Bilo je nekoč lepo mesto, daleč od hribovitih predelov, vinskih goric, daleč proč od morja, pa vendar tako blizu, da si lahko ob hladnih sobotnih jutrih vonjal omamni sveži gorski zrak, ki je prihajal iz zelenih planin in dišal po encijanu in planikah; da se je pozno popoldne iz goric, kjer so gojili vinsko trto, pod okno nadvse počasi, kot fina dama v kočiji, pripeljala meglica, polna raznovrstnih vinskih sort, ki je človeka omamljala in poljubljala njegova vroča usteca tako nežno kot bi to zmogla le čedna ljubimka, in naposled si lahko takrat, ko je bila glava trudna, slišal od nekod oddaljeno valovanje morja, v tvojih čutilih pa se je naselil dolgotrajen vonj po slanem. O, da bi lahko večno uživali to blaginjo!
Mestece je bilo obdano z visokimi svetilkami, ki so medlo svetile cel večer in za povrh še ponoči. Vsi so tu našli svoj prostor: sprehajalci v večernih toaletah, podeželski kavalirji, prijetno napravljena dekleta… Promenada se je vila naprej od teatra, kjer so poleg iger uprizarjali tudi glasbene drame; mimo mestne hiše, ki so jo postavili nalašč poleg jesenovega drevoreda; dalje preko dvorca, obdanega s čudovitimi marmornatimi fontanami, kamor so zahajale na klepet razne male ptice, vrabci in drozgi, ki so se okopali v topli vodi, nad katero je sijalo popoldansko sonce; le ena sama kapljica, ki je priletela iz vrabčkovega mokrega perja, se je staknila skupaj v mili valček s sončnim žarkom in že postala kristal. Ves ta sprevod pa se je končal pri vili, v kateri je živel Henry W., mlad kavalir temnih las in zalega obraza; živel pa je sam in kadar se mu je zahotelo, si je nadel klobuk in suknjič, vzel v roke palico in šel s sprevodom sprehajalcev nazaj v mesto. Da ni hodil sam, se je pridružil skupinici svojih ljubljenk in malih deklic ter poslušal njihovo čebljanje; to mu je to blažilo srce in ga spomnilo na lastno mladost, ki se je tako hitro oddaljevala. Bil je to odkritosrčen mladenič, vedno prijazen in celo malce vihrav, dasi pa to ljudi ni motilo.
Nekega toplega poletnega dne pa se je vendarle nekaj spremenilo v njegovem srcu. Tistega popoldneva je šla mimo njegove vile spet dolga truma sprehajalcev, a posebno pozornost si je zaslužila deklica, ljubka kot češnjevi cvetovi, z obrazom, da ga ni še nikjer videl lepšega. Hodila je mirno, a vznemirjena, ker se je prvič pridružila sprehajalcem. V eni roki je držala slamnik, v drugi pa belo vrtnico. Bila je neznanka, osamljena z vrtnico v roki in nihče ji ni posvečal nobene pozornosti; mimo nje so hodili, kot da sploh ne obstaja. Nato pa so se približevali koncu promenade in na drevesu je zapel ptiček; naključje je hotelo, da je ta deklica svoj ljubek obrazek obrnila proti drevesu, da bi poslušala to otožno pesem in se ozrla v okno, od koder jo je opazoval Henry. Rozalija ni prenesla Henryjevega pogleda, ki ji je povzročil rdečico na obrazu, da jo je kar žgalo v lica. Svoj obrazek je spet nagnila v stran in hodila naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Vendar pa je čisto vsak dan, ko je sonce vstalo in se povzdignilo nad zelene planine, prihajala k vili, se naslonila na lesen plot in zrla v drevo, kjer je pela ptica svojo melanholično pesem.
Henryja je povsem očarala in kadarkoli je prišla, je prenehal z umetniškim ustvarjanjem, zaprl je knjigo in prišel bliže k oknu. Njen obraz je bil skoraj bled in lica rožnata, ko si je ponesla belo vrtnico k obrazu in jo poduhala. Ko pa je drozg nehal peti, je odšla po isti poti nazaj in se do naslednjega jutra ni več vrnila.
