Preteklo je že leto od jesenskega popoldneva v oktobru, vendar so moje misli in čustva še vedno tako živa in močna, kot bi se nepozabni dogodek zgodil včeraj. Dan za dnem, noč za nočjo, ob delu in zabavi me spremlja občutek doživete lepote, ljubezni in strasti. Od tistega sončnega dne nisem več popolno bitje: vedno nekaj iščem, pričakujem, najbrž čudež, hodim na kraj sreče v upanju, da bi se mi prikazal čudoviti pomladni cvet jeseni, da bi ob njem našel svoj manjkajoči del in spet zaživel polno in srečno življenje. Pred dnevi sem tam zagledal le cvet modre vijolice, ki je začudeno strmela in še strmi v sončne jesenske dneve in mrzle noči. Sklonil sem se, jo poljubil, ji nežno šepetal ljubeče besede, a ona me je samo nemo gledala; nisem slišal ne nerazumljivega šepetanja ne tiste vzvišene sanjske melodije mladostnih ljubezenskih doživetij iz lanske jeseni...
Tistega dne sem vzel dve košari in nož in se odpravil po hribu skrajno zahodnega dela Slovenskih goric v vinograd iskat zelene trave za naše živali. V hlevu so željno čakale na take priboljške, one in mladički, ki so se skotili krepki in zdravi. Z veliko voljo in skrbnostjo sem hodil vsak lep dan na vse strani iskat in nabirat še nepobrana jabolka in ruške. Doma sem jih skrbno obrezal, jih umil in nazadnje narezal na primerne kose. Takrat sem košari že domala napolnil, ko sem prišel na zahodni konec vinograda. Od tod se lepo vidi vzhodni del Kozjaka, na najvišjem hribu pa cerkev svetega Urbana, priljubljena izletniška točka Mariborčanov. Nekaj časa sem občudoval lepoto stvarstva, ki je tisti dan še posebej blestela ob zahajajočem soncu, in si močno zaželel, da bi svoje lepe občutke delil z ljubljenim bitjem...
Malo otožen sem se spet zazrl v tla, da bi našel še nekaj zelene hrane za naše razvajene živali. Stemnilo se mi je pred očmi od gledanja v zlate sončne žarke, a je meglica kmalu prešla. Prikazala se je belina kot dlan velikega cveta, podobnega marjetici, vendar s temnim sončkom na sredi, ki so ga sramežljivo pokrivali manjši beli cvetni lističi. Čeprav malo zmeden zaradi čudovitega cveta sredi jeseni se nisem prestrašil, temveč sem se zahvalil stvarniku za darovano mi lepoto – kot vedno v svojem življenju. Pokleknil sem, se sklonil in poljubil temni sonček. Nejasno sem videl, da so se majhni lističi nekoliko razmaknili. Zaslišal sem nepopisno lepo melodijo in nežno nerazumljivo šepetanje. Začutil sem čudodelno lepoto po vsem telesu. Dotaknil sem se cveta in ugotovil, da je odtrgan. Pobožno sem ga dvignil, vstal, ga spet poljubil, zaslišal spet znano melodijo in šepetanje in ga položil v žep na srčni strani. Kot v sanjah sem vzel košari, negotovih korakov odšel na bližnji skedenj in legel na dišeče seno. Previdno sem vzel cvet v roko, ponovil ritual nežne ljubezni, zaslišal šepet odzivnosti in čarobno melodijo. Čudežni cvet sem stisnil na srce, začutil lepoto nedoživete prve ljubezni in od nje vse prevzet sem odjadral v svet sanj...
Ave z bližnje cerkve svete Kunigunde me je zbudil, odprl sem oči in se bliskovito spomnil čudovitega cveta. Nisem ga imel v rokah, na srčni strani tudi ne, zaman sem preiskal vse seno, na katerega so kapljale grenke solze za izgubljeno srečo. S stokom sem padel na kolena na seno.
Bila je že noč, ko sem iz hleva zaslišal glasove lačnih živali. Ovedel sem se svoje dolžnosti, ki sem si jo pred leti usodno naložil – nahraniti in skrbeti za njih.
