Nedeljsko jutro je in pomislim, da bom danes znova napravila nekaj zase. Tuhtam in oklevam med dvema možnostma. Ne, danes ne bom šla na Pohorje, marveč na sprehod v Mestni park. Sklenem, da bom nato pogledala še po razbohotenih mizah velike tržnice, nakupila cvetje za v vazo in ostal bo čas, da nama pripravim kosilo.
V parku je kljub zgodnji uri že kar nekaj sprehajalcev. Pogledujem vedre obraze teles, ki so si poželela gibanja. Ne poznamo se med seboj, smo le naključni mimoidoči, a kljub vsemu si podarimo iskren nasmeh in stik z očmi, ki pomeni pozdrav.
Starejši možakar prijazno vzdigne klobuk v pozdrav in kakor mladenič strumno hiti mimo mene.
Redki sprehajalci s psi ne zmotijo jutranjega speva ter žvrgolenja ptic in zdi se, kakor da dihamo vsi z enimi samimi pljuči. Celota. Celota ljudi, trave, cvetic, ptic, dreves in ostalih živih bitij.
Zavijem na svojo priljubljeno potko, ki se rahlo vzpenja v hrib in se nato spet spušča navzdol. Ob njej so postavljene lepo oblikovane klopi, kjer si naključni sprehajalci radi oddahnemo in z vrha opazujemo račke in labode, ki drse po vodni gladini ribnika. Tudi sama sedem in se prepustim sanjarjenju.
»Ljubica, mar si to res ti?« zaslišim mehak glas, ki se nenadoma pritihotapi v moja ušesa in prekine nežno valovanje tišine. Počasi odprem zasanjane oči in pred seboj zagledam drobceno silhueto ženske. Nisem slišala prihajajočih korakov, saj so tla nežna in obdana z mehko, že rahlo steptano zemljo.
Sprva je ne prepoznam, nato pa se mi usta razlezejo v širok nasmeh. Pred menoj stoji Vesna, sošolka iz gimnazije, ki je nisem videla že dolgo vrsto let.
»Mar je to mogoče?« mi uide pritajen krik, ki pa je izražal eno samo veselje in veliko presenečenje. Vstanem, podava si roke, ki jih streseva skoraj po moško.Ogledava si druga drugo in sva enotnega mnenja, da se kljub letom nisva dosti spremenili.
»In kako živiš?« sva vprašali v en glas, kakor da bi se dogovorili in planili sva v smeh.
»Pa daj ti prva, Ljubica,« je poprosila.
Na kratko sem strnila zgodbo svojega ‚potovanja?. Poudarila sem lepote in vnesla v pripoved tudi tegobe, ki mi jih je prinašalo življenje.
Vneto me je poslušala, večkrat odobravajoče pokimala ali zmajala z glavo, kadar je beseda nanesla na kaj neprijetnega. Tu in tam se je nasmehnila in ni me prekinila niti z besedo. Poznala sem jo takšno, poznala kot osebo, ki je zmeraj znala prisluhniti, nikoli ni dajala nasvetov, ni pametovala in sprejemala je življenje.
Bila je zelo družabna in čeprav ne z vsemi, pa sva v najini mladosti zmeraj našli skupen jezik. Res, da je imela vsaka od naju svoj krog prijateljev, a kot sošolki sva se odlično razumeli.
Poznala sem njeno zgodbo, vsaj njen začetek. Slišala sem, da je bila zelo mlada, ko se je zaljubila, da si je ustvarila tudi družino, a kako je krmarila dalje skozi življenje, tega pa nisem vedela.
Med jokom in smehom je začela pripovedovati.
»Ali se spominjaš Aljaža, ki sem ga spoznala pri svojih rosnih sedemnajstih?« je vprašujoče začela. Le kako se ga ne bi, me je spomin zanesel v preteklost. Aljaž, visok rjavolasec, atletske postave in za nas, takrat še smrklje, odrasel fant že skorajda preomikanega in prefinjenega vedenja.
»Seveda, kako se ga ne bi spominjala,« sem odgovorila.»Mar ni to tisti fante, ki je bil nekaj let starejši od nas, ki smo še gulili dijaške klopi, on pa je že veselo stopal po poti uspešnega poslovneža,« sem ugibala, upajoč, da se spominjam pravega človeka.
»Da, Ljubica, moja draga. Prav ta Aljaž je bil dolga leta moj sopotnik,« je besede proti koncu že skoraj neslišno izdavila. Hm, bil ..., mi je odmevalo v ušesih.
