VZPON IN PADEC ZVERINSKEGA IMPERIJA ALI IŠČE SE 900 NEZEMLJANOV

Na slovesnosti se je zbralo veliko ljudi. Tega organizatorji najbrž niso pričakovali, saj v malem mestecu, kot je bil Mesečev Log, niso bili vajeni prireditev, na katere bi poleg domačinov prišli tudi ljudje iz bližnje in daljne okolice. Z balkona je opazoval paleto raznobarvnih pojav, ki se je za to priložnost odela v svoja najboljša oblačila, po možnosti še čisto nova, ali pa tista, ki so jih v svojih omarah dolga leta hranili za posebno priložnost, ki pa nikoli ni prišla. Ta večer je bil vsekakor tisto, na kar so toliko časa čakali.

V množici teles je prepoznal celotno meščansko skupnost, hierarhično urejeno vse od prvega moža gospoda župana pa do berača, ki se je neopazno infiltriral mednje, sunil plašč s prvega stola, z njim zakril svojo izdajalsko razcapano opravo in se povzpel stopničko višje na družbeni lestvici. Le njega ni bilo. Najbrž se zato slovesnost še ni pričela, čeprav so nekateri, predvsem organizatorji, bili že nestrpni.

Kaj se je zgodilo? Se je odločil, da tokrat ne bo glavni igralec, ki ga posipajo z zvezdnim prahom, pospremijo z bučnim aplavzom in se nato nagnetejo okrog njega, da bi jim namenil besedo ali dve, ravno toliko, da kakšna zvezdniška pršica spolzi z njegovega obličja in oplazi tudi njih, navadne smrtnike? Ne, temu se ne bi odrekel. Užival je v svoji slavi, katere korenine je zasadil že dolgo nazaj in jih ves ta čas pridno širil dokler se le te niso razpredle pod tlemi slehernega meščana, ki se podzemne pošasti sploh ni zavedal, in ga postavile na prestol najvplivnejšega moža daleč naokoli. Morda je samo zaspal, tako kot zadnja leta to pogosto počne, tako ob gledanju televizije, kot pri večerji, ko s priborom v roki in polnimi usti prične smrčati. Ali pa … mu je kdo onemogočil prihod? So ponj prišli tisti, s katerimi je nedavno nazaj stopil v stik? Ustrašil se je. Kljub vsemu ga je na svoj način imel še vedno rad. Čeprav ga je razočaral. Vse življenje ga je občudoval, v njem videl dedka, ki ga nikoli ni imel, potem pa … kako že pravijo? Pazi česa si želiš, ker se lahko želje uresničijo. A cena za njihovo uresničitev je bila krepko previsoka.

Zmotil ga je hrup pod njim. Množica je vstala in pričela ploskati. Skozi vrata je s počasnimi, a še vedno odločnimi koraki stopil na oder svoje najbrž zadnje predstave, saj so ga leta in bolezen vztrajno potiskala k tlom. A pri svojih 83 letih je bil še vedno videti močan moški, katerega so se nekateri še vedno bali. Sedel je na stol, ki so mu ga prihranili in se delal, kot da ves trušč okrog ne bi bil namenjen njemu.

Uradni del slovesnosti je bil kratek. Gospod župan je zrecitiral svoj napisani govor, v katerem so bili vsi superlativi, ki jih je njegova tajnica uspela najti v slovarju in ki je zvezdnika seveda zazibal v sen. Predramil se je šele, ko so vsi pričeli ploskati, gospod župan pa je v rokah držal ceneno plaketo, ki je še boksar v najbolj zakotnem klubu ne bi bil ravno vesel. Najbrž jo je naredil stari mesar, ki je v prostem času iz odpadnega železja sestavljal kipce, ki jih je nato prodajal otrokom. Črke na njej je gotovo prispeval pogrebni klesar, ki jih je kradel s spomenikov, katerih nihče ni več obiskoval, sestavila pa jih je najbrž kar gospa tajnica županova, saj je namesto »za življenjsko delo« pisalo »živlensko delo« . Vstal je, si z robčkom obrisal slino okrog ust in stopil na oder. Prevzel je plaketo, prijel ponujeno županovo roko, se nasmejal občinstvu, izrekel par besed v zahvalo in se vrnil na svoj stol. Tišino je pretrgal kričeči glas županove tajnice, ki je naznanila začetek zabavnega dela večera. Vsi so v trenutku planili po jedači in pijači, le dva gospoda sta nepremično stala v kotu. Šele takrat ju je opazil. In takoj mu je bilo vse jasno. Očitno to le ni bila zadnja predstava, a ta, ki je sledila, ni bila tlakovana z rdečo preprogo, temveč bolj s krvjo. Gospoda sta stopila do starca, mu nekaj zašepetala na uho, ga prijela pod roko in odpeljala. Neopazno in tiho je slavljenec zapustil prizorišče, kjer so ljudje nadaljevali z igranjem svojih stranskih vlog.

Čutil je, kako se mu kolena mehčajo in se vse bolj opira na ograjo, da ga ne bi spodneslo. Vedel je, da se bo enkrat le zgodilo, a vseeno ni bil pripravljen. V njem so se mešali občutki zadoščenja in žalosti, jeze in obupa, krivde in ponosa. Stopil je na zrak in v mesečini zagledal tisti kričeče zeleni svetlobni napis »900 Nezemljanov«.

* * *

Pisalo se je leto 1965. Na rojstnodnevni zabavi je zajetna peščica ljudi nazdravljala okrogli obletnici njim ljubega prijatelja gospodiča Zvera. Še leto nazaj je bil bolj kot ne samotar, ki so se ga vsi izogibali zaradi sumljivega slovesa očeta, ki so mu govorice pripisovale najrazličnejše prijeme, s katerimi je v kratkem času obogatel. Zdaj, ko je bil že nekaj časa pokojen in je gospod zverinski podedoval premoženje, se je iz samotarskega moškega srednjih let spremenil v družabnega štiridesetletnika, ki so ga oblegale tako mlade frajle, kot ostarele device v lovu na bogatega moža, s katerim bi si zagotovile brezskrbno življenje, kot falirani in zakompleksani moški, katerih koristoljubni nameni ravno tako niso ostali skriti. Nihče pa ni vedel, da je od zajetnega premoženja ostalo bore malo, saj je nekdanji gospodar poleg kopice denarja sinu zapustil tudi ogromne dolgove, ki jih je bilo treba poravnati. Tako je bolj kot ne, podedoval le ime in sanje o izgradnji svojega malega imperija, za katerega pa ni imel sredstev.

A na tokratni zabavi je njegova pozornost bila osredotočena na posebne vrste darilo, ki ga je prejel nekaj mesecev pred tem, ko je odkril, da je postal oče. Redki so vedeli, da je brhki šestnajstletnik sad ene izmed njegovih neštetih avantur, čeprav se je ob njegovi vključitvi v družino marsikaj govorilo. Ponosen je bil na živahnega dečka, ki je veliko obetal, a kljub temu se je odločil, da bo to ostala družinska skrivnost.