Preteklo je že leto od jesenskega popoldneva v oktobru, vendar so moje misli in čustva še vedno tako živa in močna, kot bi se nepozabni dogodek zgodil včeraj. Dan za dnem, noč za nočjo, ob delu in zabavi me spremlja občutek doživete lepote, ljubezni in strasti. Od tistega sončnega dne nisem več popolno bitje: vedno nekaj iščem, pričakujem, najbrž čudež, hodim na kraj sreče v upanju, da bi se mi prikazal čudoviti pomladni cvet jeseni, da bi ob njem našel svoj manjkajoči del in spet zaživel polno in srečno življenje. Pred dnevi sem tam zagledal le cvet modre vijolice, ki je začudeno strmela in še strmi v sončne jesenske dneve in mrzle noči. Sklonil sem se, jo poljubil, ji nežno šepetal ljubeče besede, a ona me je samo nemo gledala; nisem slišal ne nerazumljivega šepetanja ne tiste vzvišene sanjske melodije mladostnih ljubezenskih doživetij iz lanske jeseni...
Tistega dne sem vzel dve košari in nož in se odpravil po hribu skrajno zahodnega dela Slovenskih goric v vinograd iskat zelene trave za naše živali. V hlevu so željno čakale na take priboljške, one in mladički, ki so se skotili krepki in zdravi. Z veliko voljo in skrbnostjo sem hodil vsak lep dan na vse strani iskat in nabirat še nepobrana jabolka in ruške. Doma sem jih skrbno obrezal, jih umil in nazadnje narezal na primerne kose. Takrat sem košari že domala napolnil, ko sem prišel na zahodni konec vinograda. Od tod se lepo vidi vzhodni del Kozjaka, na najvišjem hribu pa cerkev svetega Urbana, priljubljena izletniška točka Mariborčanov. Nekaj časa sem občudoval lepoto stvarstva, ki je tisti dan še posebej blestela ob zahajajočem soncu, in si močno zaželel, da bi svoje lepe občutke delil z ljubljenim bitjem...
Malo otožen sem se spet zazrl v tla, da bi našel še nekaj zelene hrane za naše razvajene živali. Stemnilo se mi je pred očmi od gledanja v zlate sončne žarke, a je meglica kmalu prešla. Prikazala se je belina kot dlan velikega cveta, podobnega marjetici, vendar s temnim sončkom na sredi, ki so ga sramežljivo pokrivali manjši beli cvetni lističi. Čeprav malo zmeden zaradi čudovitega cveta sredi jeseni se nisem prestrašil, temveč sem se zahvalil stvarniku za darovano mi lepoto – kot vedno v svojem življenju. Pokleknil sem, se sklonil in poljubil temni sonček. Nejasno sem videl, da so se majhni lističi nekoliko razmaknili. Zaslišal sem nepopisno lepo melodijo in nežno nerazumljivo šepetanje. Začutil sem čudodelno lepoto po vsem telesu. Dotaknil sem se cveta in ugotovil, da je odtrgan. Pobožno sem ga dvignil, vstal, ga spet poljubil, zaslišal spet znano melodijo in šepetanje in ga položil v žep na srčni strani. Kot v sanjah sem vzel košari, negotovih korakov odšel na bližnji skedenj in legel na dišeče seno. Previdno sem vzel cvet v roko, ponovil ritual nežne ljubezni, zaslišal šepet odzivnosti in čarobno melodijo. Čudežni cvet sem stisnil na srce, začutil lepoto nedoživete prve ljubezni in od nje vse prevzet sem odjadral v svet sanj...
Ave z bližnje cerkve svete Kunigunde me je zbudil, odprl sem oči in se bliskovito spomnil čudovitega cveta. Nisem ga imel v rokah, na srčni strani tudi ne, zaman sem preiskal vse seno, na katerega so kapljale grenke solze za izgubljeno srečo. S stokom sem padel na kolena na seno.
Bila je že noč, ko sem iz hleva zaslišal glasove lačnih živali. Ovedel sem se svoje dolžnosti, ki sem si jo pred leti usodno naložil – nahraniti in skrbeti za njih.
