Razgibana, akcijska igrica o srečanju otrok z bitje«
s tujega planeta. Srečajo se nepričakovano, ko otroci spuščajo
zmaje. Spočetka se drug drugega bojijo. Od daleč se ogledujejo. Ker
pa je otroška radovednost močnejša od strahu, se počasi približajo
nenavadnemu bitju, ki prileti z vesoljski« plovilom, To vozi samo
na otroški smeh. Seznanijo se in vzajemno si pomagajo. Imajo se
imenitno. Rožnati vesoljček je všeč celo debelajsi Frančiki, ki
je izgubila zob, pa ji pričara novega, pa še čevelj ji zaveže.
Otroci ugotovijo, da ni vse nevarno, kar je neznano in da
je treba neznano spoznati. Nazadnje vse premami ljubezen do doma.
Vesoljček jih popelje na izlet, nato se poslovijo s pesmijo o domu.
Osebe:
ROŽNATI VESOLJČEK
FRANCIKA
FRANČEK
JURE
TINE
(Raketa)
1
Otroci se lovijo in spuščajo zmaje
(Iz naselja razposajeno pritečejo otroci z zmaji.)
OTROCI (pojejo):
Zmaj tolovaj,
krila nas daj,
da se bomo
do neba spustili;
zmaj Poskakaj,
veter nam daj,
da bomo
v pravljico stopili ... ”
JURE (odloži zmaja): Pojdimo se lovit!
FRANČEK: Jaaaa!
JURE: Franček, ti štej!
FRANČEK (nerodno):JURE, jaz ne zna® šteti. Ti štej, Tine!
TINE: Dobro, bom pa jaz. Stopimo v krog! (Šteje v ritmu)
Kuža laja, pes smrdi,
starega deda srat tišči,
ko se kupček naredi,
pa se šteje en-dva-tri.
(Še hitreje)
En cigan po cesti gre,
čik pobere, ga poje…
(Premotijo jih Frančikini klici in jok.)
2
Frančika tečnari
(Bajsasta debelušks Frančika priteče k otrokom. Iz ust ji visi dolga nit, ki jo ima zazankano okoli piškavega zoba. Je hrestevka.)
FRANČIKA (jokavo): Uhuhuhu! Z vami bi se lada iglala …
TINE: Frančika, vrni se domov k babici! Premajhna si še.
FRANČIKA (vztraja): Babica se noče z mano iglati. Samo ajčka.
JURE (stopi k njej, jo potrese): Kaj bi rada tu?! Mi nismo društvo
dojenčkov.
FRANČEK:JURE, pusti jo, se bo še bolj drla.
JURE (jo tipa): Pa polulana si. Oa.
OTROCI (jo dražijo): Frančka polulančka. Franca polulšnča .
FRANČIKA (neizrekljivo zajoče): Uhuhuhuhuuuuu, o o ohuhuhuaaaaara. .
JURE: Kaj tuliš kot sirena?
FRANGIKA (prime za nitko): Zobek me bubaaaa,
FRANČEK: Preveč čokolade ješ in ne umivaš zob.
FRANČIKA: Ko pa vedno pozabi, uhuhuuuu!
FRANČEK: Sinoči šla spat neumite in oblečena.
FRANČIKA: Ubuhbuuu, pozabila sema.
JURE (zapreti): Umolkni, ali te bom po riti!"
FRANČIKA (hlipa, utihne): S-saj sež že ti-tiho… .
JURE: Zakaj ti že tri dni visi nit iz ust?
FRANČEK: Mama ji je privezala zanko na zob, zdaj ga ne pusti izpuliti.
JURE: Pridi! Mi ti izpulirao zob!
FRANČIKA: Ne. Pozabila sem sneti zanko.
FRANČEK: Jesti pa nikoli ne pozabiš ,
TINE:2ato pa ter naprej je, da ne pozabi.
VSI (jo obstopijo»lovijo in zafrkljivo pojejo):
FRANČIKA (se izmakne): Pustite me! Ne izpulite mi zoba.
JURE: Prav. Pojdimo se igrat, Tine, dalje štej!
3
Igra na travniku
TINE (šteje):
Avionček doli gre,
bombe spušča, gori gre,
kamor krogla prileti,
tara se šteje en-dva-tri.
(Razposajeno se lovijo proti gozdni jasi.)
FRANČIKA (veselo steče, a pade): Uhuhuuuu, buba…
VSI (jo zafrkavajo): Zobobolka - strahopetke! Daj nam zob!
FRANČIKA (ihtavo): Saj ne jočem zaladi zobeka . Vezalka se mi je odvezala. Stopila sem nanjo in padla.
JURE: Neroda, zavesi si čevlje!
FRANČIKA (vstane): Ko pa ne znam.
JURE: Ne znaš si zavezati čevljev?
TINE: Hoho, Jo slišite?
FRANČIKA (se znajde): Znata pa plezati na dlevo, da veste.
JURE: Daj, pokaži!
TINE: Splezaj na drevo, če res znaš.
FRANČIKA: Najplej mi zaveži čevelj.
JURE: Franček, zaveži Frančiki čevelj!
FRANČEK (zaveže, a negoduje): Spet moram jaz.
4
Frančika pleza in izgubi zob
(Otroci stečejo k drevesu. Frančika pleza nanj.)
FRANČIKA (junaško pleza) :Jaz pa sem vevelička. Poglejte se!
(Naenkra ji spodrsne in pade z drevesa)
Uuuuuhuuuu, ujujuuu. Ooooo… .
JURE (skoči k njej):Si se udarila?
TINE: Si si zlomila nogo?
FRANČIKA (neutolažljivo se drži za usta): Se hujše je…
JURE: Povej že vendar, kaj ti je!
FRANČIKA (kaže usta, iz katerih ne visi več nitka): Izgubila sem zobeeeeeeek!
TINE: Pokaži! Res je izgubila zob.
FRANČIKA: Sam se mi je izpulil, uhuhuhuuu!
PRANČEK: Tupika! Tri dni si stražila naokoli z zanko na zobu, ker ga nisi upala izpuliti, zdaj pa…
JURE: Zdaj pa jočeš , ko je zunaj. Smej se!
FRANČIKA: Zdaj imam luknjo. Klvavo.
TINE: Zrastel ti bo nov zob.
FRANČIKA: Hočem nazaj svoj zobek!
FRANČEK: Poišči si ga!
JURE: Takoj izgini, sicer te privežeš na zmaja! (Dvigne -zmaja) fantje, stecimo na jaso ob gozdu. Tam bomo spuščali zmaje.
FRANČIKA (odjoče): Zobek! Kje si?
5
Spuščanje zmajev pred gozdom
(Jure, Tine in Franček se spustijo v dir do gozda. Zmaji veselo plapolajo.)
VSI (vedro pojejo);
Zmaji plašni,
zmaji strašni,
zmaji drzni,
ukročeni,
hitri kakor
vse rakete,
zmaji gibki,
zmaji leni,
vsi papirnati,
leseni,
zaplešite pod nebo
pisano poskočnico.
FRANČEK (zatakne se mu zmaj na velikem drevesu): Joj, zmaj se mi je zataknil red veje!
TINE (se zazre na drevo): Kaj pa zdaj?
JURE (še spušča zmaja); To se zgodi samo nerodam. (Tisti hip s e tudi njegov zmaj zatakne na drevesu)
FRANČEK (privoščljivo); No, vidiš, zdaj si tudi ti neroda. Zataknil se ti je.
TINE (poskakuje z zmajem): Nerode, nerode. (Njegov zmaj pade na tla)
TINE (kot v opravičilo): No, to se lahko vsakemu zgodi, kriv je veter. kar naenkrat je prenehal pihati.
JURE: Pa res. Ni več vetra.
VSI (zrejo na drevo in se prijemajo za glave): Jozos na!
JURE (se premakne): Splezati bo treba gor.
TINE: Kdo bo prvi?
JURE: Tine, kar ti splezaj po zmaja!
TINE (strahoma) Jaz že ne bom. Imam vrtoglavico.
