GARNITURA 345

GARNITURA 345

Vesla stokajo škripajočo glasbo

na tem morju umirajoče spokojnosti

vaščani pa čakajo na nekaj novega

vaščani čakajo:

čas je pust kot kremen

roka časa pada in se

krči od grenke resničnosti

in vaščani so noseči s pričakovanjem!

in vaški zvonik oznanja

sivo pristojbino druge agonije

ob treh popoldne bo sonce počilo

vaščani bodo klicali LAMA SBACHTAN

prostor se bo napolnil s čudnimi razsežnostmi

nočna ura jih bo našla tam

čakajoča pod odmaknjeno luno

zehajoč v pričakovanju nesreče

toda znotraj vasi se dogodi: nič

nikoli se nič ne dogodi!

VERZI 270

izsuše se naša grla

oči izgubljajo smer

to drhtenje v mojih rokah

ta utrujenost

ta boben, ki udarja v mojih prsih

to nekaj pomeni, moja najdražja:

svetlobo ali boga, ti ali jaz

revolucijo ali mandljevo cvetje

okop ali svetišče miru,

morsko boginjo, klanje ali simfonijo ljubezni

luč ali večni sen ali mlačno gorečnost

strah ali rumenost strahopetnosti

če se premikam, kolo škripa,

vrtim se v snu na pol človek napol riba,

zibam se po sledovih črnega mleka,

v neki tihi novembrski noči temni kot

vesolje

sam