MAČJE ZGODBE IN DOGODIVŠČINE

MUCA MAMA IN MLADIČI

Jakec je prišel na svet v kurilnici velike zgradbe. Tu sta se spoznala muca in mačkon. In muca je imela mladiče. Mačkon pa je ubral svojo pot.

Na kupu papirja je Jakec prvi zamijavkal. Za njim pa še dva brata in sestrica. In vsi so pili mamino mleko, se prerivali in iskali bradavičko, iz katere je tekla sladka, odlična hrana, a le za kratek čas.

Mamica muca je kmalu zapustile mladiče. Žalostni in lačni so tavali okrog in si iskali nov dom.

Jakec, prvorojenec je prvi zapustil kurilnico. Splazil se je skozi okence in znašel na ulici. Taval je in našel kotiček v mestnem parku.

Skritega pod klopjo so neke noči odkrili pobalini. Nič lepo niso znali z njim ravnati. Ostal je za vedno brez zob in še v repu je čutil bolečine.

Na srečo ga je iz rok pobalinov rešil Mihec iz sosedne ulice. Lačnega, prezeblega in pretepenega je prinesel domov.

Mihčeva mama novega člana mačje družine ni bila prav vesela. Vseeno je Jakec ostal in se počasi navajal na novo življenje v bloku.

Iz skupne sklede je v družbi muck in psička Švrka pobiral in grizel brikete, kdaj tudi okusno jed iz paketa. Za vsega je bilo dovolj, hrane in prerivanja.

JAKEC SE NAVAJA NA ŽIVLJENJE V DRUŽINI

Vsak začetek je težak, bi znal potožiti Jakec. Čeprav sit in napit je pogrešal mamo muco, pogrešal kurilnico in njeno svobodo. V kurilnici ni bilo kaj prepovedati. Res, da je bilo v kurilnici manj hrane, a bila je svoboda. Muce smo vedele, kdaj se moramo potuhniti, zavleči v kakšen skrit kotiček in molčati. Še posebej, če so kurilnico obiskali kotalkarji, se zaganjali, smejali in ropotali. Kdaj tudi sporekli in stepli. Vsi ne morete biti prvi, se je znal pobahati prvak. A mu zbrana druščina prvenstva ni hotela priznati.

Nekega zimskega večera sta kurilnico obiskala klošarja… se v mehki košarici, na novem domu, spominja Jakec.

O svobodnem življenju sta govorila tudi klošarja in hkrati tožila, kako bi se jima prilegla topla večerja, kos kruha in še kozarček za lahko noč.

Ob toplih ceveh in radiatorju sta možakarja posedala dneve in noči, se pogovarjala in pripovedovala svoje zgodbe. Pogrešala sta topel dom in družino.

Vsak klošar ima svojo zgodbo in ima kaj povedati, sta ugotavljala in razmišljala,

kako je revež, že ob rojstvu obsojen na revščino in, da tudi bogastvo in izobilje ne prinašata sreče. In kaj je sploh sreča, sta ugibala vsak po svoje. Morda so živali srečnejše od človeka, sta se spraševala.

Jakec v novem domu sit in napit, mraza ni čutil. In tudi zadovoljstva in sreče ne. Iz iste skodelice deliti hrano z mucami in še psiček, ni prijetno. Res, da vsi psi niso napadalni, a se ga Jakec vseeno boji. Ne zaupa mu! Kaj če ga zgrabi zverinska strast in te neusmiljeno obdela. Boljše, da se paziš, kot zdraviš ali celo umreš krute smrti.

Da živi Jakec pri Medvedovih je slišal od sosede, ki je znala klicati:

»Hej, Medvedovi, me slišite?! Vaš mucek se je zopet podelal pred našimi vrati. Vsak naj ima toliko živali, kot jih lahko kroti in nadzira! Ste me razumeli?! Jaz nisem snažilka in vaša čistilka, velja enkrat za vselej!«

Če so Medvedovi sosedo razumeli, Jakec ni zvedel nikoli.! Kot grob so molčali in imeli vrata zaprta. Le Jakcu je bilo jasno, kje se nahaja, kje živi. Lepo mu je, le sreče ne čuti. Kdaj pa kdaj zre skozi zaprto okno v svet, ki tiči za stenami velike zgradbe.

MEDVEDOVI PRAZNUJEJO

Bil je lepo pomladni dan. Cveteli so zvončki, rumene trobentice in po drevju so žgolele ptice. V najlepšem letnem času je bilo pri Medvedovih veselo. Medvedova mama je praznovala rojstni dan. Na praznovanje je povabila svoje znance in prijatelje. Med povabljenci je bila Mulčeva družina, Inka in s starši.

Razigrani in dobre volje, so se odrasli po svoje zabavali, si nazdravljali, peli. pili in zbijali šala na račun novih časov. Govorili so, kako imajo danes družine več razumevanja za hišne ljubljenčke, kot za otroke. Da je temu tako je pritrdila tudi slavljenka:

»Pri nas je že tako! Pravo zavetišče zavrženih muck in psičk imamo!« in pokazala na Jakca, ki je trepetal in se ob vsakem šumu zdrznil.

Da je Jakec lep, prekrasen mačkom so zatrjevali vsi.

Zdaj se je oglasil še Mihec. Zgodbi o nesrečnem Jakcu so vsi prisluhnili, dajali svoje pripombe in spraševali: Kaj dela policija, da tega ne vidi?! Kaj dela šola? Kaj starši, da so mladi tako brez srčni, zlobni in slabo vzgojeni.

Očitki in zgražanja nad početjem pobalinov so po svoje dvigali ugled in priznanje rešitelju. Tega se je Mihec še kako zavedal.

SOŠOLCA SE POGOVARJATA O ŽIVALIH

Sočutno je Mihčevi pripovedi o nesrečnem Jakcu prisluhnila Mihčeva sošolka Ina, ki so ji vse domače živali pri srcu. Rada zahaja v azil na obrobje mesta in trdno prepričana meni, da živali čutijo človeka in ločijo ljubitelja od sovražnika.

»Smrti pa se vsaka žival upira. Kako pred lovcem beži zajček in tudi pes se zna rešitelja prestrašiti!« Ina je imela v mislih sosedovega, nič prijaznega Reksa.

Oddaljena od družbe starejših je tudi Mihec napeto sledil Inini pripovedi, in tistemu, kako je Reks čavsnil njenega očija.

»Pes se je zavil okrog drevesa. Še preden je oči vrvico odvil, je že začutil ostrino zob. Zagotovo je Reks mislil, da ga želi rešitelj ugrabiti ali celo ubiti.

Pripetemu je stric odmeril velik del dvorišč, a se je orjak najraje smukal okrog dreves in grmičevja« je znala Mihcu povedati sošolka. In še dodala, da je bil sosedov prejšnji pes Dino bolj priljubljen in bolj prijazen:

»Bil je pravi lepotec, pravi lesi. Vsi smo ga imeli radi. Še danes ga pogrešamo in se ga radi spominjamo! Kako žalostna je bila stričeva družina, ko se je vrnila z morja in veselila srečanja z Dinom. A tega ni dočakala. Ostala je le pisana žoga, Dinova najljubša igrača. In ostali so žalostni klici. Dina ni več! Starost ga je vzela. Vse je bilo tako žalostno in še danes hudo.. Zdaj se privajamo tudi na Reksa. Na dresuri je in morda ga bomo imeli nekoč prav tako v čislih kot Dina. Žival in človek potrebujeta čas, da se spoznata in drug na drugega navežeta!«

Ob Inini slikoviti pripovedi o Dinu se je tudi Mihec spomnil novice.

»Hranim časopis! Poglej, kaj piše!.. Na perniškem jezeru je škotski ovčar Dino preprečil veliko nesrečo«

»Res je, Mihec! Potonilo bi sedem nesrečnežev, če se Dino ne bi uprl in obsedel na robu poledenelega jezera. Pot okrog jezera je bila dolga. Krajša bi bila tista preko jezera.! Na razpoke ni nihče pomislil!«

»Psi imajo boljši sluh, kot človek. Zagotovo je Dino slišal pokanje ledu!«

»Tudi očka in stric sta menila tako! Teta je Dina nagradila in mu namenila veliko svinjsko kračo. Rešitelj je mahal z repom in se mastil! Mi pa razmišljali, kaj bi se brez pasje previdnosti, utegnilo zgoditi!«

Ina se je spomnila še enega podviga. Na božični večer je Dina nekdo ugrabil in ga z avtom odpeljal kdo ve kam.

»Mihec, povem ti, da smo ga iskali, po njem povpraševali in vsi klici so bili zaman. Dinota ni nihče videl, Dinota ni, smo bili prepričani! A se je ugrabitev srečno končala. Ob novem letu je poklicala očijeva mama. Povedala je, da je izgubljeni Dinopri njih, tam pod Pohorjem. Taval je okrog hiše, dokler ga domači niso prepoznali.

Novice smo bili še kako veseli Poskakovali smo od sreče.

Še bolj pa srečni, ko se je stric vrnil in je iz avta skočil čil in zdrav pasji lepotec. Kdo ga je ugrabil in kako mu je uspelo pobegniti, pa je ostala večna uganka« Sošolca Mihec in Inka bi si znala o živalih mnogo povedati, a se čas obiska iztekel.

Oh, koliko besed v zahvalo in opravičilo sta znala drobiti gostitelju Inina starša. »Bilo je lepo! Ne samo lepo! Bilo je prekrasno, le da je kasno in moramo vzeti slovo!« je besedičil očka. Tudi mama je bila polna usta laskavih besed, od zahvale do tistega, kmalu na svidenje.

INA JE VESELA DARILA

Vzdušje odhoda je odneslo Mihca. A le za kratek čas. Vrnil se je z Jakcem v naročju.

»Na, Ana! Samo tebi dam Jakca! Samo tebi! Drugemu za nobeno ceno!«

In povsem nepričakovano se je Jakec znašel v Ininem naročju.

Kot da bi mucek čutila slovo, se je nekaj časa upiral, a se v naročju nove gospodarice kmalu umiril. Potuhnil in skril za Inino jopo.

Mami Medvedki je bilo sinovo početje nenavadno. In že je bilo slišati:

»Mihec, nič nimam proti, če Jakca podariš! Vem, da prehaja v dobre roke, le zate mi gre. Obljubi, da ne boš cvilil in tožil, kako ti je za Jakcem dolgčas in kako ljubljenčka pogrešaš!«

A le ni bila po vsem prepričljiva. Saj je imela tudi ona Jakca najraje. Bil je deležen največje pozornosti in ljubezni. Največji kos mesa ali druge dobrote so bile namenjene Jakcu.

Da je bila Ina darila vesela, je lahko verjeti. Z nasmehom je očku pritrdila, da bo za muco skrbela. Mama pa dodala, da bo morala čistiti tudi kakce:

»Mami, saj si mi že nekoč obljubila psička. Zdaj nam bo pa v veselje muca!«

»Ina, Jakec ni muca! Jakec je samec…!«

Mihec še ni končal misli, je mama že znala dodati:

»Je pač mačkom!«

Temu so se vsi nasmejali, si zaželeli lahko noč in srečno.

Še na pragu je Mihec zrl za odhajajočo druščino in se brez Jakca vrnil v sobo.

Ina bo skrbela za Jakca, saj drugemu pa Mihec Jakca ne bi dal, se Mihec tolažil pozno v noč in kroti žalost za najdenčkom v parku.

JAKEC V NOVEM DOMU

Mulčeva hiše stojo sredi vasi, kjer je za vse poskrbljeno od trgovine do gostilne, od pošte do cvetličarne, frizerja, avtobusne postaje in ambulante.

Že prvi dan se je Jakec začudeno oziral in slednjič obtičal v Inini postelji.

Ni mu bilo prijazno pri srcu. Vse tuje! Tuji obrazi, tuje pohištvo! Tuji ljudje. Ni mačje druščine, ni psička, da bi si podajala žogo.

Ko bi Jakac žalostno zamijavkal, ga Ina že tolaži, jemlje v naročje in dopoveduje:

»Jakec, takoj se vrnem. Samo v trgovino skočim. Za tebe, veš Jakec sem pripravljena storiti vse!«

»Tudi brez denarja odhitela po nakup!« se oglasi očka, ki že nudi denar in naroča:

»Za Jakca kupi brikete, pesek, posode za hrano in stranišče!«

»Stranišče?! Oči, o čem govoriš? Naročaš mi, naj kupim stranišče. Pa mi povej, kakšno je mačje stranišče, da se ne bom v trgovini osmešila!«

»To je čisto navadna posoda za pesek. Muca pa se bo že znašla!«

»In temu pravimo mačje stranišče! Mama si slišala, kaj mi naroča oči ? Mačje stranišče!«

»Mama je že odšla, jaz pa odhajam, ti pa po nakup, da ne no Jakec lačen!«

»Kdo pa bo čuval Jakca, da nam ne pobegne!«

»Zato imamo ključe in ključavnice. Zakleni okna in vrata in pohiti!«

»Razumem, oči! Že grem! Jakec, takoj se vrnem! Po stranišče grem. tako mi je naročil oči. Naš očka veš je včasih malo smešen! Saj veš, kakšni so profesorji. Od nas zahtevajo toliko, koliko je pameti v vseh profesorskih glavah. Vsak pove, kar ve in zna, vsak zatrjuje, da je njegov predmet najvažnejši in najpomembnejši. No, pa smo tam! Ko morajo učenci, dijaki in študenti vso to znanje strpati v svoje glave! Kaj praviš Jakec? Ti ne boš obiskoval mačje šole! Povej, zakaj jočeš? Ne znaš povedati! O saj vem! Rad bi se igral z miško. Takoj jo poiščem. Ne žive, tako iz cunj!« je govorila in drobila čez prag.. Čeprav Jakec tolažbe ni razumel, je Ino zvesto poslušal, ko je še za zaprtimi vrati drobila tolažbo.

