Nekoč davno, zelo davno, za devetimi gorami in devetimi morji je bilo neko kraljestvo. V njem je vladal dober a malce nenavaden kralj. Skrbel je za svoje podložnike kot nobeden kralj dotlej. Če se je kdaj morebiti pripetilo, da ga nekaj dni ni nihče ničesar poprosil, se je on sam domislil, na kakšen način bo za nekoga naredil kaj dobrega.
Ker pa je nekoč minil tudi cel mesec, da ga nihče ni prosil niti za nasvet niti za kakršnokoli pomoč, se je odločil, da sam na dvor povabi vse tiste, ki jih pesti kaka nesreča, in tistemu, ki mu je najbolj hudo, podari zlato jabolko, najlepši in najbolj čaroben sadež v celem kraljestvu.
Že ob zori, s prvimi žarki sonca, je kraljev sel zajahal konja in krenil na pot po vsem kraljestvu, noseč nenavadno vest.
In ni minilo niti pet dni, ko so se na dvoru že pojavili prvi obisko-valci. Drug za drugim so prišli pred kralja in vsak je povedal svojo zgodbo...
DEKLICA:
Veliki in spoštovani kralj! Sedela sem pred našo kletno izbico, ko je po ulici šel tvoj glasnik in objavljal, da daješ zlato jabolko. Veš, takšnega jabolka nikoli nisem videla, pa tudi tisto navadno sem jedla samo enkrat; tistikrat, ko je po cesti pritekel velik pes in splašil trgo-včevega konja, da je iz košare padlo nekaj drobnih jabolk. Eno se je dokotalilo do mojih nog. Ko je trgovec odšel naprej, sem ga pobrala, hitro stekla v sobico in ga dala mami. Milo se je nasmehnila in me pobožala po laseh, potem je jabolko razrezala na enake krhlje in jih razdelila nam otrokom.
Veš, ko sem danes slišala za tvoje vabilo, sem se spomnila tistega jabo-lka in maminega nasmeha. Verjetno so vsa jabolka nekaj lepega in čarobnega. Zato sem zdaj tukaj. Zelo rada bi dobila tvoje jabolko in ga odne-sla mami. Ona bi zagotovo najbolje vedela kaj narediti s tako lepo in nenavadno stvarjo.
PRINC
iz nekega druga kraljestva:
Dragi kralj, klanjam se vaši cenjeni visokosti in vam prinašam pozdrave z mojega dvora. Vendar danes ne prihajam k vam na obisk kot nekdo, ki vam je enak po položaju, temveč kakor vsi drugi, ki so vas danes obiskali. Pred dvema dnevoma je mimo mojega kraljestva šel vaš glasnik, pa sem tudi jaz slišal nenavadno vest. Tako sem sedaj tu in Vas prosim za zlato jabolko.
Morda se boste čudili moji predrznosti, da kot vladar enega kraljestva prosim za nekaj, kar ste namenili enemu od svojih podanikov. Toda na žalost namesto mene in moje krone v mojem kraljestvu.vladata žalost in revščina. Že tretje leto zapored namreč mojo deželo pustošita suša in lakota in neusmiljeno odnašata življenja mojega ljudstva. Če je torej res, da je Vaše zlato jabolko čarobno in da, kjer koli posejano, daje največje in najbolj sočne plodove, potem je za mene in za moje ljudstvo edini up. V imenu vseh nesrečnih in izmučenih podanikov mojega kraljestva in v imenu vaše dobrote in pravičnosti, še enkrat prosim, da mi podarite zlato jabolko.
STAREC:
Klanjam se ti, visokost in te prosim, da poslušaš starca, ki je ves svoje življenje preživel na vandranju po širnemu svetu. Mati zemlja mi je bila postelja, nebo in zvezde odeja. Sanjal sem najlepše sanje. Veselil sem se vsakega novega dneva in vsega, kar mi.je prinesel. Bil sem mlad, poln moči, veder in radoveden. Vdihoval sem mile vonjave narave, vpijal lepoto sveta, se pogovarjal z vsemi, ki sem jih srečeval in šel vedno naprej. Mislil sem, da temu potovanju nikoli ne bo konca ne kraja. A danes moji koraki niso več tako dolgi in pogumni, pa tudi vonjave so se pomešale in slika skalila. Zato danes stojim pred teboj in te prosim za zlato jabolko, ki bi mi dneve, ki so še pred menoj, ovilo v barve sonca in mi v sanje vtkalo opojne vonjave mojega dolgega potovanja.
