Rad imam kraj, kjer sem preživel skoraj polovico življenja. Napisal sem jo o Poljčanah, o katerih do sedaj še ni bilo veliko napisanega in sicer o časih pred drugo svetovno vojno. Nekaj podatkov sem zbral pri znancih in prijateljih. Veliko informacij sem poiskal v dokumentih pri domačih gasilcih. Največ pa sem jih pridobil iz osebnih spominov. Vse, kar opisujem, so živi spomini na dogodke, ki sem jih doživljal kot otrok. Imel sem dobrega in razgledanega očeta, ki me je večkrat popeljal s seboj, ko je kot financar opravljal svojo službo na terenu. Vsa ta svoja doživetja sem nosil v sebi, jih shranjeval v skritih kotičkih srca in razuma. Vsa imena ljudi, ki so navedeni v kroniki, sem poznal in vsi dogodki so resnični. Vse je v meni dozorevalo in dozorelo.
Ko pa sedaj živim zunaj kraja, ki ga opisujem, in ko mi leta bežijo, je iz mene privrelo na dan. Ponosen sem na pretekli čas svojega kraja in vesel, da sem lahko napisal to kroniko.
Glasbeni avtomat
Takratni glasbeni avtomati so bili nameščeni v bolj premožnih gostilnah. Avtomat je deloval na navitje mehanizma, ko si vanj vrgel kovanec. Velik valj z nešteto vsajenih igel je dajal zaželeno melodijo. Vključili so se inštrumenti, ki so skupno dajali prijetno glasbo:Na valju je bilo več melodij. Avtomat je bil za takratni čas višek tehnike v glasbene zabavnem smislu. Te avtomate so v Poljčanah imeli v gostilni Drofenik v Spodnji Brežnici, v gostilni Kugler v Zgornjih Poljčanah in gostilni Wirt v Studenicah.
Cirkus v Poljčanah
Od nekod je v Poljčane prišel cirkus in spremenil do takrat enolično življenje. V veliko veselje otrok so na jasi ob potoku Brežnica razpeli cirkuški šotor. Že dan poprej sta cirkuska. klovna na vprežnem vozu naznanjala spored cirkusa in pri tem ročno vrtela veliko lajno. Pozivala sta krajane z ročno izdelanim megafonom, naj pridejo na predstavo. Naznanjala sta, da bo nastopila 25 metrov dolga kača, in omenjala, da bo zaradZ pomanjkanja prostora dolga samo dve metra.
Res pa je bil cirkus že na prvi predstavi polno zaseden. Cirkusanti so vprašali, kdo si upa v kletko k levu. Javil se je Ciril. Tako se je namreč predstavil in ljudje so mu ploskali. Vstopil je v kletko s cigareto v ustih in se soočil z levjo mrho. Ta ga sploh ni pogledala, Cirilu pa so ponovno ploskali. Nastopala je tudi mlada in simpatična vrvohodka.
Njen tesno prilagajoči modri dres, ko so bile še posebno poudarjene vse njene obline, so poljčanske mulce tako prevzele;da so se takoj zaljubili vanjo in bi najrajše odšli z njo po svetu. O cirkusu in levu pa se je še dolgo govorilo.
Gostilna Fijavž
Gostilna Fijavž je bila na skrajnem delu Spodnjih Poljčan. Bila je tipična podeželska krčma. Slovela je po dobrem izboru vin in tudi po domačih kulinaričnih dobrotah. V eni od gostilniških sob je vzbujal pozornost škatlast radio z ogromnim lijakom starega gramofona. To je bila novost in vsakdo si je najprej ogledal to zanimivost. Gostilno je zelo vestno upravljal Konrad Vovšek. Bil je zelo postaven in silno prijazen ter ugleden. Njegov slamnati klobuk, modri predpasnik in stalna pipica v ustih so ga naredili dobrodušnega. Imel je veliko prijateljev in znancev, zato je bila gostilna ob večerih dobro obiskana.
Tako pa ga opisuje njegov sin Mirko Vovšek, upokojeni ravnatelj šole iz Ruš: znani likovni umetnik, slikar in kipar:
"Staro firmo Zagoričnik je v prejšnjem stoletju 1898 kupil moj stari oče Anton Fijavž, stara mama pa je uredila gostilno s špecerijsko trgovino. Gostilno je v letu 1927 prevzela moja mati Marija Fijavž, poročena Vovšek. Z velikim veseljem jo je vodil moj oče Konrad Vovšek, upokojeni železničar. Oče je bil izredno razgledan, načitan mož. Prebral je vse knjige, kar jih je premogla Sokolska knjižnica v Poljčanah. Na našem podstrešju sta bili dve veliki skrinji starih knjig, tudi nemških. Pče in njegovi predniki so bili narodno zelo zavedni. Njegov stric Johan Voušek, advokat, je bil sograditelj narodnega doma v Mariboru.
Oče je imel izredno razvit čut in okus za vino. Spominjam se;kako je bilo ko so mu znani vinogradniki prinašali poskusit svoja vina. Kar zdrdral je sortni sestav in svetoval, kako naj se ravnajo. V naši kleti je imel izbrana najboljša vina. Rezal jih je z aromatičnimi vini iz ptujske Ornikove kleti. Tako je gostilna Fijavž slovela po izbranih dobrih vinih, ki pa po materini oceni niso prinašali dovolj komercialnega dobička.
[e eno posebnost Fijavževe gostilne bi moral omeniti. Oče si je omislil radio. Bil je to dvocevni aparat znamke KAP[. Bil je med prvimi radijskimi sprejemniki v Poljčanah. Poslušali smo vse še poskusne oddaje Radia Ljubljana. Očeta je ta novost tako prevzela, da ji je posvečal veliko časa, tudi pozno v noč. Svoje radioamatersko znanje je tako izpopolnil, da je sam sestavljal radijske aparate in detektorje.
Hišni godec v gostilni pa je bil moj najstarejši brat Rado. Bilo je veselo ob sobotah in praznikih, ko je "vino teklo od mize" in se je hiša tresla od prešernega plesa in petja. Čestokrat je veselje prekinila štajerska folklora, to je merjenje moči fantov iz sosednjih far. Pri tem so razbijali steklenice, stole šipe, tudi luč, dokler jih ni srboriteže oče po vrsti znosil na cesto. Bil je neustrašen silak, s posebnim prijemom od zadaj. Med tednom ni bilo veliko gostov, le izbrani za debato, politiziranje in tarok partijo. Včasih pa je imel tudi pomiritvene razgovore s sprtimi zakonci in podobno. Takrat smo otroci s posebnim zanimanjem prisluškovali pod oknom posebne sobe. Raznih izkustvenih receptov, kako ohraniti zvestobo v zakonu, še danes nisem pozabil. Zato pa nas je bilo kar sedem otrok v družini.
Tako je opisal svojega očeta Mirko Vovšek.
Pokopališčna zgodba
Zgodbo mi je pripovedoval žandar, se spominja avtor.
Bilo je poleti okoli leta 1936. V svetli noči, ko je bila polna luna na nebu, se je zelo vesela družba vračala iz gostilne Fijavž. Iz Spodnjih Poljčan v Zgornje Poljčane je družba po beli makadamski cesti glasno prepevala, pravzaprav kričala. Prevladovali so sicer moški glasovi, vendar bili so tudi ženski vmes. Odpeli so že skoraj vse pesmi, kar jih premore ljudska pesmarica. Hodili so zelo počasi. Takrat pa so v pozni nočni uri grobarji na poljčanskem pokopališču prekopavali pokojnika.
Prisotna je bila tudi grobarjeva žena, ki je svetila z laterno. Prisostvoval ježandar, ki je predstavljal oblast, da je vse potekalo po zakonu. Poskušal je ugotoviti, kdo so člani vesele družbe. Poltiho jih je imenoval: Pristonik, Zupančič, Hauptman, Drnovšek in Knaflič. Ženskih glasov ni mogel prepoznati. Počasi pa se je le vesela družba približala poljčanskemu pokopališču. Grobarji pa so se odločili, da bodo ustrašili kričače. Pogoji so bili odlični. Bila je svetla noč, polnočna ura, ko duhovi pridejo iz grobov. V teh časih je namreč bilo razširjeno prepričanje v verjetnost duhov in demonov nasploh.
Grobarja sta vzela vsak svoj del krste, ki je bila pripravljena za pokojnika. Postavila sta se v sredino pokopališča, vmes pa se je vrinila grobarjeva žena. Grobarja sta krsti postavila pokonci, za njo pa sta se skrila, da je bilo videti, kot da se krsti. sami premikata. Žena si je preko gleve nataknila predpasnik, na lopato pa luč, na kovinski del pa je s kamnom udarjala monotone kovinske zvoke. Ker je bila krsta nepobarvana je bila v svetli noči dobro vidna. Tako so čakali veselo družbo, da jim poženejo malo strahu v njihova glasna grla. Zdaj je prišel njihov čas.
Kričači so se približali pokopališču in glasno prepevali: "Kaj nam pa morejo, morejo..." Takrat pa so duhovi na pokopališču res oživeli. Krste so se premikale, laterna je bingljala in kovinski zvok lopate je odmeval po pokopališču. Vesele družbe je bilo v trenutku konec. Nastalo je veliko kričanje, zavladala je panika in razbežali so se na vse strani. Nekdo od vesele družbe se je skušal skriti pod most potoka Bele, pa je od strahu padel v potok. Ves moker je tekel po cesti za ostalimi ubežniki. Na pokopališču pa je zopet zavladala spokojna tišina.
Naslednji dan pa se je na veliko govorilo v Pristonikovi brivnici o neverjetnem polnočnem dogodku na pokopališču. Ves kraj je o tem govoril, le grobarji se se na tihem smejali.
Studenice
Studenice so že od nekdaj imele vse tržne pravice in so od takrat trg. V tem predvojnem času pa je kraj deloval idilično kot iz pravljice. Vse je bilo skrbno urejeno. Ob mostu pri Dravinji sta mogočno stala dva kamnita svetnika kot varuha Studenic. Ozka bela makadamska cesta je vsakogar pripeljala v romantično idilični kraj. Vse hiše so bile lepo pobeljene in barvno slikovite. Posebnost je bil tudi potok sredi trga. V zimskem času se je iz njega kadilo, poleti pa je bil ledeno hladen. Izvira namreč v podnožju Boča in njegova temperatura je vedno enaka. O tem potoku je znana tudi legenda, ki še danes živi med krajani. Tudi šumenje tega potoka je imelo svoj čar. Vedno je veselo žubodral, odgovarjal pa mu je slap padajoče vode na Pečnikov mlin. V kraju je bila osnovna šola in dve trgovini. Prva trgovina Jazbec je bila zunaj naselja, druga trgovina Kavčič pa v samem središču. Od obrtnikov je bil najbolj znan ključavničar Fuks, ki so ga krajani imenovali "šlosar".
Zelo znana je bila gostilna Wirt. Krčmar Milan je bil debelušen in izrazito velik humorist. [ale je kar iz rokava stresal in si s tem vsako nedeljo napolnil gostilno, ko so ljudje odhajali od maše. V gostilni je bil nameščen glasbeni avtomat na valj, ki je bil takrat posebnost tehnike. Takšnih glasbenih skrinj, lajn, je bilo še nekaj v premožnejših gostilnah.
V kraju je služboval zelo prijazen župnik Poteku, ki je ostal v Studenicah do svoje upokojitve. [olski upravitelj je bil Janko Živko, po njegovi upokojitvi pa ga je nadomestil Andrej Stefanciosa. Ta je bil skupaj s svojo soprogo Almo dejaven v kulturi. Oba sta bila Sokola in sta ob raznih nastopih delovala širše, na primer v Poljčanah. Zlasti pri uprizoritvah raznih iger sta bila glavni osebnosti. V osnovni šoli so imeli začasni gledališki oder, saj v Studenicah takrat še niso imeli kulturnega doma.
