nikoli ni kadila, a zdaj, ko čaka v tem bledem predprostoru, napeta od pričakovanj, jo je zagrabila želja, da bi nekaj počela z rokami… ve, da bi se počutila neumno s cigareto, ki je še prižgati ne bi znala, pa tudi če bi jo, bi se ji roka tresla in namesto da bi igrala samozavestno pumo, bi trepetala kot prestrašena muca, ki je ubežala smrti pred kolesi norega avtomobila. zato raje stoji ob oknu in gleda ven, zazrta vase, v svoje begajoče misli in zmešane občutke… ve, da jo bo razkril en sam pogled, ker že dolgo hrepeni po trenutku, ko si bosta stala nasproti in si brez besed povedala več kot šeherezada velikemu sultanu v dolgih urah tisoč in ene noči…
posluša nemirno trepetanje pulza, čuti hlad svoje kože, kljub oblačilom se zaveda, da je naga, da ničesar ne more skriti (zakaj pa naj bi skrivala?) in da boleče uživa, ker se je dotika ljubezen z veliko začetnico. ne more biti res, da on tega ne ve. ponovno se usede. razporek na krilu kaže lepo oblikovano nogo, ki se hoče pokriti, zaviti v varno tkanino, a se ta neutrudno upira njeni želji in drsi vedno bolj narazen in jo odkriva, in ga vabi, da seže dlje od roba, čez rob, tam kjer ni več tkanine, kjer je le koža, rahlo prepotena, z vonjem po njej, ki se širi po prostoru kot tleči ogenj. vsak hip bo tukaj… ali naj kar ubije to lažno pričakovanje naklonjenosti, naj ga kar ustreli z besedami: všeč si mi, kaj naj storim? neumna koza ali zmešana baba - nekaj takega bo pomislil ob tej izjavi. zbežal bo od strahu, saj so ljudje vajeni vsega samo izjav ljubezni ne -zato bežijo kadar čutijo, da gre za res in ostanejo, ko vedo, da je vse laž v katero hočejo verjeti. kdo bi to razumel, jaz ne. sigurno bo hotel biti vljuden, morda se bo celo nasmehnil in iz tega naredil dober štos, tako enostavno je to, kot če greš v banko po denar, pa ti rečejo: seveda, prinesite potrdilo, overjeno pri delodajalcu in dobili boste kredit, brez težav, a ti boš debelo gledal, ker rabiš denar, nujno, seveda rabiš tudi delodajalca, ampak, če ga ni, si raje poiščeš denar, ker brez denarja ne moreš kupiti znamke in ne kuverte na katero bi jo zalimal in ne papirja na katerega bi napisal kaj vse znaš in kaj vse si že delal in kako prekleto potrebuješ delo, če ne, se ubiješ ali utopiš v kozarcu alkohola… ne, danes nič več ni tako enostavno, še najmanj izjava ljubezni človeku o kateremu imaš spoštljivo dobro mnenje in si želiš, da bi ga on imel o tebi, čeprav do zdaj nisi naredil nič tako imenitnega, da bi te opevali v časopisih, da bi te pozdravljali neznani x-i med tem, ko ješ burek na miklošičevi ali čakaš v koloni pred semaforjem in si vrtaš po nosu. si nekdo, ki živi po svojih principih in nič več kot to, čeprav te vsake toliko časa vrže iz sedla kakšna svetovna neumnost ob kateri se počutiš strašansko pameten, a povsem sam, kot tisti zadnji modrec v znoreli vasi, ki je bil obsojen na smrt zaradi svoje nenormalnosti. kaj še imam razen tega, da stojim tu kot obsojenec na smrtno kazen in sanjam o cigareti, ki je ne bom prižgala, ker je nimam in je tudi nočem imeti, med tem ko se potim in čakam, da boš odprl težka vrata in me pogledal s svojimi strašnimi očmi, ti moj rabelj, ki bi lahko bil odrešitelj, a ti ne veš kaj se godi v meni, in morda te to niti malo ne zanima. če je temu tako, potem vzamem vse svoje besede nazaj, se ti nasmehnem kot prodajalec oglasnika, »lep dan danes, kajne?«, namenoma potegnem krilo z noge, dobro jo poglej, preden z njo brcnem svojo ljubezen skozi okno kot žogo, ki venomer zadene gol. moj smeh bo podoben žvenketu sesutega stekla, zmrazilo te bo, kot bi bil ob nastassji, ki sem jo, priznam, nekoč občudovala, kakšna ženska! in v tebi se bo nekaj premaknilo, elektroliza v možganih in srcu bo povzročila nabiranje anionov in kationov na pravih mestih, začutil boš tok, morda se bo zbudila tvoja moška sla, želja po osvajanju ozemlja, tuje je vedno bolj mikavno, hotel boš to trofejo, kar tako, brez obveznosti, saj je videti, da je ona tudi za to, svet se vrti hitro, kaj nam potem ostane razen spominov na neuresničene želje in hrepeneče sanje?
