Le trenutek me loči od Tvoje svetlobe, Gospod.
En sam, veličastni trenutek,
ko bo moje telo zaspalo v spokojnosti,
ko se bodo oči zaprle za ta svet
in uzrle Tvoj sijaj.
Le trenutek me loči,
ko se bom pogreznil v smehljaj,
v toplino Tvojega objema.
Trenutek, ko ne bom več čutil bolečine,
ne solza na svojih licih,
ne trepeta svojega srca.
Trenutek, ko bom varno počival pri Tebi,
zrl v Tvojo milino
in se še trdneje zavedal, da sem Tvoj.
Čakam ga.
Nestrpno ga čakam in čutim njegovo bližino.
Sprejmi me Gospod takrat,
ko pride čas,
ko pride trenutek za novo življenje.
In pomagaj njim, ki bodo ostali.
Njim, ki se bodo spraševali.
Njim, ki bodo jokali.
Pomagaj jim in jim povej, da jih čakam.
V Tvoji svetlobi, v Tvoji ljubezni,
v Tvojem življenju, Gospod.
Matjaž Kralj
SI TO TI
Včasih, ko um po duši pleše
in misli preskakujejo ovire,
se v meni dvom poraja.
Ko padam in padem v brezno,
črno, brez svetlobe
in se trudim
uiti ven,
zagledat luč,
svetlobo in življenje,
takrat občutim nekaj.
Si to Ti? Katerega ime,
izgovoriti komaj upam.
Si to Ti? Luč v temi.
Če si to Ti? Oprosti!
Dvom močnejši je,
kot je resnica.
Oprosti, ker to kar vem,
je nič.
A rad bi vedel več,
pa sem tako prekleto vpet,
zaverovan v to kar vidim
in ne priznam tega,
kar očem zakrila je tema.
Veš! Nekaj v meni čutim,
nekaj,
nekje v meni se dogaja.
Si to Ti?
Smiljan Trobiš
Iz cikla psalmov
MISEL IN DUH
3.
Vse je mir.
Motnje so bogastvo.
Vse je dobro
in plavamo v resnici,
ki si ti, ki ljubiš.
Rane so bogastvo.
In tenzije stremijo
k neuresničljivemu.
Ves problem je volja.
Črtam svojo voljo
in uresničujem tvojo,
ki je mir.
Odpustim nemiru, ker stremi v prazno –
sedam k tebi,
ki živim sredi tvojega srca.
In ti me ljubiš.
Ne bojim se. Vse mine.
In potem je spet vse prav.
Obilno odpuščam
in zmagujem.
Stisnem se
pod tvoje peruti,
ko divjajo strele,
potem vihar popusti,
saj je mir večen,
nemir pa je le
zmota trenutka.
V tebi sem,
kot da plavam v topli vodi.
Čakaš me.
Stanka Devjak:
IKONO PIŠEŠ
Ikono pišeš
na starodavni les,
razpokan od stoletij.
Ikono pišeš
z barvami, počrnelimi
od soja tisočerih sveč.
Ikono pišeš
na molitve brezštevilnih,
ki kleče zrejo ti v obličje.
Ikono pišeš
s svojim prebodenim srcem
na siromakovo srce
in ga z milostno podobo
prižemaš na svoje svete rane,
na tvojo sveto stran.
Jerneja Kleč
SKALA
Gledam te na hribu,
kako mogočno stojiš.
Siva, pusta in trda,
soncu in dežju
kljubuješ vse dni.
Skala, simbol trdnosti,
kažipot na križišču poti,
bela pika sredi zelenja,
pokaži pot mi k večnosti!
Ana-Marija Pušnik
BODI MILOSTEN
Bodi milosten, najvišje božanstvo,
Milosten do otrok,
Ki se rodijo v ta kruti svet.
Bodi milosten , najvišje božanstvo,
Milosten do mater otrok,
Ki jih rodijo v ta kruti svet.
Bodi milosten, najvišje božanstvo,
Milosten do očetov otrok,
Ki so jih spočeli v tem krutem svetu.
Bodi milosten, najvišje božanstvo,
Milosten do narave,
Ki daje hrano in vodo.
Milosten do vsega,
Kar si spočel
Pred milijoni let.
Bodi milosten, najvišje božanstvo.
Janka Jerman
BODI MOJA MEHKA ODEJA
Bodi moja mehka odeja,
da bom pokrita
na toplem in varnem.