Glavni smoter in dušo kraja pa je dajal samostan. Bil je najbolj zaslužen, da je bil trg vedno urejen. Značilna je bila njegova romantičnost in blagi mir pod mogočnim Bočem. Vsako jesen se sonce poslovi od Studenic, se pozimi skriva za Bočem spomladi pa se veselo vrne. Ta naravni pojav in samostan sta bila vedno tudi posebno doživetje slehernega obiskovalca. Če pa je ta obiskal tudi farno cerkev, se je doživetje stopnjevalo, saj je m. oral skozi samostanski vrt. Ta je bil vedno čudovito lepo urejen. Magično je deloval kristalno čist bazenček. V njem je izvirala čista voda in se poigravala z drobnimi zrnci peska. Tod je vladala tišina, le občasno je bilo slišati melodično molitev izza samostanskega obzidja. Pri glavnih vratih je visel zvon. Ob zvonenju se je v posebnem prostoru za zamreženimi okenci, pojavila predstojnica samostana. Tu so opravljali razne službene dolžnosti financarji in ostali predstavniki oblasti. V sam samostan pa ni bilo mogoče vstopiti. Vladal je strog samostanski red. Dnevne molitve nun ob določenem času so bile obvezne. Ob vsem tem samostanskem režimu pa se je kljub temu zgodil škandal.
Ugotovljeno je bilo, da se mlada nuna, ki je bila zadolžena za uro v cerkvenem stolpu, sestaja z mladim hlapcem iz samostanske ekonomije. Takoj je bila izgnana. Uprizorili so žalostno odslovitev v opomin drugim. Samostan je imel veliko gospodarsko ekonomijo. Upravljal jo je ekonom, ki je stanoval v posebni hiši izven samostana.
Ekonomija je bila sicer stranska dejavnost samostana, je pa bila potrebna, ker se je ta sam vzdrževal. Imeli so veliko živine, veliko polj in žago, ki je delovala za vse prebivalce. V središču ekonomije so imeli velike hleve za živino. Konji so bili glavna delovna sila, saj kmetijskih strojev še ni bilo. Govedo pa je dajalo veliko mleka in tega so tudi prodajali. Ekonomija je svoje pridelke prodajala in je bila tržno naravnana. Nune delavke so vsak dan delale na poljih če je to zahteval ekonom. Hlapci so v hlevih skrbeli za živino, na njivah pa so vodili živino. Imeli so tudi lepo negovane konje za vprego kočij. Te so bile lepo vzdrževane, saj so nune prednice večkrat potovale na vlak v Poljčane. Te je upravljal kočijaš. Vozile so se vedno v dvoje, ker je njihov red zahteval tako.
Nune so v Studenicah živele po svojem posebnem redu in verjetno zadovoljno. Vse je bilo lepo urejeno in trg Studenice je živel s samostanom in samostan z njim. Takrat so bili vsi zadovoljni v lepi naravi in čistem okolju. Takrat so bile Studenice resnično kot iz pravljice.
Lušečka vas
Pred vojno je bila Lušečka vas kot vse vasi izrazito kmečka. Življenje je potekalo mirno. Vaščani so se dobro poznali in se spoštovali. Vas je imela dve trgovini, in sicer prodajalni [ket in Knaflič. Ta je bila nekoliko bolj priljubljena pri vaščanih. Tudi dve podeželski gostilni sta bili v kraju. Gostilna Rober je med tednom samevala, ob nedeljah in praznikih je zaživela. Kadar pa je bilo romanje na Ljubično, je zaživela v polnem vzdušju kmečke gostilne. Tod so ustavljali romarji, zato so se pri Roberjevih dobro pripravili in prirejali kmečke veselice. Naredili so plesišče in glasba je odmevala daleč naokoli. Ponujali so dobro domačo kapljico, domače jedi in dobro zabavo. Mladina je rajala pozno v noč. Pri strežbi je pomagal znani krajan Ivan Knez. Žal pa je kmalu končal svojo življenjsko pot pod kolesi tovornjaka.
Tudi druga gostilna je po dokaj kratkem času doživela svoj popolni uspeh. Takrat se je v kraj priselila že prej omenjena krčmarica Tilčka Cvenk. Že v gostilni "Figovec" je pokazala svoje gostilniško znanje. Tu na novem lokacijskem področju, pa se je takoj ujela v splošno dobičkonosno dejavnost. Vsi njeni bivši gosti so se skupno z njo preselili v njeno novo gostilno. Tudi novi vzdevek so si izmislili, "Zlate štenge". Ljudje so ga tako sprejeli in dobro ime je bilo zagotovilo za uspešno poslovanje. Sem so zahajale že znane stalne družbe: Pristonikova, Zupančičeva Drnovškova in ostale. Tilčki je dvigal ugled moški svet, njeni gostje. Oddaljenost od Poljčan ni nikogar ovirala. Pozno v noč so družbe, vračajoč se domov, glasno prepevale, saj so prej uživali ob dobri pijači in jedači. Zlasti starejša generacija se spominja "Zlatih šteng" in tistega lepega časa.
Leta 1937 pa je Lušečko vas doletela velika nesreča. Pojavil se je požigalec in v vasi je gorelo kot v peklu. Najprej je pogorelo Roberjevo gospodarsko poslopje. Gasilci so imeli težave, ker je bilo premalo vode.
Ko so že vse vodnjake izčrpali, ogenj še ni popustil. Mali krajevni potoček ni zadoščal, da bi ogenj lahko pogasil. Zgorel je ves gospodarski objekt.
Po tem velikem požaru so krajani zajezili potoček. Pa še kako prav so imeli, saj je kmalu zopet gorelo. Tokrat so gorele mizarske delavnice Koroščevih. V vasi je zavladala bojazen in strah. Organizirali so nočne straže, saj so spoznali, da gre za požigalca. V prej složne ljudi, se je vtihotapila nezaupljivost in sumičenje. Toda strah za streho nad glavo jih je tudi povezal. Cele noči so prebedeli med hišami, da bi zasledili požigalca. Ta pa se je nahajal med njimi in tudi stražil, da bi prikril svoje podlo dejanje, kot so kasneje ugotovili.
Kmalu je zopet gorelo. Tokrat Modričevo gospodarsko poslopje v Čadramski vasi. Modričevi so takrat imeli gostilno. Zato je bilo težko ugotoviti, kdo vse se je potikal tisti večer tam okoli, saj so imeli hišo na samem, ob cesti v Lušečko vas. Zadnji gosti pa so odhajali bolj pozno. Požigalec pa je vedno udaril v pozni nočni uri.
Tu so gasilci imeli posebno težko delo. Najprej so izpraznili vodnjak nato pa so morali po vodo v dokaj oddaljeno Dravinjo. O tem požaru opisujem natančneje v poglavju o gasilcih.
Po požaru pri mizarstvu Korošec so obnovili zgradbo in celotno mizarstvo opremili z novimi stroji. Seveda jim ni bilo lahko. Uspešno so začeli delati. Imeli so zaloge lesa in že nekaj novih izdelkov. Kmalu pa je požigalec udaril znova. Delavnica je gorela kot bakla. Vsa vas je priskočila na pomoč. Ženske so jokale, moški pa preklinjali požigalca. Gasilci so imeli tokrat nekaj več vode, saj so krajani zajezili potok. Gorelo je sredi strnjene vasi in bojazen, da se požar razširi, je bila velika.
Pregovor pravi: vrč gre tako dolgo po vodo, da se razbije. Tudi tokrat je bilo tako. Razkrili so požigalca. Znan poljčanski komandir žandarmerije, Jezernik, je trdo prijel vajenca, ki se je učil obrti pri Koroščevih, ko je ta gasil požar. Sumili so ga že dalj časa, saj je zapravljal veliko denarja, ki ga kot vajenec ni mogel imeti. Mladi fant je takoj podlegel ostremu zasliševanju komandirja Jezernika. Odkrit je bil požigalec, ki je storil toliko gorja vsej vasi in njenim ljudem. Vsem je odleglo. Pozneje se je izkazala vsa resnica. Zavarovalni agent iz Zbelovega je najel mladega fanta za požigalca. Ta je pri Koroščevih zažigal svoje delovno mesto, svojo streho nad glavo in povzročal toliko skrbi svojim vaščanom. Od takrat pa se je v Lušečko vas ponovno naselil mir in med nje ponovno vstopila spokojnost.
Ljubična
Ljubična je bila že takrat znan romarski kraj. Ohranili sta se dve legendi: Prva govori, da je Marija odšla iz glavnega oltarja v predprostor zvonika, ki je ob njem rasla mogočna lipa. Druga legenda pravi, da bodo prišli v deželo Turki, ko bo lipa prerasla zvonik.
Romanja so bila večkrat, posebno na velikonočni in binkoštni ponedeljek. Takrat so bila najbolj obiskana. Že zgodaj zjutraj so zvonovi iz Ljubične pričeli vabiti romarje iz dolin, da se pridejo poklonit Materi božji. Prihajali so z vseh koncev, iz Poljčan, Spodnjih Laž, Zbelovega, iz Lovnika in drugod. Veliko romarjev je hodilo po ozkih stezah skozi borov gozd. Vmes so se okrepčavali pri raznih vinotočih, kot pri Keglju, Ocvirku in še kje. Ob vznožju božje poti, tik pod cerkvijo, so romarji naleteli na grozne prizore. Berači so prosili miloščino. Nekateri so razkazovali odprte rane, po katerih so se pasle muhe in drug mrčes, vmes pa so bili tudi invalidi brez okončin. Nekateri so molili, drugi na glas prosili mimoidoče za dar.
Vsi pa so imeli pred seboj klobuke ali kape, v katere so mimoidoči metali denar. Na vrhu pa je stal stari mož, slepec, ki je ročno vrtel svojo obrabljeno lajno. Zraven pa je pel, ganljivo pobožno pesem o Mariji Ljubičenski. Vsakega so ganili ti reveži. V takratni državi ni bilo dovolj poskrbljeno za reveže in invalide. Zato so se na tak način ob žegnanjih berači znašli, kot so se, saj so prosili le za preživetje.
Pod vrhom na jasah pa so bile že postavljene razne stojnice, kjer so medičarji prodajali svoje izdelke. Nudili so ohlajeno medico, medenjake in lectova srca. Tod so se ustavljali romarji, ki so zaradi izčrpanosti popili kozarec medice. Na veliki jasi ob cerkvi pa je bilo razkošje stojnic. Tu se oči niso mogle nagledati, kaj vse so ponujali. Pomaranče so vabljivo dišale. Mladi romarji so jih kupovali in se z njimi obmetavali, seveda v zabavo vseh. Bilo je veliko mladih ljudi, tudi zaljubljencev, ki so si s sramežljivimi pogledi izkazovali prve skrite ljubezni. Ti so se predvsem ustavljali pred stojnicami z lectovimi srci in se obdarovali. Dekleta so izbirala takšna z ogledalci, dočim fantje pa so iskali takšne z drobnimi zaljubljenimi verzi. Večje je bilo srce, večja je bila ljubezen. Ob podobnih prilikah je bilo zaznati med mladimi iskreno in čisto ljubezen. Ge sam pogled je spodbudil novo ljubezen. Takrat ni bilo običajno, da bi si javno izjavljali še tako iskreno simpatijo. Takratni časi so narekovali sramežljivost in dekleta so zardevala ob intimnih pogledih fantov. Takšna zegnanja pa so mladim dajala možnost, da se spoznavajo, saj takrat še ni bilo disko klubov, da bi se lahko združevali. Bili so pač drugačni časi in navade. Mladi fanti so bili oblečeni v lepo okrašene telovnike, imeli so belo srajco in temne hlače, na glavi pa klobuk s cvetom in rožmarinom. Taka noša je dala izraz slovenstva in prav na žegnanjih so to radi pokazali. Dekleta pa so bila odeta v daljša krila in lepe bluze s čipko. Včasih so si v lase pripele cvet. Mladi so se zbirali pred stojnicami, ki so ponujale razkošne predmete. Nekateri se jim niso mogli upreti. Bilo je polno bliskajočih se ogledalc, podobic, rožnih vencev, prstanov, zapestnic. Sonce je pripekalo in barvne cerade stojnic so plapolale v vetru. Iz cerkve se je slišalo bogoslužje in petje. Ob cerkvi pa so občasno pokali možnarji, kot je bil običaj na žegnanjih. Pričeli so pritrkavati. Najprej se je predstavil najmanjši zvon. Sledil mu je srednji, največji pa se je oglasil zadnji. Nato so skupno pritrkavali lepo melodijo pod vodstvom dobro izurjenih pritrkovalcev. Na jasi pa so se bohotno razkazovali krošnjarji Dalmatinci. Ti so v svojih krošnjah ponujali vse mogoče, igrače, glavnike molitvenike in orglice. Te so otroci še posebno radi ogledovali, saj so orglice vzbujale poželenje v otroških očeh. Večinoma pa so otroci le spraševali, koliko kaj stane, ker za resen nakup niso imeli denarja.