ČAROVN ICA:
Veliki kralj, zemeljski vladar, kot vidiš sem tudi jaz prišla na današnjo delitev: Globoko verjamem, da boš kljub moji naravi, ki je takšna, kakršna je, našel vsaj malo razumevanja za mene in moje težave. Tudi za nas čarovnice so prišli hudi in slabi časi, ne živi se kot nekoč. Vse več nas je, a pravljic vse manj, pa niti ne bojijo se nas več, ne princese ne princi in tudi otroci ne. Po poteh, ki nam jih je usoda namenila, smo letale, kakor smo najbolje vedele in znale, z raznimi zvijačami, pastmi in z vsemi drobnimi in velikimi hudobijami. In niti ni bilo tako slabo, vsak je imel svojih pet minut, jaz, Janko in Metka in Trnuljčica... A kaj imamo danes? Zato te prosim, da mi podariš to svoje zlato jabolko, pa da preizkusim srečo, a tako, kakor sem naučena, ali kako drugače, če že drugače ne more biti.
PRINCEZA,
pozabljena v neki drugi bajki:
Premili in dobri kralj, vaša visokost! Nekako sem se le opogumila, da tudi jaz pridem pred tebe, se ti priklonim in te prosim za tvoje zlato jabolko. Ne vem, koliko se ti bo moja težava zdela velika in pomembna, toda ona je edini vzrok moje nesreče in neprespanih noči. Že dolgi dve leti ždim v najvišjem stolpu dvorca in čakam na svojega princa. Vsak dan slonim na oknu in gledam konjenike, ki jezdijo mimo po svojih poteh v kdo ve kakšne pravljice, bajke in legende, a noben se niti za hip ne ozre name. Zato te prosim, da svoje jabolko daš meni in da to potem tvoj sel razglasi po vseh kraljestvih iz pravljic, bajk in legend. Edino tako bo moj princ slišal zame in jabolko in me rešil dolge in težke samote.
DVORNI NOREC:
(poskakujoč in napol pojoč)
Vaša visokost, jaz sem vaš norec,
norec čudotvorec, vaša visokost,
Sem dvorni norec,
malo butec,
malo butec.
Plešem, skačem,
še najraje pa zabavam.
Sestavil sem tako malo pesmi, da vidite
da Vaš norec niti ni prevelik butec ...
ha, ha, ha ...
Dober sem in rad pomagam.
Pomagal bi vašem visokosti,
celemu kraljestvu,
zato mi dajte jabolko zlato
da še jaz zaživim bogato.
Ha, ha, ha ... pesmi in pesmice,
stran od kralja starci in čarovnice,
princi in princese, dekleta in fantje,
saj v bajkah smo le norčki
pravi junaki.
Sem dvorni norec, malo butec
malo butec.
Plešem, skačem,
še najraje pa zabavam.
ha, ha, ha ... ha, ha, ha ...
Ko so vsi zbrani bili povedali, kar so imeli, je kralj uvidel, da odloči-tev ne bo lahka. Strežajem je dal znak, da poskrbijo za obiskovalce, sam pa se je umaknil v kraljevske sobane, da premisli, komu bo dal zlato jabolko.
PRINCEZA, kraljeva hči:
Dragi moj oče, vidim, da je tvojo vedrino skalila zaskrbljenost zaradi zlatega jabolka in odločitve, komu ga boš podaril. Vem, da si dober oče in vladar in da z jabolko hočeš nekoga osrečiti, vendar te prosim, da skrbno pretehtaš vse tisto, kar si slišal in da še enkrat dobro razmisliš o tem, kako je težka in morda tudi usodna ta odločitev. Saj veš, kako pravi ljudski pregovor: Jutro je pametnejše od večera, zato z odločitvijo počakaj do jutrišnjega zore.
Ko je bilo slišati prvo žvrgolenje ptic in se je pojavilo zlato sonce, je tudi kralj prišel v veliko dvorano, kjer so ga čakali včerajšnji obiskovalci. Dal jim je znak, da posedejo in je povedal svojo odločitev:
Dragi moji, zlato jabolko je tisto, po kar ste prišli in kar si vsakdo med vami z vsem srcem želi, da bi se lahko rešil iz svojih težav. Jabolko je zlato, z barvo sonca prepojeno, s svetlobo in dobroto. Jabolko je polno čarovnije življenja, modrosti in upanja.
Jabolko je samo eno. To pomeni, da bi ga moral dati samo enemu od vas. vsi imate razlog, zaradi katerega mislite, da bi jabolko mogli dobiti ravno vi. In res je, vaše stiske so za vas velikanske, ker so vas onesrečile. A nesreča je že sama po sebi dovolj velik razlog, da sem se odločil pomagati vsakemu med vami. Vsakemu poklanjam po eno seme zlatega jabolka, ki bo vzklilo na vsaki zemlji, od vas pa bo odvisno, če bo drevo imelo sadove. Takrat boste tudi izvedeli, ali so vaše težave odpravljene.