začel jo boš osvajati, njo, ki te je ravno odvrgla iz srca in vrgla na finto, iz strahu, iz nepotešenosti in potrebe, da ti pokaže, da nisi bog, čeprav te je hip poprej častila po božje in ti hotela žrtvovati in prižgati cigaret samo zato, da bi v dimu skrila svojo vročo željo po darovanju. vse si zagonil. igrala se bosta igrice, morda bosta za hip skupaj zaspala v omami, to ne bo tisto za čem tako hrepenita in se ga bojita, zato se vdata maščevanju do usode, ki je tako prekleta, da nam podarja sanje zato, da preizkuša naš ponos in pogum.
oba vesta, da šele potem, ko ponos zamenja skromna vdanost in popolna predaja, ko telo ljubi dušo tako kot duša ljubi telo, se lahko, nasičena ljubezni, uležeta na zemljo in preden njena postaneta, skupaj izdihneta: sladka smrt, ki si naju vzela večnosti v spomin in ljudem v opomin, ker ne verujejo v mogoče in pustijo, da jih omamlja zlo, ki ne rojeva ne sreče ne življenja...
kdor v ljubezen ne upa, naj si ne želi večnosti, ker si je ne zasluži.
nikoli ni kadila, a zdaj, ko čaka v tem bledem predprostoru, napeta od pričakovanj, jo je zagrabila želja, da bi nekaj počela z rokami… ve, da bi se počutila neumno s cigareto, ki je še prižgati ne bi znala, pa tudi če bi jo, bi se ji roka tresla in namesto da bi igrala samozavestno pumo, bi trepetala kot prestrašena muca, ki je ubežala smrti pred kolesi norega avtomobila. zato raje stoji ob oknu in gleda ven, zazrta vase, v svoje begajoče misli in zmešane občutke… ve, da jo bo razkril en sam pogled, ker že dolgo hrepeni po trenutku, ko si bosta stala nasproti in si brez besed povedala več kot šeherezada velikemu sultanu v dolgih urah tisoč in ene noči…
posluša nemirno trepetanje pulza, čuti hlad svoje kože, kljub oblačilom se zaveda, da je naga, da ničesar ne more skriti (zakaj pa naj bi skrivala?) in da boleče uživa, ker se je dotika ljubezen z veliko začetnico. ne more biti res, da on tega ne ve. ponovno se usede. razporek na krilu kaže lepo oblikovano nogo, ki se hoče pokriti, zaviti v varno tkanino, a se ta neutrudno upira njeni želji in drsi vedno bolj narazen in jo odkriva, in ga vabi, da seže dlje od roba, čez rob, tam kjer ni več tkanine, kjer je le koža, rahlo prepotena, z vonjem po njej, ki se širi po prostoru kot tleči ogenj. vsak hip bo tukaj… ali naj kar ubije to lažno pričakovanje naklonjenosti, naj ga kar ustreli z besedami: všeč si mi, kaj naj storim? neumna koza ali zmešana baba - nekaj takega bo pomislil ob tej izjavi. zbežal bo od strahu, saj so ljudje vajeni vsega samo izjav ljubezni ne -zato bežijo kadar čutijo, da gre za res in ostanejo, ko vedo, da je vse laž v katero hočejo verjeti. kdo bi to razumel, jaz ne. sigurno bo hotel biti vljuden, morda se bo celo nasmehnil in iz tega naredil dober štos, tako enostavno je to, kot če greš v banko po denar, pa ti rečejo: seveda, prinesite potrdilo, overjeno pri delodajalcu in dobili boste kredit, brez težav, a ti boš debelo gledal, ker rabiš denar, nujno, seveda rabiš tudi delodajalca, ampak, če ga ni, si raje poiščeš denar, ker