(*21. december 1910 po starem koledarju oz. 3. januarja 1911, Sankt-Peterburg, Rusija – 19. marca 1978, Celovec, Avstrija). Njegov ded je bil Vasilij Lavrentevič Isačenko, znani pravnik in avtor številnih del s področja prava, njegov oče Boris Lavrentevič Isačenko (1871-1948) pa je bil akademik, znani ruski mikrobiolog. Po revoluciji se je družina Isačenko leta 20 izselila v Celovec. Končal je gimnazijo v Celovcu in študiral na Dunajski univerzi, kjer je bil njegov profesor znani filolog in mislec Nikolaj Sergeevič Trubeckoj, s čigar hčerjo se je tudi poročil. Po koncu študija leta 1935 je leto dni preživel v Parizu in stažiral pri vidnih francoskih slavistih. Po vrnitvi na Dunaj je predaval ruščino na filozofski fakulteti Dunajske univerze. Leta 1939 je ubranil doktorsko disertacijo v Ljubljani in se leta 1941 prijavil za profesorja v Bratislavi, kjer je delal do leta 1955. Potem ko je njegova knjiga »Grammatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii s slovackim. Morfologija.« bila prepovedana, je A. V. Isačenko prešel na filozofsko fakulteto v Olomoucu, kjer je postal predstojnik katedre slovanskih jezikov. Na prošnjo nemških slavistov je napisal primerjalno rusko-nemško gramatiko »Die russische Sprache der Gegenwart. Formenlehre. Teil 1« (1960), ki je postala knjiga vseh rusistov Evrope in je doživela nekaj izdaj. Nemška akademija znanosti je povabila A. V. Isačenka v Berlin, kjer je organiziral in vodil Center za preučevanje strukturne gramatike. Leta 1965 je sprejel predloženo mesto namestnika direktorja akademskega Instituta jezikov in literature v Pragi, kjer je delal do avgusta 1968. Kot namestnik direktorja Instituta za jezik in literaturo Češkoslovaške akademije znanosti se v znak protesta proti okupaciji Češkoslovaške leta 1968 ni hotel vrniti v Prago in je zato bil v vsej vzhodni Evropi izobčen. Sprejel je povabilo Kalifornijske univerze in ostal v Los Angelesu dve leti. Po ustanovitvi nove univerze v Celovcu leta 1970 se je A. V. Isačenko vrnil tja kot profesor in predstojnik katedre splošnega in uporabnega jezikoslovja in slavistike. Postal je izvoljen dopisni član nemške, češkoslovaške in avstrijske akademije znanosti.
A. V. Isačenko se je ukvarjal s fonetiko, fonologijo, sintakso in semantiko ruskega in staroruskega jezika, s tradicionalno strukturalnim in generativno-transformacijskim pristopom k vprašanjem sinkrone in diakrone gramatike, z zgodovino ruskega naroda, kot se izraža v zgodovini njegovega jezika. Osnovno delo in sinteza njegovih raziskovanj naj bi bila »Zgodovina ruskega jezika« v dveh delih. Prvi del je še korigiral sam, za drugega pa je napisal le nekaj poglavij. Oba dela sta izšla v letih 1980-1983 v Heidelbergu. (Issatschenko A.V. Geschichte der russischen Sprache, I-II, Carl Winter-Universitatsverlag, Heidelberg)
Bibliografija znanstvenih del A. V. Isačenka je objavljena v zborniku Studia Linguistica Alexandro Vasilii filio Issatschenko a Collegis Amicisque oblata, P. de Ridder Press, 1977, p. XI-XXV.
V slovensko literarno znanost se je vpisal s prvo sistematično študijo o slovenskem verzu - z delom »Slovenski verz«, izišlem pri Akademski založbi v Ljubljani leta 1939.
Pri Mohorjevi družbi je leta 2003 izšla njegova avtobiografija »Eine Kindheit zwischen St. Petersburg und Klagenfurt« v nemščini.
Biografski podatki so povzeti po strani http://vivovoco.rsl.ru/VV/JOURNAL/VRAN/NOVGOROD.HTM
