Dvajset let je že prešlo
In užil sem, kar mi dano;
Vrsta čisto lepa to,
Kot čas je Barmekidov znano.
HEGIRA
Sever, Jug, Zahod drobé se,
Trone in države trese,
Tja v čisti Vzhod ti beži,
Okusi patriarhov zrak tam sveži!
Pri ljubezni, pitju, petju
Bodi spet v mladosti cvetju.
Tam, v čistem in v pravem,
Pri človeštva viru zdravem
Hočem temu do globine priti,
Kjer jim Bog je jel deliti
Nauk nebeški in jezike
In jih niso trle še razlike.
Ko očete so častili,
Službo tujo so odbili;
Se veseliti čem mejé mladosti:
Vera daleč, duh v ozkósti,
Kak tam beseda tehtna je bila,
Ker je govorjena še bila.
Med pestirji hočem biti,
Se v oazah osvežiti,
Ko s karavanami potujem,
S šalom, kavo, mošusom trgujem;
Stezo vsako bom prehodil,
Od puščave k mestom blodil.
Na skalni poti gor, nizdol
Blažé, Hafis, pesmi tvoje bol,
Ko vodič navdušen poje.
Tam na muli pesmi svoje,
Hoče zvezde obuditi,
Roparje pa ostrašiti.
V kopélih, šankih zate čisli,
Sveti Hafis, so le moje misli,
Če tančico ljuba viha,
Ambraste tam kodre diha,
Ljubezenski šepet poeta
V kurbi sami strast obeta.
Hoč’te nevoščljivi biti,
Ali kaj celo skaziti,-
Vedite, da pesnikovi stihi
Ob vratih paradiža tihi
Vedno rahlo trkajoč lebdijo,
Proseč si večnosti želijo.
RUBEŽ BLAGOSLOVA
V karneolu tam
Vernim srečo daje talisman;
A če stoji na oniksu,
Poljub daj posvečeni mu!
Húdo vse on goni vstran,
Varje tebe in tvoj stan.
Če vdolbena beseda tam
Alaha ime oznanja,
Te k ljubezni, dejanju priganja:
In posebno bodo ženske mile
Ob talismanu se krepile.
Amuleti so enaki
Na papir vneseni znaki;
Vendar tam ni takšne stiske
Kot na draguljih za odtiske,
Dovoljeno je človeku vere,
Da verze daljše tu izbere.
Moški vesijo papirje
Verno si kot škapulirje.
Napis pa ni noben ukaz,
Je sam zase in ti mora reči vse.
Kar s poštenim zadovoljstvom le
Rad rečeš: Rečem jaz! Jaz!
Abrakadabro čem redko dati!
Tu največkrat naj bi spaka stala,
Ki jo je le blaznost dala,
Mora za največ veljati.
Če rečí absurdne trosim,
Mislite, da abraks nosim.
Pečatni prstan se težko nariše,
Največji smisel na ožini le;
Če veš, kaj pristnega zaprav tu piše,
Skopána je beseda, še misliš ne.
SVOBODOUMJE
Pustite v sedlu mi veljati!
Vam v šotorih, kočah je ostati!
Jašem prav vesel v vse daljave,
Nad mojo kapo zvezd svetljave.
On zvezde je postavil sem
Za vodstvo s kopnega, morjá,
Da se navdušite nad tem,
Gledaje vedno v svod neba.
TALISMANI
Božji je ves Orient!
Božji je ves Okcident!
Sever, Jug se v miru zliva,
V njegovih rokah tam počiva.
On, pravičnež,
Hoče vsakomur pravico.
Naj mu amen bo v jezikih
Stotih izrečen v vzklikih.
Mene zmesti hoče zmeda,
Toda ti mi daješ reda.
Ko delujem, pesmi skladam,
Daj, da pravo smer obvladam!
Če me misel zemeljska obdaja,
Višja s tem korist prihaja:
S prahom vendar duh ne mine,
Sili "v sebi gnan" v višine.
Ko sapo jemljem, dvoje je dobiti:
Zrak vdihniti, ga spet spustiti.
Prvo muči, drugo osveži.
Zmes čudovita se življenje zdi.
Zahvali se Bogú, če stiska te,
Hvala mu, če tega konec je!
Arabcem, da na svojem tam
Veselo spo v daljave,
Je Alah v dobro skupno sam
Dal štiri milosti ta prave.
Je turban ta, ki bolj krasi
Kot vse cesarske krone;
Je šotor, da se odhiti,
Povsod dobi zaslone.
Je meč, se braniš bolje z njim
Kot s skalo in zidovi;
Je pesem, ki ugaja jim,
Na njo preže dekliški snovi.
In rože pôjem, móten ne,
S šala njenega jih pojem;
Ker dobro ve, kaj njeno je,
Mi mila, vedra je v srcu svojem.