Ogrej mi premrle roke,
zajemi v dlani moj obraz,
potopi se v moje oči,
da bom zmogla
pregnati strahove časa.
Potrebujem te,
zato bodi in ostani
moja topla odeja.
Jožica Hladin
NAJ SE ZGODI
V tvojem imenu se je dogajalo vse,
kar se ne bi smelo zgoditi,
v tvojem imenu so se izgubile stvari,
ki se ne bi smele izgubiti.
V tvojem imenu so bili izbrisani vsi,
ki se najbrž ne bi smeli niti roditi.
Jih boš poklical nazaj, ko bo čas,
boš ustvaril nove, da ne bo praznine?
Si nezmotljiv v svojih dejanjih,
zakaj bi popravljal napake tistih,
ki se imajo za vsemogočne,
ki imajo vajeti, da z njimi poženejo
v prepad vse, kar je ustvarjeno!
Verujemo lahko samo,
da se bo zgodilo
po tvoji volji, v tvojem imenu.
To, kar delamo mi, ni tvoja volja,
ti ne boš popravljal napak,
ne boš nas klical nazaj za odgovor,
ne bo nas več takrat,
a ostalo bo to, kar je bilo
narejeno res v tvojem imenu.
Tatjana Srebrnič
ŽIVLJENJU
avto
ne obstani
zopet v ograji
ne razbij
se na
koščke
pusti nam
vsaj
življenje
kako bomo
danes brez
avta
nesreče
smrtne in
lažje nas
pehajo v obup
pravimo
vse je življenje
in kupujemo
avtomobile
Sonja Mavec
TRENUTEK NIČA
Neznanska je teža kozmosa,
vse redkejši ja čas za vdih
in vse tanjši prostor za izdih,
prostranstva misli ne doseže pomen,
še jecljaj le za hipec v nadi zalebdi
in pade, še preden se v zvoku porodi,
ostaja le še droben trepet,
s soljo iz biserov bolečine
tlakovan nedonošen sen in
že zdavnaj pozabljen tihi obet,
daritev presnavlja me v prazno,
zgolj naključno pretaka se kri,
a tudi takrat se, višji, ne zgodiš,
ne oče, ne sin, ne Sveti duh....nič!
Erna Hölzl
ZVON, KI TE SLIŠIM
zvon,
ki te slišim
k napovedani molitvi,
hodim
po kamniti poti,
zamolčanost
pije mojo moč,
nosim jo
k daritvi,
daj,
izpusti
te pijane vrane
Ivanka Simonič
HVALNICA SONCU, PTICI IN VETRU
Hvala soncu,
ogreje,
poklanja svetlobo.
Hvala ptici,
oznanja jutro
in poje ves dan.
Hvala vetru,
šušlja, zavija,
se igra in žvižga.
Lepo je soncu, sveti, greje.
Lepo je ptici, leta.
Lepo je vetru, igre izbira.
Lepo je meni –
vse to doživljam.
Danica Gregorčič
NOKTURNO KORAKOV
koraki tistih, ki hodijo skozi noč,
se izgubljajo,
prosim, naj jih slišim, korake skozi noč –
prešli ste jo pred menoj,
v večerni pesmi, leže med koreninami,
zaklicali k drevesu,
v ekstazi šumenja voda
stopili na konec sveta
sredi peklenske igre,
v sebi pozabljeni,
se ne prekrižamo,
le obrnemo glavo v praznino,
v ničevo sliko
koraki se slišijo iz prečute noči,
v pesmi o lovu,
v ekspresiji preteklosti,
luč je goreči - rdeči atom
zazrem se preko,
sonce še vedno sije
in dobra semena padajo z neba,
da se sklonim,
ker šli ste po poti noči pred menoj –
in zvonovi še vedno zvonijo
/* pogovor ob zbirki
POT SKOZI NOČ – izbor iz slovenske futuristične
in ekspresionistične lirike
Mladinska knjiga Ljubljana 1966/
Anica Horvat
KAJ JE LEPŠE
Ne vem,
kaj je lepše, Gospod:
Oblaki, ožarjeni z rdečo zarjo,
ali tihota
pred tabernakljem?
Slavim Te,
na neskončnem nebu.
Molim Te
v tihoti tabernaklja.
Enako si blizu
zenici moje duše.