Ta deklica je tako razvnemala Henryjeve čute, da ga je v trenutku zapustila vsa moč in je legel na posteljo in zaspal do večernih ur, ko je bila že visoko na nebu okrogla, zlata luna. Še takrat, ko se je prebudil, je bil ves zasanjan in ni mogel nehati misliti na Rozalijo, na njene blede roke in zardela lica.
Naposled pa se je le odločil, da bo spregovoril z njo in ji je naslednjega jutra tiho sledil. Ni slišala njegovega počasnega stopicanja, samo hodila je naprej s sklonjeno glavo proti mostu. Tam, kjer je bila pot za k reki, ki se je ob zelenju vila proti neskončnosti in modrini neba, je zavila in se spustila po kamnitih stopnicah.
Henry se je skril za drevo in jo opazoval z veliko radovednostjo in vznemirjenjem. Nenadoma ga je postalo strah, srce mu je pričelo biti mnogo hitreje. Kmalu zatem sta prispela do kanjona reke; bledo modra voda je mirno tekla naprej, nekam v daljavo, od koder se ni nihče več vrnil. Pri sivi skali je bil v plitvini privezan lesen čoln, ki ga je Rozalija odvezala, sedla vanj in odplula navzdol po reki. Gledal je za čolnom, ki je kar plul in plul, nato pa na lepem izginil. Sonce se je še vedno bleščalo na gladini vode in rahel vetrič je zapihal, Henryja pa je sladek vonj zapeljal v omamo, da je legel na skalo in utonil v spanec. Trdno je spal in ni opazil, da ga vedno bolj vleče v vodo. Počasi, kot nežni zvoki violin, ga je miriada zvezd potegnila v vodo in ga vodila naprej, v tisto daljavo, od koder naj bi se nihče več ne vrnil. Reka je postala jezero in Henryja je naplavilo na jezerski breg. Zbudil se je in pogledal ves zmeden navzgor v nebo, pa je bila noč temna in ni videl ničesar. Zopet ga je prevzel tisti vonj po pomarančah in češnjah in zaprl je oči.
Ko se je prebudil, ni vedel, kje se nahaja. Nad njim je sijalo sonce in mu svetilo naravnost v oči; ozrl se je naokoli in nasproti jezera opazil na stotine visokih, črnih dreves. Postavil se je na noge in začelo ga je zebsti; zaman je iskal suknjič, ni ga bilo. Očitno ga je bil pozabil doma.
Nato se je obrnil in pred seboj zagledal Rozalijo, ki ga je gledala z milimi, modrimi očmi, v katerih se je lesketala žalost. Henry je segel z roko proti njej, da bi se dotaknil njenega ramena, pa je podoba zbledela. Segel je v prazno. Poskusil je v drugo in se dotaknil lica, pa ga ni bilo. Ljubljeno dekle je stalo pred njim, pa ga ni mogel niti poljubiti!
Kot otrok je sedel na pesek in se z glavo naslonil na kolena; zajokal je. Rozalija je sedla poleg njega in ga pobožala po laseh; Henry je čutil zgolj hlad, ki se je pritaknil njegove glave. Naposled se je vdal njenemu božanju in legel k njej v naročje.
»Zebe me,« je dejal s stisnjenimi ustnicami, že pri koncu z močmi.
Namesto njenih besed je slišal samo petje, petje ptice, ki je pela otožno pesem in mu je bila v tolažbo.
»Pojdi, odidi,« je rekel Henry ptici in slednja je poletela proti jasnemu nebu.
Ozrl se je v Rozalijin obraz; oh, ko bi bila resnična! Zakaj ne more položiti njene roke na svoje umirajoče srce!
Tih in poln solz je zavzdihnil in se poslovil… Rozalija ga je odpeljala s čolnom po jezeru v meglo, iz katere pa se ni vrnil. Postal je blodeča, osamljena duša, iščoč svojo ljubezen.