Zvit v klobčič je Jakec v skritem kotičku zadremal in varno zaspal.

ZGODBA O MAČJEM STRANIŠČU

Ina se ni obotavljala. Raztresena in zbegana je udarila v trgovini in začela spraševal po mačjem stranišču. Prodajalka je deklico že prvič razumela, a se je delala nevedno. Našla je hrano, našla pesek, le mačjega stranišča ni ugledala. Ina je imela občutek da se ji trgovci, kupci in cela trgovina posmehuje, saj kot je razumela in spoznala, mačke nimajo stranišča, niti latrine.

Iznenada ji šine v glavo, očiju povem, da mačjega stranišča v trgovini ne najdem in ga preprosto povedano ni. Iz žepa izvleče mobitel in že je slišati, kako se jih vsi smejijo, saj mačjega stranišče ne prodajajo, ker ga ni. Z druge strani že grmi smeh. Tudi očka se na njen račun zabava, enako kot prodajalci v trgovini.

»No, prav! Če ne najdeš, počakaj! Mačje stranišče je na moji skrbi. Ko pridem domov, ga prinesem!«

No, če je tako, tudi prav! On, ja on ga bo, figo našel! Česar ni, tudi očka ne more kupiti. Če kdo, mi bosta babica in dedek znala povedati, kje se dobi in, v kateri trgovini prodajajo mačja stranišča.

Nosila je mačji nakup in srečanje z dedkom pa je bilo, kot naročeno.

Ina iz trgovine prihaja, dedek odhajal. Kam? Tega dedek ni povedal

A še preden bi utegnila Ina vprašanje ponoviti, zatrjuje dedek, da je babica različno slišala mijav in še mijav-mijav. Govori, da je v hiši mucka!

»Ja, odkod bi se muca vzela, te vprašam. In vem! To je babičina domišljija. Ali pa so prividi. Veš, jaz sem še dolgo sanjal, da vozim vlak. Je že tako. Doživetja zlezejo človeku pod kožo!«

»Dedi! Babica ni imela prisluhe, niti fantazije. Slišala je našega Jakca. Sinoči sem ga prinesla od Medvedovih. Dedi, ti ne veš, kako lepo mačkona imamo. Ko se vrneš ti ga pokažem. Vse imam, hrano, pesek, le mačjega stranišča še nimam.

»Kar ni, pa bo! Mačje stranišča pa je lahko kar celo stanovanje, če ni pri hiši mačjega stranišča, mi lahko verjameš, da je temu tako!«

»Dedi, ti se zopet šališ. Babi trdi, da si se pootročil in se vsemu smejiš. Kako se boš šele smejal, ko boš imel tisto drobno mucko v naročju!«

Dedek je očitno pozabil, kam je bil namenjen. Še naprej je govoril o prividih in kako mu je stari oče pripovedoval čudežno zgodbo. Kot vojak spal v šotoru in slišal glas, da ga nekdo kliče. Vstal je in še preden bi se prepričal, kdo ga kliče, je treščila granata. Raznesla šotor, pobila vse speče vojne tovariše. Njega pa so v štabu preglasili za mrtvega.«

»Dedi ja, lepa je zgodba, a mene bolj zanima, kje je prodajalna za mačja stranišča«

BABICA SLIŠI MIJAVKANJE

»Je kaj narobe?« se zdaj s stopnišča oglaša babica in že bi rada vedela, kje v hiši tiči kakšna muca.

»Inči, razločno sem slišala mijev-mijev! Mogoče je kakšna potepuška mačka mijavkala. Včasih so šintarji po cestah lovili klateže in jih ubili!«

»Oprosti babi, Jakec ni potepuški maček. Iz mesta je. Šintarjev pa tudi ni več. So le pobalini. Tudi Jakca so mučili. Smrti ga je rešil Mihec, moj sošolec. Zdaj je Jakec naš mucek. Imam, hrano in pesek, le mačjega stranišča še nimam.«

»Mačje stranišče, praviš! No, ta je pa dobra! Le kdo ti natvezel, da govoriš o mačjem stranišča?«

»Moj oči, tvoj sin!«

»Draga Inči! Še nikoli nisem slišala, da bi imele mačke stranišče, imajo pa posodo napolnjeno s peskom. Za gotovo je imel očka v mislih korito. Inči, počakaj! Dedka pokličem,« a kaj kmalu opazi, da mobitel ne daje glasu.

»Saj je prazen!« reče Ina in prime babico za roko.

»Babi, videla boš, kdo je mijavkal. V sobo morava stopiti po prstih. Tiho in počasi! Da ga ne boš preplašila. Zelo boječ je in pogreša družbo! Babi pridi!

Videla boš najlepšo muco na svetu. Kaj me gledaš? Ne verjameš? Pa nič, če nočeš za menoj!«

»Inči, ne utegnem. Pridem, ko bom ime več časa, « se brani babica.

»Upokojenci ste res čudni ljudje. Vedno se vam nekam mudi in primanjkuje časa. Bolj bi rekla volje.« za babico, ki že odhaja.

Kdo ve, kaj babi moti. Noče vstopiti in jo Jakec ne zanima

JAKEC, KJE SI?

Babica se je še obotavljala, ko zasliši jok in vpije: »Jakca ni! Zagotovo je skočil skozi okno. Jakec, Jakec, kje si?!«

Babica prestrašena sprašuje, kaj se dogaja. Brez oklevanja stopi v podstrešno sobico, odkoder je slišala mačje glasove.

»Babi, Jakca ni! Zagotovo je skočil skozi okno in pobegnil. Kje naj ga iščem, babi, povej?! Jakec, oglasi se!« vpije Ina skozi odprto okno.

Klice je zaslišal tudi dedek. Z veliko posodo se je vračal iz trgovine in brskal po žepih. Ključe od vhodnih vrat sprva ni našel. Zvonil je in slišal, da Jakca ni.

»Babi, Jakca ni! Če ti povem! Vse sem že premetala in ti povem, Jakec je mogoče našel novega gospodarja ali padel v roke pobalinom iz parka. Morda ga je kdo povozil, ukradel in odnesel na domov? Ugiba, sprašuje in toži Ina.

»Kupim in prinesem mačje stranišče in kaj slišim?«

»Slišiš, da Jakca ni več! Zagotovo je skočil skozi okno in končal na cesti. Mogoče je ranjen ali celo mrtev. Dedi, Jakca ni! Verjemi.«

»Dedek, povej si srečal ali videl Jakca. Pod našo streho ga ni!«

Uboga Ina, kako ji je hudo!« govori babica, ko Ina že kliče azil za najdene živali..

»Kliče Ina. Sprašujem! Se je v azilu znašla kakšna muca, ki sliši na ime Jakec…Kako, da imate več kakcev. Gospa, sprašujem po mojem Jakcu…Ne, gospa! Jakec je moj mucek, čisto pravi mucek….No, lepa reč! Halo!..... Gospa, me slišite? Saj to ni res! Gospa je odložila slušalko. Sprašuje, če je Jakec moj mož ali ljubček! Komu je še to podobno?!«»

»Le komu naj bi bilo podobno? Meni, ki sem prinesel mačje stranišče, za mačko, ki je ni Zahotelo se ji je svobode. Žival je žival! Človek pa hoče, da živi žival po vzorcu človeka in njegove bližine!« se zdaj baše dedek, ogleduje korito in se za Inine solze kaj dosti ne zmeni. Bolj ga boli denar, ki ga je izdal za mačje stranišče ali korito, s katerim si zdaj ne ve kaj početi.

»Trdim, da se Jakec pogreznil v zemljo in izpuhtel v zraku!« meni, kakor dedek tudi babica, češ da žival je žival, ki ljubi svobodo!

Minevajo ure, Jakca ni! Zaman vsi klici, jok in solze!

TROJE MAČJIH STRANIŠČ

Prva se je z mačjim straniščem v naročju vrnila mamica Mara, za njo pa še očka Mirko, ki je že na pragu vpil

»Odprite vrata. Mačje stranišče prinašam!« ko v predsobi zagledata v kotu enaki koriti. »Tri korita, tri mačja stranišče, to pa že nekaj pomeni«

»Pomeni«je mamico prestregla Ina »…pomeni, da stranišč ne potrebujemo, ker

Jakca ni. In že sta tu babica in dedek in njuna pripoved o muci, ki se je pogreznila v zemljo, ali izpuhtela v zrak. Skratka, Jakec si je privoščil svobodo.

»Iščete, iščete, ne da bi pogledali, recimo v omaro. Muce imajo rade mir in rade spijo na varnem!«

In že so vsi pogledi uprti v odprto omaro, iz katere skoči prestrašeni Jakec.

»No, ta je pa dobra!« se čudi dedek, ko babica deli veselje s presrečno Ino.

»Jakec, Jakec, ti moj ljubi mucek! Oči, hvala ti! Bil si Jakčev rešitelj!«

In zapet je dedek ta glavni: »Jakec ima na voljo kar tri stranišča. Poglejte! Rumeno za zajtrk, v modro naj lula opoldan, zvečer pa kaka v rdečo!

Jakec ima kje kakati. lulati in v omari spati«

JAKEC IN PTICE

Da Jakec rad stika za pticami, kdaj tudi kakšno sleče iz perja, gre babici na živce. Že večkrat je prestregla in ptici vrnila življenje. Le s srakami in vranami je drugače. S pridom so znale uporabljati močan kljun in ostre kremplje.

Vse te obrambne lastnosti je Jakec preizkusil in se tudi temu primerno umikal. Že ob prvem srečanju z roparico jo je pošteni skupil.

Bilo je prijazno majsko jutro. Po trati za hišo so se sprehajale vrane. V gnezdu jih čakajo lačni in požrešni mladiči. .

Z usločenim hrbtom in pristriženimi ušesi se je Jakec po mačje plazil proti nenavadnim obiskovalcem zelenice. Obetal si je velik plen in srečen ulov. A se je krepko uštel. Le nekaj korakov do žrtve začuti vranji napad. Jakec na obrambo ni bil pripravljen in je šele čez čas čutil izgubljeno bitko. Krvave rane na glavi in trupu so skelela in Jakec je mijavkal.

Nesrečnik si je jutranje srečanje z vranami za vselej zapomnil. Še dobro, da ni oslepel, saj se je jezna pošast najbolj zaganjala v Jakčevo glavo.

Izkušnja je veljala za vselej! Odslej se je Jakec bal tudi štorklje.

Ini in vsem Mulčevim je bil Jakčev strah pred pticami, ki so rade krožile okrog hiše in posedale na sosedovi strehi, v posmeh.

»Zdaj bodi Jakec junak! Pokaži svoje junaštvo!« je dobrodušne dejala babica, ko se Jakec trepetaje zateče pod vrtno klop.

In ko bi se plaha štorklja približevala klopi, se je Jakec divje pognal skozi vrata na ležišče v kleti. Nekaj dni ubežnika ni bilo na spregled. Preplašen je le počasi zbiral moči za nove podvige.

JAKEC SI NE UPA Z DREVESA

Nihče ni Jakcu pokazal drevesa, kjer so gnezdile različne ptice.

Tudi pri plezanju na veje, visoko tja pod nebo, mu ni nihče pomagal.

Vsem na očeh, si je Jakec nekega poldne privoščil nekaj nenavadnega. Na deblu visoke breze si je brusil kremplje in se začel počasi vzpenjal po deblu navzgor.

Zaman so bili vsi klici in opozorila. Jakec se ni dal motiti, niti strahovati. Plezal je više in više, čisto pod vrh visoke breze.

»O, ti nesrečni Jakec!Pokličimo gasilce!« meni dedek, « oni imajo visoko lestev in ne bo težko najti tistega, ki se bo povzpel v višine«

»Čemu klicati na pomoč gasilce? Če prinesete lestev, sem pripravljena splezati čisto do vrha! Kaj me gledate? Prinesite lestev. To je vse!« zatrjuje mama.

Zdaj se je v akcijo reševanja vključil še očka. Iz gasilskega doma je prinesel dolgo, dolgo lestev, jo prislonil k visoki brezi, ko Jakec na najvišji vejici mijavka. Strah ga je. Ne upa plezati navzdol.

»O, ti nesrečnik, kdo te bo rešil? Kam si se povzpel in nazaj ne upaš!« hlipa Ina, saj ji mamino zagotovilo malo ali bolje, nič ne pomeni.

»Še malo in Jakec bo v mojih rokah! Dokažem vam, da sem dobra plezalka. Koliko klinov sem v skale že zabila in se vzpenjala tja pod nebo! Brez poguma tega ne bi počela.«

»Vse je res, le da tudi pogumnim kdaj spodleti!« sta se izmenično oglašala dedek in babica in zapustila kraj reševanja. Izkušnje, so izkušnje. Jakec ni vreden tveganja. Nesrečo pa je bolje preprečiti, kakor objokovati.