FRANČEK: Bom pa jaz. (Začne važno plezati) Potisni me, Juro!
JURE (ga potiska in bodri): Daj, močno se okleni! Ho-ruuuk! Stisni noge k deblu in se opri s podplati. Tako, ja! Ho-ruuuk!
FRANČEK (se ustavi, zagleda se v zrak): "Joj!
TINE: Kaj je?
FRANČEK: Ojoj! Nekaj se lesketa na nebu. Ne upam naprej.
JURE: Pa saj ne plezaš v nebo, ampak na drevo!
TINE: Mogoče pa vidiš dedka Mraza?
JURE : Dedek Mraz ob tem času?
TINE: Ja, mama mi je povedala, da bo letos priletel iz vesolja!
FRANČEK (se nekoliko spusti): Ojejoj! Približuje se.
JURE: Kaj sanjaš, mali.
FRANČEK (se hrabri): Mogoče je komu ušel zmaj,
TINE: Morda pa je balon iz cirkusa.
FRANČEK: Jaz gre® raje dol. (Se spusti z drevesa)
TINE: A vesta, kaj?
OBA: Kaj pa?
TINE: Ne vem.
JURE: Jaz pa vem. Pihajmo na drevo. Morda odpihneno zmaja na tla.
OBA Dajmo, pihajmo!
JURE: Pripravljeni. Pozor. Start!
VSI (pihajo): Sšššššššššššššš, pffšažžšššš …
FRANČEK: (otrokom): Vsi pihajmo! šE, še Močneje, da spravimo zmaja na tla. Pomagajte, otroci! Pššššššššššššošš, fffffffffff…
JURE (preneha): Nehajmo! Zmaj se niti ne premakne.
FRANČEK: O, ko bi bil vesoljska raketa! Z lahkoto bi snel zmaja.
TINE: Vesoljska raketa ... ? Vesta, kaj me zanima?
JURE: Kaj že spet?
TINE: Kaj delajo vesoljčki zvečer po risanki?
6
Nenavadno plovilo
(Naenkrat iz zraka zažari in zautripa modro in zeleno. Utripa čedalje močneje. Otrokom uplahne pogum.)
JURE (kaže v zrak): Prav zares nekaj plava po zraku.
TINE (zaskrbljeno): Lesketa se in brni.
(Nenavadno plovilo, raketa, se približa jasi. Otroci se počasi umikajo h grmu.)
FRANČEK (prestrašeno): Za trioglata oknom se premika nekdo, ki nosi svetlo, lesketajočo se kapo.
TINE: Mogoče pa je le dedek Mraz?
OTROCI (pomahajo izza grma): Zdravo, dedek Mraz… ! Si ti?
FRANČEK: Nekakšna kljunasta miš na dveh nogah je. In brez rok.
JURE: Bela kapica je.
(Raketa obstane v zraku; siči, škrta, žužnja in žari.)
OTROCI (se sunkoma umaknejo za grm): Ooooooooo. Gangsterji!
TINE: Ni res. Ampak kaj je?
(Raketa se spusti niže. V njej zarenči, zapoka. Iz nje se pokadi. Strašljivo poskoči.)
OTROCI (se stisnejo za grm): Joj, skrijmo se!
FRANČEK: To so strašni strahovi.
JURE: Daj no mir! Strahov sploh ni, do veš. Mama mi je rekla, do je strah od zunaj votel, znotraj pa ga nič ni. (Govori bodrilno)
FRANČEK:(pritajeno): Strahovi so, gotovo so strahovi.
TINE: Zmaj je – iz neke hude pravljice.
JURE (opazuje): Ne, raketa je.
FRANČEK: Podobna je hrošču - ali žuželki.
TINE: Ali vidita, da ima okrogla vrata?
JURE (strahoma): Ja, odpirajo se.
FRANČEK (preplašeno): Sta slišala, kako je zaškripalo?
TINE: Kadar vrata škripljejo, jih je treba namazati z naoljenim čopičem
JURE: Jih upaš namazati?
TINE: Jaz ne znan. Meni ker naprej teče po čopiču.
FRANČEK: Meni pa nikoli.
TINE( v zadregi): Vesta, kaj?
OBA (pričakujoče): Kaaj?
TINE: Maskirajmo se v drevesa.
JURE : Tako kot vojaki na TV, ko imajo vojaške vaje.
FRANČEK: Nimamo sekire, da bi posekali drevesa.
JURE: Si nor! Dreves ne smeš sekati kar tako. Na TV se vojaki skrijejo v zaklonišča, kadar so v nevarnosti. V bunker.
TINE: Tu vendar ni nobenega zaklonišča.
JURE: Smola,
FRANČEK (upajoče): Mogoče pa se nam ni treba skrivati…
TINE: Poglejta, ne premika se več. (Klati z rokami) Nevarnost je mimo.
JURE: Ne klati z rokami in počakaj! Tudi čebela te ne piči, če si lepo pri miru.
TINE: In kuža te ne ugrizne, če ga mirno božaš. f
FRANČEK: Brrr. Rakete že ne bi božal.
TINE (se radovedno dviga izza grma): Mene pa zelo zanimaj kdo je v tej raketi?
JURE: Pazimo! Nekaj rožnatega prihaja iz nje.
TINE (se spet skrije): Oooooo. To je kot v cirkusu hiša strahov.
7
Rožnati vesoljček stopi na tla
(Okoli rakete zautripa, ritmično zavije. Otroci se stisnejo drug k drugeau. Prestrašeno šklepetajo. Iz rakete pokuka rožnata prikazen. Nato se skrije. Čez čas se spet prikaže.)
FRANČEK: U, jaz že ne. Ti ga vprašaj, ti si glavni!
VESOLJČEK (se približa otrokom za grmom) :Ššoššš, gligligli…
OTROCI (se sunkoma odmaknejo): Oooooo.
VESOLJČEK (se prav tako sunkoma odmakne): Gligligligli…
OTROCI (zrejo vanj; zvedavost je večja od strahu, pa stopijo za korak naprej): Psssst.
VESOLJČEK (napravi tudi korak naprej, pomiga jim s tretjo nogo):Gli
OTROCI (skočijo pokonci):Bežimo!
VESOLJČEK (dvigne triprstno roko, na koncu prsta mu zautripa fluorescentna rdeča lučka, nekako začivka): Počakajte! Hoteli ste me vprašati, ali sem dedek Mraz, ali sem se izgubil.
JURE (si ga ogleduje):Kako si uganil naše misli?
TINE (strahoma): Si morda vesoljski morski volk?
FRANČEK: Nas boš požrl?
VESOLJČEK: Nisem vesoljki volk, pa tudi volk nisem. Sploh pa nimam želodca in ne jem.
OTR0CI(olajšano, a še vedno držijo razdaljo):Ooo, uuu, mmm… ?
VESOLJČEK: Vaša radovednost je močnejša od strahu. Zato vam povem, kdo sem.
OTROCI (stopijo nekaj korakov nazaj in čakajo): Kdo si?
VESOLJČEK: Rožnati vesoljček sem.
JURE (stopi korak naprej): Saj vidimo, da si rožnat. Kako ti je ime?
VESOLJČEK: Doma na moji rožnati zvezdi ne kličejo Škrip- Škrap. Zmanjkalo mi je gorivo za raketo in izgubil sem se.
VSI (stopijo k njemu, sočutno):Ubožček.
JURE: Meni je ime Jure.
TINE: Meni Tine.
FRANČEK: Jaz pa sem Franček in imam še miceno sestrico Francko.
VESOLJČEK: Vem, da jo imaš.
FRANČEK: Kako veš? Se ne delaš važnega?
VESOLJČEK :Frančika vas išče za gozdom.
JURE: Ne, šla je domov!
VESOLJČEK: Vem, kje ste doma. Zjutraj ste igrali na dvorišču gumi-tvist. Sosedje ste.
JURE: To je res, ampak…
FRANČEK: Se te lahko dotaknemo?
VESOLJČEK (naravno):Izvolite! Kar primite me, saj ne grizen.
