Vstala sem in sem takoj odhitela pogledat mami. Že več dni je bila tako slaba. Odkar se je vrnila z Jezerskega, se je njeno stanje vidno slabšalo. Poslavljala se je od vseh. Teden dni nazaj smo ji takoj ustregli, ko je želela na Jezersko k teti Anici.
Dobro, da nam je Mojca ustregla s svojo medicinsko pomočjo. Ne vem, kako bi brez nje, vse je znala postoriti. Tudi to soboto je prišla, pri mami je bila v času, ko sem morala oditi na matematično tekmovanje.
Takoj po moji vrnitvi pa se je poslovila in rekla, naj jo pokličem, če bo mami slabše, in bo prišla.
Z mami sva bili sami, ker sta imela Bojan in Meta neke obveznosti drugod.
Uredila sem se in preoblekla in takoj odšla k njej.
Bila je budna, vendar skoraj ni več govorila, saj ni imela moči. Sedla sem k njeni postelji, jo pogledala in videla njen trpeči izraz. V njenem pogledu sem zasledila spoznanje smrti. Kar nekako pomirjena je bila videti. Vedela je, da se ji težko pričakovana smrt bliža in bo tako fizično in psihično trpljenje končano.
Tisti njen vdani pogled!
»Mamica moja, joj, kako mi je hudo,« sem zajokala in se z glavo naslonila nanjo.
S skrajnimi močmi je dvignila roko in mi jo položila na glavo.
»Majda, rada te imam, ostani taka, kot si. Z Bojanom sta mi zelo pomagala. Še naprej se imejta rada,« mi je odgovorila s težko razumljivim glasom.
»Veš, mami, zelo te imam rada. Večkrat sem bila huda nate. Upam, da si mi odpustila moje napake,« sem se poslavljala.
»Seveda sem ti, hvala, ker me nista dala v dom,« je bila ganjena.
Še naprej sem se stiskala k njej, saj sem čutila, da so to najini zadnji skupni trenutki. Mami je kmalu zaspala, sama pa sem s knjigo v roki sedla na balkonu, da sem bila v njeni bližini, če bi karkoli potrebovala.
Nisem in nisem mogla brati. Misli so mi spreletavali trenutki, ki sva jih preživeli skupaj. Zavedala sem se, da zaradi razmer, kakršne so bile pri nas doma, tudi midve nisva bile vedno na isti valovni dolžini. Zadnja leta so prinesla preveč grenkega.
Zelo sem bila utrujena.
Res pa je, da naju je z mamico zadnje leto zelo zbližalo. Njena dolga bolezen me je na moji poti dozorevanja pripeljala na sam vrh. Ponosna sem bila nase. Še pred tremi leti sem se spraševala, kako bi lahko mamici zamenjala plenice, če bi bilo potrebno, danes pa sem te stvari opravljala z ljubeznijo. Na začetku te dolgoletne kalvarije sem premišljevala, da gotovo ne bomo kos njeni bolezni in bo morala v dom za ostarele. Danes pa je pred menoj ležala previta in spokojna, v svoji sobi, med svojimi ljudmi. Z Bojanom sva ji omogočila, da je leta do smrti preživela tako, kot si je želela. Doma.
Svoje strahove izpred treh let sem popolnoma izklopila in mamici pomagala po svojih najboljših močeh. Res, ponosna sem bila nase. Mislim, da je bila to najboljša šola za življenje, več kot vse napisane knjige.
Kako življenje človeka popelje po točno določenih poteh, da ga izoblikuje!
Trpljenje naju je z Bojanom zelo povezalo. Bojan je človek, ki ne mami ne meni ni nikoli odklonil pomoči. Brez takšnega moža nikoli ne bi zdržala psihičnega pritiska zadnjih let. Tudi mami se je zavedala njegove pozitivnosti. Vedno mi je govorila, da imam srečo, ker imam takega moža.
Zlobni jeziki so ga velikokrat obrekovali in to predvsem zato, ker ima svoj ponos in veličino. Nikoli se ni nikomur klanjal in je vsakomur povedal, kar mu je šlo. Vendar so ljudje, ki si zaslužijo besedo človek, točno vedeli, kdo in kaj je in kako je pomagal meni in mami.