Ko je po zabavi ponovno koval načrte o realizaciji svojih sanj, je k njemu pristopil deček in mu pričel pripovedovati eno izmed zgodb, o kateri je bral. Rad je prebiral knjige in vase srkal besede. Zadnja knjiga ga je tako navdušila, da je izkoristil vsako priložnost in o njej govoril slehermenu, ki ga je bil voljan poslušati. Gospod Zver se je le nasmihal ob poslušanju zgodbic o nezemeljskih bitjih, ki naj bi množično naseljevali naš planet v iskanju novih izzivov. Deček je tako vneto pripovedoval, da ga je skorajda prepričal, da je res videl neznane svetleče predmete na nebu, s katerimi naj bi ta čudna bitja obiskovala Zemljo. Še bolj se je nasmejal ob njegovih hipotezah o tem, da naj bi bila ta bitja veliko naprednejša od njih, sposobna branja misli in podobnih reči, najbolj pa ga je spravila v smeh trditev, da naj bi bila nekakšen skupek lepljive mase brez kosti, zaradi česar so izredno gibčni in lahko zavzemajo najrazličnejše oblike. Ura je bila že pozna, zato je dečka potrepljal po laseh, se mu zahvalil za pravljico za lahko noč in se odpravil k počitku. Naslednje jutro, ko je srkal okusno kavico in sanjal o svojih načrtih, se je spomnil dečkove pripovedi in utrnila se mu je zamisel, s katero bi le te načrte lahko udejanil. Odhitel je v pisarno in v nekaj tednih skoval načrt, ki je kar klical po uspehu.

* * *

Tistega jutra je v njegovo sobo pridrvel deček in ga nič kaj nežno prebudil tako, da mu je pod nos potisnil sveži, po črnilu še dišeči časopis.

»Očka, očka, sem ti rekel, da obstajajo,« je navdušeno vpil.

»Sem ti rekel, da ne maram, ko mi tako rečeš. To naj bi bila najina skrivnost,« je ostro odvrnil na pol speči gospod.

Deček je skremžil obraz, a veselje ga je premagalo:

»Poglej, prišli so,« je vztrajal pri svojem.

Gospod Zver je prijel ponujeni časopis in se zazrl v napis na naslovnici: »Išče se 900 Nezemljanov,« je pisalo. Takoj je bil buden in z zanimanjem hitel brati. Srkal je vase besede in njegovo veselje je kmalu doseglo vrhunec. Semena njegovih sanj so bila posajena. Zdaj mora previdno zalivati zemljo in čakati na primeren čas za bero.

»Si slišal grozno novico?« ga je vprašala žena med nalivanjem kave.

Začudeno jo je pogledal, ona pa je nadaljevala: »Nekdo je oskrunil vojaško pokopališče. Vseh 900 grobov je izpraznjenih.«

»Le kdo bi kaj takega storil,« je odsotno pripomnil.

»Ti zaostali ljudje govorijo, da naj bi bili Nezemljani,« je zgroženo dejala.

»Nezemljani?« se je potuhnjeno nasmejal.

»Da, človek ne more verjeti, da so vsi nasedli govoricam.«

»Kakšnim govoricam?« je radovedno vprašal.

»A nisi prebral časopisa?! Vsi zatrjujejo, da so videli neznane svetlobne predmete ob pokopališču, slišali čudne zvoke in celo bili priča bližnjim srečanjem z njimi,« je povzdignila glas.

»S kom?« se je delal nevednega.

»Ja, z Nezemljani. Celo neko lepljivo zeleno sluz so baje odkrili poleg praznih grobov, ki naj bi njihove trditve potrjevala,« je postajala že nestrpna ob moževi neprizadetosti.

»Upam, da bom tudi jaz kakšnega srečal,« jo je prekinil še vedno nasmejani deček.

Oplazila ga je z mrkim pogledom, kajti nikoli ni skrivala nezadovoljstva ob njegovi prisotnosti, saj se nikoli ni znebila občutka, da ga ima mož raje kot svojega drugorojenca, katerega mati je bila.

»Ah, še eden izmed mnogih tračev, ki bo zaposloval mesto nekaj časa dokler ne najdejo novega,« je še dejal in odšel v pisarno. Tam si je še enkrat skrbno prebral članek, si prižgal cigaro in v mislih že videl bolj jasno podobo prihodnosti.

* * *

Napovedi so se uresničile nedolgo zatem. Ljudje so pozabili na dogodek, pokopališče se je spremenilo v osamljeno trato, ki pa so se je vsi vztrajno izogibali. Občinski ljudje so se je zato hoteli znebiti in so jo ponudili v odkup po ceni, ki skorajda ni bila omembe vredna. Pričakovali so namreč, da oskrunjenega zemljišča, kjer so nekoč v miru počivali padli vojaki iz širše okolice, nihče ne bo želel kupiti. Zato so bili nemalo presenečeni, ko je interes zanj izrazil spoštovani gospod Zver. Brez odvečnih vprašanj o njegovih namenih so mu predali osovraženo zemljišče in nazdravili poslu, ki je z vidika dobička sicer bil zanemarljiv, a kljub vsemu uspešen. Končno so se znebili rak rane mesta. A nečesa niso pričakovali … bolezen, ki so jo pripisali z zemljo pokriti površini, ni bila rakasta, še manj pa ne neozdravljiva, saj jo je njen kupec kaj kmalu ozdravil vseh bakterij in virusov, ko je na njej zgradil hotel, ki je malo neznano mestece spremenilo v eno najbolj obiskanih krajev vsega sveta. Na začetku so se seveda vsi zgražali, češ, kako si je drznil zlorabiti oskrunjeno zemljo, njihovo sovraštvo se je še povečalo, ko so v časopisih strmeli v oglase, s katerimi je vabil v hotel ljudi, hrepenečih po adrenalinskih izkušnjah, saj naj bi v njem prebivali duhovi oropanih vojakov, katerih kosti naj bi se polastili Nezemljani, da bi lahko svoja telesa približali človeški podobi, jih ponoči strašili in preizkušali njihov pogum. Sčasoma so ljudje začeli prihajati in vsi so bili navdušeni že nad imenom hotela, katerega bleščeči napis »900 Nezemljanov« so videli takoj ob prihodu v mesto. Njihove želje po izjemnih izkustvih je potešila tudi oprema, med katero ni manjkalo najrazličnejših podob Nezemljanov, umetnih plovil visečih s stropa, okostnjakov, ki so jih gostje odkrivali v svojih omarah, še najbolj pa seveda nepojasnjeni nočni dogodki, katerih akterji so bili zaposleni, ki so uspešno odigrali vlogo duhov, čudnih zelenih bitij, kdaj pa kdaj pa le vadili svoje spretnosti v oponašanju živalskih glasov. Hotel je postal znan po celem svetu in domačini so bili primorani pozabiti na svoje zamere in gospodu Zveru priznati uspeh, saj so koristi številnih gostov imeli prav vsi.

