razbijam se, onkraj razpoznavnosti, iz dneva v dan, da ne zmorem spoznati kdo
sem.
kot da bi bil večna implozija samega sebe.
in zato ohranjam vse svoje rutinske norosti; da prepoznam nekaj več kakor podobo
v ogledalu.
moje bistvo pa nastaja nekje vmes, opazujoč to dualnost, navidezno protislovje;
nesposobno zavzeti eno stran, zaradi čistega strahu
in spet - presojam te tri, nastane nov jaz in tako naprej do sedaj, kjer sedim
in premikam prste po
nareku tujca v sebi; ko izbruhne nova suma sebstva, ki ji je zdaj povsem
vseeno...
nočem več pisati, ne zmorem povedati nečesa, kar bi bilo večno, nihče ne more,
lahko te zgolj zamakne
za določen trenutek, vendar ako ga ne izkoristiš, ni tvoje početje vredno nič.
človek mora napredovati progresivno...
progresivno pa napreduje le naša neumnost. žal
in zaprem ta dokument
RAZBIJAM SE
razbijam se, onkraj razpoznavnosti, iz dneva v dan, da ne zmorem spoznati kdo
sem.
kot da bi bil večna implozija samega sebe.
in zato ohranjam vse svoje rutinske norosti; da prepoznam nekaj več kakor podobo
v ogledalu.
moje bistvo pa nastaja nekje vmes, opazujoč to dualnost, navidezno protislovje;
nesposobno zavzeti eno stran, zaradi čistega strahu
in spet - presojam te tri, nastane nov jaz in tako naprej do sedaj, kjer sedim
in premikam prste po
nareku tujca v sebi; ko izbruhne nova suma sebstva, ki ji je zdaj povsem
vseeno...
nočem več pisati, ne zmorem povedati nečesa, kar bi bilo večno, nihče ne more,
lahko te zgolj zamakne
za določen trenutek, vendar ako ga ne izkoristiš, ni tvoje početje vredno nič.
človek mora napredovati progresivno...
progresivno pa napreduje le naša neumnost. žal
in zaprem ta dokument