Ta dan je mami obiskala tudi bratova prijateljica. Ko je videla, kako je mami slaba, je kmalu odšla. Kasneje sem izvedela, da ni prišla z dobrim namenom.
Pri vsem skupaj lahko rečem le to: vsakdo izmed obrekljivcev bi moral poskusiti le mesec dni našega življenja in bi nato lahko povedal, kako se počuti…
Dan se je nagibal h koncu. Tudi Meta in Bojan sta se vrnila. Mami sem pripravila za spanje in tudi jaz sem odšla spat.
Nedelja, 20. aprila 1997
Zakaj se je morala tako mučiti ves dan?
Zakaj nihče iz dežurne službe ni hotel priti, ko sem jih klicala, da umira in je hudo?
Kdo je bil človek, ki mi je v telefonsko slušalko dejal: »Dajajte ji dovolj vode, da bo lažje umrla.«
Zakaj nisem vzrojila in zahtevala, naj nekdo pride in ji olajša muke?
Ves dan! Več kot 16 ur. Da, res. Ves ta čas je mami v pljučih klokotalo kot v kotlu, iz ust pa so prihajali glasovi kot iz votline z vodo.
Voda ji je zalivala srce. V hudih mukah je tiho trpela in nihče iz dežurne službe ji ni želel pomagati.
Poklicala sem duhovnika, da jo je dal v poslednje olje.
Z Bojanom sva se menjavala pri njeni postelji.
Previla sem jo kot otročička; tistih nekaj kilogramov, kar jih ji je ostalo, mi ni delalo preglavic. Zvečer mi je pri tem opravilu pomagala sosedova Zdenka. Pred tem je odšla do mojega brata in mu povedala za mamičino stanje. Dejala mu je, da mami umira in naj pride, da bo lažje umrla. Po njegovem odhodu se ji je stanje še poslabšalo. V popolnem obupu sem še enkrat poskusila srečo v dežurni ambulanti. Tedaj pa sem zaslišala odrešujoči glas moje osebne zdravnice, dr. Marije Ravnihar:
»Gospa Majda, kaj pa je?«
»Prosim vas, pridite pomagat, mamica umira, pa do sedaj nihče ni hotel priti.«
»Takoj pridem!« je dejala in bila v nekaj minutah pri nas.
Mamici je dala injekcijo morfija, po kateri je mami v trenutku potonila v spanec.
Petnajst minut pred smrtjo se je zbudila.
Z Bojanom sva sedela na stolih ob postelji in gledala televizijo. Predlagal mi je naj grem spat, da me bo poklical, ko bo potrebno, vendar sem ostala. Bojan je gledal televizijo, sama pa sem zadremala.
Tedaj pa!
Mami se je usedla v postelji in naju pogledala.
Njene oči so govorile: »Pridita pričelo se je!«
Pohitela sva k njej in ji zadnjih 15 minut pomagala v njeni borbi za odhod v večnost. Neizmerno je trpela, hlastala je za zrakom, oblivale so jo potne srage, telo pa je bilo popolnoma mrzlo.
Ves čas sem ji prigovarjala:
»Mami, rada te imam, zdrži, potem bo zate lepše, nikoli več ne boš trpela.«
Solze so mi tekle po licih, medtem ko sem jo božala in ji brisala pot z obraza. Bojan je stal na drugi strani in jo držal za roko.
Konec je. Umrla je, ni je več.
»MAMICA, NIKOLI VEČ NE BOŠ TRPELA!«
Njeno trpljenje se je zaključilo.
* * *
Zakaj mora človek tako trpeti? Komu je mami storila ali hotela storiti karkoli hudega?
Umrla je 15 minut pred polnočjo.
Naslednjega dne sva z Bojanom praznovala obletnico poroke. Poskrbela je, da najine obletnice ni spremljal grenak občutek zaradi njenega odhoda.
Ob premišljevanju na njene zadnje trenutke se mi je vedno vrivala misel o tem, kako se je zmogla usesti, če niti roke ni mogla več dvigniti. Kaj vse zmore človeški organizem!
Pokopali smo jo.