* * *

Imperij Zverove družine se je vztrajno večal in nekdaj živahni deček, ki je verjel v Nezemljane, je le s težavo vodil vse posle svojega dobrotnika, kateremu še vedno ni smel reči oče. Zdaj je tudi sam ponosno opazoval svojega potomca, ki je bil dober učenec in mu ogromno pomagal pri gori dela, ki ga je imel z vzdrževanjem finančne stabilnosti Zverovega imperija, ki je poleg hotela zdaj obsegal vse oblike lastništva, kar se jih je dalo zamisliti. Nikoli mu ni bilo dovolj, kar naprej je iskal nove možnosti za naložbe, ki bi mu prinesle dobiček. Ni se spuščal v iskanje odgovorov, kako je do njih prišel, bil je zadovoljen s položajem finančnega direktorja in verjel je, da se bo tudi za pridnega sina našlo primerno mesto, denimo na direktorskem stolčku novega trgovskega centra, ki se bo odprl te dni. A vrli gospod je imel drugačne načrte. Mesto je zaupal ne ravno brihtnemu vnuku, ki mu je lahko rekel »dedek,« za razliko od obetajočega mladeniča, ki mu je še vedno pravil le »gospod Zver«. Že marsikaj je požrl, poteptal svoj ponos in se zadovoljil s položajem v senci mogočnega moža, a tokrat je kozarec bil premajhen za ves srd, ki se je nakopičil v njem.

Dan po otvoritvi je stopil v pisarno in rekel:

»Oče, pogovoriti se morava!«

Preden je uspel izreči že znane besede o neprimernosti poimenovanja, je nadaljeval:

»Razočaral si me. Prepričan sem bil, da boš trgovski center namenil mojemu sinu, tvojemu prvemu vnuku. Dobro veš, da sem ga naučil vsega, kar mora vedeti in da bi bil dober gospodar. Ti pa si ga predal v roke smrkavcu, ki bo porušil vse, kar si sam tako dolgo gradil.«

»Ne skrbi. Tvoj sin bo imel v rokah finance, tako kot ti, zato je strah, da bi šlo kaj narobe, povsem odveč,« je mirno odvrnil Zver.

Čutil je, kako mu je kri preplavila možgane, ko je zarenčal:

»Misliš, da sem si za svojega sina želel hlapčevstva, na katerega sem sam pristal?! Motiš se! Če si že mene prikrajšal tako za ime kot za vse drugo, njega ne boš.«

Obrnil se je na stolu in ga oplazil s pogledom:

» Kaj bi rad?« je vprašal z rezkim glasom.

»Hočem, da priznaš sina kot tvojega vnuka in mu zagotoviš primerno mesto v tvojem imperiju,« je odločno odgovoril.

Mogočni mož je zamahnil z roko in se glasno nasmejal:

»In kako misliš, da boš to dosegel?«

»Dragi oče,« je pričel, »misliš, da ne vem za tvoje zločine?«

Pritegnil je njegovo pozornost, a ni se pustil motiti:

»Misliš, da ne vem, kako si prišel do zemljišča, na katerem zdaj blesti napis ‘900 Nezemljanov’? Saj sem ti sam dal idejo, ti pa si jo izkoristil za svoj podli načrt.«

»Prisežem, da ne vem, o čem govoriš,« ga je prekinil, on pa nadaljeval:

»Bil sem tam, oče. Videl sem tvoje pajdaše, kako so praznili grobove, se potikali okrog v kostumih in nastavili želatino, da bi ljudje mislili, da so bili Nezemljani. Vem, kdo je tisti možakar, ki naj bi bil eden izmed umrlih vojakov, katerega so videvali po mestu in mislili, da je sprehajajoče se truplo, v resnici pa je le ubogi nori brat dvojček enega izmed njih, ki si ga izvlekel iz norišnice. Vedel si, da zemljišča nihče ne bo hotel in ga bodo zato ponudili za smešno ceno. Bilo je kot nalašč zate. Ves čas sem bil tiho, privoščil sem ti uspeh, zdaj pa … hočem nekaj zase, za svojega sina!«

Zver se ni pustil izsiljevati:

»In kaj boš storil? Misliš, da ti bo kdo verjel? Ne bodi smešen.«

»Vse imam zapisano, tudi kraj, kamor ste zbasali kosti ubogih pokojnih. Četudi se izvlečeš, te bodo sumi uničili,« je postajal vse pogumnejši.

»Presenečaš me. Vedno si bil tako prekleto ubogljiv, da sem včasih še podvomil v to, da si res moj sin,« je zamišljeno dejal.

»Prav imaš, preveč sem dovolil, da ravnaš z mano kot z enim izmed svojih sužnjev, ki ti sledijo kot cucki. A zdaj je tega konec,« je odločno odvrnil.

»V bistvu se mi kar smiliš. Končno se postaviš zase, a v neprimernem času,« se je Zver nasmehnil.

»Motiš se, oče. Za razliko od tebe, se nisem oziral za nedosegljivimi zvezdami, ampak sem sejal na realnih tleh v dobri veri, da bo moj trud nekoč poplačan. Res sem morda bil naiven, ko sem mislil, da se za vzvišeno in strogo pojavo skriva mož z velikim srcem. Slepil sem se, da boš nekoč le popravil krivico, ki si jo storil svojemu sinu in uvidel, da ti ga ni treba več skrivati pred svetom, ti pa si v njem videl le še enega v množici ljudi, ki jih lahko izkoristiš za potešitev svojega pohlepa,« je svoji ogorčenosti odprl vrata.

»Smrkavec nehvaležni. Če ne bi bilo mene, bi pristal v kakšni zakotni sirotišnici, kjer bi te kot kos pohištva ponujali na dražbi in oddali najboljšemu ponudniku,« je bevsknil Zver.

»Morda res, a tisti, ki bi me vzeli, ne bi zahtevali od mene ničesar. Zadovoljni bi bili že s tem, da me imajo, predvsem pa bi nekomu lahko rekel »oče,« ob čemer se ne bi tako repenčil, kot to počneš ti, ko slišiš to besedo iz mojih ust, kot bi te z njo vedno znova zabadal tja, kjer te najbolj boli,« ga je skušal zlomiti.

»Sebičnež nemarni. Nič drugačen nisi od mene. Si se kdaj vprašal, zakaj te skrivam pred tistimi zvermi, ki samo čakajo na priložnost, da bi me lahko raztrgali in uničili?« je skorajda užaljeno kriknil.

»Tega se sprašujem že odkar pomnim,« je vzdihnil, »a očitno si pač le brezčutnež, ki mu ni mar za čustva drugih.«

»Dovolj!« je zverinski glas zadonel po sobi, »ne bom te več poslušal.«

»Aha, ni prijetno, ko ti nekdo postavi ogledalo, a ne, dragi oče,« ni imel namena nehati.

»Tvoja mati je bila prostitutka!« je končno izdavil, kot da bi speča zver v njem, ki je med pogovorom tako zrasla, da je ni mogel več zadržati, prodrla na svobodo.

Za trenutek se je čas ustavil. Tega ni pričakoval.

»Kaj?« je skoraj neslišno zašepetal.

»Da, prav si slišal. Tvoja mati je bila cenena kurba, ki se je prodajala za denar, te po porodu kar pustila v bolnišnici in najbrž še isti dan bila na svojem delovnem mestu. Njena mati, tvoja babica, te je vzela k sebi in te vzgajala dokler ni izvedala zame, ki sem bil hčerina redna stranka in me rotila, naj te iztrgam iz bede in zagotovim človeka dostojno življenje. Si sploh predstavljaš, kaj bi pomenilo zate, če bi se izvedelo, da si kurbin sin, stranski učinek ponesrečenega posla, s katerim se je tvoja mati ukvarjala? Ne vidiš, da sem te hotel le zaščititi?« je dokončno izvlekel nož iz sinovih prsi, okrog katerega se je nabral madež krvi.

