Spis, ki je pred tabo, je namenjen tebi, o duša. Tebi, ki tavaš v tem svetu in iščeš svojo srčno izpolnitev. Tebi, ki tako pogosto prodajaš sebe, da bi prejela tisto, brez česar ni veselja, niti resničnega življenja ...
Ali si že našla? Še ne?!
In kaj predvidevaš, da moraš še storiti sedaj, da bi končno lahko prejela tako goreče iskano srčno izpolnitev v ljubezni?
Kakšni glasovi se vse dvigajo v tebi?
Ali si to res ti?
Živi tvoja predstava o ljubezni na pravem temelju?
Ali res misliš, da se je za ljubezen potrebno truditi, da bi jo lahko prejela?
Obstaja le en izvir življenja, en izvir modrosti in en izvir sreče. Čeprav on nima korenin v tem svetu, ga lahko najdeš le tukaj. Celo več. Ti, o duša, si poklicana k temu, da odkriješ ta zasuti izvir, ga očistiš ter iz njega ponovno piješ vodo življenja. Samo tako boš ponovno našla svoj mir in srčno izpolnitev.
Nesmrtna si, a se povezuješ z minljivimi stvarmi, ki te hvalijo, ko te potrebujejo in prezirajo, ko jim nisi več potrebna. Tvoj dom je v nekem drugem svetu in tam te čaka on, ki ti bo podaril krono življenja, brž ko prineseš biser, po katerega si se pred mnogo časa nazaj, napotila iskati v ta svet ...
A si pozabila na svojo nalogo in se izgubila ...
Našla si res mnoge obljube in velika pričakovanja, a bisera morda še ne ...
Kje iščeš svoj zaklad? Ali še ne veš, da je vsa pojavnost tega sveta le zrcalna podoba nekega drugega, višjega sveta, ki je mnogo bolj resničen od hladne materije in ga čas nikoli ne priganja? Bratje in sestre, ki si jih zapustila ob svojem odhodu, ti dan na dan pošiljajo klic, da bi se spomnila na svojo nalogo. Ti pa misliš, da moraš ta glas v sebi zadušiti in nadomestiti s kakšnim drugim, bolj prijetnim. A takšno početje je le vzrok tvojega trpljenja ...
Danes so se zate ponovno odprla vrata v tvojo domovino. Ali vidiš to svetlo pot? Boš končno vstopila? Ne čakaj na jutri, saj ta nikoli ne pride, pravi trenutek je vedno le sedaj.
Biser, ki ga iščeš, je ta pot. Začenja se v tebi, njen konec pa se dviga visoko iznad vseh omejitev in predstav.
Ljubezen te svetlobe te ne bo nikoli zapustila.
Dan na dan te čaka z nedoumljivo potrpežljivostjo ...
Svetilka pred tvojimi nogami je prižgana.
Ali boš sedaj hodila v njeni svetlobi? Izbira je tvoja ...
A ne prisluhni vsakemu glasu ...
Ko boš stopila en korak naprej, se ti bo razjasnil tudi naslednji. Prej nikoli.
Življenje te vabi, ljubezen te kliče ...
Boš odgovorila?
HČI NEBA
Prav lepi so bili časi, ko je še živela sreča.
Njeno ime je bilo nekaj prav posebnega ...
Kot princeska je vsak dan spokojno počivala v očetovem naročju ...
Njeno življenje je potekalo v miru in harmoniji, dokler si ni nekega dne, kar iznenada, zaželela spoznati meje svoje veličine. Oče se ji je nasmehnil in dejal:
»Draga moja, ti nimaš nobenih meja, saj si vendar moja hči!«
Princeska pa je vztrajala pri svojem. Na vsak način je hotela vedeti, do kod seže njena veličina. Oče se je zamislil in po premisleku dejal:
»Ne morem ti povedati kaj si in še manj kaj o tvoji veličini. Toda ker vztra-jaš in si moja edina hči, ti lahko pomagam le tako, da spoznaš samo - kaj nisi.«
»Čudovito!« je veselo vzkliknila mala princeska, »ti si najboljši očka, kar jih poznam!«
»No, le počasi, morda ne boš vedno tako mislila ...«
»Tak, povej že enkrat, komaj čakam ...,« je bila nestrpna princeska.