FRANČEK: (sklene roke):Joj, mene je strah!
(Otroci ga spočetka tipajo oprezno in od daleč. Tudi vesoljček se malce odmika. Nato se drug drugega otipajo. Otroci prasnejo v smeh.
JURE: Le čemu smo se bali? Hahaha!
VESOLJČEK (zaskrbljeno):
Le smejte se, da se bo napolnila moja raketa in se bom lahko peljal dalje
OTROCI (se še bolj smejijo)
VESOLJČEK: Zakaj ste žalostni?
OTROCI: Hihihi. Veseli smo, ker smo te spoznali.
VESOLJČEK: Častna beseda, da niste žalostni?
JURE: Saj se vendar smejimo.
VESOLJČEK (zajoče); Uhuhuuuuuuu.
JURE (v skrbeh):S čim smo te razžalostili, rožnati Škripek?
VESOLJČEK: Uuhuhuuuu, saj nisem žalosten. Vesel sem, ker sem vas srečal.
OTROCI (se spogledajo in zmajejo z glavo): Ojej.
JURE: Ali na rožnati zvezdi jočeta, kadar ste veseli?
VESOLJČEK (kislo): Smeha ne poznamo. Ko bi ga poznali, bi imeli vedno polne rakete goriva.
JURE: Gorivo iz smeha?
FRANČEK: Ti nas zafrkavaš, kaj ne.
VESOLJČEK: Ne. Naša zračna plovila vozijo samo na otroški smeh!
TINE: Čudno. Naša letala pa letijo na bencin.
FRANČEK: Ni res. Avtomobili vozijo na bencin, letala pa na kerozin.
JURE (stopi k njemu): Pa sploh dihaš?
VESOLJČEK: Ne, jaz ne diham.
FRANČEK: Ja, saj potem se pa res ne moreš smejati.
VESOLJČEK: Pri nas začnemo dihati šole potem, ko umremo. Pa ti Jure?
JURE (v zadregi): Ne vem, še nikoli nisem umrl.
VESOLJČEK: Morda pa si, a si pozabil.
FRANČEK: Vi torej postanete po smrti mi, ker tedaj dihate?
VESOLJČEK: Mi?
TINE (tečno): Ne vi, mi!
VESOLJČEK: A, vi?
JURE: Od česa živite, ko ne dihate?
VESOLJČEK: Od svetlobe tako kot vi od zraka.
JURE: Tudi želodca ninaš?
VESOLJČEK: Namesto želodca imam tale želod, ta mi daje noč.
TINE: Joj, kako je lep. Tudi kapico ima.
VESOLJČEK: To ni navaden želod s vašega hrasta.
JURE: Ne bodi važič. Jaz imam električno železnico, pa nisem vežen.
FRANČEK (hiti pripovedovati): Jaz pa imam doma helikopter, pa tank, pa pribor za zdravnika, pa…
VESOLJČEK (se zavrti in pokaže drevo):Toliko vsega imaš, pa ne spraviš z drevesa niti papirnatega zmaja?
FRANČEK: Hm, to druga stvar. Previsoko je.
JURE: Ju mar ti spraviš na tla?
FRANČEK: Če ti uspe, ti napolnimo raketo z otroškim smehom, da se boš dolgo vozil.
JURE: Bi nas potem popeljal z raketo na izlet?
VESOLJČEK (poskoči): če Mi napolnite rezervoar, vas popeljem na izlet.
FRANČEK (nejeverno): No, zdaj pa pokaži, če si kos zmaju!
9
Vesoljček reši zmaja
(Vesoljček usmeri želod proti zmajema. Zaslišijo se čudmi zvoki.)
VESOLJČEK: Vidite, usmeril sem želod v zmaja. Zdaj samo še pritisnem gumbek želoda. Ho-hop!
JURE: Zares letita k nam.
TINE: Joj, kako lepo v krogcih prihajata. Spet se bomo igrali.
JURE (vesoljčku) :Vesoljček, bi se igral z zmajem?
VESOLJČEK (spravi želod): Bi. Prav rad.
FRANČEK: Na, vzemi mojega!
(Razposajeno spuščajo zmaje. Vesoljček dela vratolomne akrobacije z njim; skače po zraku, hodi po drevju.)
VSI (zapojejo):
Zmaji strašni,
zmaji plašni,
zmaji drzni,
ukročeni,
hitri kakor
vse rakete,
zmaji gibki,
zmaji leni,
vsi papirnati,
leseni,
zaplešite pod nebo,
pisano poskočnico. "
VESOLJČEK (Zaskrbljen vrne zmaja):K očetu in materi bi rad, pa nimam goriva za raketo.
JURE: Fantje, izpolnimo obljubo! Napolnijo mu raketo s smehom.
10
Polnjenje rakete s smehom
VESOLJČEK (dvigne roko, izproži prst, na katere« zautripa lučka):Pridi, moja raketica, da te napolnim za polet!
(Raketa se spusti na tla. Otroci jo občudujejo.)
JURE: Joj, kako je lepa!
FRANČEK: Še v nobenem filmu nisem videl tako lepe.
VESOLJČEK (usmeri želod v raketo, da začne valovati); Odprl sem prostor za smejalno gorivo. Izvolite!
OTROCI (se zgrnejo okoli rakete, žgečkajo se in smejijo):
Hahahahahahaha,
kdo se salo požgečka?
Hihihihihihihi,
meni strašno se sneji.
flehehehehehehe
smeh nam razvedri srce.
JURE (vzklikne): Smejmo se! Otroci, pomagajte se smejati, da bo imel vesoljček dovolj goriva in se bo lahko peljal domov! (Spakuje se)
VSI (se šegavo smejijo in duhovičijo, dokler od smeha ne popadajo na tla)
VESOLJČEK (se približa raketi in zajoče): Uhuhuhu, kako je to lepo. Zdaj bom lahko poletel domov... Še prej pa - otroci, brž v raketo, da vas popeljem na izlet!
OTROCI (navdušeno) Jaa, jaaa!
11
Vesoljski izlet
(Vesoljček usmeri utripajoči prst v raketo, da se odprejo vrata. Otroci se nadrenjajo okoli rakete.)
VESOLJČEK: Zmaje pustite kar tukaj*
FRANČEK: Jaz se bojim vstopiti v raketo.
TINE ga potisne notri): Ne bodi mevža! Škrip Škrap je naš prijatelj.
VESOLJČEK: Ti pa se ne bojiš, Jure.
JURE: Ne, kje neki! Samo rad bi vedel, ali nas pripelješ nazaj?
VESOLJČEK: Nočeš z mano na rožnato zvezdo?
FRANČEK (iz rakete): Jaz bi šel s tabo, ampak…
JURE: Jaz tudi - a imam najraje svoj dom.
VESOLJČEK: Ne bojte se, vrnil vas bom natanko sem.
(Vstopijo v raketo, vrata se zaprejo. Zasliši se posebna vznemirljiva glasba, svetloba zautripa, menjajo se barve. Skozi barvni oblak in glasbo se zvrtinči raketa v zrak in izgine.)
12
Frančika najde zmaje
(Frančika pri joče iz daljave in kliče fante. V rokah ima šope! rož za nabico.)
FRANČIKA (prihaja): Tine! Jule! Flanček! Zakaj ste se mi sklili? Na pomoč, po zlaku leta nekaj hudega! (Spotakne se in pade. Zavezuje čevelj, a ne gre) Flanček, zaveži mi čevelj ! (Vstane in opazi zmaje)
Joj, zmaje sem našla! Naše zmaje. Flanček ni odšel daleč. Kje je? Eh, saj ni važno. Iglala se bom z zmaji … . (Spušča zmaje in poje)
(Iz zraka go prekine šumenje, sikanje, ritmično zvočno zavijanje. Zabliska se, zautripa. V rožneti megli pristaja raketa.)
PRANČIKA(zakliče): Juj, Flanček, glmi! Daj mi dežnik. (Se skrije pod zmaje)
13
Srečanje vesoljčka s Frančiko
(Raketa pristane. Iz nje se vsujejo otroci.)