Niti jokati nisem mogla. Preveč je bilo vsega. Vdani v usodo smo preživljali dneve. Ves čas pa sem imela v zavesti, da končno ne trpi več. Naenkrat sem imela občutek, da me spremlja, kamorkoli grem. Ta misel me je bodrila. Čeprav so tudi solze prišle in to šele čez tri tedne, naenkrat, v avtu. Od tedaj naprej sem veliko prejokala, vendar vedno, ko sem bila sama, nikoli vpričo drugih. V misli so mi pričeli prihajati trenutki, ko sem jo prizadela. Pričela sem se obtoževati za različne situacije. Najhujše mi je bilo ob misli, da mi je nekega dne zlikala perilo, jaz pa sem se razjezila, ker je zažgala ploščo likalnika. Kljub vsemu pa vem, da sem ji v zadnjih letih z nesebično pomočjo nekako poplačala za trenutke, ko sem jo prizadela.
Mislim, da mi mami gotovo ni za dolgo zamerila takšnih stvari. V življenju je toliko trenutkov, ko ne moremo biti vedno takšni, kot pričakujejo drugi.
Z mamino smrtjo se je zaključilo neko obdobje mojega življenja, ne samo mojega, nasploh življenja moje družine. Ko sem kasneje razmišljala o tem, je bilo to obdobje učenje za življenje. Težka usoda družine nas je učila biti človek. Premetavalo nas je, nas gnetlo in oblikovalo ter nas naučilo, da ima vsako dejanje svoj vzrok.
Mamino trpljenje je bilo poplačano, saj naju je z Bojanom usoda še bolj povezala. Če je torej mami s svojim zgledom pomagala vsaj enemu človeku postati boljši človek, je naredila velikansko delo. Z njenim vzgledom pravičnosti in ljubezni do drugih smo tudi tisti okoli nje postajali boljši. Njeno brezpogojno dajanje se ji ni vračalo tako, kot je pričakovala, vendar se ji je vrnilo potisočerjeno, v drugi obliki. Ljudje okoli nje smo ji namreč postajali vedno bolj podobni. Začutili smo, da za podarjeno ne pričakujemo povračila.
In glej, dobro se nam vedno vrne z dobrim. Mogoče ne v istem položaju ali z istimi ljudmi, ampak drugje in še bolj intenzivno. Hvala, mami, učila si nas življenja!
Sobota, 19. aprila 1997
Bila je sobota.
Vstala sem in sem takoj odhitela pogledat mami. Že več dni je bila tako slaba. Odkar se je vrnila z Jezerskega, se je njeno stanje vidno slabšalo. Poslavljala se je od vseh. Teden dni nazaj smo ji takoj ustregli, ko je želela na Jezersko k teti Anici.
Dobro, da nam je Mojca ustregla s svojo medicinsko pomočjo. Ne vem, kako bi brez nje, vse je znala postoriti. Tudi to soboto je prišla, pri mami je bila v času, ko sem morala oditi na matematično tekmovanje.
Takoj po moji vrnitvi pa se je poslovila in rekla, naj jo pokličem, če bo mami slabše, in bo prišla.
Z mami sva bili sami, ker sta imela Bojan in Meta neke obveznosti drugod.
Uredila sem se in preoblekla in takoj odšla k njej.
Bila je budna, vendar skoraj ni več govorila, saj ni imela moči. Sedla sem k njeni postelji, jo pogledala in videla njen trpeči izraz. V njenem pogledu sem zasledila spoznanje smrti. Kar nekako pomirjena je bila videti. Vedela je, da se ji težko pričakovana smrt bliža in bo tako fizično in psihično trpljenje končano.
Tisti njen vdani pogled!
»Mamica moja, joj, kako mi je hudo,« sem zajokala in se z glavo naslonila nanjo.
S skrajnimi močmi je dvignila roko in mi jo položila na glavo.
»Majda, rada te imam, ostani taka, kot si. Z Bojanom sta mi zelo pomagala. Še naprej se imejta rada,« mi je odgovorila s težko razumljivim glasom.
»Veš, mami, zelo te imam rada. Večkrat sem bila huda nate. Upam, da si mi odpustila moje napake,« sem se poslavljala.
»Seveda sem ti, hvala, ker me nista dala v dom,« je bila ganjena.
Še naprej sem se stiskala k njej, saj sem čutila, da so to najini zadnji skupni trenutki. Mami je kmalu zaspala, sama pa sem s knjigo v roki sedla na balkonu, da sem bila v njeni bližini, če bi karkoli potrebovala.