»Le ena pot je, in sicer: Karkoli si boš od sedaj naprej zaželela, bo v tebi rodilo spoznanje – kaj v resnici nisi. A v tebi se bo pojavil tudi nemir, ki bo trajal tako dolgo, dokler te svoje podobe ne boš v celoti preprosto – pojedla. To bo tudi tvoja edina hrana na poti. Ali te še vedno mika?«
»Seveda oče, kar brez skrbi bodi zame, se bom že znašla.«
»Potem pa srečno, otrok moj!«
»Srečno oče!«
Z veseljem in navdušenjem je pristopila k svojemu prvemu delu. Ko je zadovoljna izdelala svojo prvo podobo in prvič spoznala – kaj sama ni, se je v njej kmalu pojavil dotlej neznan občutek lakote, a se je spomnila očetovega nasveta in pojedla ustvarjeno. Ponovno je bila srečna. Nemirni duh pa jo je vodil naprej, od izkušnje do izkušnje ...
Kmalu je postala prava umetnica in njene stvaritve so ji bile tako všeč, da si jih je nekaj na vsak način hotela ohraniti za spomin. In jih tudi je. A začela je pozabljati nase in kot lastna senca jo je pričel spremljati nemir. Postajala je vse bolj lačna ...
V delu in zabavi je iskala svojo uteho. Novi upi, da bo našla izgubljeno, so ji dajali polet za še višje podvige, a iskanega žal ni več našla ...
Breme spomina je postajalo veliko in lakota je pritiskala ...
Nekega dne ji je ostala le še ena želja. Iz nje je privrel na dan klic:
»Oče, oče! Pomagaj mi!«
In glas odgovori: »Zakaj mi ne zaupaš?«
Presunilo jo je. V trenutku je vedela, kaj storiti. Pojedla je vse, tudi svoje najljubše stvari in na koncu še – samo sebe. Vse je izginilo ...
A že naslednji hip je nasmejana odprla oči v očetovem naročju.
Pomežiknil ji je in dejal: »Sedaj veš, kdo si ...«
»Da, sedaj vem vse.«
… ime ji je bilo – tako kot tebi.
BELI PRINC
V deželi onkraj tančice živi vrtnar, ki zna vzgojiti prav vsako cvetlico, iz katerih cvetov se vijejo vonji prav posebne vrste.
Vse želje, ki jih je človek kdajkoli imel, je izpolnil on, a kljub temu ga človeško oko ni še nikoli videlo. Noč in dan so njegove neutrudne roke skrbele za najlepši kraj na svetu. Mnoge stvari, ki jih je človek kdaj pozabil narediti, je tiho in brez besede opravil on. In vse je bilo v redu ...
Kljub želji, da bi ljudje spoznali mojstra, jim to kljub mnogim naporom še nikoli ni uspelo. Celo več. Bili so mnogi, ki so vrtnarjeve zasluge začeli pripisovati sebi.
In tudi to željo jim je on izpolnil ...
Čeprav je bil vrtnar zelo star, je bil gibčen in uren, kot malo kdo. Z leti življenja so si ljudje prisvojili mnoge stvari, a pred usodo časa jim ni uspelo ubežati.
In prišel je čas, ko je njihova moč začela veneti ...
Ob koncu jih je vrtnar tiho in brez besede pospremil na njihovi zadnji poti. Prišli so drugi in zgodba se je nadaljevala tam, kjer se je prejšnja končala ...
Nekega dne pa je majhen deček spoznal, da vendarle ni vse tako kot govore ljudje. Zaslutil je, da navzlic delu, ki ga sam opravlja, v resnici ni on tisti, ki uresničuje vse stvari ...
Zaželel si je spoznati nevidnega, nikoli razodetega vrtnarja, o katerem so nekateri govorili. Začel je opuščati vsako prisvajanje zaslug sebi in dan na dan klical vrtnarja, da bi se mu oglasil.
A odgovor ni prišel ...
In nekega dne, ko se je umaknilo vso njegovo prizadevanje, so se odprla skrivnostna vrata, ki jih prej še nikoli ni opazil.
Pokazal se je cvetlični vrt in v njegovi sredini se je razprla zlata vrtnica ...
Brez besede je deček zvedel vse ...
Sedaj je spoznal, kar ni še nihče pred njim.
Čeprav je pozabil nase, je prejel novo ime, ki ga razen njega, ne bo nikoli nihče izvedel.