Mar je umrl in je ostala sama in osamljena kakor jaz? Ali pa je tukaj vmes kaj drugega, sem se potihoma spraševala in čakala na nadaljnje Vesnino pripovedovanje.
Sklonila je glavo, pogled uprla v tla in v pesek pred seboj z nogo zarisala nekaj, kar bi naj bilo podobno krogu. Letvic klopi, na kateri sva sedeli, se je oprijela tako močno, da so se njeni nežni členki pobelili. Obrazne mimike ni spremenila in zdelo se je, da je za trenutek izgubila nit, da išče prave besede in za hip je umolknila.
Meni pa so med tem v misli pridrveli spomini in v delčku sekunde sem zagledala obraz prikupnega, nasmejanega, zgovornega in vedno za šalo pripravljenega lepotca, ki je bil na mladinskih plesih tarča mnogih deklet.
Vesna se je naslonila spet nazaj in uprla pogled tja nekam v neznano in znova spregovorila.
»Ta moj Aljaž, veš, ni želel resnejše zveze in sva se dobivala na začetku le tu in tam. Sčasoma pa sva se začela videvati vedno pogosteje.Veliko je potoval, a se je vedno znova vračal k meni. In iz ljubezni sta se nama rodila otroka, dvojčka. Poročila sva se, kajti želela sva okronati najino vezo. Želela sva ovekovečiti najino pomlad. Danes sta fanta odrasla moža in imata že tudi vsak svojo družino,« je dejala z nasmehom na ustnicah.
In znova je za trenutek umolknila, nato se je obrnila proti meni, me pogledala naravnost v oči in nežno objela moji zapestji. Znova je z nasmehom nadaljevala:
»Veš, najina ljubezen je bila velika, čudovita, enkratna in neponovljiva. Bil je izredno pozoren in skrben mož in očka. Čeprav je bil veliko odsoten, je znal zapolniti vrzel. Hodili smo na izlete, tu in tam nas je popeljal s seboj še na kakšno potovanje, dom je bil topel in otroka sta ga občudovala. Bil je njun prijatelj, njun vzornik.«
Vedela sem, da so bili to ljudje družabnega kova, zmeraj obdani s številnimi prijatelji, s katerimi sta hodila na letovanja, družabne izlete, plese, obiske gledališč in še na mnogo drugih oblik druženja.
Nenadoma sem opazila v njenih očeh nenavaden odsev, lesket sreče.To je bilo njuno poletje. Preplavili so jo spomini in iz kotička oči se je skotalila solza. Nato še ena in še ena in še ena, dokler se niso ulile po njenem licu kakor slap. Molče sem jo stisnila k sebi, kajti slutila sem, da se njena pripoved o njuni pomladi in poletju preveša v jesen.
Iz lepe, moderne modro-bele torbice je izvlekla robček in si obrisala oči. Znova se je vzravnala in izdihnila, kakor da bi hotela odvreči še tono bremena in nadaljevala.
»Se spominjaš Olge, ki je po pouku večkrat hodila z nami na pijačo?« je tiho rekla me pogledala s vprašujočimi se očmi.
»Čakaj, ali ni to tista Olga, s katero sta bili najboljši prijateljici? Tisto lepo dekle s prekrasnimi dolgimi lasmi, vedno globokim in izzivajočim dekoltejem in zobmi, kot da bi jih nekdo naslikal?« sem dvomeče vprašala. Vesna je prikimala, prekrižala nogi, si popravila krilo in sklenila roki.
Olge nisem dobro poznala. Vedela sem le, da je bila razigrano, prešerno dekle, priljubljeno v vsaki družbi in od marsikaterega fanta zaželeno dekle. Bila pa je izbirčne sorte in rada je povlekla tudi kakšnega za nos, vedno je dobila zaželenega, pa čeravno je bil morda že oddan. Obšla me je temna slutnja in čeravno nisem vedela in nikoli slišala, kaj bi se naj primerilo, sem zaslutila, kako se bo zgodba odvijala naprej. In nisem se motila.
»Da, tista Olga, draga moja Ljubica. Bila nam je kot družinski član, otrokoma je bila botrca, pomagala mi je pri vseh opravilih, se znala z menoj jokati in smejati in skupaj sva marsikatero tudi ušpičili,« je hitela z nadaljevanjem in znova se ji je na obraz prikradel nasmeh, ki pa je bil tokrat malo popačen.
»Pa ne, da je odpotovala ali umrla?« sem vprašala, upajoč, da moje slutnje le niso tako črne in prave.
