Iz gredic bolečine,
iz ljubezni porajajoče,
iz lepote in sreče
in iz čistega srca miline se rodijo,
z dušo in srcem prepletene
kot niti nevidne tkanine.
Neokretne tkale so roke,
da stkejo oblačilo,
ki v njem dar,
na praznični dan,
položijo pred tvoje noge.
NE OBSOJAJTE
Ne obsojajte rok,
ki nevešče
skušale so dati.
Ne obsojajte nog,
ki ohromele
skušale so vstati.
Ne obsojajte srca,
ki nečisto
se je skušalo oprati.
Ne obsojajte ga,
ki brat
bi rad bil med brati.
VEČNOST
O večnost,
kaj storila si s trenutkom?
Ujela v svoj si ga objem,
podrla mu ograde,
naselila se v njem,
spomin odela v nemin.
DVOM
Bilo je nekaj
zakaj sem si želel,
modrina neba,
ali sonce za njo,
ali svoboden ptice let,
kril da bi letel.
Med nebom in zemljo razpet
za kar sem prosil sem dobil
in zdaj lebdeč
krog krošnje visoke krožim,
dvomeč,
sem res želel le letet´?
STRAH
Rotim te oblak,
ostani kar si
naj ne narastejo vode,
naj brana vzdrži.
Kdo more zadržati
kar pride z neba?
Le ti,
ki si zanj
sestopil na tla.
Počutim se kot dež,
ki nekoč oblak pada na zemljo,
ne vedoč kaj bo,
rečni tok,
morski val,
ki od obale odbit
poln sile nesproščene
se zaganja pod nebo,
ali v puščavski prsti
od lastnega sonca izsušen,
v izpolnitve brezupu hrepeneč,
obsojen na nov krog.
Ljubim te, življenje,
in nudim ti svojega,
tvoj del,
da rešen samoločenosti spon
ujetost preženem
v preživetost svojih grobov.
ALI VEŠ?
Ali veš, kje si bil,
ko še vedno kril razpetih
padaš na zemljo?
Ali veš kje si,
ko teža resnic razodetih
kani streti srce in telo?
Ali veš kje boš,
ko boš odprl oči
in pred njimi ne-bo nebo?
PER POEMAM AD ROSAM
Iz gredic bolečine,
iz ljubezni porajajoče,
iz lepote in sreče
in iz čistega srca miline se rodijo,
z dušo in srcem prepletene
kot niti nevidne tkanine.
Neokretne tkale so roke,
da stkejo oblačilo,
ki v njem dar,
na praznični dan,
položijo pred tvoje noge.
NE OBSOJAJTE
Ne obsojajte rok,
ki nevešče
skušale so dati.
Ne obsojajte nog,
ki ohromele
skušale so vstati.
Ne obsojajte srca,
ki nečisto
se je skušalo oprati.
Ne obsojajte ga,
ki brat
bi rad bil med brati.
VEČNOST
O večnost,
kaj storila si s trenutkom?
Ujela v svoj si ga objem,
podrla mu ograde,
naselila se v njem,
spomin odela v nemin.
DVOM
Bilo je nekaj
zakaj sem si želel,
modrina neba,
ali sonce za njo,
ali svoboden ptice let,
kril da bi letel.
Med nebom in zemljo razpet
za kar sem prosil sem dobil
in zdaj lebdeč
krog krošnje visoke krožim,
dvomeč,
sem res želel le letet´?
STRAH
Rotim te oblak,
ostani kar si
naj ne narastejo vode,
naj brana vzdrži.
Kdo more zadržati
kar pride z neba?
Le ti,
ki si zanj
sestopil na tla.
Počutim se kot dež,
ki nekoč oblak pada na zemljo,
ne vedoč kaj bo,
rečni tok,
morski val,
ki od obale odbit
poln sile nesproščene
se zaganja pod nebo,
ali v puščavski prsti
od lastnega sonca izsušen,
v izpolnitve brezupu hrepeneč,
obsojen na nov krog.
Ljubim te, življenje,
in nudim ti svojega,
tvoj del,
da rešen samoločenosti spon
ujetost preženem
v preživetost svojih grobov.
ALI VEŠ?
Ali veš, kje si bil,
ko še vedno kril razpetih
padaš na zemljo?
Ali veš kje si,
ko teža resnic razodetih
kani streti srce in telo?
Ali veš kje boš,
ko boš odprl oči
in pred njimi ne-bo nebo?