(Bajka-igra v enem dejanju)
Nekoč davno, zelo davno, za devetimi gorami in devetimi morji je bilo neko kraljestvo. V njem je vladal dober a malce nenavaden kralj. Skrbel je za svoje podložnike kot nobeden kralj dotlej. Če se je kdaj morebiti pripetilo, da ga nekaj dni ni nihče ničesar poprosil, se je on sam domislil, na kakšen način bo za nekoga naredil kaj dobrega.
Ker pa je nekoč minil tudi cel mesec, da ga nihče ni prosil niti za nasvet niti za kakršnokoli pomoč, se je odločil, da sam na dvor povabi vse tiste, ki jih pesti kaka nesreča, in tistemu, ki mu je najbolj hudo, podari zlato jabolko, najlepši in najbolj čaroben sadež v celem kraljestvu.
Že ob zori, s prvimi žarki sonca, je kraljev sel zajahal konja in krenil na pot po vsem kraljestvu, noseč nenavadno vest.
In ni minilo niti pet dni, ko so se na dvoru že pojavili prvi obisko-valci. Drug za drugim so prišli pred kralja in vsak je povedal svojo zgodbo...
DEKLICA:
Veliki in spoštovani kralj! Sedela sem pred našo kletno izbico, ko je po ulici šel tvoj glasnik in objavljal, da daješ zlato jabolko. Veš, takšnega jabolka nikoli nisem videla, pa tudi tisto navadno sem jedla samo enkrat; tistikrat, ko je po cesti pritekel velik pes in splašil trgo-včevega konja, da je iz košare padlo nekaj drobnih jabolk. Eno se je dokotalilo do mojih nog. Ko je trgovec odšel naprej, sem ga pobrala, hitro stekla v sobico in ga dala mami. Milo se je nasmehnila in me pobožala po laseh, potem je jabolko razrezala na enake krhlje in jih razdelila nam otrokom.
Veš, ko sem danes slišala za tvoje vabilo, sem se spomnila tistega jabo-lka in maminega nasmeha. Verjetno so vsa jabolka nekaj lepega in čarobnega. Zato sem zdaj tukaj. Zelo rada bi dobila tvoje jabolko in ga odne-sla mami. Ona bi zagotovo najbolje vedela kaj narediti s tako lepo in nenavadno stvarjo.
PRINC
iz nekega druga kraljestva:
Dragi kralj, klanjam se vaši cenjeni visokosti in vam prinašam pozdrave z mojega dvora. Vendar danes ne prihajam k vam na obisk kot nekdo, ki vam je enak po položaju, temveč kakor vsi drugi, ki so vas danes obiskali. Pred dvema dnevoma je mimo mojega kraljestva šel vaš glasnik, pa sem tudi jaz slišal nenavadno vest. Tako sem sedaj tu in Vas prosim za zlato jabolko.
Morda se boste čudili moji predrznosti, da kot vladar enega kraljestva prosim za nekaj, kar ste namenili enemu od svojih podanikov. Toda na žalost namesto mene in moje krone v mojem kraljestvu.vladata žalost in revščina. Že tretje leto zapored namreč mojo deželo pustošita suša in lakota in neusmiljeno odnašata življenja mojega ljudstva. Če je torej res, da je Vaše zlato jabolko čarobno in da, kjer koli posejano, daje največje in najbolj sočne plodove, potem je za mene in za moje ljudstvo edini up. V imenu vseh nesrečnih in izmučenih podanikov mojega kraljestva in v imenu vaše dobrote in pravičnosti, še enkrat prosim, da mi podarite zlato jabolko.
STAREC:
Klanjam se ti, visokost in te prosim, da poslušaš starca, ki je ves svoje življenje preživel na vandranju po širnemu svetu. Mati zemlja mi je bila postelja, nebo in zvezde odeja. Sanjal sem najlepše sanje. Veselil sem se vsakega novega dneva in vsega, kar mi.je prinesel. Bil sem mlad, poln moči, veder in radoveden. Vdihoval sem mile vonjave narave, vpijal lepoto sveta, se pogovarjal z vsemi, ki sem jih srečeval in šel vedno naprej. Mislil sem, da temu potovanju nikoli ne bo konca ne kraja. A danes moji koraki niso več tako dolgi in pogumni, pa tudi vonjave so se pomešale in slika skalila. Zato danes stojim pred teboj in te prosim za zlato jabolko, ki bi mi dneve, ki so še pred menoj, ovilo v barve sonca in mi v sanje vtkalo opojne vonjave mojega dolgega potovanja.