Po končani maši pa so cerkveni pevci skupno s kaplanom Petančičem v mežnariji imeli kosilo. Tudi tam so prepevali. Spodaj v zgradbi je imel kmet Debelak vsa leta v najemu vinsko klet. Tu je romarjem prodajal svoje vino. Prednji del kleti je bil opremljen s klopmi v zadnjem delu pa je bil veliki vinotoč.
Ljudje so zaradi vročine radi prihajali v klet in se tam opijali. To pa je večkrat povzročilo težave. Pred kletjo so se fantje pogosto stepli, kar je bil že reden običaj na žegnanjih. Morali so posredovati žandarji, ki so bili vedno na vseh prireditvah. Financarji pa so v Debelakovi kleti sproti vodili nadzor nad prodanim vinom in zaračunavali prometni davek.
Zunaj pa so zopet začeli pritrkavati. Žegnanje se je ze prevesilo v sončno popoldne. Marsikatero dekle in fant sta si na skritem kotičku ogledovala lectovo srce, ki sta si ga v dopoldanskem času izmenjala. Pri tem se je porajala vsa očarljiva idilika, dogodek, ki ga doživiš samo enkrat. Ostalo je veliko lepih spominov na božjo pot na Ljubično.
Pozno popoldne pa so začeli nekateri zapuščati Ljubično. Kramarji so pospravljali svoje stojnice. Ob stezi pa zopet žalosten prizor. Berač, ki je zjutraj še prosil vbogajime je okajen ležal ob cesti. Revež, ki se mu je ponudila enkratna priložnost, da si privošči kozarec vina ali medice, je podlegel skušnjavi. Ironija življenja pač.
Ob mraku pa je mežnar na Ljubični zvonil "Ave Marijo". Marsikdo se zazrl tja gor, ;ledajoč lipo, ki je že prerasla zvonik. Legenda je pripovedovala:ko preraste lipa zvonik Ljubične, bodo prišli zavojevalci Turki. Teh se ni bilo trebalo bati, ampak s severa je grozila pošast in ta je strah upravičevala.
Kako je bilo v Zgornjih Poljčanah
Imeli so hotel Hartner in dvorano, ki je takrat bila edina v kraju. Tu je bilo nekaj večjih posetnikov, kot so Grundner, Hartner, Francl, Žumer in Hauptman. Od obrtnikov pa sta bila znana Blažič in Senegačnik, ki sta imela že dobro upeljano kovačnico. Izdelovala sta predvsem orodje, motike, in to na pol industrijski način, saj sta si veliko kovaško kladivo uredila na vodni pogon. Bila sta tudi odbornika v Občini Poljčane. Skupaj sta s podjetnikom Vezjakom iz Spodnjih Poljčan, preusmerila tok potoka Bela v posebno strugo. Tako dobljena energija je poganjala njihov objekt, mlin Drofenik ter Vezjakovo elektrarno v Zgornjih Poljčanah. Tu je bilo tudi večje živinsko sejmišče in sklepale so kupčije med prekupčevalci in kmeti, končale pa so se v gostilni Flis v bližini sejmišča. Ta pa je bila znana tudi po velikem kegljišču, kjer se je zabaval moški svet. Kegljišče je bilo leseno in je stalo tik ob potoku Bela.
Tu so se zbi, rali obrtniki in poslovneži. Kegljišče je bilo znano daleč naokoli. V Zgornjih Poljčanah je bilo zelo razvito družabno življenje. Dominirali so šola, cerkev, Orli in prosvetna dvorana Hartner ter Žumrova klet. Daleč naokoli so poznali veliki Drofenikov mlin. Njegova lastnica je bila Marta Drofenik, humana in dobra osebnost. Pomagala je revnim, kot dobrotnica je bila med ljudmi zelo priljubljena. V kraju je bila tudi majhna pekarna Majcen, skrita pod podnožjem Boča. Kamnolomi so bili že tahrat dober izvor podjetništva in lastniki so jih dobro izkoriščali. Imeli so tudi oljarno in sicer ob Zupančičevi žagi na parni pogon. Ta pa je pogorela in je niso obnovili.
Omeniti pa velja mladega kaplana Petančiča. Z njegovim prihodom je kraj doživel spremembo, pa ne samo v cerkvi, temveč tudi drugače. S svojimi pridigami je pritegnil ljudi. Bil je dinamičen človek, ki se je prilagajal okolju. Postal je znan in tudi dejavnost Orlov se je povečala. Njihove sekcije so postale aktivnejše. Dobili so uniforme: pumparice, bluze in kardinalske klobuke. Življanje krajanov v Zgornjih Poljčanah je potekalo dokaj umirjeno. Ljudje se niso razlikovali po strankarskih pripadnostih, temveč bolj po d otnem položaju. V Poljčanah pa je takrat razsajala živinska bolezen, parkljevka in slinavka. Pri železnem mostu na Dravinji, so organiziral dezinfekcijo. Vozila vprega in posamezniki so se morali podrediti občinskemu odloku. Tako so kolesa vozil premazali z razkužilom, pešci pa so si morali na razmočenih predpražnikih odrgniti obuvala. Občinskih živinskih sejmov pa takrat ni bilo.
Kako je bilo v Spodnjih Poljčanah
Te so bile takrat le dolga vas ob glavni cesti. Zaselka drugod skoraj ni bilo, Razen Vezjakove elektrarne, gostilne Gajšek in gostilne Fijavž je bil omembe vreden še mizar Gajšek. Ta je že takrat izdeloval lepo sobno pohištvo s polituro. Sicer pa se je ob prašni makadamski cesti odvijalo sproščeno življenje. Zgodil pa se je incident. Lovci so se po lovu sporekli in padel je strel. Po tem dogodku je poljčanski župnik Cilenšek pripravil verski obred. Leonard Finžgar, trgovec iz Poljčan, je za pokoro nosil križ na Boč. Od takrat je izletniška točka na Boču, ki se imenuje Finžgarjev križ.
V Spodnjih Poljčanah se je pred vojno odvijalo bogato družabno in razgibano življenje. Da je bilo tako, so poskrbeli mladi ljudje, ki so bili nadarjeni. To so bili: Vovšekovi, Vezjakovi, Slatinšekovi in Harinskijevi fantje, zraven pa še trgovec Milan Vodenik. Ti fantje so ustvarjali tipično vaško idiliko. Vsak večer so ob kapelici prepevali in so bili resnični vodje fantov na vasi. Pa tudi na krajevni livadi so prirejali različne družabne večere in taborne ognje. V Spodnjih Poljčanah se je vedno kaj dogajalo. Vsem je bilo znano, da je to zasluga mladih. Omembe vredno je, da so ob prvem maju vedno postavljali mlaj. Takrat to ni bilo posebno zaželjeno, saj so oblasti temu nasprotovale. Ob tem dogodku so bili vedno navzoči tudi žandarji. Ob postavljanju mlaja je bila veselica, godci so godli in pili žlahtno kapljico. Ob povelju "ho-ruk"se je mlaj pomikal kvišku. Navzočih je bilo vedno veliko ljudi, saj se je takrat tak obred odvijal le v Spodnjih Poljčanah.
V tem času pa je bil aktualen politični dogodek, ko so Italijani napadli Abesinijo. To so mladi uporabili na pustni torek. Že dolgo pred tem so se potihoma pripravljali, da bodo presenetili krajane z abesinsko vojno. Iz lepenke so vse vozove spremenili v tanke, krave so bile kamele, imeli so velike topove, vojaške kuhinje, iz katerih se je kadilo, in močno abesinsko vojsko s sulicami. Vsa ta vojska je na pustni torek krenila na "panhov", kot so imenovali takratni Pekel. Mogočna vojska se je premikala počasi, množica ljudi ob cesti pa je bila navdušena. Ko so prispeli na poljčanski kolodvor so okupirali celo potniški vlak. Abesinski vojščaki so v svoje čelade nabirali prispevke, ki so jih metali potniki z vlaka. Vlak pa je zaradi tega zamujal in postajni načelnik se je prijemal za glavo. O tem se je še dolgo govorilo.
Omeniti pa moram tudi velike poplave, ki jih je Dravinja večkrat povzročala. Te so trajale vedno nekaj dni, ker takrat še ni bil urejen spodnji tok reke. Ta pa je vzela tudi mlada življenja. Trije dečki so se v kadi spustili po poplavljenih področjih. Zajel jih je rečni tok in vsi so utonili.
Tako pa je bilo v centru Poljčan - Peklu
Kraj je v tistih časih nosil ime Pekel. Življenje je bilo kar pestro. Tu so bili vsi državni uradi. Svoje je prinašala tudi železnica, saj je bil pretok potnikov in ljudi zelo velik. Kraj je imel razvito gostinstvo, trgovino, toda zaradi krize in konkurence vsi niso bili uspešni. V gostinstvu sta prednjačila brata Baumanna, hotelir in lastnik restavracije pri kolodvoru. Pri trgovcih pa so bili uspešni trgovina Drofenik na Spodnji Brežnici, trgovina Malič-Antončič in Konzum. Ta pa je odigral vlogo najbolj znane in priljubljene trgovine v kraju. Zaslugo za to pa je imel sposoben in zelo prijazen poslovodja Ludvik Vižintin. S soprogo Zalko je prišel s Primorske. V novem okolju sta se hitro vživela in si ustvarila družino. Konzum je bil delniška družba in vsako leto so lastniki prihajali na skupščino v Poljčane. V konzumu so prodajali le špecerijo-živila. Ludvik Vižintin pa ni bil samo dober trgovec, ampak tudi človek. Bil je humorist in poštenjak, kar so ljudje hitro spoznali. To je tudi bil vzrok, da je bila trgovina vedno uspešna. V lokalu so prodajali tudi odprto vino in brizgance, zato je sem prihajala tudi dokaj številna družba. Vižintin je prvi predstavil balinanje. To je vse navdušilo, zato so ljudje veselo balinali zapitke pa poravnavali v Konzumu. Tu si je izbral svoj kotiček poljčanski posebnež Alojz Garbušnik. Bil je drvar. Žagal je drva ročno po naročilu in njegova žaga je bila stalna spremljevalka, viseča na njegovih ramenih. Jedel je le takrat, ko je pri naročnikih žagal drva. Bil je socialni problem, saj ni imel redne oskrbe in urejenega življenja. Toda bil je poštenjak. Zato mu je tudi Vižintin občasno dajal zaposlitev, zlasti kadar je prispela večja pošiljka. Po končanem delu pa si je Lojz privoščil malico, pri tem pa komentiral trenutno politično vzdušje. Nerazgledan in skromen, kot je bil, si je politiko predstavljal po svoje. Slišal je nekje, da so delavci v Rusiji prevzeli oblast. Zato se je sam že videl kot oblastnik in glasno vsakomur razlagal, da je on komunist. Teh pa takrat v Poljčanah ni bilo. Ob posedanju v Konzumu pa si je Lojz prižigal cigarete z vžigalnikom, za katerega ni imel dovoljenja. Večkrat ga je Vižintin kot znan šaljivec spravil v strah, ko je na glas pozdravljal z dober dan, gospod financar. Takrat je Lojzu vedno padla cigareta iz ust. [ale v Konzumu so bile vedno duhovite in zabavne.