Tako starčka niste videla, kako je očka Mirko pristavil visoko lestev, nista videla, kakor je z veje na vejo preskočila veverička in nista videla, kakor se je z Jakcem v roki spušča junakinja in mačja reševalka. Občudovanje vreden podvig plezalke je prerasel vsa pričakovanja. Najbolj ponosna na svojo mamico je bila Ina. Zahvali in hvaležnosti ni bilo videti konca, ne kraja.

JAKEC JE RIBIČ

Ne le veseli vrabčki, Jakca so mikale tudi ribe. Rad je posedal ob potoku, ki se je vil med polji. Zvedavo se je oziral po ribičih in njihovi opremi. Imeli so različno dolge palice, na trnke natikali vabe in čakali na ulov.

Med pravimi ribiči so bili tudi roparji. Kar so ulovili so zaužili. Pravi ribiči so ribo izvlekli in iz gobčka iztrgali trnek in ranjena ribica vrgli v vodo.

Inin stric ribič, je trdil, da ribo ne boli, da ribiči niso morilci in mučitelji ribje zalege. Veliko škodo delajo napadalne ptice, kormorani in divje mačke. Nobena mačka nima dovolilnice. Tudi Jakec ne! Če ga ribiči zasačijo na preži, mu ne bo lepo! Očitno je Jakec opozorilo razumel. Skril se je za zaveso in dremal.

Babica se jezi na Jakca, če lovi ptice. Zdaj teži in grozi še zaščitnik rib.

»Kaj zato, če si Jakec privošči kaj drugega kot brikete. Brikete za zajtrk, brikete za kosilo in večerjo. Res ni čuda, da si Jakec zaželi kdaj kakšen priboljšek, « misli Ina, Jakcu v zagovor.

»Naj lovi ribe! Ptice pa pusti pri miru!« meni babica, ko dedek banti:

»Jakec naj lovi ptice. To mene ne moti! Le ribe naj pusti pri miru!«

Taka dvoličnost Ini ni bila pogodu. Kako naj Jakcu dopove, kaj sme in česar ni!

Bil je deževen dan. Ina v šoli, starša v službi, vhodnih vrata odklenjena. To dedkovo pozabljivost je izkoristil Jakec in se podal k potoku. Za vidre se Jakec ni zmenil. Zamikale so ga ribe in lov ni zatajil. Le kaj bi dejal nadzornik, če bi videl, s kakšno belico se Jakec masti. In zagotovo bi mu privoščil prav to, kar se je Jakcu pripetilo.

S povešenim repom je meril pot proti domu in moker obsedel na pragu.

Če bi znal Jakec govoriti, bi gotovo potožil in povedal, kaj ga muči. Že nekaj dni poležava in odklanja še najboljšo jed. Tudi tisto dišečo iz vrečke. In prav Mihec je nekoč pripovedoval o revežih, ki uživajo mačjo hrano iz paketa.

Kaj se dogaja z Jakcem, zanima vso družino. Mamica zatrjuje, da se je Jakec preobjedel dobrot. Saj tudi ona odklanja jed, če ima težave z želodec.

Babica meni, da Jakec že pogreša mačjo družbo. Čisto naravno se mu zahoče ljubezni. To pa spravi dedka v takšen smeh, da se je lovil na stolu in bi ga morali kmalu pobirati s tal.

Le Ina verjame očiju, da potrebuje Jakec zdravniško pomoč.

»Ta bula Jakca boli. To je vzrok njegove bolezni!« zatrjuje očka in že ima v roki mobitel..

»Doktorja veterine pokličem! Včeraj sem ga srečal v trgovini. Zdaj je na domačiji. Ni ga v Ljubljani! Vem zagotovo! »

In že je bilo slišati klice in odgovor doktorja, , da brez bolnika tudi, če je samo muca, bolezni ne more ugotoviti. Še je tekel pogovor in se zaključil s sklepom, da bo doktor veterine bolnega Jakca kmalu videl in ugotovil bolezen.

»Ina, greva! Prinesi mačjo košarico! Jaz grem po avto in greva zdaj, nocoj. Če tudi je noč in je v hrib slabo izpeljana cesta, z obiskom pri veterinarju ne bomo odlašali.« je bil očka odločen .

JAKEC NA OPERACIJSKI MIZI

»Ne, jaz ne grem! Nočem gledati in poslušati Jakčevega joka!« se odločno upira Ina. In že je tu babica in njena dobra volja, češ, nekdo mora držati Jakca. V vreči bo še bolj nergav in norel.

Zdaj je bilo že jasno, kdo bo so vozač.

»Babi, pazi da ti Jakec ne pobegne! Pazi, da bo…. vse v redu!« je Ina govorila za odhajajočim avtom.

Po hribu navzgor, po slabi cesti se je avto ustavil in izstopila sta očka in babica, ki je le s težavo krotila Jakca. Nemirno se je v vreči obračal in žalostno mijavkal. Kdo ve, odkod in zakaj Jakcu ta nemir, misli babica.

Srečanje z znanim doktorjem veterine je bilo prisrčno in zanesljivo:

»To se zgodi! Ribja kost se rada zapiči in gnojno bulo bomo odstranili!«

Čemu govori učeni mož »bomo odstranili« saj bo to storil samo on, je pri sebi tuhtala babica in vrečo položila na zanikrno, s cunjami pokrito mizo.

»Recimo, da je to improvizirana operacijska miza!« kot da bi bral babičine misli, se opravičuje doktor in skozi vrečo pomoli Jakcu pod nos smrdečo tekočino. Jakec se v hipu pomiril in vreza ni čutil.

»Bula bi ga zadušila! Sta videla, draga moja, koliko gnoja je izteklo!«

»Videla, videla in tudi trepetala!«

Že na poti proti domu je Jakec oživel in ko se je avta ustavil je Jakec zdirjal proti šupi in na ležišču utrujen zaspal.

Operacija v ropotarnici, na velike tnalu je na zadovoljstvo doktorja in Mulčevih uspela. Jakec je počasi okreval. Spoznal tudi brhko Belko. Lepa vaška muca mu je bila všeč že na prvi pogled.

JAKEC HODI V SVATE

V vinogradu so se oglašali klopotci. Na nebu je žarela velika, okrogla luna in nočni pohod je zamikal tudi Jakca. Srečanja z okroglo in negovano Belko je bilo za Jakec vselej veselo. Snubca pa se tudi lepotička ni branila.

In tako se je zgodilo!

Kaj, boste, dragi mladi prijatelji zvedeli kasneje. Za sedaj le to, da je v mačjo srečo zopet posegla Inina volja in ugotovitev:

»Jakec se potepa … Čez prometno cesto, zunaj prehoda za pešce odhaja v svate! Ali veste, kaj to pomeni? Nič več in nič manj… kot smrt na cesti!« je modrovala Ina in že je tiščala žrtev v kletko.

»Če hočemo Jakca zaščititi pred nesrečo, ga moramo peljati v veterinarsko ambulanto. S kastracijo se moramo vsi sprijazniti. Jakec in mi.! Me razumete, kaj hočem v dobro Jakca povedati?«

Dedek temu nasprotuje, češ moškost je moškost! Brez tega ni Jakec ne ptič in ne miš! A ga nihče ne uboga. Tudi babica ne! Zaupa Ini in njeni nameri. Preveč rada ima Jakca. Nesrečo je bolje preprečiti, kakor objokovati

Kako sta v veterinarski ambulanti opravila, Ina domačim ni pripovedovala. Le očka je znal povedati, da je za poseg moral odšteti lepo vsoto. A mu denarja ni žal. Jakec ne bo več odhajal zdoma. In to je to, za kar izdatka ne obžaluje.

»Operacijo plačam jaz« reče babica in moli poln mošnjiček zamerljivega denarja.

»No, prav! Pa plačaj ti! Vsaj meni ne bo treba!« široko dušno dedek.

»Dedek, da bi plačal? To bil že pravi čudež!« bolj sebi. In že je tu ugovor

»Babi, dedek ni škrt! To vem za gotovo!« meni Ina in boža spečega Jakca. Uspavalo še ni popustilo.

»Mama, kaj govoriš! Atek pa škrt? Lepo te prosim! Odkod taka ocena?« sprašuje zdaj še oči..Tudi Inina mamica je na dedkovi strani. Vlogo je dobro ali bolj rečeno, odlično odigrala!

»Razmerje, na račun babice je od nekdaj takšno. Zakaj bi bilo tokrat drugačno!« reče babica in užaljena odhaja.

»Za denar, ki ga ne bi vzel, se prerekata! Ja, kaj naj rečem?« sprašuje sin očeta.

Dedek pa zopet ponavlja, kako je gluh. Da nič ne sliši! Da slabo vidi, da nič ni kriv in vso krivdo za vse spore in prerekanja vali na njo, na svojo ženo.

ŽALOSTNA ZGODBA O BELKI

Po operaciji je Jakec večkrat zamijavkal Kot bi delil očitke za storjeno krivico, je obračal solzne oči. Zdaj ga tudi lepa sosedova Belka ne zanima. Prihajala je vedno bliže Mulčeve hiše. Zvečer je babica Belko nahranila, a se ni dala ugnati. S povešenim repkom je zamijavkala in iskala Jakca.

Čigava mucka je bila Belka v vasi ni vedel nihče. Pohajkovala je po hišah in iskala hrano. Belko je poznala tudi Rozika, kuharica v župnišču. Ko je zvečer odhajala zaklepat cerkvena vrata, jo je Belka spremljala in se kdaj po cerkvi tudi sprehodila.

Minili so meseci in Jakec je počasi okreval. Ponoči, niti podnevi ni odhajal zdoma. S ponočnimi obiski po vasi pa je nadaljevala Belka. In nekega večera se je zgodilo to, kar je bilo pričakovati. Belko je povozil avto. Voznik je urno stopil iz vozila, zgrabil Belko za košati rep in žrtev vrgel s ceste na travnik Gotovo je bil je prepričan, da je žival mrtva.

A bil je v zmoti. Belka se je z zadnjimi močmi privlekla do praga Mulčeve hiše. Ranjena je obležala pri vzhodnih vratih in jokala.

Prava je žalostne Belkine glasove slišala babica. Zdaj se oglašal še dedek, češ, da je on prvi zaslišal mijavkanje. In že je bila vsa Mulčeva družina na nogah.

»Belka potrebuje zdravniško pomoč. Odpeljem jo v ambulanto. Doktor naj ugotovi poškodbo in da zdravila! Ina, pripravi kletko! Pohiti!« meni oče.

Babica je še pred odhodom dejala: »Belka je breja. Le poglejte, kako nabrekle seske ima! Uboga revica!«

»Mama, zopet hočeš biti pametna in kvasiš neumnosti!« se obregne sin ob mamo. Dedek pa z nasmehom doda, da genov pač ni mogoče skriti ali utajiti.

Z veliko mero je hitela babica pripravljati novo ležišče. V šupi je dovolj prostora in tu naj nesrečna Belka leži in okreva. Le kaj bo z mladiči. Zdi se mu da bo kmalu povrgla, misli babica in ugotavlja, da sta ji Jakec in Belka enako pri srcu. Zdaj nesrečna Belka še bliže.

»No, pa si zopet pogorela. Belka je sicer poškodovana, le da ima še velike prebavne motnje. Veterinarka je dala zdravila za odvajanje. To je vse, kar ti mama lahko povem!« se že na pragu, s kletko v roki oglašata očka in Ina nadaljuje z razlago rekoč, da Belka ne pričakuje mladiče.

Zdravnica je Belko pregledala in ugotovila, da je Belka zaprta in ne more kakati. Zdravila za odvajanje bo popila, čez dva dni pa je ima ponovni pregled! Babi, to je vse, kar ti lahko povem!« ponavlja Ina. Dedek pa zopet deli očitke. Nobenega pri hiši ne zanima, kje je Jakec. Z doma ne odhaja, doma pa se nima kje izgubiti. Le odrinjena se opravičeno počuti..

»Jakec je postal hišna mačka, «zatrjuje Ina, sega po steklenički in onemogli Belki vliva v gobček zdravila.

Drugega pregleda pri veterinarki Belka ni dočakala. Ni popila ponujenega zdravila. Babica je imela tudi tokrat prav.

KAJLICA V DEDKOVI DLANI

Tiste aprilskega, prazničnega jutra je babica poklicala dedka.

»Belka je povrgla. Na ležišču sem razločno videla bitje, ki je lezlo po Belkinem trupu. Nisem imela moči, da bi se prepričala, je to miš ali mladič!«

Brez oklevanja je dedek že čez čas prinesel v peščici drobno bitje. Prezeblo je drgetalo in z gobčkom drgnilo ob dedkovo dlani.

In kaj je z Belko, kako se počuti zdaj, je zanimalo babico, ki je v mislih že imela toplo skodelico mleka. In ko zasliši, da je Belka mrtva in je po mrtvi materi plazilo to drobno bitje, babico stisne pri srcu..

»Ti uboga Belka in nesrečni mladič. Ljubi dedek, povej, kaj nam je s tem nebogljenim bitjem početi. Saj bo poginilo?!« je tožila babica in brisala solzne oči. Solze so kar same polzele po licu in babica je glasno zastokala.