FRANČIKA (stoka pod zmaji): Ne pojej me, bauc!
VESOLJČEK (zakroži na tla po zraku kot čebelica): Pa smo tu.
JURE (zaneseno):Prečudovito je bilo.
TINE: Videl sem oblake pod sabo kot planine.
FRANČEK: Jaz pa sem videl mamo doma na balkonu . Klicala je: Frančika!
FRANČIKA (zasliši klic in začne pihati pod zmaji ter se premikati)
TINE: Poglejte, zmaji so oživeli!
JURE: Kdo se skriva pod zmaji? Jež?
FRANČIKA zleze na plan, steče k Frančeku): Flanček, kje je mama?
FRANČEK: Ne joči, avša.
JURE: Zakaj nisi doma?
FRANČIKA (se ustraši nenavadnega obiskovalca): Uh, Je to bauc?
JURE: Ne, to ja naš prijatelj rožnati vesoljček. Z raketo nas je popeljal na izlet v vesolje.
VESOLJČEK: Ne boj se, jaz sem Škiip Škrap z rožnate zvezde.
FRANČIKA (odskoči): Nisi hud?
JURE; Naš prijatelj je, tudi tvoj. Poglej! (se ga dotakne, ga boža)
FRANČIKA (ga poboža): Mehek si kot naša muca.
VESOLJČEK: O, kako lep šopek rož imaš.
PRANČIKA: Na, tebi ga dam! Za mamico bom pa dlugega nablala.
VESOLJČEK (občuduje rože): Pri nas pa ne rastejo rože.
TINE: Saj ni treba, ko pa ste rožnati.
VESOLJČEK: PRI nas so rožnati tudi veliki stebri in zlati rovi.
VSI: Zlato imate?
VESOLJČEK: Imamo več zlata kot vi vode.
JURE: Ali delate zlate prstane in zlate zobe za dedke in babice?
FRANČIKA (se prime za usta): Juj, noj zobek! Luknjo imam.
VESOLJČEK: Pokaži to svojo luknjo.
FRANČIKA: Na, poglej! Ni zobeka, ni-ni.
VESOLJČEK: Bi rada nov zob?
FRANČIKA (veselo): Ja, velikega, belega.
VESOLJČEK: Prav. K meni se obrni. (Uperi vanjo utripajoči prst) En-dva-tri, nov zob se že iskri.
OTROCI (obkolijo deklico in občudujejo nov zob): O, res imaš nov zob.
FRANČIKA (veselo zapleše): Hvala ti Šklipek Šklapek, hvala. (Se zaplete v vezalko in spet pade)
JURE (stopi k njej):Kaj je spet narobe, Franca?
FRANČKA (ne zajoče):Spet nem stopila no vezalko. Ko pa ne znam zavezat čevlja.
VESOLJČEK (usmeri prst proti njej): Čevelj bo takoj zavezan. Čira-čara, hopa-cupa. Pum. (Svetloba barvno zautripa)
OTROCI (se sklonijo k njenim čevlje«): O, pa res so čevlji zavezani.
FRANČKIA (vstane): Hvala za pomoč, Sklipek Sklapek.
VESOLJČEK: Malenkost. Malenkost.
FRANČIKA: Ostani pli Meni, da Mi boš vezal čevlje.
JURE: Ja, ostani pri nas, saj vidiš, da se že večeri . Spal boš v moji sobi.
TINE: Ne, pri meni bo spal!
FRANČIKA (prime Vesoljčka za roko): Pli meni boš ajčkal, a ne… .
VESOLJČEK: Rad bi ostal z vami. Toda še raje bi k očetu in mamici.
OTROCI (se kujavo obrnejo): Mamama.
VESOLJČEK:: ne jezite se.
FRANČIKA (se prva obrne): Jaz se ne jezim. Lazumem te, doma je najlepše.
VESOLJČEK (otožno) Lepo je bilo z vasi. Ampak moj rožnati dom je najlepši.
JURE (žalostno): Se boš še vrnil?
VESOLJČEK: Ne bo® pozabil na vas.
VSI: Tudi mi te ne bomo pozabili.
JURE: Z morja ti bom pisal razglednico.
VESOLJČEK: Kdor hoče, ga vzameš s sabo. Mama bo vesela.
FRANČEK (v zagati): Oh, ko pa tam ne dihate in ne jeste.
VESOLJČEK (Frančiki): Samo zato ne greste z mano?
FRANČIKA: Veš, tvoja mamica je tamle (pokaže gor), moja pa je tamle (pokaže proti naselju).
TINE: Kje je pravzaprav ta tvoja rožnata zvezda?
VESOLJČEK: Tamle je!
VSI (se naprezajo) :Ničesar ne vidimo.
JURE: Podnevi ne vidimo zvezd.
VESOLJČEK (jim ponudi napravo): Tu skozi poglejte, pa jo boste videli.
FRANČIKA (prva vzame napravo, zanosno vzklikne): Ujoj, kot v pravljici je.
FRANČEK (pogleda skozi): Prekrasen je tvoj dom.
(Vsi gledajo skozi napravo in se čudijo)
14
Vesoljčkovo slovo
VESOLJČEK (stopi k raketi): Tudi sani je bila všeč vaša zemlje, ko sem jo gledal iz vesolja. Prelepa modra in zelena je kot balonček Še zlasti mi je všeč vaš smeh.
JURE: Pridi še kdaj, se ti bomo nasmejali v raketo, da bo veselje! S tem boš lahko letal sto let.
JURE: In prijatelje pripelji z rožnate zvezde.
FRANČEK: Ja, Te bomo predstavili v Mali šoli.
TINE: O, jaz hodim že v prvi razred osnovne šole.
VESOLJČEK (stopi na raketo): Hvala za povabilo. V slovo vas bom naučil lepo pesmico o domu.
OTROCI (primejo za zmaje): Skupaj jo zapojmo!
VSI (z vesoljčkom vedro zaplešejo in spuščajo zmaje ter pojo):
Moj dom kot zlato
sonce sije,
brez doma žalost
gre v srce;
se kot zastava
lepo vije
potka v mamine
roke -
rožnata potka
v očkovo srce.
Mama je moja
domovina
jaz žarek
razigranih lic,
moj očka, to je
domovina,
svobodna pesem
zlatih ptic -
rožnata potka
v mamine roke.
VESOLJČEK (pomaha jim): Zapomnite si: ni vse nevarno, česar ne poznamo, kar je drugačno od nas. Neznano je treba spoznati, Nasvidenje. Včasih poglejte skozi napravo rožnato zvezdo.
OTROCI (dvignejo darilo): Hvala za darilo!
VESOLJČEK: če boste dobro pogledali, me boste morda zagledali, kako vam maham v pozdrav: Radi imejte svoj dom…
(Vstopi v raketo. Pojavi se zelenkasto in modrikasto valovanje z zavijanjem kot na primer zavija drveči policijski avto. Zasliši se govor iz daljave. Vesoljček govori z domačimi.)
GLAS VESOLJČKA: Šššššš, gligligli. Tukaj rožnati Skrip skrap.
DRUGI GLAS (iz vesolja): Šššš gligligligli. Tukaj je tvoj rožnati dom. Brž prileti domov! Kje pa sploh si?
GLAS VESOLJČKA: Na Zemlji sera.
DRUGI GLAS: Kje je to? Kje?
GLAS VESOLJČKA: Zelo daleč je. In tu so čudoviti otroci. Moji novi prijatelji. Zmanjkalo mi je goriva, pa so mi do roba napolnili raketo s smehom.
DRUGI GLAS: Vključi raketo! Vodimo te domov.
(Bliski, hreščanje, žvižgi. Start rakete. Rožnata svetloba se izgublja v temi, ki zagrne raketo. Ta se lesketajoče izgubi v višavah.