Še vedno prizadet se je navkljub viharju besed, ki so ga spravile na kolena, dvignil in mirno dejal:

»Prav rad bi ti verjel, oče. Če bi mi to povedal kakšno desetletje nazaj, bi ti morda še nasedel, zdaj pa … ko te tako dobro poznam, vem, da si v resnici hotel zaščititi le sebe.«

»Misli si, kar hočeš,« se je obrnil stran in si prižgal cigaro, da bi se umiril.

»Verjamem, da ti je prav malo mar za moje občutke. Po vsem, kar si mi tako hladno serviral na pladnju, sem samo še bolj odločen, da vsej tej farsi naredim konec,« je spet zavzel odločno držo.

»Ti kar, vendar ne pozabi … dejanja terjajo posledice,« ga je skušal prestrašiti.

»Haha, kdo je zdaj tisti, ki grozi? Me boš odstranil, kot si to storil z vsako oviro, ki se ti je postavila na pot?« je cinično pripomnil.

»Nihče, ki se mi je drznil nasprotovati, je še ni dobro odnesel,« je vzvišeno odvrnil.

»Me kaniš ubiti in to prikazati kot nesrečo, tako kot si to storil z ubogim norčkom, ko so ga hoteli kriminalisti zaslišati in bi teorija o Nezemljanih, ki so oskrunili grobove, zamajala tvoje načrte? je postregel z novo jedjo na dnevnem meniju.

»Tudi, če bo treba, a upam, da to ne bo potrebno,« se ni pustil zmesti.

»Očitno so to tvoje zadnje besede. Tudi prav. Dobro razmisli … « mu je še svetoval in zapustil pisarno.

* * *

»Tvoja mati je prostitutka,« je odmevalo v njegovi glavi. Si je starec to izmislil, ali je morda le res? Babica mu je o materi dejala le to, da je umrla v prometni nesreči nedolgo po porodu in da je bila dobra ženska. Je res bila? Ali je morda le cenena kurba, kot jo je opisal oče? Nenadoma ga je prešinilo! Če je temu res tako, je morebiti še živa! Si tega sploh želi vedeti? In kje naj začne iskati? Babica je umrla nedolgo nazaj, očeta pa nikakor ne kani vprašati po njej. Posvetilo se mu je! Če je res umrla v prometni nesreči, imajo na policiji gotovo podatke o tem. Tako je! Takoj jutri se odpravi tja.

Še je čas, da si premislim, je premleval, ko je ugasnil motor avtomobila na parkirišču pred postajo … Na drugi strani ceste ga je opazoval Zverov pajdaš.

»Ravnokar je pred postajo,« je po telefonu sporočil gospodarju.

»Veš, kaj moraš storiti. Ne sme prestopiti praga stavbe,« je dejal Zver in odložil.

* * *

»Vem, kako se počutiš. Tudi meni je hudo. Rad sem ga imel. Bil mi je kot sin,« je skušal biti čuteč.

»Hvala gospod Zver. Vedno ste bili zelo prijazni. Še zdaj ne morem verjeti, da si je vzel življenje. Ko bi le vedel, kaj ga je težilo … lahko bi mu pomagal … « je žalostno izustil.

»Nikoli ne bomo zvedeli, kaj ga je pripravilo do tako grozne rešitve, a prepričan sem, da nisi ničesar kriv. Sam se je tako odločil,« ga je skušal potolažiti, vidno olajšan, ker je njegova mračna skrivnost zdaj na varnem.

»Nazadnje, ko sem govoril z njim, je omenjal babico,« je nadaljeval mladenič.

»Babico?« je presenečeno vprašal Zver.

»Da, svojo mamo. Rekel je, da bi rad več vedel o nesreči, v kateri je umrla. Tisti dan je ravno odhajal na policijsko postajo … «

»Na postajo je šel … zaradi … zaradi mamine nesreče?« je zajecljal gospod.

»Da, tako je rekel,« je vzdihnil in položil vrtnico na grob.

Zver je utihnil. Cmok v grlu ga je dušil. Počepnil je k vnuku in strmel v tla. Ni ga imel namena izdati. Ni šel na policijo, da bi jim predal dokaze o njegovih zločinih. Čutil je, kako mu postaja slabo ob spoznanju, kaj je storil.

»Vse bo še v redu, gospod Zver. Bolečina s časom izgine,« ga je tolažil nesojeni dedič.

Počasi se je zbral in vstal.

»Zdaj je, kar je,« si je mislil. Vsi obremenilni dokazi so uničeni. Dnevnik je izginil v plamenih, nikoli priznani sin pa je ležal pod kupom zemlje. Ni mu bilo vseeno, a preveč je bilo na kocki, da bi ga čustva lahko premamila.

* * *

Trgovski center je kljub nesposobnemu direktorju prinašal dobiček, saj je njegov sluga dobro opravljal svoje delo. Očetove smrti ni mogel sprejeti in vneto je iskal dokaze za vse močnejši sum, da ni šlo za samomor. Med iskanjem nekih papirjev je v predalu naletel na ključ. Spomnil se je dneva, ko mu ga oče podaril. Odpiral naj bi sef, kjer je baje hranil male reči, ki so mu veliko pomenile. Vsaj tako je pravil. Ni ga poslušal, ko je govoril, da bodo enkrat njegove. Nenadoma ga je streslo. Kaj če se tam skriva kak dokaz za njegovo smrt? Odhitel je na banko, poiskal sef in ga odprl. S tresočimi rokami je brskal po slikah, raznih spominkih z njunih potovanj in drugimi malimi rečmi, o katerih mu je pripovedoval. Obrisal si je solze, da jih ne bi kdo opazil, potem pa … na dnu sefa je zagledal kuverto. Odprl jo je in pričel brati. Komaj se je zadrževal, da ne bi pričel kričati od groze, ki je s svojimi kremplji trgala njegovo notranjost. Vedel je! Vedel, da ga ne bi kar tako zapustil. A niti v najhujši mori si ni predstavljal, da je krivec za njegovo smrt človek, ki ga je tako spoštoval. Vzel je pismo in kaseto, ki je bila poleg in skorajda stekel domov. Ko je poslušal posnetek, ki ga je oče posnel v svojem najbrž zadnjem pogovoru z gospodom Zverom, ki je v resnici bil dedek, ki si ga je od vedno želel, ga je imelo, da bi si za razliko od njega res sam vzel življenje. Najraje bi posnetek zavrgel, zaspal in ko bi se zbudil, ugotovil, da so bile le grde sanje, a jeza, ki jo je poleg žalosti čutil, ga je obdržala na realnih tleh. Dobro se je zavedal, kaj mu je storiti. Oprati mora očetovo ime. In krivci morajo biti kaznovani.

* * *

»Prišel sem na obisk k dedku,« je dejal policistu na postaji.

Odpeljal ga je v sobo za obiske. Zaman je čakal.

»Gospod Zver pravi, da vas ne želi videti,« je dejal policist, ko se je čez pol ure vrnil.

Ni bil presenečen. Najbrž so mu povedali, da ga je on izdal. Izdal? V resnici ga je izdala njegova pohlepnost, ki ga je spremenila v oskrunjevalca grobov, izkoriščevalca ljudi pa vse do morilca svojega lastnega sina. Vstal je in stopil na zrak. V daljavi je še vedno utripal napis »900 Nezemljanov« .

