice čez obzorja
skozi prizmične kristale,
čez bleščeča zvezdna morja
do začarane obale.
MITRAS
Mitras sliši morske vale,
ko poljubljajo peščine,
tihi hrum, kjer ni obale,
in bučanje, ki ne mine.
Večno skriva se v globine,
v magmo, ki ogreva ocean,
časa ni, zato ne mine,
in zato živi samo en dan,
v njem nabira si spomine.
Vidi, kdaj so se prižgale
vse luči, ki sijejo v temô,
in z gladino zaplesale.
Ko pa žarki legajo na dno,
Mitras sliši morske vale.
Znamenje zariše Luna,
kot če vedro mleka bi razlila
v sredo čistega tolmuna
in bi bistro vodo zoblačila.
Gospodarjeva harpuna
iz globin v vesolje šine,
kakor se dogaja pri bogovih.
Preden v Sonce se zarine,
pa se sveti v penah na valovih,
ko poljubljajo peščine.
V svetlem svetu brez svetlobe,
kjer je zlati Mitra gospodar,
kralji vladajo brez zlobe
in za mir porabljajo denar,
kot glasniki nove dobe.
Zvezde so mu sšepetale
formulo tišine, kot signal,
z žarki ga zaznamovale.
On pa je poslušal iz razdalj
tihi hrum, kjer ni obale.
Splaval je iz oceana,
pol vesolja zláto razsvetlíl,
vodo, kot da je prižgana,
pije, kot da bi svetlobo pil,
in njegova koža slana,
zmajeve ima luskine,
v zlatih žarkih Sonca se blešči,
biva v jedru zgodovine,
kjer posluša Luno, ko zveni,
in bučanje, ki ne mine.
JAJCE
Vélika Kokoš je izvalila
prvo jajce belozlâtorjavo
s Petelinom v njem sta zaplodila
širni Kozmos čudežno Naravo
Donald Trump je zidal zid na meji
kakor jez pred podivjano reko
v kraških jamah bi plesali geji
neka dama izgubi obleko
dim se znova vlači nad Pompeji
Magdalena se je poročila
v prvo noč ji zlato jajce sveti
v Afriki se skriva zlata žila
in vse tole pred nešteto leti
Vélika Kokoš je izvalila
pravijo da zlatobeli zajci
iz lupine bodo se zvalili
in iz njih nekoč baje Kitajci
v novo raso naj bi se razvili
se premislili in tik pred zdajci
dobro je imeti v hlevu kravo
piti mleko in živeti skromno
ko Vezuv spet bruha črno lavo
na posestvu pa leži ogromno
prvo jajce belozlâtorjavo
papež me poljublja na preprogi
reče Zemlja neha se vrteti
oj kako smo revni in ubogi
zlasti še pozimi in poleti
sveto jajce se oriše s krogi
kura prostitucija mamila
in pa belozlâtorjavo jajce
v beli sluzi sila rumenila
še predsednika Svetá brez srajce
s Petelinom v njem sta zaplodila
bojda se topijo ledeniki
sicer pa v vesolju vse zmrzuje
krave nam plodijo tuji biki
Janez našo Meto nateguje
prazni upi vedno preveliki
falus falusov dviguje glavo
moje hraste je polil z bencinom
je zakokodakala sanjâvo
ko spočela je pod Petelinom
širni Kozmos čudežno Naravo
O, LUCIFERIJA
O, Lucifêrija, kaj si storila,
ti, ki si ljubljenega zastrupila?!
Zvárila si mu strupeno korenje,
v dolgem trenutku je zgubil življenje.
Rasla je, rasla rastlina strupena,
z dolgimi trni, črnikastim cvetom.
Mimo je tekala rečica lena,
lila je vodo in žarke poetom,
ki so iskali prabožja semena.
Zgoraj na bregu si rožo gojila,
črno korenje je v strugo pognala,
tam se je rečica strupa naužila,
kdor jo je pil, mu je s smrtjo zavdala.
O, Lucifêrija, kaj si storila!?
Ravno tedaj so se pesniki štirje
z dolge poti od izvira vrnili,
s čolnom pripluli so skozi vsemirje,
spodaj ob bregu se utaborili,
da za večerjo bi spekli krompirje.
Tam čisto blizu bila je gomila,
vsa iz žerjavice, ki je še tlela,
dimna zavesa te je ogrnila,
ko pred gomilo si gola sedela,
ti, ki si ljubljenega zastrupila.