V tem času pa si je Leonard Finžgar, trgovec, namenil da odpre svoj bife. Njegova pasivna trgovinica mu ni dajala rezultatov in kriza ga je prisilila, da si poišče nov vir dohodkov. Njegov bife je prinasal velike dobičke, kar ni bilo všeč konkurenci predvsem Baumannom. Vse znane družbe in ostali so se začeli zbirati v novem lokalu, zaradi domačnosti in dobrih gostinskih uslug. Tudi lokacija je pomagala k uspehu. Lokal je bil sodobno urejen. Krasil ga je moderni gostilniški pult z značilno pipo za pivo. Točili so domača vina in tudi kuhinja je bila po zaslugi lastnikove soproge dokaj uspešna. Vesele družbe so se kar vrstile in ob večerih je bil lokal zaseden. Veselo je bilo videti za isto mizo žandarja, financarja, trgovca, kaplana in znanega frizerja, ki je bil stalni gost. Te zabave so se navadno zavlekle dolgo v noč. Tu se je dogajala dnevna politika, šale in tudi kakšna zbadanja so bila vmes. Skratka, Finžgarjev bife je postal poljčanska posebnost.
Takrat je delovalo tudi zelo uspešno podjetje Zaloga pivovarne Union iz Ljubljane. Direktor tega podjetja je bil Hano Ogorelc, ki se je v Poljčanah zelo hitro udomačil. Računovodja je biI Fric Gajer, brat znanega peka v kraju. Pivovarna Union iz Ljubljane je izbrala za lokacijo 'oljčane zaradi bližine železnice in prodora trga na [tajersko. To je bila njihova dobsa poteza, saj se je izkazalo, da je objekt v Poljčanah prinašal velik poslovni uspeh. Iz Ljubljane so v Poljčane dostavljali pivo v sodčkih in ga spravljali v ledenico, ki je bila posebno prirejena za to dejavnost. Imeli so ribnik, ki so ga v jeseni napolnili z vodo, pozimi pa lomili led in ga hranili v ledenici. Led so poleti razvažali vsem gostincem, ki so prodajali njihovo pivo. Takrat še ni bilo drugačnih hladilnih sistemov. V tem podjetju so polnili pivo tudi v steklenice. Tako je bilo nekaj več delovnim mest. Imeli so svoj kamion in tudi vprego za razvoz piva po kraju. V občino se je tudi stekalo nekaj sredstev, kar pa je pomenilo, da je imel kraj od obrata Union kar nekaj koristi.
Takrat je bilo v Poljčanah tudi nekaj malomeščanstva. Že po zunanjem obnašanju, manirah znanih uradnikov in predvsem njihovih soprog je bila vidna na vsakem koraku. Soproge višjih uradnikov so na primer nazivali z milostljiva dama, može pa s prečastiti gospod. Te osebe so pozdravljali s klanjanjem, damam so poljubljali roke.
Tudi osebni odnosi do nižjih slojev so bili hladni. Razlike med sloji so bile vidne na vsakem koraku in so bile nekaj povsem normalnega. Takšne osebnosti pa so potrebovale tudi posebne elitne zabave, da so lahko pokazale razkošne toalete in napuh. To pa so znali izkoristiti poljčanski gasilci, ki so imeli primat nad veselicami. Organizirali so salonske plese. Popolnoma so si podredili aristokratsko poljčansko elito. Ob novem letu ali pustu in ob drugih priložnostih so imeli razkošne prireditve, ki so jim prinašale lepe dohodke. To se je dogajalo v dvorani hotela Baumann, v prvem nadstropju. Lastnik hotela je imel to dvorano prav za takšne prireditve. Prostor je bil razkošno dekoriran, z intimno svetlobo. V ta namen je bila urejena posebna kavarna, kamor so kavalirji radi popeljali svoje dame na intimni pogovor ob torti in likerju. Dame so bile v večernih toaletah z globokimi izrezi in bogatim nakitom. Bile so videti kot kreature, predvsem zaradi zvišenega obnašanja. Igrala je zbrana salonska glasbena skupina, navadno iz Maribora. Ples je bil v intimnem vzdusju doživetje, ki ni bilo dano vsakomur. Na stropu je bil montiran velik zvon iz dekorativnega kartona. Ta je deloval na škripec. Spuščali so ga na plešoče pare. Kdor je bil ujet v ta zvon, je kajpak moral plačati zelo visok znesek. Tako razkošje se je pač plačalo. Večkrat pa so ta zvon iznenada dvignili in tako zmotili intimni trenutek plešočega para. Ob teh priložnostih pa so prodajali cvetje, ki so ga kavalirji poklanjali svojim izbranim damam. Tudi bogat srečelov je bil nekaj posebnega. Vrednost vsakega dobitka je bila za vsakogar presenečenje. Teh razkošnih prireditev v Poljčanah so se udeleževali tudi od drugod, kjer je bila podobna ali taka aristokracija. Skromnejši Poljčančani pa so se znasli po svoje. Organizirali so izlete v Krapinske Toplice. Zbirali so prijave za potovanja in ob dogovoru angažirali takratna prevoznika kamionov Savskija in Debelaka. Ta sta svoja tovornjaka preuredila za prevoz ljudi. Namestila sta klopi in jih pritrdila za varen prevoz.
Avtobusov takrat ni bilo. Na dogovorjen dan so zgodaj z zjutraj odpotovali preko Rogatca, Huma in Pregrade v Krapinske Toplice.
Ko so prispeli na cilj, so se drug drugemu smejali, saj so bili zaradi cestnega prahu videti kot mlinarji. Že prej so se dogovorili za kosilo in druge usluge. Najrajši pa so se podali v samo kopališče, kar je bil njihov glavni cilj. Tu je bilo veliko radosti. Vsi so uživali in družba je bila razpoložena in razigrana. Zvečer pa so se vračali po isti poti in so bili zopet vsi prašni.
V Poljčanah pa so imeli zelo znanega in zelo dobrega zdravnika dr. Arturja Hronovskyja. Imel je svojo privatno ambulanto, zraven pa tudi svojo lekarno. Za to je skrbela njegova sodelavka, kot med. sestra pa je v njegovi ambulanti delala Greta Krašovic. Dr. Hronovsky je bil predan stroki in humanosti, saj je tudi ponoči obiskoval paciente, če je to bilo potrebno. V svojem privatnem življenju pa se je posvečal glasbi in je imel svoj družinski salonski orkester.
Pekarna v Poljčanah je tudi dobro delovala. Njen lastnik Alfred Gajer jo je vzorno upravljal. Pekli so dober kruh in ga razvažali tudi v okolico. Posebnost te pekarne pa je bila, da so dospodinje zamesile testo doma, spekli pa so ga v pekarni.
Obdobje tik pred vojno
Za Poljčane mračen čas zgodovine. Fašizem je takrat že zasvojil pol Evrope. V Beogradu je marca 1941 padla vlada. Poljčanski nemčurji so že takrat dvigovali glave in javno kazali svoje interese. Na zvoniku poljčanske cerkve je med jutranjo mašo nekdo izobesil zastavo s kljukastim križem. Poljčanski bunkerji pri Prešernu, Ošini in Hauptmanu so bili že zdavnaj gotovi. Gradila jih je jugoslovanska vojska. Bil je čas velikega pričakovanja vojne.
Splošna psihoza in strah sta se zarila med ljudi. Nekateri pa so komaj čakali, da pride fašizem tudi k nam. To so odkrito izražali poljanski nemčurji. Jugoslovanska vojska pa je izvajala splošno mobilizacijo ljudi, živine in vozil. Ta vojska je bila v razsulu, vojaki demoralizirani, zbegani oficirji pa sila nervozni. V Finžgarjevem bifeju so popivali cele dneve razbijali kozarce in prepevali srbske pesrni. Zunaj pa so njihovi pripeti konji nervozno rezgetali, čutili so, da njihovim gospodarjem ni dobro.
Prebivalci pa so mrzlično kupovali živila povsod, kjer se je še kaj dobilo. Civilna zaščita je delila plinske maske. Tudi razni tečaji o zaščiti pred požari in o bombnih napadih so bili organizirani. Prikazovali so praktično uporabo plinskih mask. Mobilizirani vojaki pa so skrivaj spraševali, kje bi lahko dobili civilna oblačila. Okajeni oficirji so jih preganjali in jim grozili. Pošiljali so jih v Studenice s tovorom municije z volovsko vprego. Tam pa so jih vračali v Poljčane. Na mostu . Čez Dravinjo so postavili stalno stražo. Pojavil se je odlok o strogi zatemnitvi Vsa okna so morala biti zvečer zastrta. Iz dimnikov Magerlove žage se ni smelo kaditi, da sovražnik ne bi pomislil, da je tod vojaška industrija.
Od nekod se je pojavil vod četnikov. Tako so se predstavljali in govorili, da so branilci domovine. Bili so oboroženi in na glavah so imeli kučme s kokardo. Na hitro je bilo odločeno, da se občina, finančna kontrola in žandermarija takoj premestijo v Buče na Kozjansko. Dobili so orožje in so bili podrejeni vojaskim oblastem. Od nekod je vojak šofer pripeljal velik tovornjak, poln svežega kruha za poljčansko garnizijo. Spraševal je po vojakih, teh pa nikjer ni bilo. Vsem je ponujal svež kruh, spočetka za civilna obleko, kasneje pa kar tako. Ves tovor kruha je razsul za Zimetovo hišo. Nato je hitro odpeljal neznano kam. V Poljčanah je zastal ves promet. Vlaki niso več vozili. V ljudi se je naselil še dodatni strah. Nekateri so se odselili k sorodnikom v druge kraje. V naselju ni bilo nobenega življenja več. Ceste, lokali in železniška postaja so bili prazni, vse je bilo v pričakovanju nekaj zelo groznega. Nekaj družin iz centra Poljčan se je preselilo v Zimetovo obokano klet. Tam so si uredili zasilna ležišča na slami in čakali usodni dan. V hladni kleti so otroci jokali, saj so čutili nenavadno vzdušje. Starši so jih s težavo umirjali, ker so bili tudi razburjeni. Bila je cvetna nedelja v hladnem aprilu leta l94l. Zjutraj so maloštevilni krajani iz Stanovskega nosili butare v cerkev. Visoko na nebu pa so hrumeli nemški bombniki, ki so leteli na bombardiranje v Beograd. Dan kasneje so v Mariboru zrušili mostove na Dravi. Tudi predor v Črešnjevcu je bil že zrušen in promet ni bil več možen. F:e tisti popoldan pa se je slišala strojnica s Tušovega hriba. Nemško letalo je nizko priletelo kraj. Po laporski cesti pa so se nenadoma pojavili prvi Nemci na kolesih. Na hotelu Baumann se je iznenada pokazala zastava s kljukastim križem. Poljčane so bile okupirane.