OTROCI ( z zmaji tečejo za raketo in se izgubljajo v temo s pesmijo)
Srečno, rožnati vesoljček,
noč se spušča na Zemljo;
k mamici leti Škrip-Škrapek ,
tudi mi gremo domov …
KONEC
Maribor, 17. 9. 1985
Razgibana, akcijska igrica o srečanju otrok z bitje«
s tujega planeta. Srečajo se nepričakovano, ko otroci spuščajo
zmaje. Spočetka se drug drugega bojijo. Od daleč se ogledujejo. Ker
pa je otroška radovednost močnejša od strahu, se počasi približajo
nenavadnemu bitju, ki prileti z vesoljski« plovilom, To vozi samo
na otroški smeh. Seznanijo se in vzajemno si pomagajo. Imajo se
imenitno. Rožnati vesoljček je všeč celo debelajsi Frančiki, ki
je izgubila zob, pa ji pričara novega, pa še čevelj ji zaveže.
Otroci ugotovijo, da ni vse nevarno, kar je neznano in da
je treba neznano spoznati. Nazadnje vse premami ljubezen do doma.
Vesoljček jih popelje na izlet, nato se poslovijo s pesmijo o domu.
Osebe:
ROŽNATI VESOLJČEK
FRANCIKA
FRANČEK
JURE
TINE
(Raketa)
1
Otroci se lovijo in spuščajo zmaje
(Iz naselja razposajeno pritečejo otroci z zmaji.)
OTROCI (pojejo):
Zmaj tolovaj,
krila nas daj,
da se bomo
do neba spustili;
zmaj Poskakaj,
veter nam daj,
da bomo
v pravljico stopili ... ”
JURE (odloži zmaja): Pojdimo se lovit!
FRANČEK: Jaaaa!
JURE: Franček, ti štej!
FRANČEK (nerodno):JURE, jaz ne zna® šteti. Ti štej, Tine!
TINE: Dobro, bom pa jaz. Stopimo v krog! (Šteje v ritmu)
Kuža laja, pes smrdi,
starega deda srat tišči,
ko se kupček naredi,
pa se šteje en-dva-tri.
(Še hitreje)
En cigan po cesti gre,
čik pobere, ga poje…
(Premotijo jih Frančikini klici in jok.)
2
Frančika tečnari
(Bajsasta debelušks Frančika priteče k otrokom. Iz ust ji visi dolga nit, ki jo ima zazankano okoli piškavega zoba. Je hrestevka.)
FRANČIKA (jokavo): Uhuhuhu! Z vami bi se lada iglala …
TINE: Frančika, vrni se domov k babici! Premajhna si še.
FRANČIKA (vztraja): Babica se noče z mano iglati. Samo ajčka.
JURE (stopi k njej, jo potrese): Kaj bi rada tu?! Mi nismo društvo
dojenčkov.
FRANČEK:JURE, pusti jo, se bo še bolj drla.
JURE (jo tipa): Pa polulana si. Oa.
OTROCI (jo dražijo): Frančka polulančka. Franca polulšnča .
FRANČIKA (neizrekljivo zajoče): Uhuhuhuhuuuuu, o o ohuhuhuaaaaara. .
JURE: Kaj tuliš kot sirena?
FRANGIKA (prime za nitko): Zobek me bubaaaa,
FRANČEK: Preveč čokolade ješ in ne umivaš zob.
FRANČIKA: Ko pa vedno pozabi, uhuhuuuu!
FRANČEK: Sinoči šla spat neumite in oblečena.
FRANČIKA: Ubuhbuuu, pozabila sema.
JURE (zapreti): Umolkni, ali te bom po riti!"
FRANČIKA (hlipa, utihne): S-saj sež že ti-tiho… .
JURE: Zakaj ti že tri dni visi nit iz ust?
FRANČEK: Mama ji je privezala zanko na zob, zdaj ga ne pusti izpuliti.
JURE: Pridi! Mi ti izpulirao zob!
FRANČIKA: Ne. Pozabila sem sneti zanko.
FRANČEK: Jesti pa nikoli ne pozabiš ,
TINE:2ato pa ter naprej je, da ne pozabi.
VSI (jo obstopijo»lovijo in zafrkljivo pojejo):
FRANČIKA (se izmakne): Pustite me! Ne izpulite mi zoba.
JURE: Prav. Pojdimo se igrat, Tine, dalje štej!
3
Igra na travniku
TINE (šteje):
Avionček doli gre,
bombe spušča, gori gre,
kamor krogla prileti,
tara se šteje en-dva-tri.
(Razposajeno se lovijo proti gozdni jasi.)
FRANČIKA (veselo steče, a pade): Uhuhuuuu, buba…
VSI (jo zafrkavajo): Zobobolka - strahopetke! Daj nam zob!
FRANČIKA (ihtavo): Saj ne jočem zaladi zobeka . Vezalka se mi je odvezala. Stopila sem nanjo in padla.
JURE: Neroda, zavesi si čevlje!
FRANČIKA (vstane): Ko pa ne znam.
JURE: Ne znaš si zavezati čevljev?
TINE: Hoho, Jo slišite?
FRANČIKA (se znajde): Znata pa plezati na dlevo, da veste.
JURE: Daj, pokaži!
TINE: Splezaj na drevo, če res znaš.
FRANČIKA: Najplej mi zaveži čevelj.
JURE: Franček, zaveži Frančiki čevelj!
FRANČEK (zaveže, a negoduje): Spet moram jaz.
4
Frančika pleza in izgubi zob
(Otroci stečejo k drevesu. Frančika pleza nanj.)
FRANČIKA (junaško pleza) :Jaz pa sem vevelička. Poglejte se!
(Naenkra ji spodrsne in pade z drevesa)
Uuuuuhuuuu, ujujuuu. Ooooo… .
JURE (skoči k njej):Si se udarila?
TINE: Si si zlomila nogo?
FRANČIKA (neutolažljivo se drži za usta): Se hujše je…
JURE: Povej že vendar, kaj ti je!
FRANČIKA (kaže usta, iz katerih ne visi več nitka): Izgubila sem zobeeeeeeek!
TINE: Pokaži! Res je izgubila zob.
FRANČIKA: Sam se mi je izpulil, uhuhuhuuu!
PRANČEK: Tupika! Tri dni si stražila naokoli z zanko na zobu, ker ga nisi upala izpuliti, zdaj pa…
JURE: Zdaj pa jočeš , ko je zunaj. Smej se!
FRANČIKA: Zdaj imam luknjo. Klvavo.
TINE: Zrastel ti bo nov zob.
FRANČIKA: Hočem nazaj svoj zobek!
FRANČEK: Poišči si ga!
JURE: Takoj izgini, sicer te privežeš na zmaja! (Dvigne -zmaja) fantje, stecimo na jaso ob gozdu. Tam bomo spuščali zmaje.
FRANČIKA (odjoče): Zobek! Kje si?
5
Spuščanje zmajev pred gozdom
(Jure, Tine in Franček se spustijo v dir do gozda. Zmaji veselo plapolajo.)
VSI (vedro pojejo);
Zmaji plašni,
zmaji strašni,
zmaji drzni,
ukročeni,
hitri kakor
vse rakete,
zmaji gibki,
zmaji leni,
vsi papirnati,
leseni,
zaplešite pod nebo
pisano poskočnico.
FRANČEK (zatakne se mu zmaj na velikem drevesu): Joj, zmaj se mi je zataknil red veje!
TINE (se zazre na drevo): Kaj pa zdaj?
JURE (še spušča zmaja); To se zgodi samo nerodam. (Tisti hip s e tudi njegov zmaj zatakne na drevesu)
FRANČEK (privoščljivo); No, vidiš, zdaj si tudi ti neroda. Zataknil se ti je.
TINE (poskakuje z zmajem): Nerode, nerode. (Njegov zmaj pade na tla)
TINE (kot v opravičilo): No, to se lahko vsakemu zgodi, kriv je veter. kar naenkrat je prenehal pihati.
JURE: Pa res. Ni več vetra.
VSI (zrejo na drevo in se prijemajo za glave): Jozos na!
JURE (se premakne): Splezati bo treba gor.
TINE: Kdo bo prvi?
JURE: Tine, kar ti splezaj po zmaja!
TINE (strahoma) Jaz že ne bom. Imam vrtoglavico.