Nisem in nisem mogla brati. Misli so mi spreletavali trenutki, ki sva jih preživeli skupaj. Zavedala sem se, da zaradi razmer, kakršne so bile pri nas doma, tudi midve nisva bile vedno na isti valovni dolžini. Zadnja leta so prinesla preveč grenkega.
Zelo sem bila utrujena.
Res pa je, da naju je z mamico zadnje leto zelo zbližalo. Njena dolga bolezen me je na moji poti dozorevanja pripeljala na sam vrh. Ponosna sem bila nase. Še pred tremi leti sem se spraševala, kako bi lahko mamici zamenjala plenice, če bi bilo potrebno, danes pa sem te stvari opravljala z ljubeznijo. Na začetku te dolgoletne kalvarije sem premišljevala, da gotovo ne bomo kos njeni bolezni in bo morala v dom za ostarele. Danes pa je pred menoj ležala previta in spokojna, v svoji sobi, med svojimi ljudmi. Z Bojanom sva ji omogočila, da je leta do smrti preživela tako, kot si je želela. Doma.
Svoje strahove izpred treh let sem popolnoma izklopila in mamici pomagala po svojih najboljših močeh. Res, ponosna sem bila nase. Mislim, da je bila to najboljša šola za življenje, več kot vse napisane knjige.
Kako življenje človeka popelje po točno določenih poteh, da ga izoblikuje!
Trpljenje naju je z Bojanom zelo povezalo. Bojan je človek, ki ne mami ne meni ni nikoli odklonil pomoči. Brez takšnega moža nikoli ne bi zdržala psihičnega pritiska zadnjih let. Tudi mami se je zavedala njegove pozitivnosti. Vedno mi je govorila, da imam srečo, ker imam takega moža.
Zlobni jeziki so ga velikokrat obrekovali in to predvsem zato, ker ima svoj ponos in veličino. Nikoli se ni nikomur klanjal in je vsakomur povedal, kar mu je šlo. Vendar so ljudje, ki si zaslužijo besedo človek, točno vedeli, kdo in kaj je in kako je pomagal meni in mami.
Ta dan je mami obiskala tudi bratova prijateljica. Ko je videla, kako je mami slaba, je kmalu odšla. Kasneje sem izvedela, da ni prišla z dobrim namenom.
Pri vsem skupaj lahko rečem le to: vsakdo izmed obrekljivcev bi moral poskusiti le mesec dni našega življenja in bi nato lahko povedal, kako se počuti…
Dan se je nagibal h koncu. Tudi Meta in Bojan sta se vrnila. Mami sem pripravila za spanje in tudi jaz sem odšla spat.
Nedelja, 20. aprila 1997
Zakaj se je morala tako mučiti ves dan?
Zakaj nihče iz dežurne službe ni hotel priti, ko sem jih klicala, da umira in je hudo?
Kdo je bil človek, ki mi je v telefonsko slušalko dejal: »Dajajte ji dovolj vode, da bo lažje umrla.«
Zakaj nisem vzrojila in zahtevala, naj nekdo pride in ji olajša muke?
Ves dan! Več kot 16 ur. Da, res. Ves ta čas je mami v pljučih klokotalo kot v kotlu, iz ust pa so prihajali glasovi kot iz votline z vodo.
Voda ji je zalivala srce. V hudih mukah je tiho trpela in nihče iz dežurne službe ji ni želel pomagati.
Poklicala sem duhovnika, da jo je dal v poslednje olje.
Z Bojanom sva se menjavala pri njeni postelji.
Previla sem jo kot otročička; tistih nekaj kilogramov, kar jih ji je ostalo, mi ni delalo preglavic. Zvečer mi je pri tem opravilu pomagala sosedova Zdenka. Pred tem je odšla do mojega brata in mu povedala za mamičino stanje. Dejala mu je, da mami umira in naj pride, da bo lažje umrla. Po njegovem odhodu se ji je stanje še poslabšalo. V popolnem obupu sem še enkrat poskusila srečo v dežurni ambulanti. Tedaj pa sem zaslišala odrešujoči glas moje osebne zdravnice, dr. Marije Ravnihar:
»Gospa Majda, kaj pa je?«
»Prosim vas, pridite pomagat, mamica umira, pa do sedaj nihče ni hotel priti.«
»Takoj pridem!« je dejala in bila v nekaj minutah pri nas.