Trdno odločena, skrita za skalo,
štiri noči si zaman ga čakala,
da ga je nekaj do reke prignalo,
ta pa, strupena, ga je pokončala,
da je še tvoje srce zajokalo.
Saj te razumem, in tvoje trpljenje,
ko si ob bregu mu jamo skopála
in je gomilo prekrilo žarenje,
ker si na koncu brez upa ostala,
zvárila si mu strupeno korenje.
Zdaj na gomili se peče večerja,
slastni krompirji mamljivo dišijo,
prvi poet te preklinja in zmerja,
trije pa se ti pohotno režijo,
da se počutiš kot ptica brez perja.
Ko so besede prerasle v donenje
in te je rečni tok dobro preplaknil,
pesnike zmagalo je poželenje,
a kdor se te je le rahlo dotaknil,
v dolgem trenutku je zgubil življenje.
LEPE MOJSTRICE
Kaj so lepe mojstrice storile?
V kri so vlile slo in fantazijo,
da mednožja v strasti se zbudijo
in sprostijo rodovitne sile.
Kje je skrita formula napoja,
ki spodbuja željo in pohoto,
ko nasprotna spola se brez boja
v divji strasti združita z lepoto,
skoz magnet orgazemskega spoja?
S čim so občutljivost nam vgradile
med nogé in vsepovsod po koži,
žensko spolovilo okrasile,
da je res podobno rdeči roži?
Kaj so lepe mojstrice storile?
Genialne linije telesa,
magija oči in roženice,
vzdih, ki ga začutijo ušesa,
pod poljubom občutljivo lice,
polne prsi, ritnice, bedresa,
ki se v rokah še močnejša zdijo,
ko prodira trdnost v mehkobo.
V sferi, kjer življenje semenijo,
mojstrice pod avrično svetlobo
v kri so vlile slo in fantazijo.
Jezik, ki okuša vse sokove,
po nabreklih dojkah jih raznaša,
vroča kri, ki pljuska čez bregove,
ko nihče ničesar več ne vpraša,
ker s telesom se še bolj odzove.
Kdo je vbrizgnil snov v to energijo
ravno v tej erotični obliki,
kdo si je izmislil teorijo
o mamljivem vzburjanju z dotiki,
da mednožja v strasti se zbudijo?
S čim ta magnetizem nas privlači,
da se moški s penisom zarine,
da izkoplje, se izvrta, stlači
v črno luknjo, vse do dna globine,
kakor cesar v sončevi palači?
S čim so maternico dopolnile
ženski lepe mojstrice življenja,
da potomke bi lahko rodile,
da spočenjajo iz hrepenenja
in sprostijo rodovitne sile?
JAZ SEM DREVO
Jaz sem drevo, veja na njem,
iz korenin rastem v nebo,
skozme gre vse, kar je bilo,
iz novih vej v večnost se vzpnem.
Bil je moj ded, dedek njegov,
daleč nazaj, v deblu pri tleh.
V zemlji je več polnih grobov,
kot je sinov v mojih laseh,
listov in vej v krošnji vekov.
Predniki so, od koder grem,
vzeli slovo s tega sveta,
včasih jih spet v sebi uzrem.
V deblu živé, v masi lesa,
jaz sem drevo, veja na njem.
Rastem navzdol, rastem navzgor,
z vejami v zrak, vraščam se v tla,
z vnukom nad svet, z dedom v predor,
kjer se spomin v tèmi konča.
Pred novim dnem, kot za premor,
na meni ptič poje lepo,
ko lesením, sam sredi vej,
čas gre v zavest, vzame le njo,
jaz pa skoz čas, še kar naprej,
iz korenin rastem v nebo.
Ves sem odet v lubje miru,
z vetrom samo zašelestim …
Mrtvi ljudje so brez strahu,
z njimi se v smrt več ne bojim,
vraščeni v snov, vedno so tu.
Skoznje gre kri v moje telo,
v deblo gre sok, do zadnjih vej,
kjer bom spoznal vse, kar še bo,
dokler šumim v deželi tej,
skozme gre vse, kar je bilo.
Najbrž je hrast osemenil
vzburjeno prst in je do skal
splet korenin v dno zasadíl,
prvi praded seme je dal,
zame je kri iz zemlje pil
in za moj rod, ki ga spočnem,
celega v snu podoživim,
potomcem vse veje razprem
in skozi kri z njimi brstim,
iz novih vej v večnost se vzpnem.
