Napol ležala sva vsak v svojem mehkem fotelju, oblečenem v temno rdeče usnje in nosečem očitne znake dolgega in mučnega življenja. Nihče ne ve kdo vse je že sedel v teh foteljih, menda so stari že skoraj sto let. Dupin jih je našel na eni svojih mnogih ekspedicij po starih gradovih dežele, ne vem sicer kako mu je uspelo jih ukrasti, mogoče kupit? Pravil mi je že celotno zgodbo o tem kako jih je dobil in dal urediti to prav posebno sobo kamor je postavil vse tri, ampak zgodba je dolga in skoraj nemogoče se je je spomniti, vsaj zdaj ne.
Sedela sva torej tam, zatopljena vsak v svoje globoke misli in svoj majhen opravek. On je ravno prebiral Sizifa, menda nek prispevek o političnih spletkah, jaz pa sem tiho puhal pipo in opazoval kako mehki oblački modro-belega dima počasi plavajo proti stropu in se zbirajo v gosto smrdljivo meglo, ki se bo kmalu odebelila in prispela do moje glave, »Okno bo treba kmalu odpreti«, sem si mislil in tega seveda nikoli storil.
Vzdušje je bilo moreče tiho in rahlo zatemnjeno, menda je bila že skoraj noč, spomnim se, da sva imela prižganih nekaj sveč, ki so metale mehko svetlobo, da je Dupin lahko bral. Dvignil sem glavo, ker se mi je zdelo, da nekaj slišim, a bil je le prizvok tekanja za opažem.
»Birgam je na robu propada,« se je Dupin nenadoma dvignil izza časopisa, »v kraljestvu se pripravlja na vojno. Tu piše, da je kraljica vsako leto bliže smrti, kar je verjetno res za vsakega od nas, in da se njeno zdravje nezadržno slabša. Včeraj naj bi cel dan preživela v postelji s hudim nahodom, menda je bila skoraj gripa.«
»Že v redu, ampak saj vsi kdaj dobijo gripo, skoraj nikoli ni smrtna. Je pač malce prehlajena, se bo že pobrala in kraljestvo jo bo čakalo, ko se vrne s potrebnega počitka.«
»Imaš prav, ampak tisti ljudomati, prežijo na vsako najmanjšo priložnost, da bi uprizorili puč in vrgli kraljevo družino s prestola.«
»Pa kaj si toliko proti tem ubogim ljudem, saj imajo prav, vrgli bodo tiranijo in vzpostavili državo, ki bo končno poslušala lastno ljudstvo in mu dala vsaj tisto majhno možnost, da odloča o lastni usodi. Baje, da bomo imeli tako imenovane volitve, kjer bomo sami izbirali glavne voditelje naših zadev.«
»Že, kako pa misliš bomo izbirali kdo je pravi za nas? Nihče se ne bo preveč oziral na skrite namene teh ljudi, kaj, še poznal jih ne bo nihče. Zdaj imamo kraljico, ki vodi vse pomembnejše stvari v državi, tiste lenobe, ki pa se ne znajo niti odločiti kdo je boljši, bodo nekaj premikale svoje odločitve, nihče pa ne bo za drugega vedel kaj počne. Na koncu bomo imeli različne dele oblasti, ki se kregajo sami med sabo, nihče pa se ne bo posvečal resničnim težavam.«
»Kakšnim resničnim težavam neki?«
»Kaj, a ti res nikoli ne bereš časopisa?«
»Ne, moram reči, da ne, dolgočasen je.«
»Seveda, ko pa ne razumeš, škoda možganskega tkiva, za tisto kar ga ti uporabljaš.«
»No, v glavnem, kakšne resnične težave?«
»Vojna, ki se nam neumorno bliža na primer.«
»Pa kakšna vojna, Dupin, zjasni se že enkrat, Tokrat se nisem spet pripravljen ukvarjati s tvojimi neumnimi ugankami in zavitimi vprašanji. A ne moreš vsaj enkrat na nekaj odgovoriti naravnost in razumljivo?«
»Ne. Zdaj pa me pusti na miru, puhaj svojo pipo in umri v nevednosti.«
Miš se je vrnila, neumna beštija, ne ve kdaj mora odnehati. Spominja me na nek strip, ki sem ga nekoč bral, bila sta miš in maček. Vsakič, ko je prišlo do situacije, da mačku ni bilo dovoljeno pod nobenim pogojem se poditi za mišjo, ga je miš tako dolgo maltretirala, da se je maček zlomil in se ni mogel več zadržati.