Na slovesnosti se je zbralo veliko ljudi. Tega organizatorji najbrž niso pričakovali, saj v malem mestecu, kot je bil Mesečev Log, niso bili vajeni prireditev, na katere bi poleg domačinov prišli tudi ljudje iz bližnje in daljne okolice. Z balkona je opazoval paleto raznobarvnih pojav, ki se je za to priložnost odela v svoja najboljša oblačila, po možnosti še čisto nova, ali pa tista, ki so jih v svojih omarah dolga leta hranili za posebno priložnost, ki pa nikoli ni prišla. Ta večer je bil vsekakor tisto, na kar so toliko časa čakali.

V množici teles je prepoznal celotno meščansko skupnost, hierarhično urejeno vse od prvega moža gospoda župana pa do berača, ki se je neopazno infiltriral mednje, sunil plašč s prvega stola, z njim zakril svojo izdajalsko razcapano opravo in se povzpel stopničko višje na družbeni lestvici. Le njega ni bilo. Najbrž se zato slovesnost še ni pričela, čeprav so nekateri, predvsem organizatorji, bili že nestrpni.

Kaj se je zgodilo? Se je odločil, da tokrat ne bo glavni igralec, ki ga posipajo z zvezdnim prahom, pospremijo z bučnim aplavzom in se nato nagnetejo okrog njega, da bi jim namenil besedo ali dve, ravno toliko, da kakšna zvezdniška pršica spolzi z njegovega obličja in oplazi tudi njih, navadne smrtnike? Ne, temu se ne bi odrekel. Užival je v svoji slavi, katere korenine je zasadil že dolgo nazaj in jih ves ta čas pridno širil dokler se le te niso razpredle pod tlemi slehernega meščana, ki se podzemne pošasti sploh ni zavedal, in ga postavile na prestol najvplivnejšega moža daleč naokoli. Morda je samo zaspal, tako kot zadnja leta to pogosto počne, tako ob gledanju televizije, kot pri večerji, ko s priborom v roki in polnimi usti prične smrčati. Ali pa … mu je kdo onemogočil prihod? So ponj prišli tisti, s katerimi je nedavno nazaj stopil v stik? Ustrašil se je. Kljub vsemu ga je na svoj način imel še vedno rad. Čeprav ga je razočaral. Vse življenje ga je občudoval, v njem videl dedka, ki ga nikoli ni imel, potem pa … kako že pravijo? Pazi česa si želiš, ker se lahko želje uresničijo. A cena za njihovo uresničitev je bila krepko previsoka.

Zmotil ga je hrup pod njim. Množica je vstala in pričela ploskati. Skozi vrata je s počasnimi, a še vedno odločnimi koraki stopil na oder svoje najbrž zadnje predstave, saj so ga leta in bolezen vztrajno potiskala k tlom. A pri svojih 83 letih je bil še vedno videti močan moški, katerega so se nekateri še vedno bali. Sedel je na stol, ki so mu ga prihranili in se delal, kot da ves trušč okrog ne bi bil namenjen njemu.

Uradni del slovesnosti je bil kratek. Gospod župan je zrecitiral svoj napisani govor, v katerem so bili vsi superlativi, ki jih je njegova tajnica uspela najti v slovarju in ki je zvezdnika seveda zazibal v sen. Predramil se je šele, ko so vsi pričeli ploskati, gospod župan pa je v rokah držal ceneno plaketo, ki je še boksar v najbolj zakotnem klubu ne bi bil ravno vesel. Najbrž jo je naredil stari mesar, ki je v prostem času iz odpadnega železja sestavljal kipce, ki jih je nato prodajal otrokom. Črke na njej je gotovo prispeval pogrebni klesar, ki jih je kradel s spomenikov, katerih nihče ni več obiskoval, sestavila pa jih je najbrž kar gospa tajnica županova, saj je namesto »za življenjsko delo« pisalo »živlensko delo« . Vstal je, si z robčkom obrisal slino okrog ust in stopil na oder. Prevzel je plaketo, prijel ponujeno županovo roko, se nasmejal občinstvu, izrekel par besed v zahvalo in se vrnil na svoj stol. Tišino je pretrgal kričeči glas županove tajnice, ki je naznanila začetek zabavnega dela večera. Vsi so v trenutku planili po jedači in pijači, le dva gospoda sta nepremično stala v kotu. Šele takrat ju je opazil. In takoj mu je bilo vse jasno. Očitno to le ni bila zadnja predstava, a ta, ki je sledila, ni bila tlakovana z rdečo preprogo, temveč bolj s krvjo. Gospoda sta stopila do starca, mu nekaj zašepetala na uho, ga prijela pod roko in odpeljala. Neopazno in tiho je slavljenec zapustil prizorišče, kjer so ljudje nadaljevali z igranjem svojih stranskih vlog.

Čutil je, kako se mu kolena mehčajo in se vse bolj opira na ograjo, da ga ne bi spodneslo. Vedel je, da se bo enkrat le zgodilo, a vseeno ni bil pripravljen. V njem so se mešali občutki zadoščenja in žalosti, jeze in obupa, krivde in ponosa. Stopil je na zrak in v mesečini zagledal tisti kričeče zeleni svetlobni napis »900 Nezemljanov«.

* * *

Pisalo se je leto 1965. Na rojstnodnevni zabavi je zajetna peščica ljudi nazdravljala okrogli obletnici njim ljubega prijatelja gospodiča Zvera. Še leto nazaj je bil bolj kot ne samotar, ki so se ga vsi izogibali zaradi sumljivega slovesa očeta, ki so mu govorice pripisovale najrazličnejše prijeme, s katerimi je v kratkem času obogatel. Zdaj, ko je bil že nekaj časa pokojen in je gospod zverinski podedoval premoženje, se je iz samotarskega moškega srednjih let spremenil v družabnega štiridesetletnika, ki so ga oblegale tako mlade frajle, kot ostarele device v lovu na bogatega moža, s katerim bi si zagotovile brezskrbno življenje, kot falirani in zakompleksani moški, katerih koristoljubni nameni ravno tako niso ostali skriti. Nihče pa ni vedel, da je od zajetnega premoženja ostalo bore malo, saj je nekdanji gospodar poleg kopice denarja sinu zapustil tudi ogromne dolgove, ki jih je bilo treba poravnati. Tako je bolj kot ne, podedoval le ime in sanje o izgradnji svojega malega imperija, za katerega pa ni imel sredstev.

A na tokratni zabavi je njegova pozornost bila osredotočena na posebne vrste darilo, ki ga je prejel nekaj mesecev pred tem, ko je odkril, da je postal oče. Redki so vedeli, da je brhki šestnajstletnik sad ene izmed njegovih neštetih avantur, čeprav se je ob njegovi vključitvi v družino marsikaj govorilo. Ponosen je bil na živahnega dečka, ki je veliko obetal, a kljub temu se je odločil, da bo to ostala družinska skrivnost.