S sadovi, rožami ljubko
Jaz vem, kako se streže;
In če moralije naj so,
Vam dam jih čisto sveže.
PRIZNANJE
Kaj težkó prikrije se? Je ogenj to!
Ker podnevi dim razkrije ga,
Ponoči plamen, pošasti zlo.
Težkó je dalje skriti pa
Ljubezen: če še tak tajna je,
V očeh prav lahko vidi se.
Najtežje pesem skriješ ti:
Pod mernikom je skriti ni.
Če pesnik sveže jo prepeva,
Popolnoma ga pač preveva;
Če jo napisal je prav čedno,
Želi, da svet jo ljubi vedno.
Vesel jo bere vsakemu, na glas,
Če muči ali zdravi nas.
PRVINE
Iz koliko prvin naj se
Pristna pesem hrani,
Da laike prevzame še,
Mojster jo z veseljem brani?
Naj ljubezen je pred vsemi
Témami, ko nam je peti;
pesem vso prežeti zmore,
Morala še lepše bo zveneti.
Potlej čaše naj zvenijo
In rubin se vina sveti:
Ker za zaljubljence, za pivce
V najlepših vencih so obeti.
Orožja zven naj se zahteva,
Da še trobenta tam doni,
Da, če sreča v ognju seva,
Se junak božanski zdi.
Je nazadnje nujno vedno,
Da pač pesnik kaj sovraži;
Kar je grdó, ničvredno,
Ne pusti v lepi laži.
In če pesnik zna četvero
Teh pramočnih tem zmešáti,
Kot Hafis narodom bo zmogel
Večno radost, osvežitev dati.
FENOMEN
Če se s steno dežja
Febus objame,
Se loka rob zazna,
ki barve prevzame.
V meglí enak krog še
Vidim raztegnjen tam,
Sicer ta lok bel je,
A nebeški lok sam.
Tako ti, starec vedri še,
Ne pusti se greniti;
Če beli so lasje,
Boš mogel še ljubiti.
LJUBKO
Kaj le pisanega veže
Mi nebo tam in višino?
Jutra megla na oči mi leže,
Jemlje vida mi ostrino.
So šotori to vezirja,
Ki jih dal je vsaki ljubi?
So preproge to le slavja,
Ker se dal je eni ljubi?
Rdeče, bele, mešane, škropljene
Lepše ni od te krasote.
Kako le, Hafis, pride Širas
Tja v severne temote?
Ja, to pisani so maki,
Ki v sosedstvu se vrstijo,
ki bógu vojne v posmeh so taki,
Poljá prepredajo s pasovi.
Uplašêni naj le redno
Lepe rože te neguje.
Kakor zdaj, naj sonce vedno
Jih na mojih potih prečiščuje!
V SEDANJEM PRETEKO
Vrtnica, lilija v jutra rosi
Cvetita v vrtu blizu mene;
Zadaj skala grme nosi,
Tam se proti vrhu žene.
In okoli gozd visok še,
Grada krono uokvirja,
Tam razteza vrha lok se,
Dokler z lokom se ne zmirja.
Kot v davnini je dišalo,
Ko smo v ljubezni še trpeli,
Je jutro z žarki tekmovalo,
Ko so moji psaltri peli;
Kjer v grmih lovska pesem je zaplala,
Polne tone nam je vela.
Podžigala, svežóst nam dala,
Kot je duša si želela.
Poganjali so gozdi večno,
Opogumite se z njimi zdaj;
Kar zase ste užili srečno,
Se užije v drugih naj!
Ne bo nam moč očitka vreči,
Da hočemo vse sebi dati,
Zdaj v vsej življenjski gneči
Morate užiti znati.
In s to pesmijo v podobi
Uspeli k Hafisu smo priti,
Saj ob koncu dneva se spodobi
Z uživalci pač užiti.
PESEM IN TVORBA
Svoje ilo Grk naj le
Do podobe gnete,
In ob sinu svojih rok
Se vedno bolj razcvete.
Toda naša je naslada
V Evfrat se zariti
In v vodnem elementu
Sem in tja bloditi.
Sem pogasil duše žar,
Pesem se bo oglasila;
Zajame pesnikova roka kar,
Se voda bo zgostila.
PREDRZNOST
Za kaj pač vsepovsodi gre,
Da človek se pozdravi?
Vsak rad sliši zvok ta le,
Ki v ilo se napravi.
Stran vse, kar ti moti pot!
Temno ne stremeti!
Prej ko poje, prej ko neha tod,
Je pesniku živeti.
In življenja zvok grmeči
Naj skoz dušo rine!
Je pesnik kdaj v srcá nesreči,
V njem ta tudi spravno mine.