Grenko, a glasno se je nasmejala in rekla:
»Ne, ni umrla.Vsaj zares ne, čeravno je zame že zdavnaj mrtva. Le odpotovala je. Oba sta odpotovala, Aljaž in ona. In oba sta zame mrtva!«
Pogoltnila sem slino in spreletel me je srh. S privzdignjenimi obrvmi sem čakala, kaj bo porekla naprej. S čela si je popravila pramen las, vzdignila roki kvišku in pustila, da sta prosto omahnili nazaj v naročje. Znova se je zresnila, rekoč:
»Veš, nikoli ga pravzaprav ni marala, še ugajal ji ni in vedno je imela kaj pripomniti. Nikoli ji tega nisem vzela za zlo. A zgleda, da se ji je znova zahotelo ušpičiti kako neumnost in zmešala mu je glavo. Kdaj in kako, ne vem. Odšla sta, a ko se ga je naveličala, sta vsak po svoji strani znova hotela navezati stik z menoj.Vedela sta, da sem sprejemljiva duša, a takrat sta se pošteno zmotila.«
»Nista me dovolj poznala!« je poudarila in me ponosno pogledala.
In hitela mi je pripovedovati, kako se je hotel vrniti nazaj, a ga ni sprejela. Da ji ponos in niti otroka niso dovolili, da bi mu oprostila in ga znova sprejela. Zanjo je bil le še utrinek, ki je za vedno ugasnil.
Odšel je in nikoli več niso slišali zanj. To je bila njuna jesen.
Molče sva posedeli vsaka s svojimi mislimi še nekaj trenutkov in ptice, ki jih prej nisem slišala, so znova pele pesem.
Tistega dne nisem obiskala tržnice. Jutro se je že pošteno prevesilo v opoldne, še se je čutila ostrina svežega zraka in stopajoč po tlakovani poti proti domu, me je prešinilo že znano.Vsak človek nosi v sebi knjigo spominov in spremlja nas usoda, ki se ji lahko izognemo, a ubežati ji ne moremo ...
Ustavila sem se ob stari ženički, kupila šopek lepo zavitih in svežih poljskih ivanjščic. Starka me je hvaležno pogledala in mi podarila nasmeh.
Le kaj piše v njeni knjigi spominov?
Nedeljsko jutro je in pomislim, da bom danes znova napravila nekaj zase. Tuhtam in oklevam med dvema možnostma. Ne, danes ne bom šla na Pohorje, marveč na sprehod v Mestni park. Sklenem, da bom nato pogledala še po razbohotenih mizah velike tržnice, nakupila cvetje za v vazo in ostal bo čas, da nama pripravim kosilo.
V parku je kljub zgodnji uri že kar nekaj sprehajalcev. Pogledujem vedre obraze teles, ki so si poželela gibanja. Ne poznamo se med seboj, smo le naključni mimoidoči, a kljub vsemu si podarimo iskren nasmeh in stik z očmi, ki pomeni pozdrav.
Starejši možakar prijazno vzdigne klobuk v pozdrav in kakor mladenič strumno hiti mimo mene.
Redki sprehajalci s psi ne zmotijo jutranjega speva ter žvrgolenja ptic in zdi se, kakor da dihamo vsi z enimi samimi pljuči. Celota. Celota ljudi, trave, cvetic, ptic, dreves in ostalih živih bitij.
Zavijem na svojo priljubljeno potko, ki se rahlo vzpenja v hrib in se nato spet spušča navzdol. Ob njej so postavljene lepo oblikovane klopi, kjer si naključni sprehajalci radi oddahnemo in z vrha opazujemo račke in labode, ki drse po vodni gladini ribnika. Tudi sama sedem in se prepustim sanjarjenju.
»Ljubica, mar si to res ti?« zaslišim mehak glas, ki se nenadoma pritihotapi v moja ušesa in prekine nežno valovanje tišine. Počasi odprem zasanjane oči in pred seboj zagledam drobceno silhueto ženske. Nisem slišala prihajajočih korakov, saj so tla nežna in obdana z mehko, že rahlo steptano zemljo.
Sprva je ne prepoznam, nato pa se mi usta razlezejo v širok nasmeh. Pred menoj stoji Vesna, sošolka iz gimnazije, ki je nisem videla že dolgo vrsto let.
»Mar je to mogoče?« mi uide pritajen krik, ki pa je izražal eno samo veselje in veliko presenečenje. Vstanem, podava si roke, ki jih streseva skoraj po moško.Ogledava si druga drugo in sva enotnega mnenja, da se kljub letom nisva dosti spremenili.