Isto mi je naredila ta uboga duša, ki zdaj teče v varno zavetje podpostelja. Kaj naj zdaj, po mačka moram in kaj bo potem? Miši ne bo več, maček pa bo zadovoljno predel v mojem naročju, ko bom zobal krekerje in grizljal sir. Ha! Končno bo ves sir zame, »Nič sira beštije kosmate, nič več ga ne bo za vas!«
No, da nadaljujem zgodbo ... pero se je posušilo, kam se je zdaj skrila tintnica. Ah! Tipično! S komolcem sem jo prevrnil, ko sem se prestrašil nenadnega vdora miši. Tudi to bom moral kupiti, ampak to je čisto na drugem koncu mesta od trgovine z ljubljenčki, bolje, da pojem še nekaj teh krekerjev preden se odpravim.
Z Dupinom sva vstala z naslanjačev in spomnim se, da sem od nenadne spremembe ozračja, okoli mojega obraza, v gosto meglo skoraj omedlel. Odšla sva na običajni večerni sprehod po mestu, edina priložnost za nakup novih zalog tobaka in drugih podobnih življenjsko pomembnih potrebščin. Dupin je ponavadi od svojih, meni nepoznanih, virov dobil časopis z datumom naslednjega dne, ki ga je potem vedno prebiral s skoraj versko gorečnostjo fanatika.
Zaklenil je svoje stanovanje in vtaknil ključ v skrit prostorček ob podboju, nespametno početje če povem po pravici, sam ne bi tega nikoli počel. Odpravila sva se po ozki tlakovani ulici proti glavnemu trgu. Nikogar nisva srečala, vse je bilo prazno in ker je bila Dupinova hiša na hribu se je razgled z ulice raztezal vse do centra mesta, bilo je čudovito.
Mlado jesensko listje je poplesavalo v južnem vetrcu in se nama vrtinčilo okrog nog kot bi se nama hotelo prikupiti, da bi se ustavila in prisluhnila neverjetni pripovedi neskončnega potovanja v hladnem vetru. Po temnih oblakih se je videlo, da se pripravlja na nevihto in veter je kar dišal po dežju in bučanju. Nebo se je zbiralo natanko nad centrom kot bi mi hotelo povedati, da je center res kraj kamor sem namenjen. Res je bil čudovit dan in le upal sem lahko, da se vrnem v toplo zavetje starega naslanjača še preden se dež usuje po Birgamu.
Cing.
»Kaj želita gospoda, pa prosim ugasnite tisto pipo, tu se ne kadi.«
»Hmm? Oh, oprostite, takoj jo ugasnem«, sem hitro utišal tobačni dim.
»Trgovina še vedno kot iz škatlice kaj? V glavi pa vlada tema?«
»Ah, gospod Dupin, pikri kot vedno?«
»Škatlico tobaka prosim, ta modro.«
»Seveda, to bo pet srebrnikov. Še kaj za gospoda Dupina?«
»Saj veste, da on nikoli nič ne kupi v trgovinah, vsaj ne neposredno.«
»Ne, ne bi se mogel ukvarjati s tako postranskimi stvarmi, jaz sem človek višjega intelekta, moj neumorni um mi ne dopušča, da bi se udeleževal črednih nagonov.«
»Ja, druge pa lahko pošiljate po svojih vzvišenih opravkih.«
»Potem to niso moji opravki.«
»Seveda, seveda, želita še kaj gospoda? Opravki me čakajo v zadnji sobi, torej ... ?«
Pustila sva ubogega prodajalca, da se ukvarja s svojo trgovino, ki mu predstavlja celotno življenje, dvomim, da je sploh kdaj že stopil iz njenega varnega zavetja. Priden delavec meščanskega razreda, boji se zapustiti znano okolje in stopiti novim izkušnjam naproti. Že oče ga je naučil kako naj skrbi za trgovino in kje naj si pridobi novih zalog, in njegov oče ga je naučil isto in njegov oče njega in tako nazaj nihče ne ve kako daleč. Celotna rodbina, ki se ukvarja le s to eno trgovino in dvomim, da jo je kdo sploh kdaj zapustil, morda niti ne vedo barve tlaka na trgu pred vhodom.
