»Ne verjamem, da se je svet kar tako enostavno razbil na koščke in da se nič več ne da narediti. Verjamem, da se vsi ti koščki, ki so vsebovani v svetu, zdaj lahko uporabijo za nekaj: lahko kažejo drug na drugega in ustvarjajo lokalne pomene, oblike in vsebine.«
* * *
Noč je ponovno tukaj.
Nekdo me je zaklenil v kontrolni stolp, ključe pa
vrgel stran. Besede prosijo dovoljenje za pristanek.
Vstopite.
Verjamem v konspiracijo besed, sintaksi
za hrbtom.
Mora se nadaljevati.
Z vso močjo. Upati, da bo že kako šlo. Čeprav
nimamo
kam oditi. Pisati, kot večerna svetloba, ki razceplja
brezna
v vse barve. Spekter od vijolične do fosforescentne
zelene.
Svetloba pada na besede, ki tu stojijo. Hodim
z nevidnim psom v hrib in pišem pesem.
* * *
Tla pravijo: Živijo, stopala.
Hodimo in se kličemo: kontrapunkt, točka poka, točka
topljenja.
Čas končuje svoj program, teče, hodi, stoji
mirno:
V svoji ednini, telo pada naprej, ker je vse
poševno, vse
je slepo zaupanje tlom, zaupanje vate
hodim nazaj, korak
za korakom, sedem na školjko v kopalnici mojega deda,
tla iz rumenih
rjavih in modrih pravokotnih ploščic, eden izmed
načinov
da se zabrazdi z razpotegnjenimi brazdami glinenega
materiala,
in da se v mislih, tu na školjki, ploščice osvobodijo
z izsekom
in se položijo nazaj
na tla, v nove vzorce,
v dosti večji meri zadovoljive vzorce, na
začetku so bili
VZORci,
rumeno, rjavo in modro čutenje pod stopali,
slučajne formulacije, prihajanje k figuraciji, tu in tam
sled
cveta s cvetno krono, obraz, ščurek, nož
ali šraufciger bi to lahko opravila,
da jih polomita na svobodo, ploščice, pa je nemogoče,
stopala
morajo
akceptirati vsako vrsto tal, vse hodne površine.
Stikamo za kraji, od katerih bi lahko
krenili.
Tla so izhodiščna točka.
Kraj je stalno bivališče
tistega, ki hodi. Slutenje kraja. Ta kraj:
Mi.
Izpihujemo zrak iz kraja, kot iz igrače na
napihovanje,
in ga jemljemo s seboj.
(Iz zbirke En korak v pravi smeri, Borgen, 2005)
* * *
Po.
Kreniti.
Kreniti nazaj po sledeh lastnih stopal.
Korak: Ime. Koraki: gibljiva imena.
Vprašaš me, če želim, da se sprehodiva,
in vprašanje
se razveje po krajini.
Krajina na nas preizkuša svoj glas,
poskuša izgovoriti naša imena tujcev,
toda niti mi nismo v stanju, da
jih formuliramo. Kaj bi rad vedel?
Pravi: »Ne bojte se, ostanite tu.«
Mi pravimo: »Smo že tu.«
Veje jablan cvetijo popolnoma jasno
In nas učijo, da gledamo z besedami.
(Iz zbirke Vinci, pozneje, Borgen 2002)
* * *
Močno razsvetljen trajekt izven kontrole
preorava pejsaž.
Nisem vedel, da je bil zasidran
v hiši, toda novoletni večer je,
in gostje so presekali vse vezi.
Spusti! Mi smo begunci,
visimo na boku
ladje slučajnosti. Nadaljuj,
ker nič drugega razen pesmi
in zmedenih dni nimamo, da bi nastavili
na pot zla in ogabe.
Rečem: Ljubim vsak opojni utrip
tvojega srca. Ti rečeš: to je kot da sem jaz –
ti. Ampak ne se ustrašit.
To si seveda – ti, in pesem stoji
in hrešči kot stari tranzistor,
notri, v kaosu popolne teme.
* * *
Hiša. Sonce.
Drevo. Nasmeh.
Luna. Stol.
Tvoji lasje, dolgi.
Obraz divjakinje.
Tvojih deset tisoč voltov,
z elektrode
tvojega jezika.
Tvoje roke, tvoji
topli joški.