In že je bila vsa Mulčeva družina na nogah. Brneli so telefoni, vrstili klici, vrstila vprašanja in odgovori. Odgovori strokovnjakov so bili isti. Mladič naj pije mleko za nedonošenčke, poskrbite, da bo živalca na toplem, v apoteki kupite še stekleničko za dojenčke. Muci ponudite tako pripravljeno mlačno mleko.

Usoda Belke in mladiča je presunila tudi veterinarja. Mladiču in družini je ponudil strokovno pomoč.

Več strokovne pomoči je družina potrebovala pri izbiri imena…Dedek je predlagal:

»Naj bo Ofica. Prišla je na svet na praznik osvobodilne fronte, «

»Naj bo Zana. Hozana goduje na dan osvobodilne fronte!« svetuje babica.

Očka in mamica pa sta upoštevala hčerkino željo:

»Ne Ofica, ne Zana, Kajlica naj bo!« je dejala in pri tem je tudi ostalo, čeprav nikomur ni bilo jasno, zakaj mucki tako ime. In čemu Inini taka želja.

Skrb za malo Kajlico je prevzela vsa družina in Kajlica je rasla in uspevala. Sčasoma si je stekleničko sama pridržala. Sama se je postavila na noge, sama naredila prve korake in zdaj že sama teka po sobi, stanovanju in hiši.

»Kajlica je lepotica. Najlepša mucka na svetu. Pametna je, morda kdaj preveč pogumna in brez mačje vzgoje, bolj neprevidna kot previdna, « je zatrjevala in verjela Ina. Brez izkušenj je Kajlica zlezla skozi odprto okno, se plazila po strehi in vedno znova zbujala strah, da pade in se ubije, ponesreči in postane še ona invalid.. V posmeh pa je bila babičina trditev, da vsaka mačka pade na noge in se ni bati nesreče. Ina meni, da Kajlica ne pozna mačje vzgoje zato skače, lazi in se plazi po strehi. a se boji lastne sence. Z miško pa si ne ve kaj početi..

»To je bilo za pričakovati. Belka z mamico ni hodila na lov in se lova ni naučila. Kajlica je v živalskem svetu samorastnik in sama si nabira izkušnje.

KAJLICA POGREŠA MAČJO ŠOLO

Ob budnem očesu in skrbi je Kajlica rasla. Znala je brcati kroglice, skakati in se poditi. Plazenje po strehi je več ne zanima. Z okna v prvem nadstropju ne skače več. Okna pred Kajlico nihče ne zapira. In s ceste je večkrat slišati.

Kako lepa muca sede na oknu in opazuje svet po seboj.

Babici v zadovoljstvo Kajlica ni lovila, niti užila kakšne ptice. Tudi plezanja visoko na drevo je opustila.

»Veš babi, Kajlica ni hodila v mačjo šolo. Njena mama Belka že dolgo počiva med cipresami. Tam smo jo pokopali. Mi smo Kajlico spravili na noge, ne mačji rod. Se je čuditi, da se boji tudi miške, z razliko od Jakca, ki zna ulovljeno žrtev prinesti v hišo.«

To, da mora odnašati mrtve ptice, miši ali krta iz hodnika, je babica zamolčala, saj bi slišala, kako nekdo mora to opraviti in nič narobe ni, če to stori tisti, ki prvi najde mačje ostanke.

»Babi, zakaj molčiš in o čem premišljuješ. Zamišljena si! Je tako?«

Ko bi babica zatrjevala, kako ni vselej dobro povedati, kar pač misliš in o čem premišljuješ, je Ina že izvlekla iz predala plišasto miško. Prave igrače bo Kajlica vesela, sta meni obe hkrati. Na začudenje obeh pa se za miško na tleh Kajlica ni zmenila. Ko bi Ina navila vzmet se je miška začela premikati, šum pa prestrašil. Udarila je na vrata, ne da bi se za hip ozrla na prikupno igračo.

Dedek je beg preprečil in našel pravo rešitev:

»Miško bomo privezali na vrvico. Na potek se bo miška, brez ropota premikala! Ja, znati je treba!« se baše dedek, ponudi vrvico babici, babica pa Ini. Že pri prvem premiku, se v Kajli zbudi mačji gon. Teka, lovi, obdeluje žrtev vsem v zabavo in smeh.

»Mogoče bo kdaj tudi lepotica prinesla kako žrtve na ogled? Kdo ve?!«

»Le da ni kakšen vrabček ali druga ptica žrtev mačjega gona« polglasno babica.

»To je bila prva ura mačje šole. Dedek bil si pravi mačji učitelja. Čestitam!«

Žal, se je mačja šolska ura hitro končala. Učenka se je miške na vrvice naveličala. Pohrustala je nekaj briketov, potem pa utrujena zaspala.

KAJLICA NE BO NIKOLI MAMICA

Žalostno, a resnično! Človeška pamet in dobrota, nista vselej v prid živalskemu svetu in njihovi naravi To je nekega dne na svojem telesu čutila lepa Kajlica.

»Ne bomo imeli mačje farme! Če Kajla najde kakšnega mačkona, jo zaplodi in dobi mladiče, mi pa mlade muce! To ne gre! In to moramo preprečiti« meni očka, ko ima dedek še živo pred očmi nekoč tako malo bitje, ki se je plazilo po mrtvi materi, jokalo in od mraz trepetalo. Zdaj so v ospredju novice in članek vse o negi in skrbi za domače prijateljev in članov družine.

»Hitro si zrasla in nikoli ne boš mamica. Ostala boš brez tiste čudežno žogice!« sočutno navrže še babica. Družinskemu sklepu ni nasprotovala.

Nežno je božala Kajlico po nosku in Kajlica je strigla z ušesi, mahala z repkom.. in skrivala krempeljčke. Ločitev sta čutili obe, po mačje in človeško.

Nekoč v škatlici, obloženi z vato se je obračalo komaj rojeno in komaj še živo bitje je danes v istih prostorih in na isti mizi jo čaka človeška želja, zlo ali dobrota. Ali oboje hkrati!

»O, ti Kajlica, Kajlica! Še pomnim, kako si bila majhna, nebogljena.. Lepo so skrbeli zate. Zdaj si odrasla muca. In nikoli ne boš mamica svojim mladičem.

V ambulanti smo nekoč reševali tvoje življenje, v isti ambulanti te čaka operacija!« sočutno govori zdravnik in Kajlica ga je zvesto poslušala.

Po bolečem piku je na operacijski mizi pacientka zaspala in prespale usodne trenutke. Zbudila se je doma. Omotična je ležala v kletki in odklanjala hrano in tudi mijavkala ni. Tega jo mama Belka ni naučila.

Kdaj pa kdaj je iztisnila čudne glasove, kot bi želela potožiti, ali očitati človeška početja in nasilje nad mačjim rodom in na sploh in živalmi.

Jakec je pogrešal Kajlino družbo. S povešenim repkom je silil dedku v naročje in žalostno zamijavkal.

K babici se je zatekala Kajlica. Uživala v njenem krilu, poslušala nežne zvoke, nastavljala uhlje.

»Ljudje, poglejte! Kajlica se smeji, le poglejte mačji nasmeh, pa se boste nasmejali tudi vi!« je s prijaznim nasmehom zatrjevala babici.

Tega nasmeha dedek ni videl. Brez ugovarjanja pač ne gre, tudi v primeru mačjega nasmeha. Dedek ugovorom po televiziji nasprotuje, sam pa počne natanko isto. Ko bi babica dejala, da nagelj diši, bi se dedek prijela za nos in zatrjeval, da takega smrada ne prenese. Ko bi se babica opravičevala, češ, da je juha preslana, dedek vzame solnik in zatrjuje, da je on naredil jed užitno

Nikdar in nikoli pa dedek ne bi nasprotoval, če bi babica dejala, da je Kajlica najlepša in najbolj pametna muca na svetu. Pohvalam dedek ni nasprotoval.

KAJLICA TAKA IN DRUGAČNA

Kaj vse zna in zmore Kajlica je treba že povedati…Recimo: Kajlica si sama opira vrta, odpira tuš kabino in pije vodo. Kajlica razume povelja in želje…Ne smeš! Pusti! Smeš! Vzemi! Da je temu tako, se je prepričala tudi babičina sestra Zorka. Novost je zdaj še Kajlin nasmeh. Babica meni, da je Kajlica izbirčna ljubiteljica glasbe. Nežnim, lirično obarvanim zvokom prisluhne Hrupne glasbe ne mara. Brez obotavljanja se odstrani in kjerkoli jezna brusi kremplje!

Da zna Kajlica težiti, je tudi res. Ve, da babica že zelo zgodaj iz nabiralnika jemlje časopis in ga prva tudi prebira. A ne brez Kajline ljubeznivosti. Ko bi babica razgrnila časopis, je Kajlica že na mizi, leži na časopisu in se za babičine želje ne zmeni. V naročje babice sili nagajivka tudi takrat, ko babica piše in tipka po računalniku. Gosta in vsiljivca babica ni vesela. A kaj, ko se Kajlica ne da strahovati, niti pregnati. Muca ve, kaj hoče in ti tudi doseže! Le kaj bi Kajlica brez babice, in babica brez Kajlice. Vedno skupaj, v dobrem in slabem, zatrjujeta obe. Le da babica govorili, Kajlica pa zgodbe posluša.

Ina je babici za rojstni dan namenila veliko, okroglo ogledalo. In babica je kmalu ugotovila, da zrcalca Kajlica ne mara. Pozorno je ogledovala svetlikajoče stojalo, se z noskom dotikala, ovohavala, ne da bi se za hip pogledala v ogledalo. Jezno udarja s tačko, dokler ogledalo ni padlo s stojala. Ropot jo prestrašil obe in babica ni več ponavljala:

»Zrcalce, zrcalce, na stani pogled! Katera muca je lepša ti mi povej.«

S časoma se je znala lepotica potuhniti in je bila druge mucke v ogledalu vesela.

BABICA PEČE POTIČKO

Zunaj je naletaval sneg in mraz je pritiskal. Kajlica in Jakec uživata pri radiatorju ogrete kuhinje. Molčita babica in dedek. Jakec prede in iznenada zasliši »Govori glasneje! Saj več, da sem gluh!« in ko je babica povzdignila glas, je bilo zopet narobe:

»Fufljaš in se dereš! Govori normalno!« in ko je babica govorila dovolj razločno in dovolj glasno je tu prepoved: »Ne delaj nobene potice, ti rečem!« A babica se ni dala motiti. Hotela je le še zvedeti, kdaj in s kakšnim darilom bosta razveselila svoje drage. Tu je dedku prekipelo, češ, da nič ne razume in nič ne sliši. On bo zase že poskrbel, kaj pa misli babica, ga nič ne briga in vprašanje je ostalo brez odgovora.

V resnici pa le ni bilo tako. Še kako je dedek razmišljal, spraševal, odločal in tudi odločil. In se z babico tudi posvetoval! Po nevihti pač zasije sonce!

Ljudje govorijo se pogovarjajo in sporazumevajo. Pa tudi prepirajo. Kaj pa živali? Kaj vse bi danes znal povedati Jakec. Kako je babica pripravljala praznično potičko? Kako je dedek ugovarjal, nasprotoval in zatrjeval, da potice nihče ne bo niti poskusil. Samo on bo grizel suhe rezine.

»Babica, danes so na voljo trgovine. Potičko kupiš in brez prigovarjanja, kako tesno ni vzhajalo, kako pečica ni bila dovolj ogrevana, tudi imaš! Tudi nevarnost, da zmanjka toka, pri nakupu v trgovini, odpade! Je tako?!

»Je, je! A sem prav radovedna, če boš besedo tudi držal in se odpovedal slastni rezini! Saj te poznam! Govoriš eno, počneš drugo!«

»Bom! Bom! Lahko mi verjameš! To je moja moška beseda!«

In babica se je temu nasmehnila. Ve, da je dedek zadnji, ki bi se odrekel dobroti!

Kajlica bi zatrjevala, da se tudi živali, brez govora sporazumevajo in se znajo tudi do smrti spreti!

Ina bi temu potrdila. Ve, da se Jakcu naježi koža, če vidi na trati srako. Kajlica beži pred lastno senco, sitnari, če je zaspana, lačna in nevoljna praska, ko zasliši divjaški glasove. Kdaj na radio, kdaj na televizijo. Ina ve, da se živali napadajo, morijo in z žrtvami tešijo glad. In še bi dodala, da poznajo živali ljubezen in sovraštvo, sožitje in prezir. Živali znajo živeti v parih, znajo pokazati veselje in znajo žalovati, stokati in tožiti. Tudi sočutje poznajo. Ina se spominja, kako je Dino nekoč objemal, cvilil in po svoje klical na pomoč, ko si je oči presekal nogo. Iz rane pa brizgala kri. In Dino je doklical mamico in druge.. Verjeti moramo, da živali znajo izražati svoja čustva in znajo biti človeku hvaležna, zvesta in tudi vodljiva. Mladiči so vsi krotki in se razumejo. Druga pa je zgodba, ko zverina odraste .

Babica pa bi dodala, da se tudi otroci razumejo, kar pa za odrasle ne velja. Tudi človek utegne biti človeku zlo in zverina! Dobrota in zlo! Ali oboje hkrati!