MODROST STAREGA UČITELJA
Spis, ki je pred tabo, je namenjen tebi, o duša. Tebi, ki tavaš v tem svetu in iščeš svojo srčno izpolnitev. Tebi, ki tako pogosto prodajaš sebe, da bi prejela tisto, brez česar ni veselja, niti resničnega življenja ...
Ali si že našla? Še ne?!
In kaj predvidevaš, da moraš še storiti sedaj, da bi končno lahko prejela tako goreče iskano srčno izpolnitev v ljubezni?
Kakšni glasovi se vse dvigajo v tebi?
Ali si to res ti?
Živi tvoja predstava o ljubezni na pravem temelju?
Ali res misliš, da se je za ljubezen potrebno truditi, da bi jo lahko prejela?
Obstaja le en izvir življenja, en izvir modrosti in en izvir sreče. Čeprav on nima korenin v tem svetu, ga lahko najdeš le tukaj. Celo več. Ti, o duša, si poklicana k temu, da odkriješ ta zasuti izvir, ga očistiš ter iz njega ponovno piješ vodo življenja. Samo tako boš ponovno našla svoj mir in srčno izpolnitev.
Nesmrtna si, a se povezuješ z minljivimi stvarmi, ki te hvalijo, ko te potrebujejo in prezirajo, ko jim nisi več potrebna. Tvoj dom je v nekem drugem svetu in tam te čaka on, ki ti bo podaril krono življenja, brž ko prineseš biser, po katerega si se pred mnogo časa nazaj, napotila iskati v ta svet ...
A si pozabila na svojo nalogo in se izgubila ...
Našla si res mnoge obljube in velika pričakovanja, a bisera morda še ne ...
Kje iščeš svoj zaklad? Ali še ne veš, da je vsa pojavnost tega sveta le zrcalna podoba nekega drugega, višjega sveta, ki je mnogo bolj resničen od hladne materije in ga čas nikoli ne priganja? Bratje in sestre, ki si jih zapustila ob svojem odhodu, ti dan na dan pošiljajo klic, da bi se spomnila na svojo nalogo. Ti pa misliš, da moraš ta glas v sebi zadušiti in nadomestiti s kakšnim drugim, bolj prijetnim. A takšno početje je le vzrok tvojega trpljenja ...
Danes so se zate ponovno odprla vrata v tvojo domovino. Ali vidiš to svetlo pot? Boš končno vstopila? Ne čakaj na jutri, saj ta nikoli ne pride, pravi trenutek je vedno le sedaj.
Biser, ki ga iščeš, je ta pot. Začenja se v tebi, njen konec pa se dviga visoko iznad vseh omejitev in predstav.
Ljubezen te svetlobe te ne bo nikoli zapustila.
Dan na dan te čaka z nedoumljivo potrpežljivostjo ...
Svetilka pred tvojimi nogami je prižgana.
Ali boš sedaj hodila v njeni svetlobi? Izbira je tvoja ...
A ne prisluhni vsakemu glasu ...
Ko boš stopila en korak naprej, se ti bo razjasnil tudi naslednji. Prej nikoli.
Življenje te vabi, ljubezen te kliče ...
Boš odgovorila?
HČI NEBA
Prav lepi so bili časi, ko je še živela sreča.
Njeno ime je bilo nekaj prav posebnega ...
Kot princeska je vsak dan spokojno počivala v očetovem naročju ...
Njeno življenje je potekalo v miru in harmoniji, dokler si ni nekega dne, kar iznenada, zaželela spoznati meje svoje veličine. Oče se ji je nasmehnil in dejal:
»Draga moja, ti nimaš nobenih meja, saj si vendar moja hči!«
Princeska pa je vztrajala pri svojem. Na vsak način je hotela vedeti, do kod seže njena veličina. Oče se je zamislil in po premisleku dejal:
»Ne morem ti povedati kaj si in še manj kaj o tvoji veličini. Toda ker vztra-jaš in si moja edina hči, ti lahko pomagam le tako, da spoznaš samo - kaj nisi.«
»Čudovito!« je veselo vzkliknila mala princeska, »ti si najboljši očka, kar jih poznam!«
»No, le počasi, morda ne boš vedno tako mislila ...«
»Tak, povej že enkrat, komaj čakam ...,« je bila nestrpna princeska.
