BLODNJAK

Boli

Bolečina, ki je ne morem izbrisati, hrepeni po mojem srcu. Želi ga ukrotiti, ga prevzeti. Ga skleniti v svoje verige in prevzeti oblast nad njim. To pa bije samo, z močjo strasti se izogiba in – ljubi. Čeprav boli. Čeprav je bolelo že včeraj in bo bolelo jutri. Ljubi to bol, a se je boji. Ljubi samo misel na ljubljeni dotik, ki pa bo pustil grob spomin. Živo rdeča, zelena, modra in temnovijolična nakaza bo še nekaj dni krojila moj izgled. Ah, saj bo kmalu mimo in bom spet lahko nosila kratke rokave. Nihče ne bo vedel…

Zver je ukročena. Ne boli več. Zdaj niti spomina nanjo ni več. Koga gleda njegovo oko? Kdo posluša njegov glas? Komu izkazuje svojo nežnost, kakor meni njeno nasprotje? Kje je njegova hladna sapa in njegov divji utrip? S kom se smeji on, ko jaz tukaj sama jočem? Ko hrepenim po zvoku njegovih trdih korakov po stopnicah pred vrati, ki jih tako nestrpno odrine, kadar pride. Njegove oči – nemirno preiskujoč prostor, dokler me ne najdejo. Roke – ki grabijo za mojim telesom, dokler me ne dobijo, dokler si me ne lastijo.

Telo je mehko, ne more stati. Kri kipi po celem telesu in mede čute, ki ne poznajo odgovora in ne vedo vprašanj. Njihova naloga je, da čutijo. Čutijo bolestno bol, ki jo širi nemirna kri dokler ne prevzame nadzora nad mesom nemočnega telesa. Mišice se upirajo, a morajo popustiti in spet se v krčih zvijam po mrzlem parketu, ki ga grejejo vročične solze mojih oči. Toda tudi solze so nemočne – niti kruto srce ne usliši njihovih prošenj. Oko zadrhti, porodi se še ena solza, ki nalahno zdrsi po nosu in na robu obstane. Drget telesa ustvari drhtenje te drobne kapljice, ki se ob vsakem sunku malo premakne. Pade čez rob – ne leti, ni svobodna – pade! Ne more preprečiti svojega konca, ko se nje drobci razletijo po tleh in poniknejo v nič. Tedaj je očesu lažje… Ali je lažje tudi srcu?

S solzami zaspim

**

Ponavljajoč vzorec Trpljenje, jok in upanje jo spremljajo vsak dan. Njena koža je polna temnih lis, ki jih skrbno skriva pred znanci. Znanci, ki jih ni veliko. Mednje šteje nekaj sodelavcev in še manj starih prijateljev, s katerimi se že dolgo ni videla. To je njen svet: dopoldne delo za tisto malo plače, ki ji zagotavlja preživetje, in samotni popoldnevi v enosobnem stanovanju. Zvečer ne hodi v družbo. Zakaj? Saj še sama ne ve.

Če jo kdo kam povabi, pravi, da ima majhno hčerko, za katero ne more dobiti varstva tako pozno. Vsak ji razumevajoče pokima. Seveda, ženska v zgodnjih tridesetih z njeno plačo in brez moža … To vsi razumejo. A ne razume se sama. Že res, da nima moža, toda zakaj laže, da ima hčerko, ko pa je že skoraj šest let sama na tem svetu? No, skoraj sama …

Pred temi leti ji je bilo lepo. Tega se spominja ob redkih večerih, ko je njeno srce mirno. Dnevi smeha in ljubezni! Sprehodi v veselju in brezdelju, z roko v roki z moškim, ki ji je obljubil življenje. Ki je skrbno sledil spremembam njenega trebuha in poskočil ob prvi brci, ki so jo začutile njegove tople roke.

»Naj bo punčka ali fant, da bo dober nogometaš, že vem!« se je prešerno nasmejal.

Na njenem obrazu je bil vedno nasmeh. Kadar je pod prsmi začutila bolečino, so ji vse skrbi izbrisale iskrice sreče v njegovih očeh.