»In kako živiš?« sva vprašali v en glas, kakor da bi se dogovorili in planili sva v smeh.
»Pa daj ti prva, Ljubica,« je poprosila.
Na kratko sem strnila zgodbo svojega ‚potovanja?. Poudarila sem lepote in vnesla v pripoved tudi tegobe, ki mi jih je prinašalo življenje.
Vneto me je poslušala, večkrat odobravajoče pokimala ali zmajala z glavo, kadar je beseda nanesla na kaj neprijetnega. Tu in tam se je nasmehnila in ni me prekinila niti z besedo. Poznala sem jo takšno, poznala kot osebo, ki je zmeraj znala prisluhniti, nikoli ni dajala nasvetov, ni pametovala in sprejemala je življenje.
Bila je zelo družabna in čeprav ne z vsemi, pa sva v najini mladosti zmeraj našli skupen jezik. Res, da je imela vsaka od naju svoj krog prijateljev, a kot sošolki sva se odlično razumeli.
Poznala sem njeno zgodbo, vsaj njen začetek. Slišala sem, da je bila zelo mlada, ko se je zaljubila, da si je ustvarila tudi družino, a kako je krmarila dalje skozi življenje, tega pa nisem vedela.
Med jokom in smehom je začela pripovedovati.
»Ali se spominjaš Aljaža, ki sem ga spoznala pri svojih rosnih sedemnajstih?« je vprašujoče začela. Le kako se ga ne bi, me je spomin zanesel v preteklost. Aljaž, visok rjavolasec, atletske postave in za nas, takrat še smrklje, odrasel fant že skorajda preomikanega in prefinjenega vedenja.
»Seveda, kako se ga ne bi spominjala,« sem odgovorila.»Mar ni to tisti fante, ki je bil nekaj let starejši od nas, ki smo še gulili dijaške klopi, on pa je že veselo stopal po poti uspešnega poslovneža,« sem ugibala, upajoč, da se spominjam pravega človeka.
»Da, Ljubica, moja draga. Prav ta Aljaž je bil dolga leta moj sopotnik,« je besede proti koncu že skoraj neslišno izdavila. Hm, bil ..., mi je odmevalo v ušesih.
Mar je umrl in je ostala sama in osamljena kakor jaz? Ali pa je tukaj vmes kaj drugega, sem se potihoma spraševala in čakala na nadaljnje Vesnino pripovedovanje.
Sklonila je glavo, pogled uprla v tla in v pesek pred seboj z nogo zarisala nekaj, kar bi naj bilo podobno krogu. Letvic klopi, na kateri sva sedeli, se je oprijela tako močno, da so se njeni nežni členki pobelili. Obrazne mimike ni spremenila in zdelo se je, da je za trenutek izgubila nit, da išče prave besede in za hip je umolknila.
Meni pa so med tem v misli pridrveli spomini in v delčku sekunde sem zagledala obraz prikupnega, nasmejanega, zgovornega in vedno za šalo pripravljenega lepotca, ki je bil na mladinskih plesih tarča mnogih deklet.
Vesna se je naslonila spet nazaj in uprla pogled tja nekam v neznano in znova spregovorila.
»Ta moj Aljaž, veš, ni želel resnejše zveze in sva se dobivala na začetku le tu in tam. Sčasoma pa sva se začela videvati vedno pogosteje.Veliko je potoval, a se je vedno znova vračal k meni. In iz ljubezni sta se nama rodila otroka, dvojčka. Poročila sva se, kajti želela sva okronati najino vezo. Želela sva ovekovečiti najino pomlad. Danes sta fanta odrasla moža in imata že tudi vsak svojo družino,« je dejala z nasmehom na ustnicah.
In znova je za trenutek umolknila, nato se je obrnila proti meni, me pogledala naravnost v oči in nežno objela moji zapestji. Znova je z nasmehom nadaljevala:
»Veš, najina ljubezen je bila velika, čudovita, enkratna in neponovljiva. Bil je izredno pozoren in skrben mož in očka. Čeprav je bil veliko odsoten, je znal zapolniti vrzel. Hodili smo na izlete, tu in tam nas je popeljal s seboj še na kakšno potovanje, dom je bil topel in otroka sta ga občudovala. Bil je njun prijatelj, njun vzornik.«
Vedela sem, da so bili to ljudje družabnega kova, zmeraj obdani s številnimi prijatelji, s katerimi sta hodila na letovanja, družabne izlete, plese, obiske gledališč in še na mnogo drugih oblik druženja.