»Kakšnega mačka želite?«
»Oh, kakršnegakoli, samo, da zna loviti miši.«
»Vsi znajo loviti karkoli se premika, gospod.«
»To je dobro, kakšne pa imate na voljo?«
»No, imamo več vrst muc, za začetek, želite takega, ki bo še zrasel ali že dokončano verzijo živali kakršna obstaja pri enem letu starosti?«
»Dobro vprašanje, kakšna pa je pravzaprav razlika?«
»No, končani muci so navadno že malce mirnejši in obstaja manjša verjetnost, da vam bodo kaj uničili ter ne potrebujejo posebne prehrane za mladiče, kije malce dražja. Po drugi strani pa je mlada muca veliko zanimivejša in človeku hitreje prirase k srcu, tudi raje se igra z vami in vam bo celo življenje nekako bolj zvesta, zna se zgoditi, da se na vas naveže skoraj kot na člana lastnega tropa.«
»Nisem vedel, da se mačke lahko na kogarkoli navežejo, kaj niso za to psi?«
»Problem ni v temu, da se mačke ne navežejo na človeka, vendar v temu, da si večina ljudi ni sposobna pridobiti mačkinega zaupanja in naklonjenosti, kar se tega tiče so veliko zahtevnejše od psov, ki imajo veliko močnejši čredni nagon.«
»Se pravi so psi veliko podobnejši ljudem kot mačke. Mislim, da bom vzel kar odraslo mačko, nimam časa ukvarjati se z mlado nadebudnico.«
»Vi že veste gospod. Torej želite enobarvno, lisasto ali progasto žival?«
»Progasto.«
»Dobra izbira, gospod, kakšne barve progasto pa?«
»Vijolično zeleno prosim.«
»Ampak gospod! Čeprav, ne, mislim, da je ena taka nekje okoli. Ah, tukaj je, nekoč smo jo ponesreči zaprli v staro posodo za bencin in uboga mačka ga je vdihnila toliko, da se ji je za stalno spremenila barva dlake.«
»Vzamem jo, koliko pa hočete zanjo?«
»Ah nič gospod, ta je posebna, bi pa bilo lepo če nakupite za nekaj srebrnikov hrane, vsaj za prvih nekaj dni preden se navadi na vaše prehranjevalne navade.«
»Jem predvsem krekerje, ne vem če bi ji to preveč ugajalo, kar dajte mi za dva zlatnika hrane pa še eno mačjo posodo prosim.«
»Seveda gospod, z veseljem. Pa lepo skrbite zanjo«
Cing.
»No, gospa mačka, upam, da boš polovila vse tiste nadležne miši, ki mi kradejo sir.«
»Mhreow.«
»Mislim, da se bova prav lepo razumela.«
Odlomek iz daljšega besedila
Napol ležala sva vsak v svojem mehkem fotelju, oblečenem v temno rdeče usnje in nosečem očitne znake dolgega in mučnega življenja. Nihče ne ve kdo vse je že sedel v teh foteljih, menda so stari že skoraj sto let. Dupin jih je našel na eni svojih mnogih ekspedicij po starih gradovih dežele, ne vem sicer kako mu je uspelo jih ukrasti, mogoče kupit? Pravil mi je že celotno zgodbo o tem kako jih je dobil in dal urediti to prav posebno sobo kamor je postavil vse tri, ampak zgodba je dolga in skoraj nemogoče se je je spomniti, vsaj zdaj ne.
Sedela sva torej tam, zatopljena vsak v svoje globoke misli in svoj majhen opravek. On je ravno prebiral Sizifa, menda nek prispevek o političnih spletkah, jaz pa sem tiho puhal pipo in opazoval kako mehki oblački modro-belega dima počasi plavajo proti stropu in se zbirajo v gosto smrdljivo meglo, ki se bo kmalu odebelila in prispela do moje glave, »Okno bo treba kmalu odpreti«, sem si mislil in tega seveda nikoli storil.
Vzdušje je bilo moreče tiho in rahlo zatemnjeno, menda je bila že skoraj noč, spomnim se, da sva imela prižganih nekaj sveč, ki so metale mehko svetlobo, da je Dupin lahko bral. Dvignil sem glavo, ker se mi je zdelo, da nekaj slišim, a bil je le prizvok tekanja za opažem.