»Vse bo v redu, Sonček moj. Tukaj sem.«

Splavila je, njega ni bilo več

**

Prišel bo Mora priti. Ker me ljubi. Vem, da me. Ko bo odprl vrata, me bo poklical. Nato bo sledil mojemu glasu, dokler me ne bo našel. Na njegovem obrazu bo sladek nasmeh, ki ga hrani samo zame. Ne bo me pozdravil – poljubil me bo. Ne bo me vprašal, kako sem – objel me bo …

Ponudila mu bom pijačo, sladico, karkoli. On se bo usedel za mizo in me gledal. Čutila bom njegov pogled, ko bo opazoval moje gibe. Toplina tega pogleda me bo vabila k njemu. Ko mu bom sedla na kolena, me bo stisnil k sebi in mi nežno, kakor otroku, prigovarjal:

»Ne glej tako žalostno. Kaj nama ni lepo? Rada se imava in kmalu bova za vedno skupaj.«

Jezim se. Saj ne gledam žalostno - saj ne morem čutiti drugega kot ljubezni, ki jo je v meni zanetila bit njegovega srca. Njegova roka bo ukročena počivala na mojih laseh, dokler je ne bo spreletel lahen drget, ko bo v mojih očeh poiskal privolitev, me vzdignil v svojem naročju in me odnesel v sobo.

Tam mi bo dokazal svojo ljubezen

**

Ni prišel

Ona pa ni izgubila upanja. A ko je poskušala zaspati in je ugotovila, da je sama, so se njene misli spomnile opravičila.

»Žena ga ni pustila. Zato ni prišel.«

Prišel je naslednji dan. Ko je vstopil, jo je poklical in jo poiskal. Poljubil jo je in objel. A s tem poljubom ji je ranil ustnice. In objem njegovih rok ji je vzel sapo. Bila je nemočna. Strl je njene sanje, ko je z mize zabrisal njeno edino vazo in si jo na silo vzel.

Gladila je pordelo kožo, on pa je zaloputnil vrata in odšel

**

Zakaj

Dejal je, da me ima rad. Bil je odkrit – povedal je, da je poročen in da ima otroka. Da imata z ženo krizo, a se bo potrudil po najboljših močeh, da njun zakon ne bo propadel. Nato je sprevidel svojo nemoč. Ker tako ne more živeti, se bo ločil. Od takrat sem mu stala ob strani, on je to cenil in mi celo izpovedal ljubezen. Rekel je, da je to tisto pravo in da se bo sedaj boril le zame.

»Kaj je narobe?«

Ko je naslednjič stopil skozi vrata, v njegovem pogledu ni bilo iskric veselja, temveč plamen obupane jeze. Vpil je name, da ženske nismo vredne tega sveta. Vse, kar znamo, je izkoriščanje moških.

»Kaj ti je storila?«

Vedela sem, da je za vsem njegova žena in njuna ločitev. Želela sem mu pomagati v teh težkih trenutkih. Takrat pa so se tej šele začeli. Spomnim se le še gnusobe v njegovem pogledu, nato me je udaril. Prvič. Močno. Tega pritiska nisem zmogla, na kolenih sem klečala in jokala. On pa se je smejal mojim solzam.

»Trpi! Drugega nisi vredna …!«

Ležala sem na tistem parketu, ko me je prvikrat posilil. Tam sem ležala, ko ga že dolgo ni bilo več.

Spet je prišel. Z rožami in dolgim opravičilom. Žena je najela dragega odvetnika, s katerim sta mu postavila nevzdržne pogoje. Edina rešitev pred propadom je, da naprej živi z ženo, kakor da se ni nič zgodilo.

»Potem bom spet začel postopek in se bolj pripravil. Malo potrpljenja in bova lahko skupaj, za vedno.«

Bila sem srečna, oba sva bila srečna. Nisva se videla pogosto, a je bilo takrat toliko lepše. Nato se je znova ponovilo

**

Ni mogla reči ne »Sama sem kriva,« si je ponavljala, ko je jokala.