ČAROVN ICA:
Veliki kralj, zemeljski vladar, kot vidiš sem tudi jaz prišla na današnjo delitev: Globoko verjamem, da boš kljub moji naravi, ki je takšna, kakršna je, našel vsaj malo razumevanja za mene in moje težave. Tudi za nas čarovnice so prišli hudi in slabi časi, ne živi se kot nekoč. Vse več nas je, a pravljic vse manj, pa niti ne bojijo se nas več, ne princese ne princi in tudi otroci ne. Po poteh, ki nam jih je usoda namenila, smo letale, kakor smo najbolje vedele in znale, z raznimi zvijačami, pastmi in z vsemi drobnimi in velikimi hudobijami. In niti ni bilo tako slabo, vsak je imel svojih pet minut, jaz, Janko in Metka in Trnuljčica... A kaj imamo danes? Zato te prosim, da mi podariš to svoje zlato jabolko, pa da preizkusim srečo, a tako, kakor sem naučena, ali kako drugače, če že drugače ne more biti.
PRINCEZA,
pozabljena v neki drugi bajki:
Premili in dobri kralj, vaša visokost! Nekako sem se le opogumila, da tudi jaz pridem pred tebe, se ti priklonim in te prosim za tvoje zlato jabolko. Ne vem, koliko se ti bo moja težava zdela velika in pomembna, toda ona je edini vzrok moje nesreče in neprespanih noči. Že dolgi dve leti ždim v najvišjem stolpu dvorca in čakam na svojega princa. Vsak dan slonim na oknu in gledam konjenike, ki jezdijo mimo po svojih poteh v kdo ve kakšne pravljice, bajke in legende, a noben se niti za hip ne ozre name. Zato te prosim, da svoje jabolko daš meni in da to potem tvoj sel razglasi po vseh kraljestvih iz pravljic, bajk in legend. Edino tako bo moj princ slišal zame in jabolko in me rešil dolge in težke samote.
DVORNI NOREC:
(poskakujoč in napol pojoč)
Vaša visokost, jaz sem vaš norec,
norec čudotvorec, vaša visokost,
Sem dvorni norec,
malo butec,
malo butec.
Plešem, skačem,
še najraje pa zabavam.
Sestavil sem tako malo pesmi, da vidite
da Vaš norec niti ni prevelik butec ...
ha, ha, ha ...
Dober sem in rad pomagam.
Pomagal bi vašem visokosti,
celemu kraljestvu,
zato mi dajte jabolko zlato
da še jaz zaživim bogato.
Ha, ha, ha ... pesmi in pesmice,
stran od kralja starci in čarovnice,
princi in princese, dekleta in fantje,
saj v bajkah smo le norčki
pravi junaki.
Sem dvorni norec, malo butec
malo butec.
Plešem, skačem,
še najraje pa zabavam.
ha, ha, ha ... ha, ha, ha ...
Ko so vsi zbrani bili povedali, kar so imeli, je kralj uvidel, da odloči-tev ne bo lahka. Strežajem je dal znak, da poskrbijo za obiskovalce, sam pa se je umaknil v kraljevske sobane, da premisli, komu bo dal zlato jabolko.
PRINCEZA, kraljeva hči:
Dragi moj oče, vidim, da je tvojo vedrino skalila zaskrbljenost zaradi zlatega jabolka in odločitve, komu ga boš podaril. Vem, da si dober oče in vladar in da z jabolko hočeš nekoga osrečiti, vendar te prosim, da skrbno pretehtaš vse tisto, kar si slišal in da še enkrat dobro razmisliš o tem, kako je težka in morda tudi usodna ta odločitev. Saj veš, kako pravi ljudski pregovor: Jutro je pametnejše od večera, zato z odločitvijo počakaj do jutrišnjega zore.
Ko je bilo slišati prvo žvrgolenje ptic in se je pojavilo zlato sonce, je tudi kralj prišel v veliko dvorano, kjer so ga čakali včerajšnji obiskovalci. Dal jim je znak, da posedejo in je povedal svojo odločitev:
Dragi moji, zlato jabolko je tisto, po kar ste prišli in kar si vsakdo med vami z vsem srcem želi, da bi se lahko rešil iz svojih težav. Jabolko je zlato, z barvo sonca prepojeno, s svetlobo in dobroto. Jabolko je polno čarovnije življenja, modrosti in upanja.
Jabolko je samo eno. To pomeni, da bi ga moral dati samo enemu od vas. vsi imate razlog, zaradi katerega mislite, da bi jabolko mogli dobiti ravno vi. In res je, vaše stiske so za vas velikanske, ker so vas onesrečile. A nesreča je že sama po sebi dovolj velik razlog, da sem se odločil pomagati vsakemu med vami. Vsakemu poklanjam po eno seme zlatega jabolka, ki bo vzklilo na vsaki zemlji, od vas pa bo odvisno, če bo drevo imelo sadove. Takrat boste tudi izvedeli, ali so vaše težave odpravljene.