Kako so živele Poljčane
Sestavil sem kroniko. Zakaj?
Rad imam kraj, kjer sem preživel skoraj polovico življenja. Napisal sem jo o Poljčanah, o katerih do sedaj še ni bilo veliko napisanega in sicer o časih pred drugo svetovno vojno. Nekaj podatkov sem zbral pri znancih in prijateljih. Veliko informacij sem poiskal v dokumentih pri domačih gasilcih. Največ pa sem jih pridobil iz osebnih spominov. Vse, kar opisujem, so živi spomini na dogodke, ki sem jih doživljal kot otrok. Imel sem dobrega in razgledanega očeta, ki me je večkrat popeljal s seboj, ko je kot financar opravljal svojo službo na terenu. Vsa ta svoja doživetja sem nosil v sebi, jih shranjeval v skritih kotičkih srca in razuma. Vsa imena ljudi, ki so navedeni v kroniki, sem poznal in vsi dogodki so resnični. Vse je v meni dozorevalo in dozorelo.
Ko pa sedaj živim zunaj kraja, ki ga opisujem, in ko mi leta bežijo, je iz mene privrelo na dan. Ponosen sem na pretekli čas svojega kraja in vesel, da sem lahko napisal to kroniko.
Glasbeni avtomat
Takratni glasbeni avtomati so bili nameščeni v bolj premožnih gostilnah. Avtomat je deloval na navitje mehanizma, ko si vanj vrgel kovanec. Velik valj z nešteto vsajenih igel je dajal zaželeno melodijo. Vključili so se inštrumenti, ki so skupno dajali prijetno glasbo:Na valju je bilo več melodij. Avtomat je bil za takratni čas višek tehnike v glasbene zabavnem smislu. Te avtomate so v Poljčanah imeli v gostilni Drofenik v Spodnji Brežnici, v gostilni Kugler v Zgornjih Poljčanah in gostilni Wirt v Studenicah.
Cirkus v Poljčanah
Od nekod je v Poljčane prišel cirkus in spremenil do takrat enolično življenje. V veliko veselje otrok so na jasi ob potoku Brežnica razpeli cirkuški šotor. Že dan poprej sta cirkuska. klovna na vprežnem vozu naznanjala spored cirkusa in pri tem ročno vrtela veliko lajno. Pozivala sta krajane z ročno izdelanim megafonom, naj pridejo na predstavo. Naznanjala sta, da bo nastopila 25 metrov dolga kača, in omenjala, da bo zaradZ pomanjkanja prostora dolga samo dve metra.
Res pa je bil cirkus že na prvi predstavi polno zaseden. Cirkusanti so vprašali, kdo si upa v kletko k levu. Javil se je Ciril. Tako se je namreč predstavil in ljudje so mu ploskali. Vstopil je v kletko s cigareto v ustih in se soočil z levjo mrho. Ta ga sploh ni pogledala, Cirilu pa so ponovno ploskali. Nastopala je tudi mlada in simpatična vrvohodka.
Njen tesno prilagajoči modri dres, ko so bile še posebno poudarjene vse njene obline, so poljčanske mulce tako prevzele;da so se takoj zaljubili vanjo in bi najrajše odšli z njo po svetu. O cirkusu in levu pa se je še dolgo govorilo.
Gostilna Fijavž
Gostilna Fijavž je bila na skrajnem delu Spodnjih Poljčan. Bila je tipična podeželska krčma. Slovela je po dobrem izboru vin in tudi po domačih kulinaričnih dobrotah. V eni od gostilniških sob je vzbujal pozornost škatlast radio z ogromnim lijakom starega gramofona. To je bila novost in vsakdo si je najprej ogledal to zanimivost. Gostilno je zelo vestno upravljal Konrad Vovšek. Bil je zelo postaven in silno prijazen ter ugleden. Njegov slamnati klobuk, modri predpasnik in stalna pipica v ustih so ga naredili dobrodušnega. Imel je veliko prijateljev in znancev, zato je bila gostilna ob večerih dobro obiskana.
Tako pa ga opisuje njegov sin Mirko Vovšek, upokojeni ravnatelj šole iz Ruš: znani likovni umetnik, slikar in kipar:
"Staro firmo Zagoričnik je v prejšnjem stoletju 1898 kupil moj stari oče Anton Fijavž, stara mama pa je uredila gostilno s špecerijsko trgovino. Gostilno je v letu 1927 prevzela moja mati Marija Fijavž, poročena Vovšek. Z velikim veseljem jo je vodil moj oče Konrad Vovšek, upokojeni železničar. Oče je bil izredno razgledan, načitan mož. Prebral je vse knjige, kar jih je premogla Sokolska knjižnica v Poljčanah. Na našem podstrešju sta bili dve veliki skrinji starih knjig, tudi nemških. Pče in njegovi predniki so bili narodno zelo zavedni. Njegov stric Johan Voušek, advokat, je bil sograditelj narodnega doma v Mariboru.
Oče je imel izredno razvit čut in okus za vino. Spominjam se;kako je bilo ko so mu znani vinogradniki prinašali poskusit svoja vina. Kar zdrdral je sortni sestav in svetoval, kako naj se ravnajo. V naši kleti je imel izbrana najboljša vina. Rezal jih je z aromatičnimi vini iz ptujske Ornikove kleti. Tako je gostilna Fijavž slovela po izbranih dobrih vinih, ki pa po materini oceni niso prinašali dovolj komercialnega dobička.
[e eno posebnost Fijavževe gostilne bi moral omeniti. Oče si je omislil radio. Bil je to dvocevni aparat znamke KAP[. Bil je med prvimi radijskimi sprejemniki v Poljčanah. Poslušali smo vse še poskusne oddaje Radia Ljubljana. Očeta je ta novost tako prevzela, da ji je posvečal veliko časa, tudi pozno v noč. Svoje radioamatersko znanje je tako izpopolnil, da je sam sestavljal radijske aparate in detektorje.
Hišni godec v gostilni pa je bil moj najstarejši brat Rado. Bilo je veselo ob sobotah in praznikih, ko je "vino teklo od mize" in se je hiša tresla od prešernega plesa in petja. Čestokrat je veselje prekinila štajerska folklora, to je merjenje moči fantov iz sosednjih far. Pri tem so razbijali steklenice, stole šipe, tudi luč, dokler jih ni srboriteže oče po vrsti znosil na cesto. Bil je neustrašen silak, s posebnim prijemom od zadaj. Med tednom ni bilo veliko gostov, le izbrani za debato, politiziranje in tarok partijo. Včasih pa je imel tudi pomiritvene razgovore s sprtimi zakonci in podobno. Takrat smo otroci s posebnim zanimanjem prisluškovali pod oknom posebne sobe. Raznih izkustvenih receptov, kako ohraniti zvestobo v zakonu, še danes nisem pozabil. Zato pa nas je bilo kar sedem otrok v družini.
Tako je opisal svojega očeta Mirko Vovšek.
Pokopališčna zgodba
Zgodbo mi je pripovedoval žandar, se spominja avtor.
Bilo je poleti okoli leta 1936. V svetli noči, ko je bila polna luna na nebu, se je zelo vesela družba vračala iz gostilne Fijavž. Iz Spodnjih Poljčan v Zgornje Poljčane je družba po beli makadamski cesti glasno prepevala, pravzaprav kričala. Prevladovali so sicer moški glasovi, vendar bili so tudi ženski vmes. Odpeli so že skoraj vse pesmi, kar jih premore ljudska pesmarica. Hodili so zelo počasi. Takrat pa so v pozni nočni uri grobarji na poljčanskem pokopališču prekopavali pokojnika.
Prisotna je bila tudi grobarjeva žena, ki je svetila z laterno. Prisostvoval ježandar, ki je predstavljal oblast, da je vse potekalo po zakonu. Poskušal je ugotoviti, kdo so člani vesele družbe. Poltiho jih je imenoval: Pristonik, Zupančič, Hauptman, Drnovšek in Knaflič. Ženskih glasov ni mogel prepoznati. Počasi pa se je le vesela družba približala poljčanskemu pokopališču. Grobarji pa so se odločili, da bodo ustrašili kričače. Pogoji so bili odlični. Bila je svetla noč, polnočna ura, ko duhovi pridejo iz grobov. V teh časih je namreč bilo razširjeno prepričanje v verjetnost duhov in demonov nasploh.
Grobarja sta vzela vsak svoj del krste, ki je bila pripravljena za pokojnika. Postavila sta se v sredino pokopališča, vmes pa se je vrinila grobarjeva žena. Grobarja sta krsti postavila pokonci, za njo pa sta se skrila, da je bilo videti, kot da se krsti. sami premikata. Žena si je preko gleve nataknila predpasnik, na lopato pa luč, na kovinski del pa je s kamnom udarjala monotone kovinske zvoke. Ker je bila krsta nepobarvana je bila v svetli noči dobro vidna. Tako so čakali veselo družbo, da jim poženejo malo strahu v njihova glasna grla. Zdaj je prišel njihov čas.
Kričači so se približali pokopališču in glasno prepevali: "Kaj nam pa morejo, morejo..." Takrat pa so duhovi na pokopališču res oživeli. Krste so se premikale, laterna je bingljala in kovinski zvok lopate je odmeval po pokopališču. Vesele družbe je bilo v trenutku konec. Nastalo je veliko kričanje, zavladala je panika in razbežali so se na vse strani. Nekdo od vesele družbe se je skušal skriti pod most potoka Bele, pa je od strahu padel v potok. Ves moker je tekel po cesti za ostalimi ubežniki. Na pokopališču pa je zopet zavladala spokojna tišina.
Naslednji dan pa se je na veliko govorilo v Pristonikovi brivnici o neverjetnem polnočnem dogodku na pokopališču. Ves kraj je o tem govoril, le grobarji se se na tihem smejali.
Studenice
Studenice so že od nekdaj imele vse tržne pravice in so od takrat trg. V tem predvojnem času pa je kraj deloval idilično kot iz pravljice. Vse je bilo skrbno urejeno. Ob mostu pri Dravinji sta mogočno stala dva kamnita svetnika kot varuha Studenic. Ozka bela makadamska cesta je vsakogar pripeljala v romantično idilični kraj. Vse hiše so bile lepo pobeljene in barvno slikovite. Posebnost je bil tudi potok sredi trga. V zimskem času se je iz njega kadilo, poleti pa je bil ledeno hladen. Izvira namreč v podnožju Boča in njegova temperatura je vedno enaka. O tem potoku je znana tudi legenda, ki še danes živi med krajani. Tudi šumenje tega potoka je imelo svoj čar. Vedno je veselo žubodral, odgovarjal pa mu je slap padajoče vode na Pečnikov mlin. V kraju je bila osnovna šola in dve trgovini. Prva trgovina Jazbec je bila zunaj naselja, druga trgovina Kavčič pa v samem središču. Od obrtnikov je bil najbolj znan ključavničar Fuks, ki so ga krajani imenovali "šlosar".
Zelo znana je bila gostilna Wirt. Krčmar Milan je bil debelušen in izrazito velik humorist. [ale je kar iz rokava stresal in si s tem vsako nedeljo napolnil gostilno, ko so ljudje odhajali od maše. V gostilni je bil nameščen glasbeni avtomat na valj, ki je bil takrat posebnost tehnike. Takšnih glasbenih skrinj, lajn, je bilo še nekaj v premožnejših gostilnah.
V kraju je služboval zelo prijazen župnik Poteku, ki je ostal v Studenicah do svoje upokojitve. [olski upravitelj je bil Janko Živko, po njegovi upokojitvi pa ga je nadomestil Andrej Stefanciosa. Ta je bil skupaj s svojo soprogo Almo dejaven v kulturi. Oba sta bila Sokola in sta ob raznih nastopih delovala širše, na primer v Poljčanah. Zlasti pri uprizoritvah raznih iger sta bila glavni osebnosti. V osnovni šoli so imeli začasni gledališki oder, saj v Studenicah takrat še niso imeli kulturnega doma.