Ni se spraševala, čemu. Že pred leti ji je povedal, da ni vredna življenja, če lahko tako hladnokrvno ubije nedolžno bitje. Vendar je živela naprej. Pustil jo je samo. Drugega si ne zasluži, je verjela. Mrzla leta sivine je končal on. Lep, pameten, poln življenja in ljubezni le za njo. Pozabila je vse, spet je sanjala. Kako krut je bil padec v realnost.

»Trpi! Drugega nisi vredna …«

Spet je vedela, kar je že skoraj pozabila. Plačati mora vendar uboj. Ponižno je sprejela svojo kazen.

On pa je divjal in se ni umiril. Žena ni popustila. Vzela mu je vse in ostal je brez hiše in družine. Bil je zlomljen, kar je bilo vidno vsem, ki so bili v stiku z njim. Podpirali so ga kot bolnika, on pa ni opazil tega usmiljenja. Ni si priznal, da je poražen. Verjel je v svojo moč. Edini.

Le drobna bilka, ki je verjela v njegovo ljubezen, je bila priča tej moči. Veter je pač močnejši od nje, ki se počasi lomi. Kdaj se bo prelomila?

**

»Nisem splavila!«

V tišini njene sobe odmevajo vročični kriki.

»Mrtev se je rodil!«

Znova je sama. Ne ve, da so minili dnevi, odkar je s posušenimi solzami legla v posteljo. Ni zmogla več niti joka. Zaspala je. Njene sanje so se končale. Vročica je iz njene podzavesti črpala blodnje preteklosti.

»Nisi vredna!«

»Kriminalisti so identificirali truplo. Izjava znanca: Ni več zdržal…«

Bila je srečno mlado dekle, ko je spoznala svojo prvo ljubezen. Takrat je žarela od ognja, ki je tlel v njej. Ta ogenj pa so z zamahi na silo ugasnili. Zdaj jo razjeda drug požar. Kdo bo pogasil tega?

»Nisem morilka!«

Tišine ni več. Šumenje blaga spremljajo vzdihljaji nemirnega bitja.

»Nisem kriva.«

BLODNJAK

Boli

Bolečina, ki je ne morem izbrisati, hrepeni po mojem srcu. Želi ga ukrotiti, ga prevzeti. Ga skleniti v svoje verige in prevzeti oblast nad njim. To pa bije samo, z močjo strasti se izogiba in – ljubi. Čeprav boli. Čeprav je bolelo že včeraj in bo bolelo jutri. Ljubi to bol, a se je boji. Ljubi samo misel na ljubljeni dotik, ki pa bo pustil grob spomin. Živo rdeča, zelena, modra in temnovijolična nakaza bo še nekaj dni krojila moj izgled. Ah, saj bo kmalu mimo in bom spet lahko nosila kratke rokave. Nihče ne bo vedel…

Zver je ukročena. Ne boli več. Zdaj niti spomina nanjo ni več. Koga gleda njegovo oko? Kdo posluša njegov glas? Komu izkazuje svojo nežnost, kakor meni njeno nasprotje? Kje je njegova hladna sapa in njegov divji utrip? S kom se smeji on, ko jaz tukaj sama jočem? Ko hrepenim po zvoku njegovih trdih korakov po stopnicah pred vrati, ki jih tako nestrpno odrine, kadar pride. Njegove oči – nemirno preiskujoč prostor, dokler me ne najdejo. Roke – ki grabijo za mojim telesom, dokler me ne dobijo, dokler si me ne lastijo.

Telo je mehko, ne more stati. Kri kipi po celem telesu in mede čute, ki ne poznajo odgovora in ne vedo vprašanj. Njihova naloga je, da čutijo. Čutijo bolestno bol, ki jo širi nemirna kri dokler ne prevzame nadzora nad mesom nemočnega telesa. Mišice se upirajo, a morajo popustiti in spet se v krčih zvijam po mrzlem parketu, ki ga grejejo vročične solze mojih oči. Toda tudi solze so nemočne – niti kruto srce ne usliši njihovih prošenj. Oko zadrhti, porodi se še ena solza, ki nalahno zdrsi po nosu in na robu obstane. Drget telesa ustvari drhtenje te drobne kapljice, ki se ob vsakem sunku malo premakne. Pade čez rob – ne leti, ni svobodna – pade! Ne more preprečiti svojega konca, ko se nje drobci razletijo po tleh in poniknejo v nič. Tedaj je očesu lažje… Ali je lažje tudi srcu?