Prevod: dr. MIrko Križman
Zahodno-vzhodni divan
Dvajset let je že prešlo
In užil sem, kar mi dano;
Vrsta čisto lepa to,
Kot čas je Barmekidov znano.
HEGIRA
Sever, Jug, Zahod drobé se,
Trone in države trese,
Tja v čisti Vzhod ti beži,
Okusi patriarhov zrak tam sveži!
Pri ljubezni, pitju, petju
Bodi spet v mladosti cvetju.
Tam, v čistem in v pravem,
Pri človeštva viru zdravem
Hočem temu do globine priti,
Kjer jim Bog je jel deliti
Nauk nebeški in jezike
In jih niso trle še razlike.
Ko očete so častili,
Službo tujo so odbili;
Se veseliti čem mejé mladosti:
Vera daleč, duh v ozkósti,
Kak tam beseda tehtna je bila,
Ker je govorjena še bila.
Med pestirji hočem biti,
Se v oazah osvežiti,
Ko s karavanami potujem,
S šalom, kavo, mošusom trgujem;
Stezo vsako bom prehodil,
Od puščave k mestom blodil.
Na skalni poti gor, nizdol
Blažé, Hafis, pesmi tvoje bol,
Ko vodič navdušen poje.
Tam na muli pesmi svoje,
Hoče zvezde obuditi,
Roparje pa ostrašiti.
V kopélih, šankih zate čisli,
Sveti Hafis, so le moje misli,
Če tančico ljuba viha,
Ambraste tam kodre diha,
Ljubezenski šepet poeta
V kurbi sami strast obeta.
Hoč’te nevoščljivi biti,
Ali kaj celo skaziti,-
Vedite, da pesnikovi stihi
Ob vratih paradiža tihi
Vedno rahlo trkajoč lebdijo,
Proseč si večnosti želijo.
RUBEŽ BLAGOSLOVA
V karneolu tam
Vernim srečo daje talisman;
A če stoji na oniksu,
Poljub daj posvečeni mu!
Húdo vse on goni vstran,
Varje tebe in tvoj stan.
Če vdolbena beseda tam
Alaha ime oznanja,
Te k ljubezni, dejanju priganja:
In posebno bodo ženske mile
Ob talismanu se krepile.
Amuleti so enaki
Na papir vneseni znaki;
Vendar tam ni takšne stiske
Kot na draguljih za odtiske,
Dovoljeno je človeku vere,
Da verze daljše tu izbere.
Moški vesijo papirje
Verno si kot škapulirje.
Napis pa ni noben ukaz,
Je sam zase in ti mora reči vse.
Kar s poštenim zadovoljstvom le
Rad rečeš: Rečem jaz! Jaz!
Abrakadabro čem redko dati!
Tu največkrat naj bi spaka stala,
Ki jo je le blaznost dala,
Mora za največ veljati.
Če rečí absurdne trosim,
Mislite, da abraks nosim.
Pečatni prstan se težko nariše,
Največji smisel na ožini le;
Če veš, kaj pristnega zaprav tu piše,
Skopána je beseda, še misliš ne.
SVOBODOUMJE
Pustite v sedlu mi veljati!
Vam v šotorih, kočah je ostati!
Jašem prav vesel v vse daljave,
Nad mojo kapo zvezd svetljave.
On zvezde je postavil sem
Za vodstvo s kopnega, morjá,
Da se navdušite nad tem,
Gledaje vedno v svod neba.
TALISMANI
Božji je ves Orient!
Božji je ves Okcident!
Sever, Jug se v miru zliva,
V njegovih rokah tam počiva.
On, pravičnež,
Hoče vsakomur pravico.
Naj mu amen bo v jezikih
Stotih izrečen v vzklikih.
Mene zmesti hoče zmeda,
Toda ti mi daješ reda.
Ko delujem, pesmi skladam,
Daj, da pravo smer obvladam!
Če me misel zemeljska obdaja,
Višja s tem korist prihaja:
S prahom vendar duh ne mine,
Sili "v sebi gnan" v višine.
Ko sapo jemljem, dvoje je dobiti:
Zrak vdihniti, ga spet spustiti.
Prvo muči, drugo osveži.
Zmes čudovita se življenje zdi.
Zahvali se Bogú, če stiska te,
Hvala mu, če tega konec je!
Arabcem, da na svojem tam
Veselo spo v daljave,
Je Alah v dobro skupno sam
Dal štiri milosti ta prave.
Je turban ta, ki bolj krasi
Kot vse cesarske krone;
Je šotor, da se odhiti,
Povsod dobi zaslone.
Je meč, se braniš bolje z njim
Kot s skalo in zidovi;
Je pesem, ki ugaja jim,
Na njo preže dekliški snovi.