Nenadoma sem opazila v njenih očeh nenavaden odsev, lesket sreče.To je bilo njuno poletje. Preplavili so jo spomini in iz kotička oči se je skotalila solza. Nato še ena in še ena in še ena, dokler se niso ulile po njenem licu kakor slap. Molče sem jo stisnila k sebi, kajti slutila sem, da se njena pripoved o njuni pomladi in poletju preveša v jesen.
Iz lepe, moderne modro-bele torbice je izvlekla robček in si obrisala oči. Znova se je vzravnala in izdihnila, kakor da bi hotela odvreči še tono bremena in nadaljevala.
»Se spominjaš Olge, ki je po pouku večkrat hodila z nami na pijačo?« je tiho rekla me pogledala s vprašujočimi se očmi.
»Čakaj, ali ni to tista Olga, s katero sta bili najboljši prijateljici? Tisto lepo dekle s prekrasnimi dolgimi lasmi, vedno globokim in izzivajočim dekoltejem in zobmi, kot da bi jih nekdo naslikal?« sem dvomeče vprašala. Vesna je prikimala, prekrižala nogi, si popravila krilo in sklenila roki.
Olge nisem dobro poznala. Vedela sem le, da je bila razigrano, prešerno dekle, priljubljeno v vsaki družbi in od marsikaterega fanta zaželeno dekle. Bila pa je izbirčne sorte in rada je povlekla tudi kakšnega za nos, vedno je dobila zaželenega, pa čeravno je bil morda že oddan. Obšla me je temna slutnja in čeravno nisem vedela in nikoli slišala, kaj bi se naj primerilo, sem zaslutila, kako se bo zgodba odvijala naprej. In nisem se motila.
»Da, tista Olga, draga moja Ljubica. Bila nam je kot družinski član, otrokoma je bila botrca, pomagala mi je pri vseh opravilih, se znala z menoj jokati in smejati in skupaj sva marsikatero tudi ušpičili,« je hitela z nadaljevanjem in znova se ji je na obraz prikradel nasmeh, ki pa je bil tokrat malo popačen.
»Pa ne, da je odpotovala ali umrla?« sem vprašala, upajoč, da moje slutnje le niso tako črne in prave.
Grenko, a glasno se je nasmejala in rekla:
»Ne, ni umrla.Vsaj zares ne, čeravno je zame že zdavnaj mrtva. Le odpotovala je. Oba sta odpotovala, Aljaž in ona. In oba sta zame mrtva!«
Pogoltnila sem slino in spreletel me je srh. S privzdignjenimi obrvmi sem čakala, kaj bo porekla naprej. S čela si je popravila pramen las, vzdignila roki kvišku in pustila, da sta prosto omahnili nazaj v naročje. Znova se je zresnila, rekoč:
»Veš, nikoli ga pravzaprav ni marala, še ugajal ji ni in vedno je imela kaj pripomniti. Nikoli ji tega nisem vzela za zlo. A zgleda, da se ji je znova zahotelo ušpičiti kako neumnost in zmešala mu je glavo. Kdaj in kako, ne vem. Odšla sta, a ko se ga je naveličala, sta vsak po svoji strani znova hotela navezati stik z menoj.Vedela sta, da sem sprejemljiva duša, a takrat sta se pošteno zmotila.«
»Nista me dovolj poznala!« je poudarila in me ponosno pogledala.
In hitela mi je pripovedovati, kako se je hotel vrniti nazaj, a ga ni sprejela. Da ji ponos in niti otroka niso dovolili, da bi mu oprostila in ga znova sprejela. Zanjo je bil le še utrinek, ki je za vedno ugasnil.
Odšel je in nikoli več niso slišali zanj. To je bila njuna jesen.
Molče sva posedeli vsaka s svojimi mislimi še nekaj trenutkov in ptice, ki jih prej nisem slišala, so znova pele pesem.
Tistega dne nisem obiskala tržnice. Jutro se je že pošteno prevesilo v opoldne, še se je čutila ostrina svežega zraka in stopajoč po tlakovani poti proti domu, me je prešinilo že znano.Vsak človek nosi v sebi knjigo spominov in spremlja nas usoda, ki se ji lahko izognemo, a ubežati ji ne moremo ...
Ustavila sem se ob stari ženički, kupila šopek lepo zavitih in svežih poljskih ivanjščic. Starka me je hvaležno pogledala in mi podarila nasmeh.