Ko je po zabavi ponovno koval načrte o realizaciji svojih sanj, je k njemu pristopil deček in mu pričel pripovedovati eno izmed zgodb, o kateri je bral. Rad je prebiral knjige in vase srkal besede. Zadnja knjiga ga je tako navdušila, da je izkoristil vsako priložnost in o njej govoril slehermenu, ki ga je bil voljan poslušati. Gospod Zver se je le nasmihal ob poslušanju zgodbic o nezemeljskih bitjih, ki naj bi množično naseljevali naš planet v iskanju novih izzivov. Deček je tako vneto pripovedoval, da ga je skorajda prepričal, da je res videl neznane svetleče predmete na nebu, s katerimi naj bi ta čudna bitja obiskovala Zemljo. Še bolj se je nasmejal ob njegovih hipotezah o tem, da naj bi bila ta bitja veliko naprednejša od njih, sposobna branja misli in podobnih reči, najbolj pa ga je spravila v smeh trditev, da naj bi bila nekakšen skupek lepljive mase brez kosti, zaradi česar so izredno gibčni in lahko zavzemajo najrazličnejše oblike. Ura je bila že pozna, zato je dečka potrepljal po laseh, se mu zahvalil za pravljico za lahko noč in se odpravil k počitku. Naslednje jutro, ko je srkal okusno kavico in sanjal o svojih načrtih, se je spomnil dečkove pripovedi in utrnila se mu je zamisel, s katero bi le te načrte lahko udejanil. Odhitel je v pisarno in v nekaj tednih skoval načrt, ki je kar klical po uspehu.

* * *

Tistega jutra je v njegovo sobo pridrvel deček in ga nič kaj nežno prebudil tako, da mu je pod nos potisnil sveži, po črnilu še dišeči časopis.

»Očka, očka, sem ti rekel, da obstajajo,« je navdušeno vpil.

»Sem ti rekel, da ne maram, ko mi tako rečeš. To naj bi bila najina skrivnost,« je ostro odvrnil na pol speči gospod.

Deček je skremžil obraz, a veselje ga je premagalo:

»Poglej, prišli so,« je vztrajal pri svojem.

Gospod Zver je prijel ponujeni časopis in se zazrl v napis na naslovnici: »Išče se 900 Nezemljanov,« je pisalo. Takoj je bil buden in z zanimanjem hitel brati. Srkal je vase besede in njegovo veselje je kmalu doseglo vrhunec. Semena njegovih sanj so bila posajena. Zdaj mora previdno zalivati zemljo in čakati na primeren čas za bero.

»Si slišal grozno novico?« ga je vprašala žena med nalivanjem kave.

Začudeno jo je pogledal, ona pa je nadaljevala: »Nekdo je oskrunil vojaško pokopališče. Vseh 900 grobov je izpraznjenih.«

»Le kdo bi kaj takega storil,« je odsotno pripomnil.

»Ti zaostali ljudje govorijo, da naj bi bili Nezemljani,« je zgroženo dejala.

»Nezemljani?« se je potuhnjeno nasmejal.

»Da, človek ne more verjeti, da so vsi nasedli govoricam.«

»Kakšnim govoricam?« je radovedno vprašal.

»A nisi prebral časopisa?! Vsi zatrjujejo, da so videli neznane svetlobne predmete ob pokopališču, slišali čudne zvoke in celo bili priča bližnjim srečanjem z njimi,« je povzdignila glas.

»S kom?« se je delal nevednega.

»Ja, z Nezemljani. Celo neko lepljivo zeleno sluz so baje odkrili poleg praznih grobov, ki naj bi njihove trditve potrjevala,« je postajala že nestrpna ob moževi neprizadetosti.

»Upam, da bom tudi jaz kakšnega srečal,« jo je prekinil še vedno nasmejani deček.

Oplazila ga je z mrkim pogledom, kajti nikoli ni skrivala nezadovoljstva ob njegovi prisotnosti, saj se nikoli ni znebila občutka, da ga ima mož raje kot svojega drugorojenca, katerega mati je bila.

»Ah, še eden izmed mnogih tračev, ki bo zaposloval mesto nekaj časa dokler ne najdejo novega,« je še dejal in odšel v pisarno. Tam si je še enkrat skrbno prebral članek, si prižgal cigaro in v mislih že videl bolj jasno podobo prihodnosti.

* * *

Napovedi so se uresničile nedolgo zatem. Ljudje so pozabili na dogodek, pokopališče se je spremenilo v osamljeno trato, ki pa so se je vsi vztrajno izogibali. Občinski ljudje so se je zato hoteli znebiti in so jo ponudili v odkup po ceni, ki skorajda ni bila omembe vredna. Pričakovali so namreč, da oskrunjenega zemljišča, kjer so nekoč v miru počivali padli vojaki iz širše okolice, nihče ne bo želel kupiti. Zato so bili nemalo presenečeni, ko je interes zanj izrazil spoštovani gospod Zver. Brez odvečnih vprašanj o njegovih namenih so mu predali osovraženo zemljišče in nazdravili poslu, ki je z vidika dobička sicer bil zanemarljiv, a kljub vsemu uspešen. Končno so se znebili rak rane mesta. A nečesa niso pričakovali … bolezen, ki so jo pripisali z zemljo pokriti površini, ni bila rakasta, še manj pa ne neozdravljiva, saj jo je njen kupec kaj kmalu ozdravil vseh bakterij in virusov, ko je na njej zgradil hotel, ki je malo neznano mestece spremenilo v eno najbolj obiskanih krajev vsega sveta. Na začetku so se seveda vsi zgražali, češ, kako si je drznil zlorabiti oskrunjeno zemljo, njihovo sovraštvo se je še povečalo, ko so v časopisih strmeli v oglase, s katerimi je vabil v hotel ljudi, hrepenečih po adrenalinskih izkušnjah, saj naj bi v njem prebivali duhovi oropanih vojakov, katerih kosti naj bi se polastili Nezemljani, da bi lahko svoja telesa približali človeški podobi, jih ponoči strašili in preizkušali njihov pogum. Sčasoma so ljudje začeli prihajati in vsi so bili navdušeni že nad imenom hotela, katerega bleščeči napis »900 Nezemljanov« so videli takoj ob prihodu v mesto. Njihove želje po izjemnih izkustvih je potešila tudi oprema, med katero ni manjkalo najrazličnejših podob Nezemljanov, umetnih plovil visečih s stropa, okostnjakov, ki so jih gostje odkrivali v svojih omarah, še najbolj pa seveda nepojasnjeni nočni dogodki, katerih akterji so bili zaposleni, ki so uspešno odigrali vlogo duhov, čudnih zelenih bitij, kdaj pa kdaj pa le vadili svoje spretnosti v oponašanju živalskih glasov. Hotel je postal znan po celem svetu in domačini so bili primorani pozabiti na svoje zamere in gospodu Zveru priznati uspeh, saj so koristi številnih gostov imeli prav vsi.