S solzami zaspim

**

Ponavljajoč vzorec Trpljenje, jok in upanje jo spremljajo vsak dan. Njena koža je polna temnih lis, ki jih skrbno skriva pred znanci. Znanci, ki jih ni veliko. Mednje šteje nekaj sodelavcev in še manj starih prijateljev, s katerimi se že dolgo ni videla. To je njen svet: dopoldne delo za tisto malo plače, ki ji zagotavlja preživetje, in samotni popoldnevi v enosobnem stanovanju. Zvečer ne hodi v družbo. Zakaj? Saj še sama ne ve.

Če jo kdo kam povabi, pravi, da ima majhno hčerko, za katero ne more dobiti varstva tako pozno. Vsak ji razumevajoče pokima. Seveda, ženska v zgodnjih tridesetih z njeno plačo in brez moža … To vsi razumejo. A ne razume se sama. Že res, da nima moža, toda zakaj laže, da ima hčerko, ko pa je že skoraj šest let sama na tem svetu? No, skoraj sama …

Pred temi leti ji je bilo lepo. Tega se spominja ob redkih večerih, ko je njeno srce mirno. Dnevi smeha in ljubezni! Sprehodi v veselju in brezdelju, z roko v roki z moškim, ki ji je obljubil življenje. Ki je skrbno sledil spremembam njenega trebuha in poskočil ob prvi brci, ki so jo začutile njegove tople roke.

»Naj bo punčka ali fant, da bo dober nogometaš, že vem!« se je prešerno nasmejal.

Na njenem obrazu je bil vedno nasmeh. Kadar je pod prsmi začutila bolečino, so ji vse skrbi izbrisale iskrice sreče v njegovih očeh.

»Vse bo v redu, Sonček moj. Tukaj sem.«

Splavila je, njega ni bilo več

**

Prišel bo Mora priti. Ker me ljubi. Vem, da me. Ko bo odprl vrata, me bo poklical. Nato bo sledil mojemu glasu, dokler me ne bo našel. Na njegovem obrazu bo sladek nasmeh, ki ga hrani samo zame. Ne bo me pozdravil – poljubil me bo. Ne bo me vprašal, kako sem – objel me bo …

Ponudila mu bom pijačo, sladico, karkoli. On se bo usedel za mizo in me gledal. Čutila bom njegov pogled, ko bo opazoval moje gibe. Toplina tega pogleda me bo vabila k njemu. Ko mu bom sedla na kolena, me bo stisnil k sebi in mi nežno, kakor otroku, prigovarjal:

»Ne glej tako žalostno. Kaj nama ni lepo? Rada se imava in kmalu bova za vedno skupaj.«

Jezim se. Saj ne gledam žalostno - saj ne morem čutiti drugega kot ljubezni, ki jo je v meni zanetila bit njegovega srca. Njegova roka bo ukročena počivala na mojih laseh, dokler je ne bo spreletel lahen drget, ko bo v mojih očeh poiskal privolitev, me vzdignil v svojem naročju in me odnesel v sobo.

Tam mi bo dokazal svojo ljubezen

**

Ni prišel

Ona pa ni izgubila upanja. A ko je poskušala zaspati in je ugotovila, da je sama, so se njene misli spomnile opravičila.

»Žena ga ni pustila. Zato ni prišel.«

Prišel je naslednji dan. Ko je vstopil, jo je poklical in jo poiskal. Poljubil jo je in objel. A s tem poljubom ji je ranil ustnice. In objem njegovih rok ji je vzel sapo. Bila je nemočna. Strl je njene sanje, ko je z mize zabrisal njeno edino vazo in si jo na silo vzel.