Danes še vedno stoji takšno mesto, ki je obdano z dišečimi vonjavami, vendar pa je zavito v srebrno meglo in ga ne moreš videti nikjer; lahko ga zgolj iščeš in upaš, da ga tvoje oko nekoč uzre, nekoč, v daljnih sanjah…
Bilo je nekoč lepo mesto, daleč od hribovitih predelov, vinskih goric, daleč proč od morja, pa vendar tako blizu, da si lahko ob hladnih sobotnih jutrih vonjal omamni sveži gorski zrak, ki je prihajal iz zelenih planin in dišal po encijanu in planikah; da se je pozno popoldne iz goric, kjer so gojili vinsko trto, pod okno nadvse počasi, kot fina dama v kočiji, pripeljala meglica, polna raznovrstnih vinskih sort, ki je človeka omamljala in poljubljala njegova vroča usteca tako nežno kot bi to zmogla le čedna ljubimka, in naposled si lahko takrat, ko je bila glava trudna, slišal od nekod oddaljeno valovanje morja, v tvojih čutilih pa se je naselil dolgotrajen vonj po slanem. O, da bi lahko večno uživali to blaginjo!
Mestece je bilo obdano z visokimi svetilkami, ki so medlo svetile cel večer in za povrh še ponoči. Vsi so tu našli svoj prostor: sprehajalci v večernih toaletah, podeželski kavalirji, prijetno napravljena dekleta… Promenada se je vila naprej od teatra, kjer so poleg iger uprizarjali tudi glasbene drame; mimo mestne hiše, ki so jo postavili nalašč poleg jesenovega drevoreda; dalje preko dvorca, obdanega s čudovitimi marmornatimi fontanami, kamor so zahajale na klepet razne male ptice, vrabci in drozgi, ki so se okopali v topli vodi, nad katero je sijalo popoldansko sonce; le ena sama kapljica, ki je priletela iz vrabčkovega mokrega perja, se je staknila skupaj v mili valček s sončnim žarkom in že postala kristal. Ves ta sprevod pa se je končal pri vili, v kateri je živel Henry W., mlad kavalir temnih las in zalega obraza; živel pa je sam in kadar se mu je zahotelo, si je nadel klobuk in suknjič, vzel v roke palico in šel s sprevodom sprehajalcev nazaj v mesto. Da ni hodil sam, se je pridružil skupinici svojih ljubljenk in malih deklic ter poslušal njihovo čebljanje; to mu je to blažilo srce in ga spomnilo na lastno mladost, ki se je tako hitro oddaljevala. Bil je to odkritosrčen mladenič, vedno prijazen in celo malce vihrav, dasi pa to ljudi ni motilo.
Nekega toplega poletnega dne pa se je vendarle nekaj spremenilo v njegovem srcu. Tistega popoldneva je šla mimo njegove vile spet dolga truma sprehajalcev, a posebno pozornost si je zaslužila deklica, ljubka kot češnjevi cvetovi, z obrazom, da ga ni še nikjer videl lepšega. Hodila je mirno, a vznemirjena, ker se je prvič pridružila sprehajalcem. V eni roki je držala slamnik, v drugi pa belo vrtnico. Bila je neznanka, osamljena z vrtnico v roki in nihče ji ni posvečal nobene pozornosti; mimo nje so hodili, kot da sploh ne obstaja. Nato pa so se približevali koncu promenade in na drevesu je zapel ptiček; naključje je hotelo, da je ta deklica svoj ljubek obrazek obrnila proti drevesu, da bi poslušala to otožno pesem in se ozrla v okno, od koder jo je opazoval Henry. Rozalija ni prenesla Henryjevega pogleda, ki ji je povzročil rdečico na obrazu, da jo je kar žgalo v lica. Svoj obrazek je spet nagnila v stran in hodila naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Vendar pa je čisto vsak dan, ko je sonce vstalo in se povzdignilo nad zelene planine, prihajala k vili, se naslonila na lesen plot in zrla v drevo, kjer je pela ptica svojo melanholično pesem.
Henryja je povsem očarala in kadarkoli je prišla, je prenehal z umetniškim ustvarjanjem, zaprl je knjigo in prišel bliže k oknu. Njen obraz je bil skoraj bled in lica rožnata, ko si je ponesla belo vrtnico k obrazu in jo poduhala. Ko pa je drozg nehal peti, je odšla po isti poti nazaj in se do naslednjega jutra ni več vrnila.