»Birgam je na robu propada,« se je Dupin nenadoma dvignil izza časopisa, »v kraljestvu se pripravlja na vojno. Tu piše, da je kraljica vsako leto bliže smrti, kar je verjetno res za vsakega od nas, in da se njeno zdravje nezadržno slabša. Včeraj naj bi cel dan preživela v postelji s hudim nahodom, menda je bila skoraj gripa.«
»Že v redu, ampak saj vsi kdaj dobijo gripo, skoraj nikoli ni smrtna. Je pač malce prehlajena, se bo že pobrala in kraljestvo jo bo čakalo, ko se vrne s potrebnega počitka.«
»Imaš prav, ampak tisti ljudomati, prežijo na vsako najmanjšo priložnost, da bi uprizorili puč in vrgli kraljevo družino s prestola.«
»Pa kaj si toliko proti tem ubogim ljudem, saj imajo prav, vrgli bodo tiranijo in vzpostavili državo, ki bo končno poslušala lastno ljudstvo in mu dala vsaj tisto majhno možnost, da odloča o lastni usodi. Baje, da bomo imeli tako imenovane volitve, kjer bomo sami izbirali glavne voditelje naših zadev.«
»Že, kako pa misliš bomo izbirali kdo je pravi za nas? Nihče se ne bo preveč oziral na skrite namene teh ljudi, kaj, še poznal jih ne bo nihče. Zdaj imamo kraljico, ki vodi vse pomembnejše stvari v državi, tiste lenobe, ki pa se ne znajo niti odločiti kdo je boljši, bodo nekaj premikale svoje odločitve, nihče pa ne bo za drugega vedel kaj počne. Na koncu bomo imeli različne dele oblasti, ki se kregajo sami med sabo, nihče pa se ne bo posvečal resničnim težavam.«
»Kakšnim resničnim težavam neki?«
»Kaj, a ti res nikoli ne bereš časopisa?«
»Ne, moram reči, da ne, dolgočasen je.«
»Seveda, ko pa ne razumeš, škoda možganskega tkiva, za tisto kar ga ti uporabljaš.«
»No, v glavnem, kakšne resnične težave?«
»Vojna, ki se nam neumorno bliža na primer.«
»Pa kakšna vojna, Dupin, zjasni se že enkrat, Tokrat se nisem spet pripravljen ukvarjati s tvojimi neumnimi ugankami in zavitimi vprašanji. A ne moreš vsaj enkrat na nekaj odgovoriti naravnost in razumljivo?«
»Ne. Zdaj pa me pusti na miru, puhaj svojo pipo in umri v nevednosti.«
Miš se je vrnila, neumna beštija, ne ve kdaj mora odnehati. Spominja me na nek strip, ki sem ga nekoč bral, bila sta miš in maček. Vsakič, ko je prišlo do situacije, da mačku ni bilo dovoljeno pod nobenim pogojem se poditi za mišjo, ga je miš tako dolgo maltretirala, da se je maček zlomil in se ni mogel več zadržati.
Isto mi je naredila ta uboga duša, ki zdaj teče v varno zavetje podpostelja. Kaj naj zdaj, po mačka moram in kaj bo potem? Miši ne bo več, maček pa bo zadovoljno predel v mojem naročju, ko bom zobal krekerje in grizljal sir. Ha! Končno bo ves sir zame, »Nič sira beštije kosmate, nič več ga ne bo za vas!«
No, da nadaljujem zgodbo ... pero se je posušilo, kam se je zdaj skrila tintnica. Ah! Tipično! S komolcem sem jo prevrnil, ko sem se prestrašil nenadnega vdora miši. Tudi to bom moral kupiti, ampak to je čisto na drugem koncu mesta od trgovine z ljubljenčki, bolje, da pojem še nekaj teh krekerjev preden se odpravim.
Z Dupinom sva vstala z naslanjačev in spomnim se, da sem od nenadne spremembe ozračja, okoli mojega obraza, v gosto meglo skoraj omedlel. Odšla sva na običajni večerni sprehod po mestu, edina priložnost za nakup novih zalog tobaka in drugih podobnih življenjsko pomembnih potrebščin. Dupin je ponavadi od svojih, meni nepoznanih, virov dobil časopis z datumom naslednjega dne, ki ga je potem vedno prebiral s skoraj versko gorečnostjo fanatika.
Zaklenil je svoje stanovanje in vtaknil ključ v skrit prostorček ob podboju, nespametno početje če povem po pravici, sam ne bi tega nikoli počel. Odpravila sva se po ozki tlakovani ulici proti glavnemu trgu. Nikogar nisva srečala, vse je bilo prazno in ker je bila Dupinova hiša na hribu se je razgled z ulice raztezal vse do centra mesta, bilo je čudovito.
Mlado jesensko listje je poplesavalo v južnem vetrcu in se nama vrtinčilo okrog nog kot bi se nama hotelo prikupiti, da bi se ustavila in prisluhnila neverjetni pripovedi neskončnega potovanja v hladnem vetru. Po temnih oblakih se je videlo, da se pripravlja na nevihto in veter je kar dišal po dežju in bučanju. Nebo se je zbiralo natanko nad centrom kot bi mi hotelo povedati, da je center res kraj kamor sem namenjen. Res je bil čudovit dan in le upal sem lahko, da se vrnem v toplo zavetje starega naslanjača še preden se dež usuje po Birgamu.