Prvi del knjige: Mačje zgodbe in dogodivščine

MUCA MAMA IN MLADIČI

Jakec je prišel na svet v kurilnici velike zgradbe. Tu sta se spoznala muca in mačkon. In muca je imela mladiče. Mačkon pa je ubral svojo pot.

Na kupu papirja je Jakec prvi zamijavkal. Za njim pa še dva brata in sestrica. In vsi so pili mamino mleko, se prerivali in iskali bradavičko, iz katere je tekla sladka, odlična hrana, a le za kratek čas.

Mamica muca je kmalu zapustile mladiče. Žalostni in lačni so tavali okrog in si iskali nov dom.

Jakec, prvorojenec je prvi zapustil kurilnico. Splazil se je skozi okence in znašel na ulici. Taval je in našel kotiček v mestnem parku.

Skritega pod klopjo so neke noči odkrili pobalini. Nič lepo niso znali z njim ravnati. Ostal je za vedno brez zob in še v repu je čutil bolečine.

Na srečo ga je iz rok pobalinov rešil Mihec iz sosedne ulice. Lačnega, prezeblega in pretepenega je prinesel domov.

Mihčeva mama novega člana mačje družine ni bila prav vesela. Vseeno je Jakec ostal in se počasi navajal na novo življenje v bloku.

Iz skupne sklede je v družbi muck in psička Švrka pobiral in grizel brikete, kdaj tudi okusno jed iz paketa. Za vsega je bilo dovolj, hrane in prerivanja.

JAKEC SE NAVAJA NA ŽIVLJENJE V DRUŽINI

Vsak začetek je težak, bi znal potožiti Jakec. Čeprav sit in napit je pogrešal mamo muco, pogrešal kurilnico in njeno svobodo. V kurilnici ni bilo kaj prepovedati. Res, da je bilo v kurilnici manj hrane, a bila je svoboda. Muce smo vedele, kdaj se moramo potuhniti, zavleči v kakšen skrit kotiček in molčati. Še posebej, če so kurilnico obiskali kotalkarji, se zaganjali, smejali in ropotali. Kdaj tudi sporekli in stepli. Vsi ne morete biti prvi, se je znal pobahati prvak. A mu zbrana druščina prvenstva ni hotela priznati.

Nekega zimskega večera sta kurilnico obiskala klošarja… se v mehki košarici, na novem domu, spominja Jakec.

O svobodnem življenju sta govorila tudi klošarja in hkrati tožila, kako bi se jima prilegla topla večerja, kos kruha in še kozarček za lahko noč.

Ob toplih ceveh in radiatorju sta možakarja posedala dneve in noči, se pogovarjala in pripovedovala svoje zgodbe. Pogrešala sta topel dom in družino.

Vsak klošar ima svojo zgodbo in ima kaj povedati, sta ugotavljala in razmišljala,

kako je revež, že ob rojstvu obsojen na revščino in, da tudi bogastvo in izobilje ne prinašata sreče. In kaj je sploh sreča, sta ugibala vsak po svoje. Morda so živali srečnejše od človeka, sta se spraševala.

Jakec v novem domu sit in napit, mraza ni čutil. In tudi zadovoljstva in sreče ne. Iz iste skodelice deliti hrano z mucami in še psiček, ni prijetno. Res, da vsi psi niso napadalni, a se ga Jakec vseeno boji. Ne zaupa mu! Kaj če ga zgrabi zverinska strast in te neusmiljeno obdela. Boljše, da se paziš, kot zdraviš ali celo umreš krute smrti.

Da živi Jakec pri Medvedovih je slišal od sosede, ki je znala klicati:

»Hej, Medvedovi, me slišite?! Vaš mucek se je zopet podelal pred našimi vrati. Vsak naj ima toliko živali, kot jih lahko kroti in nadzira! Ste me razumeli?! Jaz nisem snažilka in vaša čistilka, velja enkrat za vselej!«

Če so Medvedovi sosedo razumeli, Jakec ni zvedel nikoli.! Kot grob so molčali in imeli vrata zaprta. Le Jakcu je bilo jasno, kje se nahaja, kje živi. Lepo mu je, le sreče ne čuti. Kdaj pa kdaj zre skozi zaprto okno v svet, ki tiči za stenami velike zgradbe.

MEDVEDOVI PRAZNUJEJO

Bil je lepo pomladni dan. Cveteli so zvončki, rumene trobentice in po drevju so žgolele ptice. V najlepšem letnem času je bilo pri Medvedovih veselo. Medvedova mama je praznovala rojstni dan. Na praznovanje je povabila svoje znance in prijatelje. Med povabljenci je bila Mulčeva družina, Inka in s starši.

Razigrani in dobre volje, so se odrasli po svoje zabavali, si nazdravljali, peli. pili in zbijali šala na račun novih časov. Govorili so, kako imajo danes družine več razumevanja za hišne ljubljenčke, kot za otroke. Da je temu tako je pritrdila tudi slavljenka:

»Pri nas je že tako! Pravo zavetišče zavrženih muck in psičk imamo!« in pokazala na Jakca, ki je trepetal in se ob vsakem šumu zdrznil.

Da je Jakec lep, prekrasen mačkom so zatrjevali vsi.

Zdaj se je oglasil še Mihec. Zgodbi o nesrečnem Jakcu so vsi prisluhnili, dajali svoje pripombe in spraševali: Kaj dela policija, da tega ne vidi?! Kaj dela šola? Kaj starši, da so mladi tako brez srčni, zlobni in slabo vzgojeni.

Očitki in zgražanja nad početjem pobalinov so po svoje dvigali ugled in priznanje rešitelju. Tega se je Mihec še kako zavedal.

SOŠOLCA SE POGOVARJATA O ŽIVALIH

Sočutno je Mihčevi pripovedi o nesrečnem Jakcu prisluhnila Mihčeva sošolka Ina, ki so ji vse domače živali pri srcu. Rada zahaja v azil na obrobje mesta in trdno prepričana meni, da živali čutijo človeka in ločijo ljubitelja od sovražnika.

»Smrti pa se vsaka žival upira. Kako pred lovcem beži zajček in tudi pes se zna rešitelja prestrašiti!« Ina je imela v mislih sosedovega, nič prijaznega Reksa.

Oddaljena od družbe starejših je tudi Mihec napeto sledil Inini pripovedi, in tistemu, kako je Reks čavsnil njenega očija.

»Pes se je zavil okrog drevesa. Še preden je oči vrvico odvil, je že začutil ostrino zob. Zagotovo je Reks mislil, da ga želi rešitelj ugrabiti ali celo ubiti.

Pripetemu je stric odmeril velik del dvorišč, a se je orjak najraje smukal okrog dreves in grmičevja« je znala Mihcu povedati sošolka. In še dodala, da je bil sosedov prejšnji pes Dino bolj priljubljen in bolj prijazen:

»Bil je pravi lepotec, pravi lesi. Vsi smo ga imeli radi. Še danes ga pogrešamo in se ga radi spominjamo! Kako žalostna je bila stričeva družina, ko se je vrnila z morja in veselila srečanja z Dinom. A tega ni dočakala. Ostala je le pisana žoga, Dinova najljubša igrača. In ostali so žalostni klici. Dina ni več! Starost ga je vzela. Vse je bilo tako žalostno in še danes hudo.. Zdaj se privajamo tudi na Reksa. Na dresuri je in morda ga bomo imeli nekoč prav tako v čislih kot Dina. Žival in človek potrebujeta čas, da se spoznata in drug na drugega navežeta!«

Ob Inini slikoviti pripovedi o Dinu se je tudi Mihec spomnil novice.

»Hranim časopis! Poglej, kaj piše!.. Na perniškem jezeru je škotski ovčar Dino preprečil veliko nesrečo«

»Res je, Mihec! Potonilo bi sedem nesrečnežev, če se Dino ne bi uprl in obsedel na robu poledenelega jezera. Pot okrog jezera je bila dolga. Krajša bi bila tista preko jezera.! Na razpoke ni nihče pomislil!«

»Psi imajo boljši sluh, kot človek. Zagotovo je Dino slišal pokanje ledu!«

»Tudi očka in stric sta menila tako! Teta je Dina nagradila in mu namenila veliko svinjsko kračo. Rešitelj je mahal z repom in se mastil! Mi pa razmišljali, kaj bi se brez pasje previdnosti, utegnilo zgoditi!«

Ina se je spomnila še enega podviga. Na božični večer je Dina nekdo ugrabil in ga z avtom odpeljal kdo ve kam.

»Mihec, povem ti, da smo ga iskali, po njem povpraševali in vsi klici so bili zaman. Dinota ni nihče videl, Dinota ni, smo bili prepričani! A se je ugrabitev srečno končala. Ob novem letu je poklicala očijeva mama. Povedala je, da je izgubljeni Dinopri njih, tam pod Pohorjem. Taval je okrog hiše, dokler ga domači niso prepoznali.

Novice smo bili še kako veseli Poskakovali smo od sreče.

Še bolj pa srečni, ko se je stric vrnil in je iz avta skočil čil in zdrav pasji lepotec. Kdo ga je ugrabil in kako mu je uspelo pobegniti, pa je ostala večna uganka« Sošolca Mihec in Inka bi si znala o živalih mnogo povedati, a se čas obiska iztekel.

Oh, koliko besed v zahvalo in opravičilo sta znala drobiti gostitelju Inina starša. »Bilo je lepo! Ne samo lepo! Bilo je prekrasno, le da je kasno in moramo vzeti slovo!« je besedičil očka. Tudi mama je bila polna usta laskavih besed, od zahvale do tistega, kmalu na svidenje.

INA JE VESELA DARILA

Vzdušje odhoda je odneslo Mihca. A le za kratek čas. Vrnil se je z Jakcem v naročju.

»Na, Ana! Samo tebi dam Jakca! Samo tebi! Drugemu za nobeno ceno!«

In povsem nepričakovano se je Jakec znašel v Ininem naročju.

Kot da bi mucek čutila slovo, se je nekaj časa upiral, a se v naročju nove gospodarice kmalu umiril. Potuhnil in skril za Inino jopo.

Mami Medvedki je bilo sinovo početje nenavadno. In že je bilo slišati:

»Mihec, nič nimam proti, če Jakca podariš! Vem, da prehaja v dobre roke, le zate mi gre. Obljubi, da ne boš cvilil in tožil, kako ti je za Jakcem dolgčas in kako ljubljenčka pogrešaš!«

A le ni bila po vsem prepričljiva. Saj je imela tudi ona Jakca najraje. Bil je deležen največje pozornosti in ljubezni. Največji kos mesa ali druge dobrote so bile namenjene Jakcu.

Da je bila Ina darila vesela, je lahko verjeti. Z nasmehom je očku pritrdila, da bo za muco skrbela. Mama pa dodala, da bo morala čistiti tudi kakce:

»Mami, saj si mi že nekoč obljubila psička. Zdaj nam bo pa v veselje muca!«

»Ina, Jakec ni muca! Jakec je samec…!«

Mihec še ni končal misli, je mama že znala dodati:

»Je pač mačkom!«

Temu so se vsi nasmejali, si zaželeli lahko noč in srečno.

Še na pragu je Mihec zrl za odhajajočo druščino in se brez Jakca vrnil v sobo.

Ina bo skrbela za Jakca, saj drugemu pa Mihec Jakca ne bi dal, se Mihec tolažil pozno v noč in kroti žalost za najdenčkom v parku.

JAKEC V NOVEM DOMU

Mulčeva hiše stojo sredi vasi, kjer je za vse poskrbljeno od trgovine do gostilne, od pošte do cvetličarne, frizerja, avtobusne postaje in ambulante.

Že prvi dan se je Jakec začudeno oziral in slednjič obtičal v Inini postelji.

Ni mu bilo prijazno pri srcu. Vse tuje! Tuji obrazi, tuje pohištvo! Tuji ljudje. Ni mačje druščine, ni psička, da bi si podajala žogo.

Ko bi Jakac žalostno zamijavkal, ga Ina že tolaži, jemlje v naročje in dopoveduje:

»Jakec, takoj se vrnem. Samo v trgovino skočim. Za tebe, veš Jakec sem pripravljena storiti vse!«

»Tudi brez denarja odhitela po nakup!« se oglasi očka, ki že nudi denar in naroča:

»Za Jakca kupi brikete, pesek, posode za hrano in stranišče!«

»Stranišče?! Oči, o čem govoriš? Naročaš mi, naj kupim stranišče. Pa mi povej, kakšno je mačje stranišče, da se ne bom v trgovini osmešila!«

»To je čisto navadna posoda za pesek. Muca pa se bo že znašla!«

»In temu pravimo mačje stranišče! Mama si slišala, kaj mi naroča oči ? Mačje stranišče!«

»Mama je že odšla, jaz pa odhajam, ti pa po nakup, da ne no Jakec lačen!«

»Kdo pa bo čuval Jakca, da nam ne pobegne!«

»Zato imamo ključe in ključavnice. Zakleni okna in vrata in pohiti!«

»Razumem, oči! Že grem! Jakec, takoj se vrnem! Po stranišče grem. tako mi je naročil oči. Naš očka veš je včasih malo smešen! Saj veš, kakšni so profesorji. Od nas zahtevajo toliko, koliko je pameti v vseh profesorskih glavah. Vsak pove, kar ve in zna, vsak zatrjuje, da je njegov predmet najvažnejši in najpomembnejši. No, pa smo tam! Ko morajo učenci, dijaki in študenti vso to znanje strpati v svoje glave! Kaj praviš Jakec? Ti ne boš obiskoval mačje šole! Povej, zakaj jočeš? Ne znaš povedati! O saj vem! Rad bi se igral z miško. Takoj jo poiščem. Ne žive, tako iz cunj!« je govorila in drobila čez prag.. Čeprav Jakec tolažbe ni razumel, je Ino zvesto poslušal, ko je še za zaprtimi vrati drobila tolažbo.