* * *

Imperij Zverove družine se je vztrajno večal in nekdaj živahni deček, ki je verjel v Nezemljane, je le s težavo vodil vse posle svojega dobrotnika, kateremu še vedno ni smel reči oče. Zdaj je tudi sam ponosno opazoval svojega potomca, ki je bil dober učenec in mu ogromno pomagal pri gori dela, ki ga je imel z vzdrževanjem finančne stabilnosti Zverovega imperija, ki je poleg hotela zdaj obsegal vse oblike lastništva, kar se jih je dalo zamisliti. Nikoli mu ni bilo dovolj, kar naprej je iskal nove možnosti za naložbe, ki bi mu prinesle dobiček. Ni se spuščal v iskanje odgovorov, kako je do njih prišel, bil je zadovoljen s položajem finančnega direktorja in verjel je, da se bo tudi za pridnega sina našlo primerno mesto, denimo na direktorskem stolčku novega trgovskega centra, ki se bo odprl te dni. A vrli gospod je imel drugačne načrte. Mesto je zaupal ne ravno brihtnemu vnuku, ki mu je lahko rekel »dedek,« za razliko od obetajočega mladeniča, ki mu je še vedno pravil le »gospod Zver«. Že marsikaj je požrl, poteptal svoj ponos in se zadovoljil s položajem v senci mogočnega moža, a tokrat je kozarec bil premajhen za ves srd, ki se je nakopičil v njem.

Dan po otvoritvi je stopil v pisarno in rekel:

»Oče, pogovoriti se morava!«

Preden je uspel izreči že znane besede o neprimernosti poimenovanja, je nadaljeval:

»Razočaral si me. Prepričan sem bil, da boš trgovski center namenil mojemu sinu, tvojemu prvemu vnuku. Dobro veš, da sem ga naučil vsega, kar mora vedeti in da bi bil dober gospodar. Ti pa si ga predal v roke smrkavcu, ki bo porušil vse, kar si sam tako dolgo gradil.«

»Ne skrbi. Tvoj sin bo imel v rokah finance, tako kot ti, zato je strah, da bi šlo kaj narobe, povsem odveč,« je mirno odvrnil Zver.

Čutil je, kako mu je kri preplavila možgane, ko je zarenčal:

»Misliš, da sem si za svojega sina želel hlapčevstva, na katerega sem sam pristal?! Motiš se! Če si že mene prikrajšal tako za ime kot za vse drugo, njega ne boš.«

Obrnil se je na stolu in ga oplazil s pogledom:

» Kaj bi rad?« je vprašal z rezkim glasom.

»Hočem, da priznaš sina kot tvojega vnuka in mu zagotoviš primerno mesto v tvojem imperiju,« je odločno odgovoril.

Mogočni mož je zamahnil z roko in se glasno nasmejal:

»In kako misliš, da boš to dosegel?«

»Dragi oče,« je pričel, »misliš, da ne vem za tvoje zločine?«

Pritegnil je njegovo pozornost, a ni se pustil motiti:

»Misliš, da ne vem, kako si prišel do zemljišča, na katerem zdaj blesti napis ‘900 Nezemljanov’? Saj sem ti sam dal idejo, ti pa si jo izkoristil za svoj podli načrt.«

»Prisežem, da ne vem, o čem govoriš,« ga je prekinil, on pa nadaljeval:

»Bil sem tam, oče. Videl sem tvoje pajdaše, kako so praznili grobove, se potikali okrog v kostumih in nastavili želatino, da bi ljudje mislili, da so bili Nezemljani. Vem, kdo je tisti možakar, ki naj bi bil eden izmed umrlih vojakov, katerega so videvali po mestu in mislili, da je sprehajajoče se truplo, v resnici pa je le ubogi nori brat dvojček enega izmed njih, ki si ga izvlekel iz norišnice. Vedel si, da zemljišča nihče ne bo hotel in ga bodo zato ponudili za smešno ceno. Bilo je kot nalašč zate. Ves čas sem bil tiho, privoščil sem ti uspeh, zdaj pa … hočem nekaj zase, za svojega sina!«

Zver se ni pustil izsiljevati:

»In kaj boš storil? Misliš, da ti bo kdo verjel? Ne bodi smešen.«

»Vse imam zapisano, tudi kraj, kamor ste zbasali kosti ubogih pokojnih. Četudi se izvlečeš, te bodo sumi uničili,« je postajal vse pogumnejši.

»Presenečaš me. Vedno si bil tako prekleto ubogljiv, da sem včasih še podvomil v to, da si res moj sin,« je zamišljeno dejal.

»Prav imaš, preveč sem dovolil, da ravnaš z mano kot z enim izmed svojih sužnjev, ki ti sledijo kot cucki. A zdaj je tega konec,« je odločno odvrnil.

»V bistvu se mi kar smiliš. Končno se postaviš zase, a v neprimernem času,« se je Zver nasmehnil.

»Motiš se, oče. Za razliko od tebe, se nisem oziral za nedosegljivimi zvezdami, ampak sem sejal na realnih tleh v dobri veri, da bo moj trud nekoč poplačan. Res sem morda bil naiven, ko sem mislil, da se za vzvišeno in strogo pojavo skriva mož z velikim srcem. Slepil sem se, da boš nekoč le popravil krivico, ki si jo storil svojemu sinu in uvidel, da ti ga ni treba več skrivati pred svetom, ti pa si v njem videl le še enega v množici ljudi, ki jih lahko izkoristiš za potešitev svojega pohlepa,« je svoji ogorčenosti odprl vrata.

»Smrkavec nehvaležni. Če ne bi bilo mene, bi pristal v kakšni zakotni sirotišnici, kjer bi te kot kos pohištva ponujali na dražbi in oddali najboljšemu ponudniku,« je bevsknil Zver.

»Morda res, a tisti, ki bi me vzeli, ne bi zahtevali od mene ničesar. Zadovoljni bi bili že s tem, da me imajo, predvsem pa bi nekomu lahko rekel »oče,« ob čemer se ne bi tako repenčil, kot to počneš ti, ko slišiš to besedo iz mojih ust, kot bi te z njo vedno znova zabadal tja, kjer te najbolj boli,« ga je skušal zlomiti.

»Sebičnež nemarni. Nič drugačen nisi od mene. Si se kdaj vprašal, zakaj te skrivam pred tistimi zvermi, ki samo čakajo na priložnost, da bi me lahko raztrgali in uničili?« je skorajda užaljeno kriknil.

»Tega se sprašujem že odkar pomnim,« je vzdihnil, »a očitno si pač le brezčutnež, ki mu ni mar za čustva drugih.«

»Dovolj!« je zverinski glas zadonel po sobi, »ne bom te več poslušal.«

»Aha, ni prijetno, ko ti nekdo postavi ogledalo, a ne, dragi oče,« ni imel namena nehati.

»Tvoja mati je bila prostitutka!« je končno izdavil, kot da bi speča zver v njem, ki je med pogovorom tako zrasla, da je ni mogel več zadržati, prodrla na svobodo.

Za trenutek se je čas ustavil. Tega ni pričakoval.

»Kaj?« je skoraj neslišno zašepetal.

»Da, prav si slišal. Tvoja mati je bila cenena kurba, ki se je prodajala za denar, te po porodu kar pustila v bolnišnici in najbrž še isti dan bila na svojem delovnem mestu. Njena mati, tvoja babica, te je vzela k sebi in te vzgajala dokler ni izvedala zame, ki sem bil hčerina redna stranka in me rotila, naj te iztrgam iz bede in zagotovim človeka dostojno življenje. Si sploh predstavljaš, kaj bi pomenilo zate, če bi se izvedelo, da si kurbin sin, stranski učinek ponesrečenega posla, s katerim se je tvoja mati ukvarjala? Ne vidiš, da sem te hotel le zaščititi?« je dokončno izvlekel nož iz sinovih prsi, okrog katerega se je nabral madež krvi.