Ta deklica je tako razvnemala Henryjeve čute, da ga je v trenutku zapustila vsa moč in je legel na posteljo in zaspal do večernih ur, ko je bila že visoko na nebu okrogla, zlata luna. Še takrat, ko se je prebudil, je bil ves zasanjan in ni mogel nehati misliti na Rozalijo, na njene blede roke in zardela lica.
Naposled pa se je le odločil, da bo spregovoril z njo in ji je naslednjega jutra tiho sledil. Ni slišala njegovega počasnega stopicanja, samo hodila je naprej s sklonjeno glavo proti mostu. Tam, kjer je bila pot za k reki, ki se je ob zelenju vila proti neskončnosti in modrini neba, je zavila in se spustila po kamnitih stopnicah.
Henry se je skril za drevo in jo opazoval z veliko radovednostjo in vznemirjenjem. Nenadoma ga je postalo strah, srce mu je pričelo biti mnogo hitreje. Kmalu zatem sta prispela do kanjona reke; bledo modra voda je mirno tekla naprej, nekam v daljavo, od koder se ni nihče več vrnil. Pri sivi skali je bil v plitvini privezan lesen čoln, ki ga je Rozalija odvezala, sedla vanj in odplula navzdol po reki. Gledal je za čolnom, ki je kar plul in plul, nato pa na lepem izginil. Sonce se je še vedno bleščalo na gladini vode in rahel vetrič je zapihal, Henryja pa je sladek vonj zapeljal v omamo, da je legel na skalo in utonil v spanec. Trdno je spal in ni opazil, da ga vedno bolj vleče v vodo. Počasi, kot nežni zvoki violin, ga je miriada zvezd potegnila v vodo in ga vodila naprej, v tisto daljavo, od koder naj bi se nihče več ne vrnil. Reka je postala jezero in Henryja je naplavilo na jezerski breg. Zbudil se je in pogledal ves zmeden navzgor v nebo, pa je bila noč temna in ni videl ničesar. Zopet ga je prevzel tisti vonj po pomarančah in češnjah in zaprl je oči.
Ko se je prebudil, ni vedel, kje se nahaja. Nad njim je sijalo sonce in mu svetilo naravnost v oči; ozrl se je naokoli in nasproti jezera opazil na stotine visokih, črnih dreves. Postavil se je na noge in začelo ga je zebsti; zaman je iskal suknjič, ni ga bilo. Očitno ga je bil pozabil doma.
Nato se je obrnil in pred seboj zagledal Rozalijo, ki ga je gledala z milimi, modrimi očmi, v katerih se je lesketala žalost. Henry je segel z roko proti njej, da bi se dotaknil njenega ramena, pa je podoba zbledela. Segel je v prazno. Poskusil je v drugo in se dotaknil lica, pa ga ni bilo. Ljubljeno dekle je stalo pred njim, pa ga ni mogel niti poljubiti!
Kot otrok je sedel na pesek in se z glavo naslonil na kolena; zajokal je. Rozalija je sedla poleg njega in ga pobožala po laseh; Henry je čutil zgolj hlad, ki se je pritaknil njegove glave. Naposled se je vdal njenemu božanju in legel k njej v naročje.
»Zebe me,« je dejal s stisnjenimi ustnicami, že pri koncu z močmi.
Namesto njenih besed je slišal samo petje, petje ptice, ki je pela otožno pesem in mu je bila v tolažbo.
»Pojdi, odidi,« je rekel Henry ptici in slednja je poletela proti jasnemu nebu.
Ozrl se je v Rozalijin obraz; oh, ko bi bila resnična! Zakaj ne more položiti njene roke na svoje umirajoče srce!
Tih in poln solz je zavzdihnil in se poslovil… Rozalija ga je odpeljala s čolnom po jezeru v meglo, iz katere pa se ni vrnil. Postal je blodeča, osamljena duša, iščoč svojo ljubezen.
Danes še vedno stoji takšno mesto, ki je obdano z dišečimi vonjavami, vendar pa je zavito v srebrno meglo in ga ne moreš videti nikjer; lahko ga zgolj iščeš in upaš, da ga tvoje oko nekoč uzre, nekoč, v daljnih sanjah…