Tevž Potočnik
TRENUTEK
Le trenutek me loči od Tvoje svetlobe, Gospod.
En sam, veličastni trenutek,
ko bo moje telo zaspalo v spokojnosti,
ko se bodo oči zaprle za ta svet
in uzrle Tvoj sijaj.
Le trenutek me loči,
ko se bom pogreznil v smehljaj,
v toplino Tvojega objema.
Trenutek, ko ne bom več čutil bolečine,
ne solza na svojih licih,
ne trepeta svojega srca.
Trenutek, ko bom varno počival pri Tebi,
zrl v Tvojo milino
in se še trdneje zavedal, da sem Tvoj.
Čakam ga.
Nestrpno ga čakam in čutim njegovo bližino.
Sprejmi me Gospod takrat,
ko pride čas,
ko pride trenutek za novo življenje.
In pomagaj njim, ki bodo ostali.
Njim, ki se bodo spraševali.
Njim, ki bodo jokali.
Pomagaj jim in jim povej, da jih čakam.
V Tvoji svetlobi, v Tvoji ljubezni,
v Tvojem življenju, Gospod.
Matjaž Kralj
SI TO TI
Včasih, ko um po duši pleše
in misli preskakujejo ovire,
se v meni dvom poraja.
Ko padam in padem v brezno,
črno, brez svetlobe
in se trudim
uiti ven,
zagledat luč,
svetlobo in življenje,
takrat občutim nekaj.
Si to Ti? Katerega ime,
izgovoriti komaj upam.
Si to Ti? Luč v temi.
Če si to Ti? Oprosti!
Dvom močnejši je,
kot je resnica.
Oprosti, ker to kar vem,
je nič.
A rad bi vedel več,
pa sem tako prekleto vpet,
zaverovan v to kar vidim
in ne priznam tega,
kar očem zakrila je tema.
Veš! Nekaj v meni čutim,
nekaj,
nekje v meni se dogaja.
Si to Ti?
Smiljan Trobiš
Iz cikla psalmov
MISEL IN DUH
3.
Vse je mir.
Motnje so bogastvo.
Vse je dobro
in plavamo v resnici,
ki si ti, ki ljubiš.
Rane so bogastvo.
In tenzije stremijo
k neuresničljivemu.
Ves problem je volja.
Črtam svojo voljo
in uresničujem tvojo,
ki je mir.
Odpustim nemiru, ker stremi v prazno –
sedam k tebi,
ki živim sredi tvojega srca.
In ti me ljubiš.
Ne bojim se. Vse mine.
In potem je spet vse prav.
Obilno odpuščam
in zmagujem.
Stisnem se
pod tvoje peruti,
ko divjajo strele,
potem vihar popusti,
saj je mir večen,
nemir pa je le
zmota trenutka.
V tebi sem,
kot da plavam v topli vodi.
Čakaš me.
Stanka Devjak:
IKONO PIŠEŠ
Ikono pišeš
na starodavni les,
razpokan od stoletij.
Ikono pišeš
z barvami, počrnelimi
od soja tisočerih sveč.
Ikono pišeš
na molitve brezštevilnih,
ki kleče zrejo ti v obličje.
Ikono pišeš
s svojim prebodenim srcem
na siromakovo srce
in ga z milostno podobo
prižemaš na svoje svete rane,
na tvojo sveto stran.
Jerneja Kleč
SKALA
Gledam te na hribu,
kako mogočno stojiš.
Siva, pusta in trda,
soncu in dežju
kljubuješ vse dni.
Skala, simbol trdnosti,
kažipot na križišču poti,
bela pika sredi zelenja,
pokaži pot mi k večnosti!
Ana-Marija Pušnik
BODI MILOSTEN
Bodi milosten, najvišje božanstvo,
Milosten do otrok,
Ki se rodijo v ta kruti svet.
Bodi milosten , najvišje božanstvo,
Milosten do mater otrok,
Ki jih rodijo v ta kruti svet.
Bodi milosten, najvišje božanstvo,
Milosten do očetov otrok,
Ki so jih spočeli v tem krutem svetu.
Bodi milosten, najvišje božanstvo,
Milosten do narave,
Ki daje hrano in vodo.
Milosten do vsega,
Kar si spočel
Pred milijoni let.
Bodi milosten, najvišje božanstvo.