Še vedno prizadet se je navkljub viharju besed, ki so ga spravile na kolena, dvignil in mirno dejal:

»Prav rad bi ti verjel, oče. Če bi mi to povedal kakšno desetletje nazaj, bi ti morda še nasedel, zdaj pa … ko te tako dobro poznam, vem, da si v resnici hotel zaščititi le sebe.«

»Misli si, kar hočeš,« se je obrnil stran in si prižgal cigaro, da bi se umiril.

»Verjamem, da ti je prav malo mar za moje občutke. Po vsem, kar si mi tako hladno serviral na pladnju, sem samo še bolj odločen, da vsej tej farsi naredim konec,« je spet zavzel odločno držo.

»Ti kar, vendar ne pozabi … dejanja terjajo posledice,« ga je skušal prestrašiti.

»Haha, kdo je zdaj tisti, ki grozi? Me boš odstranil, kot si to storil z vsako oviro, ki se ti je postavila na pot?« je cinično pripomnil.

»Nihče, ki se mi je drznil nasprotovati, je še ni dobro odnesel,« je vzvišeno odvrnil.

»Me kaniš ubiti in to prikazati kot nesrečo, tako kot si to storil z ubogim norčkom, ko so ga hoteli kriminalisti zaslišati in bi teorija o Nezemljanih, ki so oskrunili grobove, zamajala tvoje načrte? je postregel z novo jedjo na dnevnem meniju.

»Tudi, če bo treba, a upam, da to ne bo potrebno,« se ni pustil zmesti.

»Očitno so to tvoje zadnje besede. Tudi prav. Dobro razmisli … « mu je še svetoval in zapustil pisarno.

* * *

»Tvoja mati je prostitutka,« je odmevalo v njegovi glavi. Si je starec to izmislil, ali je morda le res? Babica mu je o materi dejala le to, da je umrla v prometni nesreči nedolgo po porodu in da je bila dobra ženska. Je res bila? Ali je morda le cenena kurba, kot jo je opisal oče? Nenadoma ga je prešinilo! Če je temu res tako, je morebiti še živa! Si tega sploh želi vedeti? In kje naj začne iskati? Babica je umrla nedolgo nazaj, očeta pa nikakor ne kani vprašati po njej. Posvetilo se mu je! Če je res umrla v prometni nesreči, imajo na policiji gotovo podatke o tem. Tako je! Takoj jutri se odpravi tja.

Še je čas, da si premislim, je premleval, ko je ugasnil motor avtomobila na parkirišču pred postajo … Na drugi strani ceste ga je opazoval Zverov pajdaš.

»Ravnokar je pred postajo,« je po telefonu sporočil gospodarju.

»Veš, kaj moraš storiti. Ne sme prestopiti praga stavbe,« je dejal Zver in odložil.

* * *

»Vem, kako se počutiš. Tudi meni je hudo. Rad sem ga imel. Bil mi je kot sin,« je skušal biti čuteč.

»Hvala gospod Zver. Vedno ste bili zelo prijazni. Še zdaj ne morem verjeti, da si je vzel življenje. Ko bi le vedel, kaj ga je težilo … lahko bi mu pomagal … « je žalostno izustil.

»Nikoli ne bomo zvedeli, kaj ga je pripravilo do tako grozne rešitve, a prepričan sem, da nisi ničesar kriv. Sam se je tako odločil,« ga je skušal potolažiti, vidno olajšan, ker je njegova mračna skrivnost zdaj na varnem.

»Nazadnje, ko sem govoril z njim, je omenjal babico,« je nadaljeval mladenič.

»Babico?« je presenečeno vprašal Zver.

»Da, svojo mamo. Rekel je, da bi rad več vedel o nesreči, v kateri je umrla. Tisti dan je ravno odhajal na policijsko postajo … «

»Na postajo je šel … zaradi … zaradi mamine nesreče?« je zajecljal gospod.

»Da, tako je rekel,« je vzdihnil in položil vrtnico na grob.

Zver je utihnil. Cmok v grlu ga je dušil. Počepnil je k vnuku in strmel v tla. Ni ga imel namena izdati. Ni šel na policijo, da bi jim predal dokaze o njegovih zločinih. Čutil je, kako mu postaja slabo ob spoznanju, kaj je storil.

»Vse bo še v redu, gospod Zver. Bolečina s časom izgine,« ga je tolažil nesojeni dedič.

Počasi se je zbral in vstal.

»Zdaj je, kar je,« si je mislil. Vsi obremenilni dokazi so uničeni. Dnevnik je izginil v plamenih, nikoli priznani sin pa je ležal pod kupom zemlje. Ni mu bilo vseeno, a preveč je bilo na kocki, da bi ga čustva lahko premamila.

* * *

Trgovski center je kljub nesposobnemu direktorju prinašal dobiček, saj je njegov sluga dobro opravljal svoje delo. Očetove smrti ni mogel sprejeti in vneto je iskal dokaze za vse močnejši sum, da ni šlo za samomor. Med iskanjem nekih papirjev je v predalu naletel na ključ. Spomnil se je dneva, ko mu ga oče podaril. Odpiral naj bi sef, kjer je baje hranil male reči, ki so mu veliko pomenile. Vsaj tako je pravil. Ni ga poslušal, ko je govoril, da bodo enkrat njegove. Nenadoma ga je streslo. Kaj če se tam skriva kak dokaz za njegovo smrt? Odhitel je na banko, poiskal sef in ga odprl. S tresočimi rokami je brskal po slikah, raznih spominkih z njunih potovanj in drugimi malimi rečmi, o katerih mu je pripovedoval. Obrisal si je solze, da jih ne bi kdo opazil, potem pa … na dnu sefa je zagledal kuverto. Odprl jo je in pričel brati. Komaj se je zadrževal, da ne bi pričel kričati od groze, ki je s svojimi kremplji trgala njegovo notranjost. Vedel je! Vedel, da ga ne bi kar tako zapustil. A niti v najhujši mori si ni predstavljal, da je krivec za njegovo smrt človek, ki ga je tako spoštoval. Vzel je pismo in kaseto, ki je bila poleg in skorajda stekel domov. Ko je poslušal posnetek, ki ga je oče posnel v svojem najbrž zadnjem pogovoru z gospodom Zverom, ki je v resnici bil dedek, ki si ga je od vedno želel, ga je imelo, da bi si za razliko od njega res sam vzel življenje. Najraje bi posnetek zavrgel, zaspal in ko bi se zbudil, ugotovil, da so bile le grde sanje, a jeza, ki jo je poleg žalosti čutil, ga je obdržala na realnih tleh. Dobro se je zavedal, kaj mu je storiti. Oprati mora očetovo ime. In krivci morajo biti kaznovani.

* * *

»Prišel sem na obisk k dedku,« je dejal policistu na postaji.

Odpeljal ga je v sobo za obiske. Zaman je čakal.

»Gospod Zver pravi, da vas ne želi videti,« je dejal policist, ko se je čez pol ure vrnil.

Ni bil presenečen. Najbrž so mu povedali, da ga je on izdal. Izdal? V resnici ga je izdala njegova pohlepnost, ki ga je spremenila v oskrunjevalca grobov, izkoriščevalca ljudi pa vse do morilca svojega lastnega sina. Vstal je in stopil na zrak. V daljavi je še vedno utripal napis »900 Nezemljanov« .