Zvit v klobčič je Jakec v skritem kotičku zadremal in varno zaspal.

ZGODBA O MAČJEM STRANIŠČU

Ina se ni obotavljala. Raztresena in zbegana je udarila v trgovini in začela spraševal po mačjem stranišču. Prodajalka je deklico že prvič razumela, a se je delala nevedno. Našla je hrano, našla pesek, le mačjega stranišča ni ugledala. Ina je imela občutek da se ji trgovci, kupci in cela trgovina posmehuje, saj kot je razumela in spoznala, mačke nimajo stranišča, niti latrine.

Iznenada ji šine v glavo, očiju povem, da mačjega stranišča v trgovini ne najdem in ga preprosto povedano ni. Iz žepa izvleče mobitel in že je slišati, kako se jih vsi smejijo, saj mačjega stranišče ne prodajajo, ker ga ni. Z druge strani že grmi smeh. Tudi očka se na njen račun zabava, enako kot prodajalci v trgovini.

»No, prav! Če ne najdeš, počakaj! Mačje stranišče je na moji skrbi. Ko pridem domov, ga prinesem!«

No, če je tako, tudi prav! On, ja on ga bo, figo našel! Česar ni, tudi očka ne more kupiti. Če kdo, mi bosta babica in dedek znala povedati, kje se dobi in, v kateri trgovini prodajajo mačja stranišča.

Nosila je mačji nakup in srečanje z dedkom pa je bilo, kot naročeno.

Ina iz trgovine prihaja, dedek odhajal. Kam? Tega dedek ni povedal

A še preden bi utegnila Ina vprašanje ponoviti, zatrjuje dedek, da je babica različno slišala mijav in še mijav-mijav. Govori, da je v hiši mucka!

»Ja, odkod bi se muca vzela, te vprašam. In vem! To je babičina domišljija. Ali pa so prividi. Veš, jaz sem še dolgo sanjal, da vozim vlak. Je že tako. Doživetja zlezejo človeku pod kožo!«

»Dedi! Babica ni imela prisluhe, niti fantazije. Slišala je našega Jakca. Sinoči sem ga prinesla od Medvedovih. Dedi, ti ne veš, kako lepo mačkona imamo. Ko se vrneš ti ga pokažem. Vse imam, hrano, pesek, le mačjega stranišča še nimam.

»Kar ni, pa bo! Mačje stranišča pa je lahko kar celo stanovanje, če ni pri hiši mačjega stranišča, mi lahko verjameš, da je temu tako!«

»Dedi, ti se zopet šališ. Babi trdi, da si se pootročil in se vsemu smejiš. Kako se boš šele smejal, ko boš imel tisto drobno mucko v naročju!«

Dedek je očitno pozabil, kam je bil namenjen. Še naprej je govoril o prividih in kako mu je stari oče pripovedoval čudežno zgodbo. Kot vojak spal v šotoru in slišal glas, da ga nekdo kliče. Vstal je in še preden bi se prepričal, kdo ga kliče, je treščila granata. Raznesla šotor, pobila vse speče vojne tovariše. Njega pa so v štabu preglasili za mrtvega.«

»Dedi ja, lepa je zgodba, a mene bolj zanima, kje je prodajalna za mačja stranišča«

BABICA SLIŠI MIJAVKANJE

»Je kaj narobe?« se zdaj s stopnišča oglaša babica in že bi rada vedela, kje v hiši tiči kakšna muca.

»Inči, razločno sem slišala mijev-mijev! Mogoče je kakšna potepuška mačka mijavkala. Včasih so šintarji po cestah lovili klateže in jih ubili!«

»Oprosti babi, Jakec ni potepuški maček. Iz mesta je. Šintarjev pa tudi ni več. So le pobalini. Tudi Jakca so mučili. Smrti ga je rešil Mihec, moj sošolec. Zdaj je Jakec naš mucek. Imam, hrano in pesek, le mačjega stranišča še nimam.«

»Mačje stranišče, praviš! No, ta je pa dobra! Le kdo ti natvezel, da govoriš o mačjem stranišča?«

»Moj oči, tvoj sin!«

»Draga Inči! Še nikoli nisem slišala, da bi imele mačke stranišče, imajo pa posodo napolnjeno s peskom. Za gotovo je imel očka v mislih korito. Inči, počakaj! Dedka pokličem,« a kaj kmalu opazi, da mobitel ne daje glasu.

»Saj je prazen!« reče Ina in prime babico za roko.

»Babi, videla boš, kdo je mijavkal. V sobo morava stopiti po prstih. Tiho in počasi! Da ga ne boš preplašila. Zelo boječ je in pogreša družbo! Babi pridi!

Videla boš najlepšo muco na svetu. Kaj me gledaš? Ne verjameš? Pa nič, če nočeš za menoj!«

»Inči, ne utegnem. Pridem, ko bom ime več časa, « se brani babica.

»Upokojenci ste res čudni ljudje. Vedno se vam nekam mudi in primanjkuje časa. Bolj bi rekla volje.« za babico, ki že odhaja.

Kdo ve, kaj babi moti. Noče vstopiti in jo Jakec ne zanima

JAKEC, KJE SI?

Babica se je še obotavljala, ko zasliši jok in vpije: »Jakca ni! Zagotovo je skočil skozi okno. Jakec, Jakec, kje si?!«

Babica prestrašena sprašuje, kaj se dogaja. Brez oklevanja stopi v podstrešno sobico, odkoder je slišala mačje glasove.

»Babi, Jakca ni! Zagotovo je skočil skozi okno in pobegnil. Kje naj ga iščem, babi, povej?! Jakec, oglasi se!« vpije Ina skozi odprto okno.

Klice je zaslišal tudi dedek. Z veliko posodo se je vračal iz trgovine in brskal po žepih. Ključe od vhodnih vrat sprva ni našel. Zvonil je in slišal, da Jakca ni.

»Babi, Jakca ni! Če ti povem! Vse sem že premetala in ti povem, Jakec je mogoče našel novega gospodarja ali padel v roke pobalinom iz parka. Morda ga je kdo povozil, ukradel in odnesel na domov? Ugiba, sprašuje in toži Ina.

»Kupim in prinesem mačje stranišče in kaj slišim?«

»Slišiš, da Jakca ni več! Zagotovo je skočil skozi okno in končal na cesti. Mogoče je ranjen ali celo mrtev. Dedi, Jakca ni! Verjemi.«

»Dedek, povej si srečal ali videl Jakca. Pod našo streho ga ni!«

Uboga Ina, kako ji je hudo!« govori babica, ko Ina že kliče azil za najdene živali..

»Kliče Ina. Sprašujem! Se je v azilu znašla kakšna muca, ki sliši na ime Jakec…Kako, da imate več kakcev. Gospa, sprašujem po mojem Jakcu…Ne, gospa! Jakec je moj mucek, čisto pravi mucek….No, lepa reč! Halo!..... Gospa, me slišite? Saj to ni res! Gospa je odložila slušalko. Sprašuje, če je Jakec moj mož ali ljubček! Komu je še to podobno?!«»

»Le komu naj bi bilo podobno? Meni, ki sem prinesel mačje stranišče, za mačko, ki je ni Zahotelo se ji je svobode. Žival je žival! Človek pa hoče, da živi žival po vzorcu človeka in njegove bližine!« se zdaj baše dedek, ogleduje korito in se za Inine solze kaj dosti ne zmeni. Bolj ga boli denar, ki ga je izdal za mačje stranišče ali korito, s katerim si zdaj ne ve kaj početi.

»Trdim, da se Jakec pogreznil v zemljo in izpuhtel v zraku!« meni, kakor dedek tudi babica, češ da žival je žival, ki ljubi svobodo!

Minevajo ure, Jakca ni! Zaman vsi klici, jok in solze!

TROJE MAČJIH STRANIŠČ

Prva se je z mačjim straniščem v naročju vrnila mamica Mara, za njo pa še očka Mirko, ki je že na pragu vpil

»Odprite vrata. Mačje stranišče prinašam!« ko v predsobi zagledata v kotu enaki koriti. »Tri korita, tri mačja stranišče, to pa že nekaj pomeni«

»Pomeni«je mamico prestregla Ina »…pomeni, da stranišč ne potrebujemo, ker

Jakca ni. In že sta tu babica in dedek in njuna pripoved o muci, ki se je pogreznila v zemljo, ali izpuhtela v zrak. Skratka, Jakec si je privoščil svobodo.

»Iščete, iščete, ne da bi pogledali, recimo v omaro. Muce imajo rade mir in rade spijo na varnem!«

In že so vsi pogledi uprti v odprto omaro, iz katere skoči prestrašeni Jakec.

»No, ta je pa dobra!« se čudi dedek, ko babica deli veselje s presrečno Ino.

»Jakec, Jakec, ti moj ljubi mucek! Oči, hvala ti! Bil si Jakčev rešitelj!«

In zapet je dedek ta glavni: »Jakec ima na voljo kar tri stranišča. Poglejte! Rumeno za zajtrk, v modro naj lula opoldan, zvečer pa kaka v rdečo!

Jakec ima kje kakati. lulati in v omari spati«

JAKEC IN PTICE

Da Jakec rad stika za pticami, kdaj tudi kakšno sleče iz perja, gre babici na živce. Že večkrat je prestregla in ptici vrnila življenje. Le s srakami in vranami je drugače. S pridom so znale uporabljati močan kljun in ostre kremplje.

Vse te obrambne lastnosti je Jakec preizkusil in se tudi temu primerno umikal. Že ob prvem srečanju z roparico jo je pošteni skupil.

Bilo je prijazno majsko jutro. Po trati za hišo so se sprehajale vrane. V gnezdu jih čakajo lačni in požrešni mladiči. .

Z usločenim hrbtom in pristriženimi ušesi se je Jakec po mačje plazil proti nenavadnim obiskovalcem zelenice. Obetal si je velik plen in srečen ulov. A se je krepko uštel. Le nekaj korakov do žrtve začuti vranji napad. Jakec na obrambo ni bil pripravljen in je šele čez čas čutil izgubljeno bitko. Krvave rane na glavi in trupu so skelela in Jakec je mijavkal.

Nesrečnik si je jutranje srečanje z vranami za vselej zapomnil. Še dobro, da ni oslepel, saj se je jezna pošast najbolj zaganjala v Jakčevo glavo.

Izkušnja je veljala za vselej! Odslej se je Jakec bal tudi štorklje.

Ini in vsem Mulčevim je bil Jakčev strah pred pticami, ki so rade krožile okrog hiše in posedale na sosedovi strehi, v posmeh.

»Zdaj bodi Jakec junak! Pokaži svoje junaštvo!« je dobrodušne dejala babica, ko se Jakec trepetaje zateče pod vrtno klop.

In ko bi se plaha štorklja približevala klopi, se je Jakec divje pognal skozi vrata na ležišče v kleti. Nekaj dni ubežnika ni bilo na spregled. Preplašen je le počasi zbiral moči za nove podvige.

JAKEC SI NE UPA Z DREVESA

Nihče ni Jakcu pokazal drevesa, kjer so gnezdile različne ptice.

Tudi pri plezanju na veje, visoko tja pod nebo, mu ni nihče pomagal.

Vsem na očeh, si je Jakec nekega poldne privoščil nekaj nenavadnega. Na deblu visoke breze si je brusil kremplje in se začel počasi vzpenjal po deblu navzgor.

Zaman so bili vsi klici in opozorila. Jakec se ni dal motiti, niti strahovati. Plezal je više in više, čisto pod vrh visoke breze.

»O, ti nesrečni Jakec!Pokličimo gasilce!« meni dedek, « oni imajo visoko lestev in ne bo težko najti tistega, ki se bo povzpel v višine«

»Čemu klicati na pomoč gasilce? Če prinesete lestev, sem pripravljena splezati čisto do vrha! Kaj me gledate? Prinesite lestev. To je vse!« zatrjuje mama.

Zdaj se je v akcijo reševanja vključil še očka. Iz gasilskega doma je prinesel dolgo, dolgo lestev, jo prislonil k visoki brezi, ko Jakec na najvišji vejici mijavka. Strah ga je. Ne upa plezati navzdol.

»O, ti nesrečnik, kdo te bo rešil? Kam si se povzpel in nazaj ne upaš!« hlipa Ina, saj ji mamino zagotovilo malo ali bolje, nič ne pomeni.

»Še malo in Jakec bo v mojih rokah! Dokažem vam, da sem dobra plezalka. Koliko klinov sem v skale že zabila in se vzpenjala tja pod nebo! Brez poguma tega ne bi počela.«

»Vse je res, le da tudi pogumnim kdaj spodleti!« sta se izmenično oglašala dedek in babica in zapustila kraj reševanja. Izkušnje, so izkušnje. Jakec ni vreden tveganja. Nesrečo pa je bolje preprečiti, kakor objokovati.