Mamici je dala injekcijo morfija, po kateri je mami v trenutku potonila v spanec.
Petnajst minut pred smrtjo se je zbudila.
Z Bojanom sva sedela na stolih ob postelji in gledala televizijo. Predlagal mi je naj grem spat, da me bo poklical, ko bo potrebno, vendar sem ostala. Bojan je gledal televizijo, sama pa sem zadremala.
Tedaj pa!
Mami se je usedla v postelji in naju pogledala.
Njene oči so govorile: »Pridita pričelo se je!«
Pohitela sva k njej in ji zadnjih 15 minut pomagala v njeni borbi za odhod v večnost. Neizmerno je trpela, hlastala je za zrakom, oblivale so jo potne srage, telo pa je bilo popolnoma mrzlo.
Ves čas sem ji prigovarjala:
»Mami, rada te imam, zdrži, potem bo zate lepše, nikoli več ne boš trpela.«
Solze so mi tekle po licih, medtem ko sem jo božala in ji brisala pot z obraza. Bojan je stal na drugi strani in jo držal za roko.
Konec je. Umrla je, ni je več.
»MAMICA, NIKOLI VEČ NE BOŠ TRPELA!«
Njeno trpljenje se je zaključilo.
* * *
Zakaj mora človek tako trpeti? Komu je mami storila ali hotela storiti karkoli hudega?
Umrla je 15 minut pred polnočjo.
Naslednjega dne sva z Bojanom praznovala obletnico poroke. Poskrbela je, da najine obletnice ni spremljal grenak občutek zaradi njenega odhoda.
Ob premišljevanju na njene zadnje trenutke se mi je vedno vrivala misel o tem, kako se je zmogla usesti, če niti roke ni mogla več dvigniti. Kaj vse zmore človeški organizem!
Pokopali smo jo.
Niti jokati nisem mogla. Preveč je bilo vsega. Vdani v usodo smo preživljali dneve. Ves čas pa sem imela v zavesti, da končno ne trpi več. Naenkrat sem imela občutek, da me spremlja, kamorkoli grem. Ta misel me je bodrila. Čeprav so tudi solze prišle in to šele čez tri tedne, naenkrat, v avtu. Od tedaj naprej sem veliko prejokala, vendar vedno, ko sem bila sama, nikoli vpričo drugih. V misli so mi pričeli prihajati trenutki, ko sem jo prizadela. Pričela sem se obtoževati za različne situacije. Najhujše mi je bilo ob misli, da mi je nekega dne zlikala perilo, jaz pa sem se razjezila, ker je zažgala ploščo likalnika. Kljub vsemu pa vem, da sem ji v zadnjih letih z nesebično pomočjo nekako poplačala za trenutke, ko sem jo prizadela.
Mislim, da mi mami gotovo ni za dolgo zamerila takšnih stvari. V življenju je toliko trenutkov, ko ne moremo biti vedno takšni, kot pričakujejo drugi.
Z mamino smrtjo se je zaključilo neko obdobje mojega življenja, ne samo mojega, nasploh življenja moje družine. Ko sem kasneje razmišljala o tem, je bilo to obdobje učenje za življenje. Težka usoda družine nas je učila biti človek. Premetavalo nas je, nas gnetlo in oblikovalo ter nas naučilo, da ima vsako dejanje svoj vzrok.
Mamino trpljenje je bilo poplačano, saj naju je z Bojanom usoda še bolj povezala. Če je torej mami s svojim zgledom pomagala vsaj enemu človeku postati boljši človek, je naredila velikansko delo. Z njenim vzgledom pravičnosti in ljubezni do drugih smo tudi tisti okoli nje postajali boljši. Njeno brezpogojno dajanje se ji ni vračalo tako, kot je pričakovala, vendar se ji je vrnilo potisočerjeno, v drugi obliki. Ljudje okoli nje smo ji namreč postajali vedno bolj podobni. Začutili smo, da za podarjeno ne pričakujemo povračila.
In glej, dobro se nam vedno vrne z dobrim. Mogoče ne v istem položaju ali z istimi ljudmi, ampak drugje in še bolj intenzivno. Hvala, mami, učila si nas življenja!