Lahkost,
ki
verjetno ima astronomske
posledice.
Pazi, saj ti
lahko
zamaješ mesta,
povzročiš trk
galaksij,
s tem svojim smehom.
Čutim
pomanjkanje
odpora zraka,
in vendar
se pričakuje,
da vladam,
tudi
z najmanjšimi besedami:
Hiša. Sonce.
Drevo. Nasmeh.
Luna. Stol.
ODŠTEVANJE
Ob Michelangelovi Pieta
(Pieta di Rondanini, Milano)
Notri v skali že obstaja skulptura že
tudi v tej, še ena
in še ena
in kje naj se ustavim
ker je edino še dvom ostal
besede ležijo
v mojem nalivnem peresu
to je dober očutek
dotakniti se dna
v tem morju besed
ampak ti mi šepetaš
da nihče ne uspe končati
tistega s čemer se je ukvarjal
in da je ljubezen ena sama
neizživeta želja po nadaljevanju
dvigaš me
pustiš da padem
morda je prav smrt
ta ki jo poskušaš zagnati
morda obstaja to kar iščem
v belem marmornem monolitu
ki lebdi kot ustavljen strah
sredi samomorilskega skoka
hrumno tiho zdaj
znenada nič
moja roka ki spi
zunaj mojega telesa
morda kot tema ovita
pod ulično svetilko
ali nekaj drugega
pa dosti bolj kompliciranega
npr. moj oče pri napadu epilepsije
kaj je tisto kar on vidi ko se mu oči
belo izbuljijo navzven
poskušam ga ponovno dvigniti
lepljiv od mraka
kako more biti težko telo
ko se preobrazi
v nenavadno
mehko skalo
ali pa je to
moja mala bela mama
kam je prišla
da me zadavi
kjer ni skoraj ničesar več
en dvoglavi angel
kjer vse razkraja
s svojim
pogledom navznoter
dvoje ljudi
v čudnem
edinstvu
breg
ki poskuša
hoditi
(Iz zbirke Vinci, pozneje, Borgen 2002)
(po srbsko-hrvaškem prevodu Aleksandra Šajina v slovenščino prevedel Željko Perović)
»Ne verjamem, da se je svet kar tako enostavno razbil na koščke in da se nič več ne da narediti. Verjamem, da se vsi ti koščki, ki so vsebovani v svetu, zdaj lahko uporabijo za nekaj: lahko kažejo drug na drugega in ustvarjajo lokalne pomene, oblike in vsebine.«
* * *
Noč je ponovno tukaj.
Nekdo me je zaklenil v kontrolni stolp, ključe pa
vrgel stran. Besede prosijo dovoljenje za pristanek.
Vstopite.
Verjamem v konspiracijo besed, sintaksi
za hrbtom.
Mora se nadaljevati.
Z vso močjo. Upati, da bo že kako šlo. Čeprav
nimamo
kam oditi. Pisati, kot večerna svetloba, ki razceplja
brezna
v vse barve. Spekter od vijolične do fosforescentne
zelene.
Svetloba pada na besede, ki tu stojijo. Hodim
z nevidnim psom v hrib in pišem pesem.
* * *
Tla pravijo: Živijo, stopala.
Hodimo in se kličemo: kontrapunkt, točka poka, točka
topljenja.
Čas končuje svoj program, teče, hodi, stoji
mirno:
V svoji ednini, telo pada naprej, ker je vse
poševno, vse
je slepo zaupanje tlom, zaupanje vate
hodim nazaj, korak
za korakom, sedem na školjko v kopalnici mojega deda,
tla iz rumenih
rjavih in modrih pravokotnih ploščic, eden izmed
načinov
da se zabrazdi z razpotegnjenimi brazdami glinenega
materiala,
in da se v mislih, tu na školjki, ploščice osvobodijo
z izsekom
in se položijo nazaj
na tla, v nove vzorce,
v dosti večji meri zadovoljive vzorce, na
začetku so bili
VZORci,
rumeno, rjavo in modro čutenje pod stopali,
slučajne formulacije, prihajanje k figuraciji, tu in tam
sled
cveta s cvetno krono, obraz, ščurek, nož
ali šraufciger bi to lahko opravila,
da jih polomita na svobodo, ploščice, pa je nemogoče,
stopala
morajo
akceptirati vsako vrsto tal, vse hodne površine.