In rože pôjem, móten ne,
S šala njenega jih pojem;
Ker dobro ve, kaj njeno je,
Mi mila, vedra je v srcu svojem.
S sadovi, rožami ljubko
Jaz vem, kako se streže;
In če moralije naj so,
Vam dam jih čisto sveže.
PRIZNANJE
Kaj težkó prikrije se? Je ogenj to!
Ker podnevi dim razkrije ga,
Ponoči plamen, pošasti zlo.
Težkó je dalje skriti pa
Ljubezen: če še tak tajna je,
V očeh prav lahko vidi se.
Najtežje pesem skriješ ti:
Pod mernikom je skriti ni.
Če pesnik sveže jo prepeva,
Popolnoma ga pač preveva;
Če jo napisal je prav čedno,
Želi, da svet jo ljubi vedno.
Vesel jo bere vsakemu, na glas,
Če muči ali zdravi nas.
PRVINE
Iz koliko prvin naj se
Pristna pesem hrani,
Da laike prevzame še,
Mojster jo z veseljem brani?
Naj ljubezen je pred vsemi
Témami, ko nam je peti;
pesem vso prežeti zmore,
Morala še lepše bo zveneti.
Potlej čaše naj zvenijo
In rubin se vina sveti:
Ker za zaljubljence, za pivce
V najlepših vencih so obeti.
Orožja zven naj se zahteva,
Da še trobenta tam doni,
Da, če sreča v ognju seva,
Se junak božanski zdi.
Je nazadnje nujno vedno,
Da pač pesnik kaj sovraži;
Kar je grdó, ničvredno,
Ne pusti v lepi laži.
In če pesnik zna četvero
Teh pramočnih tem zmešáti,
Kot Hafis narodom bo zmogel
Večno radost, osvežitev dati.
FENOMEN
Če se s steno dežja
Febus objame,
Se loka rob zazna,
ki barve prevzame.
V meglí enak krog še
Vidim raztegnjen tam,
Sicer ta lok bel je,
A nebeški lok sam.
Tako ti, starec vedri še,
Ne pusti se greniti;
Če beli so lasje,
Boš mogel še ljubiti.
LJUBKO
Kaj le pisanega veže
Mi nebo tam in višino?
Jutra megla na oči mi leže,
Jemlje vida mi ostrino.
So šotori to vezirja,
Ki jih dal je vsaki ljubi?
So preproge to le slavja,
Ker se dal je eni ljubi?
Rdeče, bele, mešane, škropljene
Lepše ni od te krasote.
Kako le, Hafis, pride Širas
Tja v severne temote?
Ja, to pisani so maki,
Ki v sosedstvu se vrstijo,
ki bógu vojne v posmeh so taki,
Poljá prepredajo s pasovi.
Uplašêni naj le redno
Lepe rože te neguje.
Kakor zdaj, naj sonce vedno
Jih na mojih potih prečiščuje!
V SEDANJEM PRETEKO
Vrtnica, lilija v jutra rosi
Cvetita v vrtu blizu mene;
Zadaj skala grme nosi,
Tam se proti vrhu žene.
In okoli gozd visok še,
Grada krono uokvirja,
Tam razteza vrha lok se,
Dokler z lokom se ne zmirja.
Kot v davnini je dišalo,
Ko smo v ljubezni še trpeli,
Je jutro z žarki tekmovalo,
Ko so moji psaltri peli;
Kjer v grmih lovska pesem je zaplala,
Polne tone nam je vela.
Podžigala, svežóst nam dala,
Kot je duša si želela.
Poganjali so gozdi večno,
Opogumite se z njimi zdaj;
Kar zase ste užili srečno,
Se užije v drugih naj!
Ne bo nam moč očitka vreči,
Da hočemo vse sebi dati,
Zdaj v vsej življenjski gneči
Morate užiti znati.
In s to pesmijo v podobi
Uspeli k Hafisu smo priti,
Saj ob koncu dneva se spodobi
Z uživalci pač užiti.
PESEM IN TVORBA
Svoje ilo Grk naj le
Do podobe gnete,
In ob sinu svojih rok
Se vedno bolj razcvete.
Toda naša je naslada
V Evfrat se zariti
In v vodnem elementu
Sem in tja bloditi.
Sem pogasil duše žar,
Pesem se bo oglasila;
Zajame pesnikova roka kar,
Se voda bo zgostila.
PREDRZNOST
Za kaj pač vsepovsodi gre,
Da človek se pozdravi?
Vsak rad sliši zvok ta le,
Ki v ilo se napravi.
Stran vse, kar ti moti pot!
Temno ne stremeti!
Prej ko poje, prej ko neha tod,
Je pesniku živeti.
In življenja zvok grmeči
Naj skoz dušo rine!
Je pesnik kdaj v srcá nesreči,
V njem ta tudi spravno mine.