FRANČEK: Bom pa jaz. (Začne važno plezati) Potisni me, Juro!
JURE (ga potiska in bodri): Daj, močno se okleni! Ho-ruuuk! Stisni noge k deblu in se opri s podplati. Tako, ja! Ho-ruuuk!
FRANČEK (se ustavi, zagleda se v zrak): "Joj!
TINE: Kaj je?
FRANČEK: Ojoj! Nekaj se lesketa na nebu. Ne upam naprej.
JURE: Pa saj ne plezaš v nebo, ampak na drevo!
TINE: Mogoče pa vidiš dedka Mraza?
JURE : Dedek Mraz ob tem času?
TINE: Ja, mama mi je povedala, da bo letos priletel iz vesolja!
FRANČEK (se nekoliko spusti): Ojejoj! Približuje se.
JURE: Kaj sanjaš, mali.
FRANČEK (se hrabri): Mogoče je komu ušel zmaj,
TINE: Morda pa je balon iz cirkusa.
FRANČEK: Jaz gre® raje dol. (Se spusti z drevesa)
TINE: A vesta, kaj?
OBA: Kaj pa?
TINE: Ne vem.
JURE: Jaz pa vem. Pihajmo na drevo. Morda odpihneno zmaja na tla.
OBA Dajmo, pihajmo!
JURE: Pripravljeni. Pozor. Start!
VSI (pihajo): Sšššššššššššššš, pffšažžšššš …
FRANČEK: (otrokom): Vsi pihajmo! šE, še Močneje, da spravimo zmaja na tla. Pomagajte, otroci! Pššššššššššššošš, fffffffffff…
JURE (preneha): Nehajmo! Zmaj se niti ne premakne.
FRANČEK: O, ko bi bil vesoljska raketa! Z lahkoto bi snel zmaja.
TINE: Vesoljska raketa ... ? Vesta, kaj me zanima?
JURE: Kaj že spet?
TINE: Kaj delajo vesoljčki zvečer po risanki?
6
Nenavadno plovilo
(Naenkrat iz zraka zažari in zautripa modro in zeleno. Utripa čedalje močneje. Otrokom uplahne pogum.)
JURE (kaže v zrak): Prav zares nekaj plava po zraku.
TINE (zaskrbljeno): Lesketa se in brni.
(Nenavadno plovilo, raketa, se približa jasi. Otroci se počasi umikajo h grmu.)
FRANČEK (prestrašeno): Za trioglata oknom se premika nekdo, ki nosi svetlo, lesketajočo se kapo.
TINE: Mogoče pa je le dedek Mraz?
OTROCI (pomahajo izza grma): Zdravo, dedek Mraz… ! Si ti?
FRANČEK: Nekakšna kljunasta miš na dveh nogah je. In brez rok.
JURE: Bela kapica je.
(Raketa obstane v zraku; siči, škrta, žužnja in žari.)
OTROCI (se sunkoma umaknejo za grm): Ooooooooo. Gangsterji!
TINE: Ni res. Ampak kaj je?
(Raketa se spusti niže. V njej zarenči, zapoka. Iz nje se pokadi. Strašljivo poskoči.)
OTROCI (se stisnejo za grm): Joj, skrijmo se!
FRANČEK: To so strašni strahovi.
JURE: Daj no mir! Strahov sploh ni, do veš. Mama mi je rekla, do je strah od zunaj votel, znotraj pa ga nič ni. (Govori bodrilno)
FRANČEK:(pritajeno): Strahovi so, gotovo so strahovi.
TINE: Zmaj je – iz neke hude pravljice.
JURE (opazuje): Ne, raketa je.
FRANČEK: Podobna je hrošču - ali žuželki.
TINE: Ali vidita, da ima okrogla vrata?
JURE (strahoma): Ja, odpirajo se.
FRANČEK (preplašeno): Sta slišala, kako je zaškripalo?
TINE: Kadar vrata škripljejo, jih je treba namazati z naoljenim čopičem
JURE: Jih upaš namazati?
TINE: Jaz ne znan. Meni ker naprej teče po čopiču.
FRANČEK: Meni pa nikoli.
TINE( v zadregi): Vesta, kaj?
OBA (pričakujoče): Kaaj?
TINE: Maskirajmo se v drevesa.
JURE : Tako kot vojaki na TV, ko imajo vojaške vaje.
FRANČEK: Nimamo sekire, da bi posekali drevesa.
JURE: Si nor! Dreves ne smeš sekati kar tako. Na TV se vojaki skrijejo v zaklonišča, kadar so v nevarnosti. V bunker.
TINE: Tu vendar ni nobenega zaklonišča.
JURE: Smola,
FRANČEK (upajoče): Mogoče pa se nam ni treba skrivati…
TINE: Poglejta, ne premika se več. (Klati z rokami) Nevarnost je mimo.
JURE: Ne klati z rokami in počakaj! Tudi čebela te ne piči, če si lepo pri miru.
TINE: In kuža te ne ugrizne, če ga mirno božaš. f
FRANČEK: Brrr. Rakete že ne bi božal.
TINE (se radovedno dviga izza grma): Mene pa zelo zanimaj kdo je v tej raketi?
JURE: Pazimo! Nekaj rožnatega prihaja iz nje.
TINE (se spet skrije): Oooooo. To je kot v cirkusu hiša strahov.
7
Rožnati vesoljček stopi na tla
(Okoli rakete zautripa, ritmično zavije. Otroci se stisnejo drug k drugeau. Prestrašeno šklepetajo. Iz rakete pokuka rožnata prikazen. Nato se skrije. Čez čas se spet prikaže.)
FRANČEK: U, jaz že ne. Ti ga vprašaj, ti si glavni!
VESOLJČEK (se približa otrokom za grmom) :Ššoššš, gligligli…
OTROCI (se sunkoma odmaknejo): Oooooo.
VESOLJČEK (se prav tako sunkoma odmakne): Gligligligli…
OTROCI (zrejo vanj; zvedavost je večja od strahu, pa stopijo za korak naprej): Psssst.
VESOLJČEK (napravi tudi korak naprej, pomiga jim s tretjo nogo):Gli
OTROCI (skočijo pokonci):Bežimo!
VESOLJČEK (dvigne triprstno roko, na koncu prsta mu zautripa fluorescentna rdeča lučka, nekako začivka): Počakajte! Hoteli ste me vprašati, ali sem dedek Mraz, ali sem se izgubil.
JURE (si ga ogleduje):Kako si uganil naše misli?
TINE (strahoma): Si morda vesoljski morski volk?
FRANČEK: Nas boš požrl?
VESOLJČEK: Nisem vesoljki volk, pa tudi volk nisem. Sploh pa nimam želodca in ne jem.
OTR0CI(olajšano, a še vedno držijo razdaljo):Ooo, uuu, mmm… ?
VESOLJČEK: Vaša radovednost je močnejša od strahu. Zato vam povem, kdo sem.
OTROCI (stopijo nekaj korakov nazaj in čakajo): Kdo si?
VESOLJČEK: Rožnati vesoljček sem.
JURE (stopi korak naprej): Saj vidimo, da si rožnat. Kako ti je ime?
VESOLJČEK: Doma na moji rožnati zvezdi ne kličejo Škrip- Škrap. Zmanjkalo mi je gorivo za raketo in izgubil sem se.
VSI (stopijo k njemu, sočutno):Ubožček.
JURE: Meni je ime Jure.
TINE: Meni Tine.
FRANČEK: Jaz pa sem Franček in imam še miceno sestrico Francko.
VESOLJČEK: Vem, da jo imaš.
FRANČEK: Kako veš? Se ne delaš važnega?
VESOLJČEK :Frančika vas išče za gozdom.
JURE: Ne, šla je domov!
VESOLJČEK: Vem, kje ste doma. Zjutraj ste igrali na dvorišču gumi-tvist. Sosedje ste.
JURE: To je res, ampak…
FRANČEK: Se te lahko dotaknemo?
VESOLJČEK (naravno):Izvolite! Kar primite me, saj ne grizen.