Tako starčka niste videla, kako je očka Mirko pristavil visoko lestev, nista videla, kakor je z veje na vejo preskočila veverička in nista videla, kakor se je z Jakcem v roki spušča junakinja in mačja reševalka. Občudovanje vreden podvig plezalke je prerasel vsa pričakovanja. Najbolj ponosna na svojo mamico je bila Ina. Zahvali in hvaležnosti ni bilo videti konca, ne kraja.

JAKEC JE RIBIČ

Ne le veseli vrabčki, Jakca so mikale tudi ribe. Rad je posedal ob potoku, ki se je vil med polji. Zvedavo se je oziral po ribičih in njihovi opremi. Imeli so različno dolge palice, na trnke natikali vabe in čakali na ulov.

Med pravimi ribiči so bili tudi roparji. Kar so ulovili so zaužili. Pravi ribiči so ribo izvlekli in iz gobčka iztrgali trnek in ranjena ribica vrgli v vodo.

Inin stric ribič, je trdil, da ribo ne boli, da ribiči niso morilci in mučitelji ribje zalege. Veliko škodo delajo napadalne ptice, kormorani in divje mačke. Nobena mačka nima dovolilnice. Tudi Jakec ne! Če ga ribiči zasačijo na preži, mu ne bo lepo! Očitno je Jakec opozorilo razumel. Skril se je za zaveso in dremal.

Babica se jezi na Jakca, če lovi ptice. Zdaj teži in grozi še zaščitnik rib.

»Kaj zato, če si Jakec privošči kaj drugega kot brikete. Brikete za zajtrk, brikete za kosilo in večerjo. Res ni čuda, da si Jakec zaželi kdaj kakšen priboljšek, « misli Ina, Jakcu v zagovor.

»Naj lovi ribe! Ptice pa pusti pri miru!« meni babica, ko dedek banti:

»Jakec naj lovi ptice. To mene ne moti! Le ribe naj pusti pri miru!«

Taka dvoličnost Ini ni bila pogodu. Kako naj Jakcu dopove, kaj sme in česar ni!

Bil je deževen dan. Ina v šoli, starša v službi, vhodnih vrata odklenjena. To dedkovo pozabljivost je izkoristil Jakec in se podal k potoku. Za vidre se Jakec ni zmenil. Zamikale so ga ribe in lov ni zatajil. Le kaj bi dejal nadzornik, če bi videl, s kakšno belico se Jakec masti. In zagotovo bi mu privoščil prav to, kar se je Jakcu pripetilo.

S povešenim repom je meril pot proti domu in moker obsedel na pragu.

Če bi znal Jakec govoriti, bi gotovo potožil in povedal, kaj ga muči. Že nekaj dni poležava in odklanja še najboljšo jed. Tudi tisto dišečo iz vrečke. In prav Mihec je nekoč pripovedoval o revežih, ki uživajo mačjo hrano iz paketa.

Kaj se dogaja z Jakcem, zanima vso družino. Mamica zatrjuje, da se je Jakec preobjedel dobrot. Saj tudi ona odklanja jed, če ima težave z želodec.

Babica meni, da Jakec že pogreša mačjo družbo. Čisto naravno se mu zahoče ljubezni. To pa spravi dedka v takšen smeh, da se je lovil na stolu in bi ga morali kmalu pobirati s tal.

Le Ina verjame očiju, da potrebuje Jakec zdravniško pomoč.

»Ta bula Jakca boli. To je vzrok njegove bolezni!« zatrjuje očka in že ima v roki mobitel..

»Doktorja veterine pokličem! Včeraj sem ga srečal v trgovini. Zdaj je na domačiji. Ni ga v Ljubljani! Vem zagotovo! »

In že je bilo slišati klice in odgovor doktorja, , da brez bolnika tudi, če je samo muca, bolezni ne more ugotoviti. Še je tekel pogovor in se zaključil s sklepom, da bo doktor veterine bolnega Jakca kmalu videl in ugotovil bolezen.

»Ina, greva! Prinesi mačjo košarico! Jaz grem po avto in greva zdaj, nocoj. Če tudi je noč in je v hrib slabo izpeljana cesta, z obiskom pri veterinarju ne bomo odlašali.« je bil očka odločen .

JAKEC NA OPERACIJSKI MIZI

»Ne, jaz ne grem! Nočem gledati in poslušati Jakčevega joka!« se odločno upira Ina. In že je tu babica in njena dobra volja, češ, nekdo mora držati Jakca. V vreči bo še bolj nergav in norel.

Zdaj je bilo že jasno, kdo bo so vozač.

»Babi, pazi da ti Jakec ne pobegne! Pazi, da bo…. vse v redu!« je Ina govorila za odhajajočim avtom.

Po hribu navzgor, po slabi cesti se je avto ustavil in izstopila sta očka in babica, ki je le s težavo krotila Jakca. Nemirno se je v vreči obračal in žalostno mijavkal. Kdo ve, odkod in zakaj Jakcu ta nemir, misli babica.

Srečanje z znanim doktorjem veterine je bilo prisrčno in zanesljivo:

»To se zgodi! Ribja kost se rada zapiči in gnojno bulo bomo odstranili!«

Čemu govori učeni mož »bomo odstranili« saj bo to storil samo on, je pri sebi tuhtala babica in vrečo položila na zanikrno, s cunjami pokrito mizo.

»Recimo, da je to improvizirana operacijska miza!« kot da bi bral babičine misli, se opravičuje doktor in skozi vrečo pomoli Jakcu pod nos smrdečo tekočino. Jakec se v hipu pomiril in vreza ni čutil.

»Bula bi ga zadušila! Sta videla, draga moja, koliko gnoja je izteklo!«

»Videla, videla in tudi trepetala!«

Že na poti proti domu je Jakec oživel in ko se je avta ustavil je Jakec zdirjal proti šupi in na ležišču utrujen zaspal.

Operacija v ropotarnici, na velike tnalu je na zadovoljstvo doktorja in Mulčevih uspela. Jakec je počasi okreval. Spoznal tudi brhko Belko. Lepa vaška muca mu je bila všeč že na prvi pogled.

JAKEC HODI V SVATE

V vinogradu so se oglašali klopotci. Na nebu je žarela velika, okrogla luna in nočni pohod je zamikal tudi Jakca. Srečanja z okroglo in negovano Belko je bilo za Jakec vselej veselo. Snubca pa se tudi lepotička ni branila.

In tako se je zgodilo!

Kaj, boste, dragi mladi prijatelji zvedeli kasneje. Za sedaj le to, da je v mačjo srečo zopet posegla Inina volja in ugotovitev:

»Jakec se potepa … Čez prometno cesto, zunaj prehoda za pešce odhaja v svate! Ali veste, kaj to pomeni? Nič več in nič manj… kot smrt na cesti!« je modrovala Ina in že je tiščala žrtev v kletko.

»Če hočemo Jakca zaščititi pred nesrečo, ga moramo peljati v veterinarsko ambulanto. S kastracijo se moramo vsi sprijazniti. Jakec in mi.! Me razumete, kaj hočem v dobro Jakca povedati?«

Dedek temu nasprotuje, češ moškost je moškost! Brez tega ni Jakec ne ptič in ne miš! A ga nihče ne uboga. Tudi babica ne! Zaupa Ini in njeni nameri. Preveč rada ima Jakca. Nesrečo je bolje preprečiti, kakor objokovati

Kako sta v veterinarski ambulanti opravila, Ina domačim ni pripovedovala. Le očka je znal povedati, da je za poseg moral odšteti lepo vsoto. A mu denarja ni žal. Jakec ne bo več odhajal zdoma. In to je to, za kar izdatka ne obžaluje.

»Operacijo plačam jaz« reče babica in moli poln mošnjiček zamerljivega denarja.

»No, prav! Pa plačaj ti! Vsaj meni ne bo treba!« široko dušno dedek.

»Dedek, da bi plačal? To bil že pravi čudež!« bolj sebi. In že je tu ugovor

»Babi, dedek ni škrt! To vem za gotovo!« meni Ina in boža spečega Jakca. Uspavalo še ni popustilo.

»Mama, kaj govoriš! Atek pa škrt? Lepo te prosim! Odkod taka ocena?« sprašuje zdaj še oči..Tudi Inina mamica je na dedkovi strani. Vlogo je dobro ali bolj rečeno, odlično odigrala!

»Razmerje, na račun babice je od nekdaj takšno. Zakaj bi bilo tokrat drugačno!« reče babica in užaljena odhaja.

»Za denar, ki ga ne bi vzel, se prerekata! Ja, kaj naj rečem?« sprašuje sin očeta.

Dedek pa zopet ponavlja, kako je gluh. Da nič ne sliši! Da slabo vidi, da nič ni kriv in vso krivdo za vse spore in prerekanja vali na njo, na svojo ženo.

ŽALOSTNA ZGODBA O BELKI

Po operaciji je Jakec večkrat zamijavkal Kot bi delil očitke za storjeno krivico, je obračal solzne oči. Zdaj ga tudi lepa sosedova Belka ne zanima. Prihajala je vedno bliže Mulčeve hiše. Zvečer je babica Belko nahranila, a se ni dala ugnati. S povešenim repkom je zamijavkala in iskala Jakca.

Čigava mucka je bila Belka v vasi ni vedel nihče. Pohajkovala je po hišah in iskala hrano. Belko je poznala tudi Rozika, kuharica v župnišču. Ko je zvečer odhajala zaklepat cerkvena vrata, jo je Belka spremljala in se kdaj po cerkvi tudi sprehodila.

Minili so meseci in Jakec je počasi okreval. Ponoči, niti podnevi ni odhajal zdoma. S ponočnimi obiski po vasi pa je nadaljevala Belka. In nekega večera se je zgodilo to, kar je bilo pričakovati. Belko je povozil avto. Voznik je urno stopil iz vozila, zgrabil Belko za košati rep in žrtev vrgel s ceste na travnik Gotovo je bil je prepričan, da je žival mrtva.

A bil je v zmoti. Belka se je z zadnjimi močmi privlekla do praga Mulčeve hiše. Ranjena je obležala pri vzhodnih vratih in jokala.

Prava je žalostne Belkine glasove slišala babica. Zdaj se oglašal še dedek, češ, da je on prvi zaslišal mijavkanje. In že je bila vsa Mulčeva družina na nogah.

»Belka potrebuje zdravniško pomoč. Odpeljem jo v ambulanto. Doktor naj ugotovi poškodbo in da zdravila! Ina, pripravi kletko! Pohiti!« meni oče.

Babica je še pred odhodom dejala: »Belka je breja. Le poglejte, kako nabrekle seske ima! Uboga revica!«

»Mama, zopet hočeš biti pametna in kvasiš neumnosti!« se obregne sin ob mamo. Dedek pa z nasmehom doda, da genov pač ni mogoče skriti ali utajiti.

Z veliko mero je hitela babica pripravljati novo ležišče. V šupi je dovolj prostora in tu naj nesrečna Belka leži in okreva. Le kaj bo z mladiči. Zdi se mu da bo kmalu povrgla, misli babica in ugotavlja, da sta ji Jakec in Belka enako pri srcu. Zdaj nesrečna Belka še bliže.

»No, pa si zopet pogorela. Belka je sicer poškodovana, le da ima še velike prebavne motnje. Veterinarka je dala zdravila za odvajanje. To je vse, kar ti mama lahko povem!« se že na pragu, s kletko v roki oglašata očka in Ina nadaljuje z razlago rekoč, da Belka ne pričakuje mladiče.

Zdravnica je Belko pregledala in ugotovila, da je Belka zaprta in ne more kakati. Zdravila za odvajanje bo popila, čez dva dni pa je ima ponovni pregled! Babi, to je vse, kar ti lahko povem!« ponavlja Ina. Dedek pa zopet deli očitke. Nobenega pri hiši ne zanima, kje je Jakec. Z doma ne odhaja, doma pa se nima kje izgubiti. Le odrinjena se opravičeno počuti..

»Jakec je postal hišna mačka, «zatrjuje Ina, sega po steklenički in onemogli Belki vliva v gobček zdravila.

Drugega pregleda pri veterinarki Belka ni dočakala. Ni popila ponujenega zdravila. Babica je imela tudi tokrat prav.

KAJLICA V DEDKOVI DLANI

Tiste aprilskega, prazničnega jutra je babica poklicala dedka.

»Belka je povrgla. Na ležišču sem razločno videla bitje, ki je lezlo po Belkinem trupu. Nisem imela moči, da bi se prepričala, je to miš ali mladič!«

Brez oklevanja je dedek že čez čas prinesel v peščici drobno bitje. Prezeblo je drgetalo in z gobčkom drgnilo ob dedkovo dlani.

In kaj je z Belko, kako se počuti zdaj, je zanimalo babico, ki je v mislih že imela toplo skodelico mleka. In ko zasliši, da je Belka mrtva in je po mrtvi materi plazilo to drobno bitje, babico stisne pri srcu..

»Ti uboga Belka in nesrečni mladič. Ljubi dedek, povej, kaj nam je s tem nebogljenim bitjem početi. Saj bo poginilo?!« je tožila babica in brisala solzne oči. Solze so kar same polzele po licu in babica je glasno zastokala.