brez denarja ne moreš kupiti znamke in ne kuverte na katero bi jo zalimal in ne papirja na katerega bi napisal kaj vse znaš in kaj vse si že delal in kako prekleto potrebuješ delo, če ne, se ubiješ ali utopiš v kozarcu alkohola… ne, danes nič več ni tako enostavno, še najmanj izjava ljubezni človeku o kateremu imaš spoštljivo dobro mnenje in si želiš, da bi ga on imel o tebi, čeprav do zdaj nisi naredil nič tako imenitnega, da bi te opevali v časopisih, da bi te pozdravljali neznani x-i med tem, ko ješ burek na miklošičevi ali čakaš v koloni pred semaforjem in si vrtaš po nosu. si nekdo, ki živi po svojih principih in nič več kot to, čeprav te vsake toliko časa vrže iz sedla kakšna svetovna neumnost ob kateri se počutiš strašansko pameten, a povsem sam, kot tisti zadnji modrec v znoreli vasi, ki je bil obsojen na smrt zaradi svoje nenormalnosti. kaj še imam razen tega, da stojim tu kot obsojenec na smrtno kazen in sanjam o cigareti, ki je ne bom prižgala, ker je nimam in je tudi nočem imeti, med tem ko se potim in čakam, da boš odprl težka vrata in me pogledal s svojimi strašnimi očmi, ti moj rabelj, ki bi lahko bil odrešitelj, a ti ne veš kaj se godi v meni, in morda te to niti malo ne zanima. če je temu tako, potem vzamem vse svoje besede nazaj, se ti nasmehnem kot prodajalec oglasnika, »lep dan danes, kajne?«, namenoma potegnem krilo z noge, dobro jo poglej, preden z njo brcnem svojo ljubezen skozi okno kot žogo, ki venomer zadene gol. moj smeh bo podoben žvenketu sesutega stekla, zmrazilo te bo, kot bi bil ob nastassji, ki sem jo, priznam, nekoč občudovala, kakšna ženska! in v tebi se bo nekaj premaknilo, elektroliza v možganih in srcu bo povzročila nabiranje anionov in kationov na pravih mestih, začutil boš tok, morda se bo zbudila tvoja moška sla, želja po osvajanju ozemlja, tuje je vedno bolj mikavno, hotel boš to trofejo, kar tako, brez obveznosti, saj je videti, da je ona tudi za to, svet se vrti hitro, kaj nam potem ostane razen spominov na neuresničene želje in hrepeneče sanje?
začel jo boš osvajati, njo, ki te je ravno odvrgla iz srca in vrgla na finto, iz strahu, iz nepotešenosti in potrebe, da ti pokaže, da nisi bog, čeprav te je hip poprej častila po božje in ti hotela žrtvovati in prižgati cigaret samo zato, da bi v dimu skrila svojo vročo željo po darovanju. vse si zagonil. igrala se bosta igrice, morda bosta za hip skupaj zaspala v omami, to ne bo tisto za čem tako hrepenita in se ga bojita, zato se vdata maščevanju do usode, ki je tako prekleta, da nam podarja sanje zato, da preizkuša naš ponos in pogum.
oba vesta, da šele potem, ko ponos zamenja skromna vdanost in popolna predaja, ko telo ljubi dušo tako kot duša ljubi telo, se lahko, nasičena ljubezni, uležeta na zemljo in preden njena postaneta, skupaj izdihneta: sladka smrt, ki si naju vzela večnosti v spomin in ljudem v opomin, ker ne verujejo v mogoče in pustijo, da jih omamlja zlo, ki ne rojeva ne sreče ne življenja...
kdor v ljubezen ne upa, naj si ne želi večnosti, ker si je ne zasluži.