Glavni smoter in dušo kraja pa je dajal samostan. Bil je najbolj zaslužen, da je bil trg vedno urejen. Značilna je bila njegova romantičnost in blagi mir pod mogočnim Bočem. Vsako jesen se sonce poslovi od Studenic, se pozimi skriva za Bočem spomladi pa se veselo vrne. Ta naravni pojav in samostan sta bila vedno tudi posebno doživetje slehernega obiskovalca. Če pa je ta obiskal tudi farno cerkev, se je doživetje stopnjevalo, saj je m. oral skozi samostanski vrt. Ta je bil vedno čudovito lepo urejen. Magično je deloval kristalno čist bazenček. V njem je izvirala čista voda in se poigravala z drobnimi zrnci peska. Tod je vladala tišina, le občasno je bilo slišati melodično molitev izza samostanskega obzidja. Pri glavnih vratih je visel zvon. Ob zvonenju se je v posebnem prostoru za zamreženimi okenci, pojavila predstojnica samostana. Tu so opravljali razne službene dolžnosti financarji in ostali predstavniki oblasti. V sam samostan pa ni bilo mogoče vstopiti. Vladal je strog samostanski red. Dnevne molitve nun ob določenem času so bile obvezne. Ob vsem tem samostanskem režimu pa se je kljub temu zgodil škandal.
Ugotovljeno je bilo, da se mlada nuna, ki je bila zadolžena za uro v cerkvenem stolpu, sestaja z mladim hlapcem iz samostanske ekonomije. Takoj je bila izgnana. Uprizorili so žalostno odslovitev v opomin drugim. Samostan je imel veliko gospodarsko ekonomijo. Upravljal jo je ekonom, ki je stanoval v posebni hiši izven samostana.
Ekonomija je bila sicer stranska dejavnost samostana, je pa bila potrebna, ker se je ta sam vzdrževal. Imeli so veliko živine, veliko polj in žago, ki je delovala za vse prebivalce. V središču ekonomije so imeli velike hleve za živino. Konji so bili glavna delovna sila, saj kmetijskih strojev še ni bilo. Govedo pa je dajalo veliko mleka in tega so tudi prodajali. Ekonomija je svoje pridelke prodajala in je bila tržno naravnana. Nune delavke so vsak dan delale na poljih če je to zahteval ekonom. Hlapci so v hlevih skrbeli za živino, na njivah pa so vodili živino. Imeli so tudi lepo negovane konje za vprego kočij. Te so bile lepo vzdrževane, saj so nune prednice večkrat potovale na vlak v Poljčane. Te je upravljal kočijaš. Vozile so se vedno v dvoje, ker je njihov red zahteval tako.
Nune so v Studenicah živele po svojem posebnem redu in verjetno zadovoljno. Vse je bilo lepo urejeno in trg Studenice je živel s samostanom in samostan z njim. Takrat so bili vsi zadovoljni v lepi naravi in čistem okolju. Takrat so bile Studenice resnično kot iz pravljice.
Lušečka vas
Pred vojno je bila Lušečka vas kot vse vasi izrazito kmečka. Življenje je potekalo mirno. Vaščani so se dobro poznali in se spoštovali. Vas je imela dve trgovini, in sicer prodajalni [ket in Knaflič. Ta je bila nekoliko bolj priljubljena pri vaščanih. Tudi dve podeželski gostilni sta bili v kraju. Gostilna Rober je med tednom samevala, ob nedeljah in praznikih je zaživela. Kadar pa je bilo romanje na Ljubično, je zaživela v polnem vzdušju kmečke gostilne. Tod so ustavljali romarji, zato so se pri Roberjevih dobro pripravili in prirejali kmečke veselice. Naredili so plesišče in glasba je odmevala daleč naokoli. Ponujali so dobro domačo kapljico, domače jedi in dobro zabavo. Mladina je rajala pozno v noč. Pri strežbi je pomagal znani krajan Ivan Knez. Žal pa je kmalu končal svojo življenjsko pot pod kolesi tovornjaka.
Tudi druga gostilna je po dokaj kratkem času doživela svoj popolni uspeh. Takrat se je v kraj priselila že prej omenjena krčmarica Tilčka Cvenk. Že v gostilni "Figovec" je pokazala svoje gostilniško znanje. Tu na novem lokacijskem področju, pa se je takoj ujela v splošno dobičkonosno dejavnost. Vsi njeni bivši gosti so se skupno z njo preselili v njeno novo gostilno. Tudi novi vzdevek so si izmislili, "Zlate štenge". Ljudje so ga tako sprejeli in dobro ime je bilo zagotovilo za uspešno poslovanje. Sem so zahajale že znane stalne družbe: Pristonikova, Zupančičeva Drnovškova in ostale. Tilčki je dvigal ugled moški svet, njeni gostje. Oddaljenost od Poljčan ni nikogar ovirala. Pozno v noč so družbe, vračajoč se domov, glasno prepevale, saj so prej uživali ob dobri pijači in jedači. Zlasti starejša generacija se spominja "Zlatih šteng" in tistega lepega časa.
Leta 1937 pa je Lušečko vas doletela velika nesreča. Pojavil se je požigalec in v vasi je gorelo kot v peklu. Najprej je pogorelo Roberjevo gospodarsko poslopje. Gasilci so imeli težave, ker je bilo premalo vode.
Ko so že vse vodnjake izčrpali, ogenj še ni popustil. Mali krajevni potoček ni zadoščal, da bi ogenj lahko pogasil. Zgorel je ves gospodarski objekt.
Po tem velikem požaru so krajani zajezili potoček. Pa še kako prav so imeli, saj je kmalu zopet gorelo. Tokrat so gorele mizarske delavnice Koroščevih. V vasi je zavladala bojazen in strah. Organizirali so nočne straže, saj so spoznali, da gre za požigalca. V prej složne ljudi, se je vtihotapila nezaupljivost in sumičenje. Toda strah za streho nad glavo jih je tudi povezal. Cele noči so prebedeli med hišami, da bi zasledili požigalca. Ta pa se je nahajal med njimi in tudi stražil, da bi prikril svoje podlo dejanje, kot so kasneje ugotovili.
Kmalu je zopet gorelo. Tokrat Modričevo gospodarsko poslopje v Čadramski vasi. Modričevi so takrat imeli gostilno. Zato je bilo težko ugotoviti, kdo vse se je potikal tisti večer tam okoli, saj so imeli hišo na samem, ob cesti v Lušečko vas. Zadnji gosti pa so odhajali bolj pozno. Požigalec pa je vedno udaril v pozni nočni uri.
Tu so gasilci imeli posebno težko delo. Najprej so izpraznili vodnjak nato pa so morali po vodo v dokaj oddaljeno Dravinjo. O tem požaru opisujem natančneje v poglavju o gasilcih.
Po požaru pri mizarstvu Korošec so obnovili zgradbo in celotno mizarstvo opremili z novimi stroji. Seveda jim ni bilo lahko. Uspešno so začeli delati. Imeli so zaloge lesa in že nekaj novih izdelkov. Kmalu pa je požigalec udaril znova. Delavnica je gorela kot bakla. Vsa vas je priskočila na pomoč. Ženske so jokale, moški pa preklinjali požigalca. Gasilci so imeli tokrat nekaj več vode, saj so krajani zajezili potok. Gorelo je sredi strnjene vasi in bojazen, da se požar razširi, je bila velika.
Pregovor pravi: vrč gre tako dolgo po vodo, da se razbije. Tudi tokrat je bilo tako. Razkrili so požigalca. Znan poljčanski komandir žandarmerije, Jezernik, je trdo prijel vajenca, ki se je učil obrti pri Koroščevih, ko je ta gasil požar. Sumili so ga že dalj časa, saj je zapravljal veliko denarja, ki ga kot vajenec ni mogel imeti. Mladi fant je takoj podlegel ostremu zasliševanju komandirja Jezernika. Odkrit je bil požigalec, ki je storil toliko gorja vsej vasi in njenim ljudem. Vsem je odleglo. Pozneje se je izkazala vsa resnica. Zavarovalni agent iz Zbelovega je najel mladega fanta za požigalca. Ta je pri Koroščevih zažigal svoje delovno mesto, svojo streho nad glavo in povzročal toliko skrbi svojim vaščanom. Od takrat pa se je v Lušečko vas ponovno naselil mir in med nje ponovno vstopila spokojnost.
Ljubična
Ljubična je bila že takrat znan romarski kraj. Ohranili sta se dve legendi: Prva govori, da je Marija odšla iz glavnega oltarja v predprostor zvonika, ki je ob njem rasla mogočna lipa. Druga legenda pravi, da bodo prišli v deželo Turki, ko bo lipa prerasla zvonik.
Romanja so bila večkrat, posebno na velikonočni in binkoštni ponedeljek. Takrat so bila najbolj obiskana. Že zgodaj zjutraj so zvonovi iz Ljubične pričeli vabiti romarje iz dolin, da se pridejo poklonit Materi božji. Prihajali so z vseh koncev, iz Poljčan, Spodnjih Laž, Zbelovega, iz Lovnika in drugod. Veliko romarjev je hodilo po ozkih stezah skozi borov gozd. Vmes so se okrepčavali pri raznih vinotočih, kot pri Keglju, Ocvirku in še kje. Ob vznožju božje poti, tik pod cerkvijo, so romarji naleteli na grozne prizore. Berači so prosili miloščino. Nekateri so razkazovali odprte rane, po katerih so se pasle muhe in drug mrčes, vmes pa so bili tudi invalidi brez okončin. Nekateri so molili, drugi na glas prosili mimoidoče za dar.
Vsi pa so imeli pred seboj klobuke ali kape, v katere so mimoidoči metali denar. Na vrhu pa je stal stari mož, slepec, ki je ročno vrtel svojo obrabljeno lajno. Zraven pa je pel, ganljivo pobožno pesem o Mariji Ljubičenski. Vsakega so ganili ti reveži. V takratni državi ni bilo dovolj poskrbljeno za reveže in invalide. Zato so se na tak način ob žegnanjih berači znašli, kot so se, saj so prosili le za preživetje.
Pod vrhom na jasah pa so bile že postavljene razne stojnice, kjer so medičarji prodajali svoje izdelke. Nudili so ohlajeno medico, medenjake in lectova srca. Tod so se ustavljali romarji, ki so zaradi izčrpanosti popili kozarec medice. Na veliki jasi ob cerkvi pa je bilo razkošje stojnic. Tu se oči niso mogle nagledati, kaj vse so ponujali. Pomaranče so vabljivo dišale. Mladi romarji so jih kupovali in se z njimi obmetavali, seveda v zabavo vseh. Bilo je veliko mladih ljudi, tudi zaljubljencev, ki so si s sramežljivimi pogledi izkazovali prve skrite ljubezni. Ti so se predvsem ustavljali pred stojnicami z lectovimi srci in se obdarovali. Dekleta so izbirala takšna z ogledalci, dočim fantje pa so iskali takšne z drobnimi zaljubljenimi verzi. Večje je bilo srce, večja je bila ljubezen. Ob podobnih prilikah je bilo zaznati med mladimi iskreno in čisto ljubezen. Ge sam pogled je spodbudil novo ljubezen. Takrat ni bilo običajno, da bi si javno izjavljali še tako iskreno simpatijo. Takratni časi so narekovali sramežljivost in dekleta so zardevala ob intimnih pogledih fantov. Takšna zegnanja pa so mladim dajala možnost, da se spoznavajo, saj takrat še ni bilo disko klubov, da bi se lahko združevali. Bili so pač drugačni časi in navade. Mladi fanti so bili oblečeni v lepo okrašene telovnike, imeli so belo srajco in temne hlače, na glavi pa klobuk s cvetom in rožmarinom. Taka noša je dala izraz slovenstva in prav na žegnanjih so to radi pokazali. Dekleta pa so bila odeta v daljša krila in lepe bluze s čipko. Včasih so si v lase pripele cvet. Mladi so se zbirali pred stojnicami, ki so ponujale razkošne predmete. Nekateri se jim niso mogli upreti. Bilo je polno bliskajočih se ogledalc, podobic, rožnih vencev, prstanov, zapestnic. Sonce je pripekalo in barvne cerade stojnic so plapolale v vetru. Iz cerkve se je slišalo bogoslužje in petje. Ob cerkvi pa so občasno pokali možnarji, kot je bil običaj na žegnanjih. Pričeli so pritrkavati. Najprej se je predstavil najmanjši zvon. Sledil mu je srednji, največji pa se je oglasil zadnji. Nato so skupno pritrkavali lepo melodijo pod vodstvom dobro izurjenih pritrkovalcev. Na jasi pa so se bohotno razkazovali krošnjarji Dalmatinci. Ti so v svojih krošnjah ponujali vse mogoče, igrače, glavnike molitvenike in orglice. Te so otroci še posebno radi ogledovali, saj so orglice vzbujale poželenje v otroških očeh. Večinoma pa so otroci le spraševali, koliko kaj stane, ker za resen nakup niso imeli denarja.
