Če kdaj ne uspe mi
vrniti se na pomlad
ker pač moram hoditi po drugih deželah
čakajoč na zadnji drobec snega
ob jezerih
trenutek beline in potem izginiti za večno,
ne joči, ženska, ki te ljubim,
četudi izgubil bi zaupanje v vse,
še vedno verjamem vate.
Čakal te bom v daljnih deželah,
dokler ne prideš s snegom
in trenutkom belim
potem izgubim se za večno
čakal bom stoletja smrti:
a samo če ne prideš
potem verjel več ne bom!
DELIMARA
Ribiči mečejo svoje razstrte mreče:
drsel sem, tudi jaz
najprej z nogami iz trebuha svoje matere
polzel sem preko alg v morje,
kjer slišal sem vabljivo pesem siren
da ujamejo srebrno ribo njihovo,
potem plaval sem gor in dol
globine človeku neznane
potem pa sem si rekel
tukaj bil sem že prej
predno je čas mirno
rojeval mojo raso
čas zaprl je okna mojih čutil
pod sencami plavajočih mrež ležim
že stoletja
stal sem tukaj kot hipnotiziran
obrača, vrtel sem se dolgo
v globinah Delimare
četudi zmanjkalo bi mi zraka
čutim, da mogel
celo bi ostati
saj skale in te alge vedno
da tukaj bil sem že prej!
…. in devica si upala je zajahati
belega bika pozeidona
in prečkati morje
in onečastila je vinograde Krete
in device so žalovale za svojo nedolžnostjo
jutro in noč sta žalovala …
BINKOŠTI
Spomni se…
Poglej me v oči in se me spomni
najinega jutra ljubezni,
sprehoda čez vinograde
praprot razprostirala se je kot ležišče
vražji dan!
v spomladi preobilja in granatnih jabolk
krstil
blagoslovil te bom
žena lepa kot morje
ponovno
v imenu vode hladne
zdaj žito bo dozorelo
in opoldne vode oslade
potem ribe svetijo se v mrežah napetih
ujete so v smaragdnem morju.
Spomni se
poglej me v oči in se spomni
vzemi moje roke in vstala bova kot molitev
s stržkom poletiva k soncu
vzemi moje roke in potoni me v svoje
mreže
najini prsti tkali bodo korale
v najinem smaragdnem morju!
ZADNJI SNEG
Če kdaj ne uspe mi
vrniti se na pomlad
ker pač moram hoditi po drugih deželah
čakajoč na zadnji drobec snega
ob jezerih
trenutek beline in potem izginiti za večno,
ne joči, ženska, ki te ljubim,
četudi izgubil bi zaupanje v vse,
še vedno verjamem vate.
Čakal te bom v daljnih deželah,
dokler ne prideš s snegom
in trenutkom belim
potem izgubim se za večno
čakal bom stoletja smrti:
a samo če ne prideš
potem verjel več ne bom!
DELIMARA
Ribiči mečejo svoje razstrte mreče:
drsel sem, tudi jaz
najprej z nogami iz trebuha svoje matere
polzel sem preko alg v morje,
kjer slišal sem vabljivo pesem siren
da ujamejo srebrno ribo njihovo,
potem plaval sem gor in dol
globine človeku neznane
potem pa sem si rekel
tukaj bil sem že prej
predno je čas mirno
rojeval mojo raso
čas zaprl je okna mojih čutil
pod sencami plavajočih mrež ležim
že stoletja
stal sem tukaj kot hipnotiziran
obrača, vrtel sem se dolgo
v globinah Delimare
četudi zmanjkalo bi mi zraka
čutim, da mogel
celo bi ostati
saj skale in te alge vedno
da tukaj bil sem že prej!
…. in devica si upala je zajahati
belega bika pozeidona
in prečkati morje
in onečastila je vinograde Krete
in device so žalovale za svojo nedolžnostjo
jutro in noč sta žalovala …
BINKOŠTI
Spomni se…
Poglej me v oči in se me spomni
najinega jutra ljubezni,
sprehoda čez vinograde
praprot razprostirala se je kot ležišče
vražji dan!
v spomladi preobilja in granatnih jabolk
krstil
blagoslovil te bom
žena lepa kot morje
ponovno
v imenu vode hladne
zdaj žito bo dozorelo
in opoldne vode oslade
potem ribe svetijo se v mrežah napetih
ujete so v smaragdnem morju.
Spomni se
poglej me v oči in se spomni
vzemi moje roke in vstala bova kot molitev
s stržkom poletiva k soncu
vzemi moje roke in potoni me v svoje
mreže
najini prsti tkali bodo korale
v najinem smaragdnem morju!