»Le ena pot je, in sicer: Karkoli si boš od sedaj naprej zaželela, bo v tebi rodilo spoznanje – kaj v resnici nisi. A v tebi se bo pojavil tudi nemir, ki bo trajal tako dolgo, dokler te svoje podobe ne boš v celoti preprosto – pojedla. To bo tudi tvoja edina hrana na poti. Ali te še vedno mika?«
»Seveda oče, kar brez skrbi bodi zame, se bom že znašla.«
»Potem pa srečno, otrok moj!«
»Srečno oče!«
Z veseljem in navdušenjem je pristopila k svojemu prvemu delu. Ko je zadovoljna izdelala svojo prvo podobo in prvič spoznala – kaj sama ni, se je v njej kmalu pojavil dotlej neznan občutek lakote, a se je spomnila očetovega nasveta in pojedla ustvarjeno. Ponovno je bila srečna. Nemirni duh pa jo je vodil naprej, od izkušnje do izkušnje ...
Kmalu je postala prava umetnica in njene stvaritve so ji bile tako všeč, da si jih je nekaj na vsak način hotela ohraniti za spomin. In jih tudi je. A začela je pozabljati nase in kot lastna senca jo je pričel spremljati nemir. Postajala je vse bolj lačna ...
V delu in zabavi je iskala svojo uteho. Novi upi, da bo našla izgubljeno, so ji dajali polet za še višje podvige, a iskanega žal ni več našla ...
Breme spomina je postajalo veliko in lakota je pritiskala ...
Nekega dne ji je ostala le še ena želja. Iz nje je privrel na dan klic:
»Oče, oče! Pomagaj mi!«
In glas odgovori: »Zakaj mi ne zaupaš?«
Presunilo jo je. V trenutku je vedela, kaj storiti. Pojedla je vse, tudi svoje najljubše stvari in na koncu še – samo sebe. Vse je izginilo ...
A že naslednji hip je nasmejana odprla oči v očetovem naročju.
Pomežiknil ji je in dejal: »Sedaj veš, kdo si ...«
»Da, sedaj vem vse.«
… ime ji je bilo – tako kot tebi.
BELI PRINC
V deželi onkraj tančice živi vrtnar, ki zna vzgojiti prav vsako cvetlico, iz katerih cvetov se vijejo vonji prav posebne vrste.
Vse želje, ki jih je človek kdajkoli imel, je izpolnil on, a kljub temu ga človeško oko ni še nikoli videlo. Noč in dan so njegove neutrudne roke skrbele za najlepši kraj na svetu. Mnoge stvari, ki jih je človek kdaj pozabil narediti, je tiho in brez besede opravil on. In vse je bilo v redu ...
Kljub želji, da bi ljudje spoznali mojstra, jim to kljub mnogim naporom še nikoli ni uspelo. Celo več. Bili so mnogi, ki so vrtnarjeve zasluge začeli pripisovati sebi.
In tudi to željo jim je on izpolnil ...
Čeprav je bil vrtnar zelo star, je bil gibčen in uren, kot malo kdo. Z leti življenja so si ljudje prisvojili mnoge stvari, a pred usodo časa jim ni uspelo ubežati.
In prišel je čas, ko je njihova moč začela veneti ...
Ob koncu jih je vrtnar tiho in brez besede pospremil na njihovi zadnji poti. Prišli so drugi in zgodba se je nadaljevala tam, kjer se je prejšnja končala ...
Nekega dne pa je majhen deček spoznal, da vendarle ni vse tako kot govore ljudje. Zaslutil je, da navzlic delu, ki ga sam opravlja, v resnici ni on tisti, ki uresničuje vse stvari ...
Zaželel si je spoznati nevidnega, nikoli razodetega vrtnarja, o katerem so nekateri govorili. Začel je opuščati vsako prisvajanje zaslug sebi in dan na dan klical vrtnarja, da bi se mu oglasil.
A odgovor ni prišel ...
In nekega dne, ko se je umaknilo vso njegovo prizadevanje, so se odprla skrivnostna vrata, ki jih prej še nikoli ni opazil.
Pokazal se je cvetlični vrt in v njegovi sredini se je razprla zlata vrtnica ...
Brez besede je deček zvedel vse ...
Sedaj je spoznal, kar ni še nihče pred njim.
Čeprav je pozabil nase, je prejel novo ime, ki ga razen njega, ne bo nikoli nihče izvedel.