Po končani maši pa so cerkveni pevci skupno s kaplanom Petančičem v mežnariji imeli kosilo. Tudi tam so prepevali. Spodaj v zgradbi je imel kmet Debelak vsa leta v najemu vinsko klet. Tu je romarjem prodajal svoje vino. Prednji del kleti je bil opremljen s klopmi v zadnjem delu pa je bil veliki vinotoč.
Ljudje so zaradi vročine radi prihajali v klet in se tam opijali. To pa je večkrat povzročilo težave. Pred kletjo so se fantje pogosto stepli, kar je bil že reden običaj na žegnanjih. Morali so posredovati žandarji, ki so bili vedno na vseh prireditvah. Financarji pa so v Debelakovi kleti sproti vodili nadzor nad prodanim vinom in zaračunavali prometni davek.
Zunaj pa so zopet začeli pritrkavati. Žegnanje se je ze prevesilo v sončno popoldne. Marsikatero dekle in fant sta si na skritem kotičku ogledovala lectovo srce, ki sta si ga v dopoldanskem času izmenjala. Pri tem se je porajala vsa očarljiva idilika, dogodek, ki ga doživiš samo enkrat. Ostalo je veliko lepih spominov na božjo pot na Ljubično.
Pozno popoldne pa so začeli nekateri zapuščati Ljubično. Kramarji so pospravljali svoje stojnice. Ob stezi pa zopet žalosten prizor. Berač, ki je zjutraj še prosil vbogajime je okajen ležal ob cesti. Revež, ki se mu je ponudila enkratna priložnost, da si privošči kozarec vina ali medice, je podlegel skušnjavi. Ironija življenja pač.
Ob mraku pa je mežnar na Ljubični zvonil "Ave Marijo". Marsikdo se zazrl tja gor, ;ledajoč lipo, ki je že prerasla zvonik. Legenda je pripovedovala:ko preraste lipa zvonik Ljubične, bodo prišli zavojevalci Turki. Teh se ni bilo trebalo bati, ampak s severa je grozila pošast in ta je strah upravičevala.
Kako je bilo v Zgornjih Poljčanah
Imeli so hotel Hartner in dvorano, ki je takrat bila edina v kraju. Tu je bilo nekaj večjih posetnikov, kot so Grundner, Hartner, Francl, Žumer in Hauptman. Od obrtnikov pa sta bila znana Blažič in Senegačnik, ki sta imela že dobro upeljano kovačnico. Izdelovala sta predvsem orodje, motike, in to na pol industrijski način, saj sta si veliko kovaško kladivo uredila na vodni pogon. Bila sta tudi odbornika v Občini Poljčane. Skupaj sta s podjetnikom Vezjakom iz Spodnjih Poljčan, preusmerila tok potoka Bela v posebno strugo. Tako dobljena energija je poganjala njihov objekt, mlin Drofenik ter Vezjakovo elektrarno v Zgornjih Poljčanah. Tu je bilo tudi večje živinsko sejmišče in sklepale so kupčije med prekupčevalci in kmeti, končale pa so se v gostilni Flis v bližini sejmišča. Ta pa je bila znana tudi po velikem kegljišču, kjer se je zabaval moški svet. Kegljišče je bilo leseno in je stalo tik ob potoku Bela.
Tu so se zbi, rali obrtniki in poslovneži. Kegljišče je bilo znano daleč naokoli. V Zgornjih Poljčanah je bilo zelo razvito družabno življenje. Dominirali so šola, cerkev, Orli in prosvetna dvorana Hartner ter Žumrova klet. Daleč naokoli so poznali veliki Drofenikov mlin. Njegova lastnica je bila Marta Drofenik, humana in dobra osebnost. Pomagala je revnim, kot dobrotnica je bila med ljudmi zelo priljubljena. V kraju je bila tudi majhna pekarna Majcen, skrita pod podnožjem Boča. Kamnolomi so bili že tahrat dober izvor podjetništva in lastniki so jih dobro izkoriščali. Imeli so tudi oljarno in sicer ob Zupančičevi žagi na parni pogon. Ta pa je pogorela in je niso obnovili.
Omeniti pa velja mladega kaplana Petančiča. Z njegovim prihodom je kraj doživel spremembo, pa ne samo v cerkvi, temveč tudi drugače. S svojimi pridigami je pritegnil ljudi. Bil je dinamičen človek, ki se je prilagajal okolju. Postal je znan in tudi dejavnost Orlov se je povečala. Njihove sekcije so postale aktivnejše. Dobili so uniforme: pumparice, bluze in kardinalske klobuke. Življanje krajanov v Zgornjih Poljčanah je potekalo dokaj umirjeno. Ljudje se niso razlikovali po strankarskih pripadnostih, temveč bolj po d otnem položaju. V Poljčanah pa je takrat razsajala živinska bolezen, parkljevka in slinavka. Pri železnem mostu na Dravinji, so organiziral dezinfekcijo. Vozila vprega in posamezniki so se morali podrediti občinskemu odloku. Tako so kolesa vozil premazali z razkužilom, pešci pa so si morali na razmočenih predpražnikih odrgniti obuvala. Občinskih živinskih sejmov pa takrat ni bilo.
Kako je bilo v Spodnjih Poljčanah
Te so bile takrat le dolga vas ob glavni cesti. Zaselka drugod skoraj ni bilo, Razen Vezjakove elektrarne, gostilne Gajšek in gostilne Fijavž je bil omembe vreden še mizar Gajšek. Ta je že takrat izdeloval lepo sobno pohištvo s polituro. Sicer pa se je ob prašni makadamski cesti odvijalo sproščeno življenje. Zgodil pa se je incident. Lovci so se po lovu sporekli in padel je strel. Po tem dogodku je poljčanski župnik Cilenšek pripravil verski obred. Leonard Finžgar, trgovec iz Poljčan, je za pokoro nosil križ na Boč. Od takrat je izletniška točka na Boču, ki se imenuje Finžgarjev križ.
V Spodnjih Poljčanah se je pred vojno odvijalo bogato družabno in razgibano življenje. Da je bilo tako, so poskrbeli mladi ljudje, ki so bili nadarjeni. To so bili: Vovšekovi, Vezjakovi, Slatinšekovi in Harinskijevi fantje, zraven pa še trgovec Milan Vodenik. Ti fantje so ustvarjali tipično vaško idiliko. Vsak večer so ob kapelici prepevali in so bili resnični vodje fantov na vasi. Pa tudi na krajevni livadi so prirejali različne družabne večere in taborne ognje. V Spodnjih Poljčanah se je vedno kaj dogajalo. Vsem je bilo znano, da je to zasluga mladih. Omembe vredno je, da so ob prvem maju vedno postavljali mlaj. Takrat to ni bilo posebno zaželjeno, saj so oblasti temu nasprotovale. Ob tem dogodku so bili vedno navzoči tudi žandarji. Ob postavljanju mlaja je bila veselica, godci so godli in pili žlahtno kapljico. Ob povelju "ho-ruk"se je mlaj pomikal kvišku. Navzočih je bilo vedno veliko ljudi, saj se je takrat tak obred odvijal le v Spodnjih Poljčanah.
V tem času pa je bil aktualen politični dogodek, ko so Italijani napadli Abesinijo. To so mladi uporabili na pustni torek. Že dolgo pred tem so se potihoma pripravljali, da bodo presenetili krajane z abesinsko vojno. Iz lepenke so vse vozove spremenili v tanke, krave so bile kamele, imeli so velike topove, vojaške kuhinje, iz katerih se je kadilo, in močno abesinsko vojsko s sulicami. Vsa ta vojska je na pustni torek krenila na "panhov", kot so imenovali takratni Pekel. Mogočna vojska se je premikala počasi, množica ljudi ob cesti pa je bila navdušena. Ko so prispeli na poljčanski kolodvor so okupirali celo potniški vlak. Abesinski vojščaki so v svoje čelade nabirali prispevke, ki so jih metali potniki z vlaka. Vlak pa je zaradi tega zamujal in postajni načelnik se je prijemal za glavo. O tem se je še dolgo govorilo.
Omeniti pa moram tudi velike poplave, ki jih je Dravinja večkrat povzročala. Te so trajale vedno nekaj dni, ker takrat še ni bil urejen spodnji tok reke. Ta pa je vzela tudi mlada življenja. Trije dečki so se v kadi spustili po poplavljenih področjih. Zajel jih je rečni tok in vsi so utonili.
Tako pa je bilo v centru Poljčan - Peklu
Kraj je v tistih časih nosil ime Pekel. Življenje je bilo kar pestro. Tu so bili vsi državni uradi. Svoje je prinašala tudi železnica, saj je bil pretok potnikov in ljudi zelo velik. Kraj je imel razvito gostinstvo, trgovino, toda zaradi krize in konkurence vsi niso bili uspešni. V gostinstvu sta prednjačila brata Baumanna, hotelir in lastnik restavracije pri kolodvoru. Pri trgovcih pa so bili uspešni trgovina Drofenik na Spodnji Brežnici, trgovina Malič-Antončič in Konzum. Ta pa je odigral vlogo najbolj znane in priljubljene trgovine v kraju. Zaslugo za to pa je imel sposoben in zelo prijazen poslovodja Ludvik Vižintin. S soprogo Zalko je prišel s Primorske. V novem okolju sta se hitro vživela in si ustvarila družino. Konzum je bil delniška družba in vsako leto so lastniki prihajali na skupščino v Poljčane. V konzumu so prodajali le špecerijo-živila. Ludvik Vižintin pa ni bil samo dober trgovec, ampak tudi človek. Bil je humorist in poštenjak, kar so ljudje hitro spoznali. To je tudi bil vzrok, da je bila trgovina vedno uspešna. V lokalu so prodajali tudi odprto vino in brizgance, zato je sem prihajala tudi dokaj številna družba. Vižintin je prvi predstavil balinanje. To je vse navdušilo, zato so ljudje veselo balinali zapitke pa poravnavali v Konzumu. Tu si je izbral svoj kotiček poljčanski posebnež Alojz Garbušnik. Bil je drvar. Žagal je drva ročno po naročilu in njegova žaga je bila stalna spremljevalka, viseča na njegovih ramenih. Jedel je le takrat, ko je pri naročnikih žagal drva. Bil je socialni problem, saj ni imel redne oskrbe in urejenega življenja. Toda bil je poštenjak. Zato mu je tudi Vižintin občasno dajal zaposlitev, zlasti kadar je prispela večja pošiljka. Po končanem delu pa si je Lojz privoščil malico, pri tem pa komentiral trenutno politično vzdušje. Nerazgledan in skromen, kot je bil, si je politiko predstavljal po svoje. Slišal je nekje, da so delavci v Rusiji prevzeli oblast. Zato se je sam že videl kot oblastnik in glasno vsakomur razlagal, da je on komunist. Teh pa takrat v Poljčanah ni bilo. Ob posedanju v Konzumu pa si je Lojz prižigal cigarete z vžigalnikom, za katerega ni imel dovoljenja. Večkrat ga je Vižintin kot znan šaljivec spravil v strah, ko je na glas pozdravljal z dober dan, gospod financar. Takrat je Lojzu vedno padla cigareta iz ust. [ale v Konzumu so bile vedno duhovite in zabavne.