FRANČEK: (sklene roke):Joj, mene je strah!
(Otroci ga spočetka tipajo oprezno in od daleč. Tudi vesoljček se malce odmika. Nato se drug drugega otipajo. Otroci prasnejo v smeh.
JURE: Le čemu smo se bali? Hahaha!
VESOLJČEK (zaskrbljeno):
Le smejte se, da se bo napolnila moja raketa in se bom lahko peljal dalje
OTROCI (se še bolj smejijo)
VESOLJČEK: Zakaj ste žalostni?
OTROCI: Hihihi. Veseli smo, ker smo te spoznali.
VESOLJČEK: Častna beseda, da niste žalostni?
JURE: Saj se vendar smejimo.
VESOLJČEK (zajoče); Uhuhuuuuuuu.
JURE (v skrbeh):S čim smo te razžalostili, rožnati Škripek?
VESOLJČEK: Uuhuhuuuu, saj nisem žalosten. Vesel sem, ker sem vas srečal.
OTROCI (se spogledajo in zmajejo z glavo): Ojej.
JURE: Ali na rožnati zvezdi jočeta, kadar ste veseli?
VESOLJČEK (kislo): Smeha ne poznamo. Ko bi ga poznali, bi imeli vedno polne rakete goriva.
JURE: Gorivo iz smeha?
FRANČEK: Ti nas zafrkavaš, kaj ne.
VESOLJČEK: Ne. Naša zračna plovila vozijo samo na otroški smeh!
TINE: Čudno. Naša letala pa letijo na bencin.
FRANČEK: Ni res. Avtomobili vozijo na bencin, letala pa na kerozin.
JURE (stopi k njemu): Pa sploh dihaš?
VESOLJČEK: Ne, jaz ne diham.
FRANČEK: Ja, saj potem se pa res ne moreš smejati.
VESOLJČEK: Pri nas začnemo dihati šole potem, ko umremo. Pa ti Jure?
JURE (v zadregi): Ne vem, še nikoli nisem umrl.
VESOLJČEK: Morda pa si, a si pozabil.
FRANČEK: Vi torej postanete po smrti mi, ker tedaj dihate?
VESOLJČEK: Mi?
TINE (tečno): Ne vi, mi!
VESOLJČEK: A, vi?
JURE: Od česa živite, ko ne dihate?
VESOLJČEK: Od svetlobe tako kot vi od zraka.
JURE: Tudi želodca ninaš?
VESOLJČEK: Namesto želodca imam tale želod, ta mi daje noč.
TINE: Joj, kako je lep. Tudi kapico ima.
VESOLJČEK: To ni navaden želod s vašega hrasta.
JURE: Ne bodi važič. Jaz imam električno železnico, pa nisem vežen.
FRANČEK (hiti pripovedovati): Jaz pa imam doma helikopter, pa tank, pa pribor za zdravnika, pa…
VESOLJČEK (se zavrti in pokaže drevo):Toliko vsega imaš, pa ne spraviš z drevesa niti papirnatega zmaja?
FRANČEK: Hm, to druga stvar. Previsoko je.
JURE: Ju mar ti spraviš na tla?
FRANČEK: Če ti uspe, ti napolnimo raketo z otroškim smehom, da se boš dolgo vozil.
JURE: Bi nas potem popeljal z raketo na izlet?
VESOLJČEK (poskoči): če Mi napolnite rezervoar, vas popeljem na izlet.
FRANČEK (nejeverno): No, zdaj pa pokaži, če si kos zmaju!
9
Vesoljček reši zmaja
(Vesoljček usmeri želod proti zmajema. Zaslišijo se čudmi zvoki.)
VESOLJČEK: Vidite, usmeril sem želod v zmaja. Zdaj samo še pritisnem gumbek želoda. Ho-hop!
JURE: Zares letita k nam.
TINE: Joj, kako lepo v krogcih prihajata. Spet se bomo igrali.
JURE (vesoljčku) :Vesoljček, bi se igral z zmajem?
VESOLJČEK (spravi želod): Bi. Prav rad.
FRANČEK: Na, vzemi mojega!
(Razposajeno spuščajo zmaje. Vesoljček dela vratolomne akrobacije z njim; skače po zraku, hodi po drevju.)
VSI (zapojejo):
Zmaji strašni,
zmaji plašni,
zmaji drzni,
ukročeni,
hitri kakor
vse rakete,
zmaji gibki,
zmaji leni,
vsi papirnati,
leseni,
zaplešite pod nebo,
pisano poskočnico. "
VESOLJČEK (Zaskrbljen vrne zmaja):K očetu in materi bi rad, pa nimam goriva za raketo.
JURE: Fantje, izpolnimo obljubo! Napolnijo mu raketo s smehom.
10
Polnjenje rakete s smehom
VESOLJČEK (dvigne roko, izproži prst, na katere« zautripa lučka):Pridi, moja raketica, da te napolnim za polet!
(Raketa se spusti na tla. Otroci jo občudujejo.)
JURE: Joj, kako je lepa!
FRANČEK: Še v nobenem filmu nisem videl tako lepe.
VESOLJČEK (usmeri želod v raketo, da začne valovati); Odprl sem prostor za smejalno gorivo. Izvolite!
OTROCI (se zgrnejo okoli rakete, žgečkajo se in smejijo):
Hahahahahahaha,
kdo se salo požgečka?
Hihihihihihihi,
meni strašno se sneji.
flehehehehehehe
smeh nam razvedri srce.
JURE (vzklikne): Smejmo se! Otroci, pomagajte se smejati, da bo imel vesoljček dovolj goriva in se bo lahko peljal domov! (Spakuje se)
VSI (se šegavo smejijo in duhovičijo, dokler od smeha ne popadajo na tla)
VESOLJČEK (se približa raketi in zajoče): Uhuhuhu, kako je to lepo. Zdaj bom lahko poletel domov... Še prej pa - otroci, brž v raketo, da vas popeljem na izlet!
OTROCI (navdušeno) Jaa, jaaa!
11
Vesoljski izlet
(Vesoljček usmeri utripajoči prst v raketo, da se odprejo vrata. Otroci se nadrenjajo okoli rakete.)
VESOLJČEK: Zmaje pustite kar tukaj*
FRANČEK: Jaz se bojim vstopiti v raketo.
TINE ga potisne notri): Ne bodi mevža! Škrip Škrap je naš prijatelj.
VESOLJČEK: Ti pa se ne bojiš, Jure.
JURE: Ne, kje neki! Samo rad bi vedel, ali nas pripelješ nazaj?
VESOLJČEK: Nočeš z mano na rožnato zvezdo?
FRANČEK (iz rakete): Jaz bi šel s tabo, ampak…
JURE: Jaz tudi - a imam najraje svoj dom.
VESOLJČEK: Ne bojte se, vrnil vas bom natanko sem.
(Vstopijo v raketo, vrata se zaprejo. Zasliši se posebna vznemirljiva glasba, svetloba zautripa, menjajo se barve. Skozi barvni oblak in glasbo se zvrtinči raketa v zrak in izgine.)
12
Frančika najde zmaje
(Frančika pri joče iz daljave in kliče fante. V rokah ima šope! rož za nabico.)
FRANČIKA (prihaja): Tine! Jule! Flanček! Zakaj ste se mi sklili? Na pomoč, po zlaku leta nekaj hudega! (Spotakne se in pade. Zavezuje čevelj, a ne gre) Flanček, zaveži mi čevelj ! (Vstane in opazi zmaje)
Joj, zmaje sem našla! Naše zmaje. Flanček ni odšel daleč. Kje je? Eh, saj ni važno. Iglala se bom z zmaji … . (Spušča zmaje in poje)
(Iz zraka go prekine šumenje, sikanje, ritmično zvočno zavijanje. Zabliska se, zautripa. V rožneti megli pristaja raketa.)
PRANČIKA(zakliče): Juj, Flanček, glmi! Daj mi dežnik. (Se skrije pod zmaje)
13
Srečanje vesoljčka s Frančiko
(Raketa pristane. Iz nje se vsujejo otroci.)