In že je bila vsa Mulčeva družina na nogah. Brneli so telefoni, vrstili klici, vrstila vprašanja in odgovori. Odgovori strokovnjakov so bili isti. Mladič naj pije mleko za nedonošenčke, poskrbite, da bo živalca na toplem, v apoteki kupite še stekleničko za dojenčke. Muci ponudite tako pripravljeno mlačno mleko.

Usoda Belke in mladiča je presunila tudi veterinarja. Mladiču in družini je ponudil strokovno pomoč.

Več strokovne pomoči je družina potrebovala pri izbiri imena…Dedek je predlagal:

»Naj bo Ofica. Prišla je na svet na praznik osvobodilne fronte, «

»Naj bo Zana. Hozana goduje na dan osvobodilne fronte!« svetuje babica.

Očka in mamica pa sta upoštevala hčerkino željo:

»Ne Ofica, ne Zana, Kajlica naj bo!« je dejala in pri tem je tudi ostalo, čeprav nikomur ni bilo jasno, zakaj mucki tako ime. In čemu Inini taka želja.

Skrb za malo Kajlico je prevzela vsa družina in Kajlica je rasla in uspevala. Sčasoma si je stekleničko sama pridržala. Sama se je postavila na noge, sama naredila prve korake in zdaj že sama teka po sobi, stanovanju in hiši.

»Kajlica je lepotica. Najlepša mucka na svetu. Pametna je, morda kdaj preveč pogumna in brez mačje vzgoje, bolj neprevidna kot previdna, « je zatrjevala in verjela Ina. Brez izkušenj je Kajlica zlezla skozi odprto okno, se plazila po strehi in vedno znova zbujala strah, da pade in se ubije, ponesreči in postane še ona invalid.. V posmeh pa je bila babičina trditev, da vsaka mačka pade na noge in se ni bati nesreče. Ina meni, da Kajlica ne pozna mačje vzgoje zato skače, lazi in se plazi po strehi. a se boji lastne sence. Z miško pa si ne ve kaj početi..

»To je bilo za pričakovati. Belka z mamico ni hodila na lov in se lova ni naučila. Kajlica je v živalskem svetu samorastnik in sama si nabira izkušnje.

KAJLICA POGREŠA MAČJO ŠOLO

Ob budnem očesu in skrbi je Kajlica rasla. Znala je brcati kroglice, skakati in se poditi. Plazenje po strehi je več ne zanima. Z okna v prvem nadstropju ne skače več. Okna pred Kajlico nihče ne zapira. In s ceste je večkrat slišati.

Kako lepa muca sede na oknu in opazuje svet po seboj.

Babici v zadovoljstvo Kajlica ni lovila, niti užila kakšne ptice. Tudi plezanja visoko na drevo je opustila.

»Veš babi, Kajlica ni hodila v mačjo šolo. Njena mama Belka že dolgo počiva med cipresami. Tam smo jo pokopali. Mi smo Kajlico spravili na noge, ne mačji rod. Se je čuditi, da se boji tudi miške, z razliko od Jakca, ki zna ulovljeno žrtev prinesti v hišo.«

To, da mora odnašati mrtve ptice, miši ali krta iz hodnika, je babica zamolčala, saj bi slišala, kako nekdo mora to opraviti in nič narobe ni, če to stori tisti, ki prvi najde mačje ostanke.

»Babi, zakaj molčiš in o čem premišljuješ. Zamišljena si! Je tako?«

Ko bi babica zatrjevala, kako ni vselej dobro povedati, kar pač misliš in o čem premišljuješ, je Ina že izvlekla iz predala plišasto miško. Prave igrače bo Kajlica vesela, sta meni obe hkrati. Na začudenje obeh pa se za miško na tleh Kajlica ni zmenila. Ko bi Ina navila vzmet se je miška začela premikati, šum pa prestrašil. Udarila je na vrata, ne da bi se za hip ozrla na prikupno igračo.

Dedek je beg preprečil in našel pravo rešitev:

»Miško bomo privezali na vrvico. Na potek se bo miška, brez ropota premikala! Ja, znati je treba!« se baše dedek, ponudi vrvico babici, babica pa Ini. Že pri prvem premiku, se v Kajli zbudi mačji gon. Teka, lovi, obdeluje žrtev vsem v zabavo in smeh.

»Mogoče bo kdaj tudi lepotica prinesla kako žrtve na ogled? Kdo ve?!«

»Le da ni kakšen vrabček ali druga ptica žrtev mačjega gona« polglasno babica.

»To je bila prva ura mačje šole. Dedek bil si pravi mačji učitelja. Čestitam!«

Žal, se je mačja šolska ura hitro končala. Učenka se je miške na vrvice naveličala. Pohrustala je nekaj briketov, potem pa utrujena zaspala.

KAJLICA NE BO NIKOLI MAMICA

Žalostno, a resnično! Človeška pamet in dobrota, nista vselej v prid živalskemu svetu in njihovi naravi To je nekega dne na svojem telesu čutila lepa Kajlica.

»Ne bomo imeli mačje farme! Če Kajla najde kakšnega mačkona, jo zaplodi in dobi mladiče, mi pa mlade muce! To ne gre! In to moramo preprečiti« meni očka, ko ima dedek še živo pred očmi nekoč tako malo bitje, ki se je plazilo po mrtvi materi, jokalo in od mraz trepetalo. Zdaj so v ospredju novice in članek vse o negi in skrbi za domače prijateljev in članov družine.

»Hitro si zrasla in nikoli ne boš mamica. Ostala boš brez tiste čudežno žogice!« sočutno navrže še babica. Družinskemu sklepu ni nasprotovala.

Nežno je božala Kajlico po nosku in Kajlica je strigla z ušesi, mahala z repkom.. in skrivala krempeljčke. Ločitev sta čutili obe, po mačje in človeško.

Nekoč v škatlici, obloženi z vato se je obračalo komaj rojeno in komaj še živo bitje je danes v istih prostorih in na isti mizi jo čaka človeška želja, zlo ali dobrota. Ali oboje hkrati!

»O, ti Kajlica, Kajlica! Še pomnim, kako si bila majhna, nebogljena.. Lepo so skrbeli zate. Zdaj si odrasla muca. In nikoli ne boš mamica svojim mladičem.

V ambulanti smo nekoč reševali tvoje življenje, v isti ambulanti te čaka operacija!« sočutno govori zdravnik in Kajlica ga je zvesto poslušala.

Po bolečem piku je na operacijski mizi pacientka zaspala in prespale usodne trenutke. Zbudila se je doma. Omotična je ležala v kletki in odklanjala hrano in tudi mijavkala ni. Tega jo mama Belka ni naučila.

Kdaj pa kdaj je iztisnila čudne glasove, kot bi želela potožiti, ali očitati človeška početja in nasilje nad mačjim rodom in na sploh in živalmi.

Jakec je pogrešal Kajlino družbo. S povešenim repkom je silil dedku v naročje in žalostno zamijavkal.

K babici se je zatekala Kajlica. Uživala v njenem krilu, poslušala nežne zvoke, nastavljala uhlje.

»Ljudje, poglejte! Kajlica se smeji, le poglejte mačji nasmeh, pa se boste nasmejali tudi vi!« je s prijaznim nasmehom zatrjevala babici.

Tega nasmeha dedek ni videl. Brez ugovarjanja pač ne gre, tudi v primeru mačjega nasmeha. Dedek ugovorom po televiziji nasprotuje, sam pa počne natanko isto. Ko bi babica dejala, da nagelj diši, bi se dedek prijela za nos in zatrjeval, da takega smrada ne prenese. Ko bi se babica opravičevala, češ, da je juha preslana, dedek vzame solnik in zatrjuje, da je on naredil jed užitno

Nikdar in nikoli pa dedek ne bi nasprotoval, če bi babica dejala, da je Kajlica najlepša in najbolj pametna muca na svetu. Pohvalam dedek ni nasprotoval.

KAJLICA TAKA IN DRUGAČNA

Kaj vse zna in zmore Kajlica je treba že povedati…Recimo: Kajlica si sama opira vrta, odpira tuš kabino in pije vodo. Kajlica razume povelja in želje…Ne smeš! Pusti! Smeš! Vzemi! Da je temu tako, se je prepričala tudi babičina sestra Zorka. Novost je zdaj še Kajlin nasmeh. Babica meni, da je Kajlica izbirčna ljubiteljica glasbe. Nežnim, lirično obarvanim zvokom prisluhne Hrupne glasbe ne mara. Brez obotavljanja se odstrani in kjerkoli jezna brusi kremplje!

Da zna Kajlica težiti, je tudi res. Ve, da babica že zelo zgodaj iz nabiralnika jemlje časopis in ga prva tudi prebira. A ne brez Kajline ljubeznivosti. Ko bi babica razgrnila časopis, je Kajlica že na mizi, leži na časopisu in se za babičine želje ne zmeni. V naročje babice sili nagajivka tudi takrat, ko babica piše in tipka po računalniku. Gosta in vsiljivca babica ni vesela. A kaj, ko se Kajlica ne da strahovati, niti pregnati. Muca ve, kaj hoče in ti tudi doseže! Le kaj bi Kajlica brez babice, in babica brez Kajlice. Vedno skupaj, v dobrem in slabem, zatrjujeta obe. Le da babica govorili, Kajlica pa zgodbe posluša.

Ina je babici za rojstni dan namenila veliko, okroglo ogledalo. In babica je kmalu ugotovila, da zrcalca Kajlica ne mara. Pozorno je ogledovala svetlikajoče stojalo, se z noskom dotikala, ovohavala, ne da bi se za hip pogledala v ogledalo. Jezno udarja s tačko, dokler ogledalo ni padlo s stojala. Ropot jo prestrašil obe in babica ni več ponavljala:

»Zrcalce, zrcalce, na stani pogled! Katera muca je lepša ti mi povej.«

S časoma se je znala lepotica potuhniti in je bila druge mucke v ogledalu vesela.

BABICA PEČE POTIČKO

Zunaj je naletaval sneg in mraz je pritiskal. Kajlica in Jakec uživata pri radiatorju ogrete kuhinje. Molčita babica in dedek. Jakec prede in iznenada zasliši »Govori glasneje! Saj več, da sem gluh!« in ko je babica povzdignila glas, je bilo zopet narobe:

»Fufljaš in se dereš! Govori normalno!« in ko je babica govorila dovolj razločno in dovolj glasno je tu prepoved: »Ne delaj nobene potice, ti rečem!« A babica se ni dala motiti. Hotela je le še zvedeti, kdaj in s kakšnim darilom bosta razveselila svoje drage. Tu je dedku prekipelo, češ, da nič ne razume in nič ne sliši. On bo zase že poskrbel, kaj pa misli babica, ga nič ne briga in vprašanje je ostalo brez odgovora.

V resnici pa le ni bilo tako. Še kako je dedek razmišljal, spraševal, odločal in tudi odločil. In se z babico tudi posvetoval! Po nevihti pač zasije sonce!

Ljudje govorijo se pogovarjajo in sporazumevajo. Pa tudi prepirajo. Kaj pa živali? Kaj vse bi danes znal povedati Jakec. Kako je babica pripravljala praznično potičko? Kako je dedek ugovarjal, nasprotoval in zatrjeval, da potice nihče ne bo niti poskusil. Samo on bo grizel suhe rezine.

»Babica, danes so na voljo trgovine. Potičko kupiš in brez prigovarjanja, kako tesno ni vzhajalo, kako pečica ni bila dovolj ogrevana, tudi imaš! Tudi nevarnost, da zmanjka toka, pri nakupu v trgovini, odpade! Je tako?!

»Je, je! A sem prav radovedna, če boš besedo tudi držal in se odpovedal slastni rezini! Saj te poznam! Govoriš eno, počneš drugo!«

»Bom! Bom! Lahko mi verjameš! To je moja moška beseda!«

In babica se je temu nasmehnila. Ve, da je dedek zadnji, ki bi se odrekel dobroti!

Kajlica bi zatrjevala, da se tudi živali, brez govora sporazumevajo in se znajo tudi do smrti spreti!

Ina bi temu potrdila. Ve, da se Jakcu naježi koža, če vidi na trati srako. Kajlica beži pred lastno senco, sitnari, če je zaspana, lačna in nevoljna praska, ko zasliši divjaški glasove. Kdaj na radio, kdaj na televizijo. Ina ve, da se živali napadajo, morijo in z žrtvami tešijo glad. In še bi dodala, da poznajo živali ljubezen in sovraštvo, sožitje in prezir. Živali znajo živeti v parih, znajo pokazati veselje in znajo žalovati, stokati in tožiti. Tudi sočutje poznajo. Ina se spominja, kako je Dino nekoč objemal, cvilil in po svoje klical na pomoč, ko si je oči presekal nogo. Iz rane pa brizgala kri. In Dino je doklical mamico in druge.. Verjeti moramo, da živali znajo izražati svoja čustva in znajo biti človeku hvaležna, zvesta in tudi vodljiva. Mladiči so vsi krotki in se razumejo. Druga pa je zgodba, ko zverina odraste .

Babica pa bi dodala, da se tudi otroci razumejo, kar pa za odrasle ne velja. Tudi človek utegne biti človeku zlo in zverina! Dobrota in zlo! Ali oboje hkrati!

Prvi del knjige: Mačje zgodbe in dogodivščine