Stikamo za kraji, od katerih bi lahko
krenili.
Tla so izhodiščna točka.
Kraj je stalno bivališče
tistega, ki hodi. Slutenje kraja. Ta kraj:
Mi.
Izpihujemo zrak iz kraja, kot iz igrače na
napihovanje,
in ga jemljemo s seboj.
(Iz zbirke En korak v pravi smeri, Borgen, 2005)
* * *
Po.
Kreniti.
Kreniti nazaj po sledeh lastnih stopal.
Korak: Ime. Koraki: gibljiva imena.
Vprašaš me, če želim, da se sprehodiva,
in vprašanje
se razveje po krajini.
Krajina na nas preizkuša svoj glas,
poskuša izgovoriti naša imena tujcev,
toda niti mi nismo v stanju, da
jih formuliramo. Kaj bi rad vedel?
Pravi: »Ne bojte se, ostanite tu.«
Mi pravimo: »Smo že tu.«
Veje jablan cvetijo popolnoma jasno
In nas učijo, da gledamo z besedami.
(Iz zbirke Vinci, pozneje, Borgen 2002)
* * *
Močno razsvetljen trajekt izven kontrole
preorava pejsaž.
Nisem vedel, da je bil zasidran
v hiši, toda novoletni večer je,
in gostje so presekali vse vezi.
Spusti! Mi smo begunci,
visimo na boku
ladje slučajnosti. Nadaljuj,
ker nič drugega razen pesmi
in zmedenih dni nimamo, da bi nastavili
na pot zla in ogabe.
Rečem: Ljubim vsak opojni utrip
tvojega srca. Ti rečeš: to je kot da sem jaz –
ti. Ampak ne se ustrašit.
To si seveda – ti, in pesem stoji
in hrešči kot stari tranzistor,
notri, v kaosu popolne teme.
* * *
Hiša. Sonce.
Drevo. Nasmeh.
Luna. Stol.
Tvoji lasje, dolgi.
Obraz divjakinje.
Tvojih deset tisoč voltov,
z elektrode
tvojega jezika.
Tvoje roke, tvoji
topli joški.
Lahkost,
ki
verjetno ima astronomske
posledice.
Pazi, saj ti
lahko
zamaješ mesta,
povzročiš trk
galaksij,
s tem svojim smehom.
Čutim
pomanjkanje
odpora zraka,
in vendar
se pričakuje,
da vladam,
tudi
z najmanjšimi besedami:
Hiša. Sonce.
Drevo. Nasmeh.
Luna. Stol.
ODŠTEVANJE
Ob Michelangelovi Pieta
(Pieta di Rondanini, Milano)
Notri v skali že obstaja skulptura že
tudi v tej, še ena
in še ena
in kje naj se ustavim
ker je edino še dvom ostal
besede ležijo
v mojem nalivnem peresu
to je dober očutek
dotakniti se dna
v tem morju besed
ampak ti mi šepetaš
da nihče ne uspe končati
tistega s čemer se je ukvarjal
in da je ljubezen ena sama
neizživeta želja po nadaljevanju
dvigaš me
pustiš da padem
morda je prav smrt
ta ki jo poskušaš zagnati
morda obstaja to kar iščem
v belem marmornem monolitu
ki lebdi kot ustavljen strah
sredi samomorilskega skoka
hrumno tiho zdaj
znenada nič
moja roka ki spi
zunaj mojega telesa
morda kot tema ovita
pod ulično svetilko
ali nekaj drugega
pa dosti bolj kompliciranega
npr. moj oče pri napadu epilepsije
kaj je tisto kar on vidi ko se mu oči
belo izbuljijo navzven
poskušam ga ponovno dvigniti
lepljiv od mraka
kako more biti težko telo
ko se preobrazi
v nenavadno
mehko skalo
ali pa je to
moja mala bela mama
kam je prišla
da me zadavi
kjer ni skoraj ničesar več
en dvoglavi angel
kjer vse razkraja
s svojim
pogledom navznoter
dvoje ljudi
v čudnem
edinstvu
breg
ki poskuša
hoditi
(Iz zbirke Vinci, pozneje, Borgen 2002)
(po srbsko-hrvaškem prevodu Aleksandra Šajina v slovenščino prevedel Željko Perović)