Cing.
»Kaj želita gospoda, pa prosim ugasnite tisto pipo, tu se ne kadi.«
»Hmm? Oh, oprostite, takoj jo ugasnem«, sem hitro utišal tobačni dim.
»Trgovina še vedno kot iz škatlice kaj? V glavi pa vlada tema?«
»Ah, gospod Dupin, pikri kot vedno?«
»Škatlico tobaka prosim, ta modro.«
»Seveda, to bo pet srebrnikov. Še kaj za gospoda Dupina?«
»Saj veste, da on nikoli nič ne kupi v trgovinah, vsaj ne neposredno.«
»Ne, ne bi se mogel ukvarjati s tako postranskimi stvarmi, jaz sem človek višjega intelekta, moj neumorni um mi ne dopušča, da bi se udeleževal črednih nagonov.«
»Ja, druge pa lahko pošiljate po svojih vzvišenih opravkih.«
»Potem to niso moji opravki.«
»Seveda, seveda, želita še kaj gospoda? Opravki me čakajo v zadnji sobi, torej ... ?«
Pustila sva ubogega prodajalca, da se ukvarja s svojo trgovino, ki mu predstavlja celotno življenje, dvomim, da je sploh kdaj že stopil iz njenega varnega zavetja. Priden delavec meščanskega razreda, boji se zapustiti znano okolje in stopiti novim izkušnjam naproti. Že oče ga je naučil kako naj skrbi za trgovino in kje naj si pridobi novih zalog, in njegov oče ga je naučil isto in njegov oče njega in tako nazaj nihče ne ve kako daleč. Celotna rodbina, ki se ukvarja le s to eno trgovino in dvomim, da jo je kdo sploh kdaj zapustil, morda niti ne vedo barve tlaka na trgu pred vhodom.
»Kakšnega mačka želite?«
»Oh, kakršnegakoli, samo, da zna loviti miši.«
»Vsi znajo loviti karkoli se premika, gospod.«
»To je dobro, kakšne pa imate na voljo?«
»No, imamo več vrst muc, za začetek, želite takega, ki bo še zrasel ali že dokončano verzijo živali kakršna obstaja pri enem letu starosti?«
»Dobro vprašanje, kakšna pa je pravzaprav razlika?«
»No, končani muci so navadno že malce mirnejši in obstaja manjša verjetnost, da vam bodo kaj uničili ter ne potrebujejo posebne prehrane za mladiče, kije malce dražja. Po drugi strani pa je mlada muca veliko zanimivejša in človeku hitreje prirase k srcu, tudi raje se igra z vami in vam bo celo življenje nekako bolj zvesta, zna se zgoditi, da se na vas naveže skoraj kot na člana lastnega tropa.«
»Nisem vedel, da se mačke lahko na kogarkoli navežejo, kaj niso za to psi?«
»Problem ni v temu, da se mačke ne navežejo na človeka, vendar v temu, da si večina ljudi ni sposobna pridobiti mačkinega zaupanja in naklonjenosti, kar se tega tiče so veliko zahtevnejše od psov, ki imajo veliko močnejši čredni nagon.«
»Se pravi so psi veliko podobnejši ljudem kot mačke. Mislim, da bom vzel kar odraslo mačko, nimam časa ukvarjati se z mlado nadebudnico.«
»Vi že veste gospod. Torej želite enobarvno, lisasto ali progasto žival?«
»Progasto.«
»Dobra izbira, gospod, kakšne barve progasto pa?«
»Vijolično zeleno prosim.«
»Ampak gospod! Čeprav, ne, mislim, da je ena taka nekje okoli. Ah, tukaj je, nekoč smo jo ponesreči zaprli v staro posodo za bencin in uboga mačka ga je vdihnila toliko, da se ji je za stalno spremenila barva dlake.«
»Vzamem jo, koliko pa hočete zanjo?«
»Ah nič gospod, ta je posebna, bi pa bilo lepo če nakupite za nekaj srebrnikov hrane, vsaj za prvih nekaj dni preden se navadi na vaše prehranjevalne navade.«
»Jem predvsem krekerje, ne vem če bi ji to preveč ugajalo, kar dajte mi za dva zlatnika hrane pa še eno mačjo posodo prosim.«
»Seveda gospod, z veseljem. Pa lepo skrbite zanjo«
Cing.
»No, gospa mačka, upam, da boš polovila vse tiste nadležne miši, ki mi kradejo sir.«