FRANČIKA (stoka pod zmaji): Ne pojej me, bauc!
VESOLJČEK (zakroži na tla po zraku kot čebelica): Pa smo tu.
JURE (zaneseno):Prečudovito je bilo.
TINE: Videl sem oblake pod sabo kot planine.
FRANČEK: Jaz pa sem videl mamo doma na balkonu . Klicala je: Frančika!
FRANČIKA (zasliši klic in začne pihati pod zmaji ter se premikati)
TINE: Poglejte, zmaji so oživeli!
JURE: Kdo se skriva pod zmaji? Jež?
FRANČIKA zleze na plan, steče k Frančeku): Flanček, kje je mama?
FRANČEK: Ne joči, avša.
JURE: Zakaj nisi doma?
FRANČIKA (se ustraši nenavadnega obiskovalca): Uh, Je to bauc?
JURE: Ne, to ja naš prijatelj rožnati vesoljček. Z raketo nas je popeljal na izlet v vesolje.
VESOLJČEK: Ne boj se, jaz sem Škiip Škrap z rožnate zvezde.
FRANČIKA (odskoči): Nisi hud?
JURE; Naš prijatelj je, tudi tvoj. Poglej! (se ga dotakne, ga boža)
FRANČIKA (ga poboža): Mehek si kot naša muca.
VESOLJČEK: O, kako lep šopek rož imaš.
PRANČIKA: Na, tebi ga dam! Za mamico bom pa dlugega nablala.
VESOLJČEK (občuduje rože): Pri nas pa ne rastejo rože.
TINE: Saj ni treba, ko pa ste rožnati.
VESOLJČEK: PRI nas so rožnati tudi veliki stebri in zlati rovi.
VSI: Zlato imate?
VESOLJČEK: Imamo več zlata kot vi vode.
JURE: Ali delate zlate prstane in zlate zobe za dedke in babice?
FRANČIKA (se prime za usta): Juj, noj zobek! Luknjo imam.
VESOLJČEK: Pokaži to svojo luknjo.
FRANČIKA: Na, poglej! Ni zobeka, ni-ni.
VESOLJČEK: Bi rada nov zob?
FRANČIKA (veselo): Ja, velikega, belega.
VESOLJČEK: Prav. K meni se obrni. (Uperi vanjo utripajoči prst) En-dva-tri, nov zob se že iskri.
OTROCI (obkolijo deklico in občudujejo nov zob): O, res imaš nov zob.
FRANČIKA (veselo zapleše): Hvala ti Šklipek Šklapek, hvala. (Se zaplete v vezalko in spet pade)
JURE (stopi k njej):Kaj je spet narobe, Franca?
FRANČKA (ne zajoče):Spet nem stopila no vezalko. Ko pa ne znam zavezat čevlja.
VESOLJČEK (usmeri prst proti njej): Čevelj bo takoj zavezan. Čira-čara, hopa-cupa. Pum. (Svetloba barvno zautripa)
OTROCI (se sklonijo k njenim čevlje«): O, pa res so čevlji zavezani.
FRANČKIA (vstane): Hvala za pomoč, Sklipek Sklapek.
VESOLJČEK: Malenkost. Malenkost.
FRANČIKA: Ostani pli Meni, da Mi boš vezal čevlje.
JURE: Ja, ostani pri nas, saj vidiš, da se že večeri . Spal boš v moji sobi.
TINE: Ne, pri meni bo spal!
FRANČIKA (prime Vesoljčka za roko): Pli meni boš ajčkal, a ne… .
VESOLJČEK: Rad bi ostal z vami. Toda še raje bi k očetu in mamici.
OTROCI (se kujavo obrnejo): Mamama.
VESOLJČEK:: ne jezite se.
FRANČIKA (se prva obrne): Jaz se ne jezim. Lazumem te, doma je najlepše.
VESOLJČEK (otožno) Lepo je bilo z vasi. Ampak moj rožnati dom je najlepši.
JURE (žalostno): Se boš še vrnil?
VESOLJČEK: Ne bo® pozabil na vas.
VSI: Tudi mi te ne bomo pozabili.
JURE: Z morja ti bom pisal razglednico.
VESOLJČEK: Kdor hoče, ga vzameš s sabo. Mama bo vesela.
FRANČEK (v zagati): Oh, ko pa tam ne dihate in ne jeste.
VESOLJČEK (Frančiki): Samo zato ne greste z mano?
FRANČIKA: Veš, tvoja mamica je tamle (pokaže gor), moja pa je tamle (pokaže proti naselju).
TINE: Kje je pravzaprav ta tvoja rožnata zvezda?
VESOLJČEK: Tamle je!
VSI (se naprezajo) :Ničesar ne vidimo.
JURE: Podnevi ne vidimo zvezd.
VESOLJČEK (jim ponudi napravo): Tu skozi poglejte, pa jo boste videli.
FRANČIKA (prva vzame napravo, zanosno vzklikne): Ujoj, kot v pravljici je.
FRANČEK (pogleda skozi): Prekrasen je tvoj dom.
(Vsi gledajo skozi napravo in se čudijo)
14
Vesoljčkovo slovo
VESOLJČEK (stopi k raketi): Tudi sani je bila všeč vaša zemlje, ko sem jo gledal iz vesolja. Prelepa modra in zelena je kot balonček Še zlasti mi je všeč vaš smeh.
JURE: Pridi še kdaj, se ti bomo nasmejali v raketo, da bo veselje! S tem boš lahko letal sto let.
JURE: In prijatelje pripelji z rožnate zvezde.
FRANČEK: Ja, Te bomo predstavili v Mali šoli.
TINE: O, jaz hodim že v prvi razred osnovne šole.
VESOLJČEK (stopi na raketo): Hvala za povabilo. V slovo vas bom naučil lepo pesmico o domu.
OTROCI (primejo za zmaje): Skupaj jo zapojmo!
VSI (z vesoljčkom vedro zaplešejo in spuščajo zmaje ter pojo):
Moj dom kot zlato
sonce sije,
brez doma žalost
gre v srce;
se kot zastava
lepo vije
potka v mamine
roke -
rožnata potka
v očkovo srce.
Mama je moja
domovina
jaz žarek
razigranih lic,
moj očka, to je
domovina,
svobodna pesem
zlatih ptic -
rožnata potka
v mamine roke.
VESOLJČEK (pomaha jim): Zapomnite si: ni vse nevarno, česar ne poznamo, kar je drugačno od nas. Neznano je treba spoznati, Nasvidenje. Včasih poglejte skozi napravo rožnato zvezdo.
OTROCI (dvignejo darilo): Hvala za darilo!
VESOLJČEK: če boste dobro pogledali, me boste morda zagledali, kako vam maham v pozdrav: Radi imejte svoj dom…
(Vstopi v raketo. Pojavi se zelenkasto in modrikasto valovanje z zavijanjem kot na primer zavija drveči policijski avto. Zasliši se govor iz daljave. Vesoljček govori z domačimi.)
GLAS VESOLJČKA: Šššššš, gligligli. Tukaj rožnati Skrip skrap.
DRUGI GLAS (iz vesolja): Šššš gligligligli. Tukaj je tvoj rožnati dom. Brž prileti domov! Kje pa sploh si?
GLAS VESOLJČKA: Na Zemlji sera.
DRUGI GLAS: Kje je to? Kje?
GLAS VESOLJČKA: Zelo daleč je. In tu so čudoviti otroci. Moji novi prijatelji. Zmanjkalo mi je goriva, pa so mi do roba napolnili raketo s smehom.
DRUGI GLAS: Vključi raketo! Vodimo te domov.
(Bliski, hreščanje, žvižgi. Start rakete. Rožnata svetloba se izgublja v temi, ki zagrne raketo. Ta se lesketajoče izgubi v višavah.
OTROCI ( z zmaji tečejo za raketo in se izgubljajo v temo s pesmijo)
Srečno, rožnati vesoljček,
noč se spušča na Zemljo;
k mamici leti Škrip-Škrapek ,
tudi mi gremo domov …