Janka Jerman
BODI MOJA MEHKA ODEJA
Bodi moja mehka odeja,
da bom pokrita
na toplem in varnem.
Ogrej mi premrle roke,
zajemi v dlani moj obraz,
potopi se v moje oči,
da bom zmogla
pregnati strahove časa.
Potrebujem te,
zato bodi in ostani
moja topla odeja.
Jožica Hladin
NAJ SE ZGODI
V tvojem imenu se je dogajalo vse,
kar se ne bi smelo zgoditi,
v tvojem imenu so se izgubile stvari,
ki se ne bi smele izgubiti.
V tvojem imenu so bili izbrisani vsi,
ki se najbrž ne bi smeli niti roditi.
Jih boš poklical nazaj, ko bo čas,
boš ustvaril nove, da ne bo praznine?
Si nezmotljiv v svojih dejanjih,
zakaj bi popravljal napake tistih,
ki se imajo za vsemogočne,
ki imajo vajeti, da z njimi poženejo
v prepad vse, kar je ustvarjeno!
Verujemo lahko samo,
da se bo zgodilo
po tvoji volji, v tvojem imenu.
To, kar delamo mi, ni tvoja volja,
ti ne boš popravljal napak,
ne boš nas klical nazaj za odgovor,
ne bo nas več takrat,
a ostalo bo to, kar je bilo
narejeno res v tvojem imenu.
Tatjana Srebrnič
ŽIVLJENJU
avto
ne obstani
zopet v ograji
ne razbij
se na
koščke
pusti nam
vsaj
življenje
kako bomo
danes brez
avta
nesreče
smrtne in
lažje nas
pehajo v obup
pravimo
vse je življenje
in kupujemo
avtomobile
Sonja Mavec
TRENUTEK NIČA
Neznanska je teža kozmosa,
vse redkejši ja čas za vdih
in vse tanjši prostor za izdih,
prostranstva misli ne doseže pomen,
še jecljaj le za hipec v nadi zalebdi
in pade, še preden se v zvoku porodi,
ostaja le še droben trepet,
s soljo iz biserov bolečine
tlakovan nedonošen sen in
že zdavnaj pozabljen tihi obet,
daritev presnavlja me v prazno,
zgolj naključno pretaka se kri,
a tudi takrat se, višji, ne zgodiš,
ne oče, ne sin, ne Sveti duh....nič!
Erna Hölzl
ZVON, KI TE SLIŠIM
zvon,
ki te slišim
k napovedani molitvi,
hodim
po kamniti poti,
zamolčanost
pije mojo moč,
nosim jo
k daritvi,
daj,
izpusti
te pijane vrane
Ivanka Simonič
HVALNICA SONCU, PTICI IN VETRU
Hvala soncu,
ogreje,
poklanja svetlobo.
Hvala ptici,
oznanja jutro
in poje ves dan.
Hvala vetru,
šušlja, zavija,
se igra in žvižga.
Lepo je soncu, sveti, greje.
Lepo je ptici, leta.
Lepo je vetru, igre izbira.
Lepo je meni –
vse to doživljam.
Danica Gregorčič
NOKTURNO KORAKOV
koraki tistih, ki hodijo skozi noč,
se izgubljajo,
prosim, naj jih slišim, korake skozi noč –
prešli ste jo pred menoj,
v večerni pesmi, leže med koreninami,
zaklicali k drevesu,
v ekstazi šumenja voda
stopili na konec sveta
sredi peklenske igre,
v sebi pozabljeni,
se ne prekrižamo,
le obrnemo glavo v praznino,
v ničevo sliko
koraki se slišijo iz prečute noči,
v pesmi o lovu,
v ekspresiji preteklosti,
luč je goreči - rdeči atom
zazrem se preko,
sonce še vedno sije
in dobra semena padajo z neba,
da se sklonim,
ker šli ste po poti noči pred menoj –
in zvonovi še vedno zvonijo
/* pogovor ob zbirki
POT SKOZI NOČ – izbor iz slovenske futuristične
in ekspresionistične lirike
Mladinska knjiga Ljubljana 1966/
Anica Horvat
KAJ JE LEPŠE
Ne vem,
kaj je lepše, Gospod:
Oblaki, ožarjeni z rdečo zarjo,
ali tihota
pred tabernakljem?
Slavim Te,
na neskončnem nebu.
Molim Te
v tihoti tabernaklja.
Enako si blizu
zenici moje duše.