Gladila je pordelo kožo, on pa je zaloputnil vrata in odšel

**

Zakaj

Dejal je, da me ima rad. Bil je odkrit – povedal je, da je poročen in da ima otroka. Da imata z ženo krizo, a se bo potrudil po najboljših močeh, da njun zakon ne bo propadel. Nato je sprevidel svojo nemoč. Ker tako ne more živeti, se bo ločil. Od takrat sem mu stala ob strani, on je to cenil in mi celo izpovedal ljubezen. Rekel je, da je to tisto pravo in da se bo sedaj boril le zame.

»Kaj je narobe?«

Ko je naslednjič stopil skozi vrata, v njegovem pogledu ni bilo iskric veselja, temveč plamen obupane jeze. Vpil je name, da ženske nismo vredne tega sveta. Vse, kar znamo, je izkoriščanje moških.

»Kaj ti je storila?«

Vedela sem, da je za vsem njegova žena in njuna ločitev. Želela sem mu pomagati v teh težkih trenutkih. Takrat pa so se tej šele začeli. Spomnim se le še gnusobe v njegovem pogledu, nato me je udaril. Prvič. Močno. Tega pritiska nisem zmogla, na kolenih sem klečala in jokala. On pa se je smejal mojim solzam.

»Trpi! Drugega nisi vredna …!«

Ležala sem na tistem parketu, ko me je prvikrat posilil. Tam sem ležala, ko ga že dolgo ni bilo več.

Spet je prišel. Z rožami in dolgim opravičilom. Žena je najela dragega odvetnika, s katerim sta mu postavila nevzdržne pogoje. Edina rešitev pred propadom je, da naprej živi z ženo, kakor da se ni nič zgodilo.

»Potem bom spet začel postopek in se bolj pripravil. Malo potrpljenja in bova lahko skupaj, za vedno.«

Bila sem srečna, oba sva bila srečna. Nisva se videla pogosto, a je bilo takrat toliko lepše. Nato se je znova ponovilo

**

Ni mogla reči ne »Sama sem kriva,« si je ponavljala, ko je jokala.

Ni se spraševala, čemu. Že pred leti ji je povedal, da ni vredna življenja, če lahko tako hladnokrvno ubije nedolžno bitje. Vendar je živela naprej. Pustil jo je samo. Drugega si ne zasluži, je verjela. Mrzla leta sivine je končal on. Lep, pameten, poln življenja in ljubezni le za njo. Pozabila je vse, spet je sanjala. Kako krut je bil padec v realnost.

»Trpi! Drugega nisi vredna …«

Spet je vedela, kar je že skoraj pozabila. Plačati mora vendar uboj. Ponižno je sprejela svojo kazen.

On pa je divjal in se ni umiril. Žena ni popustila. Vzela mu je vse in ostal je brez hiše in družine. Bil je zlomljen, kar je bilo vidno vsem, ki so bili v stiku z njim. Podpirali so ga kot bolnika, on pa ni opazil tega usmiljenja. Ni si priznal, da je poražen. Verjel je v svojo moč. Edini.

Le drobna bilka, ki je verjela v njegovo ljubezen, je bila priča tej moči. Veter je pač močnejši od nje, ki se počasi lomi. Kdaj se bo prelomila?

**

»Nisem splavila!«

V tišini njene sobe odmevajo vročični kriki.

»Mrtev se je rodil!«

Znova je sama. Ne ve, da so minili dnevi, odkar je s posušenimi solzami legla v posteljo. Ni zmogla več niti joka. Zaspala je. Njene sanje so se končale. Vročica je iz njene podzavesti črpala blodnje preteklosti.

»Nisi vredna!«

»Kriminalisti so identificirali truplo. Izjava znanca: Ni več zdržal…«

Bila je srečno mlado dekle, ko je spoznala svojo prvo ljubezen. Takrat je žarela od ognja, ki je tlel v njej. Ta ogenj pa so z zamahi na silo ugasnili. Zdaj jo razjeda drug požar. Kdo bo pogasil tega?

»Nisem morilka!«

Tišine ni več. Šumenje blaga spremljajo vzdihljaji nemirnega bitja.

»Nisem kriva.«

BLODNJAK