V tem času pa si je Leonard Finžgar, trgovec, namenil da odpre svoj bife. Njegova pasivna trgovinica mu ni dajala rezultatov in kriza ga je prisilila, da si poišče nov vir dohodkov. Njegov bife je prinasal velike dobičke, kar ni bilo všeč konkurenci predvsem Baumannom. Vse znane družbe in ostali so se začeli zbirati v novem lokalu, zaradi domačnosti in dobrih gostinskih uslug. Tudi lokacija je pomagala k uspehu. Lokal je bil sodobno urejen. Krasil ga je moderni gostilniški pult z značilno pipo za pivo. Točili so domača vina in tudi kuhinja je bila po zaslugi lastnikove soproge dokaj uspešna. Vesele družbe so se kar vrstile in ob večerih je bil lokal zaseden. Veselo je bilo videti za isto mizo žandarja, financarja, trgovca, kaplana in znanega frizerja, ki je bil stalni gost. Te zabave so se navadno zavlekle dolgo v noč. Tu se je dogajala dnevna politika, šale in tudi kakšna zbadanja so bila vmes. Skratka, Finžgarjev bife je postal poljčanska posebnost.
Takrat je delovalo tudi zelo uspešno podjetje Zaloga pivovarne Union iz Ljubljane. Direktor tega podjetja je bil Hano Ogorelc, ki se je v Poljčanah zelo hitro udomačil. Računovodja je biI Fric Gajer, brat znanega peka v kraju. Pivovarna Union iz Ljubljane je izbrala za lokacijo 'oljčane zaradi bližine železnice in prodora trga na [tajersko. To je bila njihova dobsa poteza, saj se je izkazalo, da je objekt v Poljčanah prinašal velik poslovni uspeh. Iz Ljubljane so v Poljčane dostavljali pivo v sodčkih in ga spravljali v ledenico, ki je bila posebno prirejena za to dejavnost. Imeli so ribnik, ki so ga v jeseni napolnili z vodo, pozimi pa lomili led in ga hranili v ledenici. Led so poleti razvažali vsem gostincem, ki so prodajali njihovo pivo. Takrat še ni bilo drugačnih hladilnih sistemov. V tem podjetju so polnili pivo tudi v steklenice. Tako je bilo nekaj več delovnim mest. Imeli so svoj kamion in tudi vprego za razvoz piva po kraju. V občino se je tudi stekalo nekaj sredstev, kar pa je pomenilo, da je imel kraj od obrata Union kar nekaj koristi.
Takrat je bilo v Poljčanah tudi nekaj malomeščanstva. Že po zunanjem obnašanju, manirah znanih uradnikov in predvsem njihovih soprog je bila vidna na vsakem koraku. Soproge višjih uradnikov so na primer nazivali z milostljiva dama, može pa s prečastiti gospod. Te osebe so pozdravljali s klanjanjem, damam so poljubljali roke.
Tudi osebni odnosi do nižjih slojev so bili hladni. Razlike med sloji so bile vidne na vsakem koraku in so bile nekaj povsem normalnega. Takšne osebnosti pa so potrebovale tudi posebne elitne zabave, da so lahko pokazale razkošne toalete in napuh. To pa so znali izkoristiti poljčanski gasilci, ki so imeli primat nad veselicami. Organizirali so salonske plese. Popolnoma so si podredili aristokratsko poljčansko elito. Ob novem letu ali pustu in ob drugih priložnostih so imeli razkošne prireditve, ki so jim prinašale lepe dohodke. To se je dogajalo v dvorani hotela Baumann, v prvem nadstropju. Lastnik hotela je imel to dvorano prav za takšne prireditve. Prostor je bil razkošno dekoriran, z intimno svetlobo. V ta namen je bila urejena posebna kavarna, kamor so kavalirji radi popeljali svoje dame na intimni pogovor ob torti in likerju. Dame so bile v večernih toaletah z globokimi izrezi in bogatim nakitom. Bile so videti kot kreature, predvsem zaradi zvišenega obnašanja. Igrala je zbrana salonska glasbena skupina, navadno iz Maribora. Ples je bil v intimnem vzdusju doživetje, ki ni bilo dano vsakomur. Na stropu je bil montiran velik zvon iz dekorativnega kartona. Ta je deloval na škripec. Spuščali so ga na plešoče pare. Kdor je bil ujet v ta zvon, je kajpak moral plačati zelo visok znesek. Tako razkošje se je pač plačalo. Večkrat pa so ta zvon iznenada dvignili in tako zmotili intimni trenutek plešočega para. Ob teh priložnostih pa so prodajali cvetje, ki so ga kavalirji poklanjali svojim izbranim damam. Tudi bogat srečelov je bil nekaj posebnega. Vrednost vsakega dobitka je bila za vsakogar presenečenje. Teh razkošnih prireditev v Poljčanah so se udeleževali tudi od drugod, kjer je bila podobna ali taka aristokracija. Skromnejši Poljčančani pa so se znasli po svoje. Organizirali so izlete v Krapinske Toplice. Zbirali so prijave za potovanja in ob dogovoru angažirali takratna prevoznika kamionov Savskija in Debelaka. Ta sta svoja tovornjaka preuredila za prevoz ljudi. Namestila sta klopi in jih pritrdila za varen prevoz.
Avtobusov takrat ni bilo. Na dogovorjen dan so zgodaj z zjutraj odpotovali preko Rogatca, Huma in Pregrade v Krapinske Toplice.
Ko so prispeli na cilj, so se drug drugemu smejali, saj so bili zaradi cestnega prahu videti kot mlinarji. Že prej so se dogovorili za kosilo in druge usluge. Najrajši pa so se podali v samo kopališče, kar je bil njihov glavni cilj. Tu je bilo veliko radosti. Vsi so uživali in družba je bila razpoložena in razigrana. Zvečer pa so se vračali po isti poti in so bili zopet vsi prašni.
V Poljčanah pa so imeli zelo znanega in zelo dobrega zdravnika dr. Arturja Hronovskyja. Imel je svojo privatno ambulanto, zraven pa tudi svojo lekarno. Za to je skrbela njegova sodelavka, kot med. sestra pa je v njegovi ambulanti delala Greta Krašovic. Dr. Hronovsky je bil predan stroki in humanosti, saj je tudi ponoči obiskoval paciente, če je to bilo potrebno. V svojem privatnem življenju pa se je posvečal glasbi in je imel svoj družinski salonski orkester.
Pekarna v Poljčanah je tudi dobro delovala. Njen lastnik Alfred Gajer jo je vzorno upravljal. Pekli so dober kruh in ga razvažali tudi v okolico. Posebnost te pekarne pa je bila, da so dospodinje zamesile testo doma, spekli pa so ga v pekarni.
Obdobje tik pred vojno
Za Poljčane mračen čas zgodovine. Fašizem je takrat že zasvojil pol Evrope. V Beogradu je marca 1941 padla vlada. Poljčanski nemčurji so že takrat dvigovali glave in javno kazali svoje interese. Na zvoniku poljčanske cerkve je med jutranjo mašo nekdo izobesil zastavo s kljukastim križem. Poljčanski bunkerji pri Prešernu, Ošini in Hauptmanu so bili že zdavnaj gotovi. Gradila jih je jugoslovanska vojska. Bil je čas velikega pričakovanja vojne.
Splošna psihoza in strah sta se zarila med ljudi. Nekateri pa so komaj čakali, da pride fašizem tudi k nam. To so odkrito izražali poljanski nemčurji. Jugoslovanska vojska pa je izvajala splošno mobilizacijo ljudi, živine in vozil. Ta vojska je bila v razsulu, vojaki demoralizirani, zbegani oficirji pa sila nervozni. V Finžgarjevem bifeju so popivali cele dneve razbijali kozarce in prepevali srbske pesrni. Zunaj pa so njihovi pripeti konji nervozno rezgetali, čutili so, da njihovim gospodarjem ni dobro.
Prebivalci pa so mrzlično kupovali živila povsod, kjer se je še kaj dobilo. Civilna zaščita je delila plinske maske. Tudi razni tečaji o zaščiti pred požari in o bombnih napadih so bili organizirani. Prikazovali so praktično uporabo plinskih mask. Mobilizirani vojaki pa so skrivaj spraševali, kje bi lahko dobili civilna oblačila. Okajeni oficirji so jih preganjali in jim grozili. Pošiljali so jih v Studenice s tovorom municije z volovsko vprego. Tam pa so jih vračali v Poljčane. Na mostu . Čez Dravinjo so postavili stalno stražo. Pojavil se je odlok o strogi zatemnitvi Vsa okna so morala biti zvečer zastrta. Iz dimnikov Magerlove žage se ni smelo kaditi, da sovražnik ne bi pomislil, da je tod vojaška industrija.
Od nekod se je pojavil vod četnikov. Tako so se predstavljali in govorili, da so branilci domovine. Bili so oboroženi in na glavah so imeli kučme s kokardo. Na hitro je bilo odločeno, da se občina, finančna kontrola in žandermarija takoj premestijo v Buče na Kozjansko. Dobili so orožje in so bili podrejeni vojaskim oblastem. Od nekod je vojak šofer pripeljal velik tovornjak, poln svežega kruha za poljčansko garnizijo. Spraševal je po vojakih, teh pa nikjer ni bilo. Vsem je ponujal svež kruh, spočetka za civilna obleko, kasneje pa kar tako. Ves tovor kruha je razsul za Zimetovo hišo. Nato je hitro odpeljal neznano kam. V Poljčanah je zastal ves promet. Vlaki niso več vozili. V ljudi se je naselil še dodatni strah. Nekateri so se odselili k sorodnikom v druge kraje. V naselju ni bilo nobenega življenja več. Ceste, lokali in železniška postaja so bili prazni, vse je bilo v pričakovanju nekaj zelo groznega. Nekaj družin iz centra Poljčan se je preselilo v Zimetovo obokano klet. Tam so si uredili zasilna ležišča na slami in čakali usodni dan. V hladni kleti so otroci jokali, saj so čutili nenavadno vzdušje. Starši so jih s težavo umirjali, ker so bili tudi razburjeni. Bila je cvetna nedelja v hladnem aprilu leta l94l. Zjutraj so maloštevilni krajani iz Stanovskega nosili butare v cerkev. Visoko na nebu pa so hrumeli nemški bombniki, ki so leteli na bombardiranje v Beograd. Dan kasneje so v Mariboru zrušili mostove na Dravi. Tudi predor v Črešnjevcu je bil že zrušen in promet ni bil več možen. F:e tisti popoldan pa se je slišala strojnica s Tušovega hriba. Nemško letalo je nizko priletelo kraj. Po laporski cesti pa so se nenadoma pojavili prvi Nemci na kolesih. Na hotelu Baumann se je iznenada pokazala zastava s kljukastim križem. Poljčane so bile okupirane.
