MALI

Mali je živel v mestu. En trg, ena cesta, en policaj in ena banka ob tej cesti, na tem trgu za hrbtom tega policaja ter seveda veliko zele-nja, kakor v vseh mestih še nekoč. Bil je Mali in še ni obiskoval niti osnovne šole, le malo – šolo namreč, bi lahko, če bi mu ata dovolil. Vendar, to je že del te zgodbe, zakaj mu ata ne. Zato raje kar začnimo.

Tisto opoldne se je Mali odločil, da bo oropal banko. In to tisto edino mestno banko, kjer dela njegov ata. Takoj je vedel, kaj mu je storiti: napolniti plastično pištolo z vodo iz njihove domače pipe in si tako praktično iz nič ustvariti strašno orožje. Ata je namreč rekel, da je njihova voda tako klorirana, da je bolje, da je ne uporabljajo za zalivanje vrta, če še hočejo kdaj kaj pridelat.

Vendar Mali ni imel namena nikogar zaliti – samo prestrašil jih bo, ko jim bo povedal, kakšno strašno orožje ima in s čim ga polni. Banko pa je hotel oropati zato..

Eh, pa povejmo še kaj več o tem Malega mestu.

Kaj počne edini mestni policaj tam na edinem trgu, na primer?

Ves čas stoji na trgu in pazi. Zelo pazi. Pazi, na to je zelo pozoren, da mu ja ne bi kdaj ušlo in bi se Jolandica pripognila, on pa bi ravno takrat gledal kam drugam. To bi bila katastrofa, tega si res ne bi mogel nikoli odpustiti.

Gospodična povrtninarka Jolandica, močno naličena lastnica zelenjavnega štanta na trgu, ki se tako pogosto rada zmoti pri dekah, namreč obožuje minike. No, saj jih gospod policaj mogoče še bolj. Še posebej na njej.

To so takšna krila, ki zelo malo segajo – preko. Ravno toliko, da se mora gospod policaj krepko pripogniti, če hoče kaj videti. On je tudi ta, ki ima najtrdneje zavezane čevlje v vsej deželi in tudi najbolj zatečene noge; saj se neštetokrat na dan pripogne, si jih zaveže, zategne, pogladi ali si kako drugače da opraviti z njimi; vmes pa seveda vedno še poškili na Jolandicina bedrca.

Ima pa tudi krepko pošite hlače na zadnjici – saj se mu nemalokrat zgodi, da mora reagirati izredno hitro, ko se Jolandica skloni po škrnicelj na primer.

Malega ata je rekel, da je Francln, tako je namreč varuhu reda ime – Francln Brezmožgancln. Ker je ata nekoč, direktno na MKŠ – Mestni Krizni Štab, ki se skliče le ob za mesto pomembnih dogodkih, kakor je na primer proslava ob rojstnem dnevu Velike-ga predsednika – Franclna pohvalil, da je izredno trdn organ in da se na njega res da znesti.

Francln policaj je takoj užaljeno vstal in povedal, da takih žalitev že ne bo prenašal od nekoga, ki je navaden civilist.

Seveda tega o Brezmožganclnu Mali ni šel dalje pravit. Samo malo pa je policaju le zavidal: ker sam ni znal plavat, še ne – policaja Franclna Brezmožganclna pa prazna glava gor drži – spet je ata rekel.

Mama..

Ja, Mali je imel tudi mamo. Seveda najčudovitejšo mamo. Posebej za to zgodbo smo si jo izposodili iz pravljice. Tam jo prav gotovo pogrešajo, sirote ob mačehi. Vendar sto strani bo kaj hitro mimo in vrnemo jo, živo in zdravo, enako dobro kot prej, z malen-kost načetimi živci – saj je poročena s svojim možem, zato pa bogato z izkušnjami. Obljubim.

Kje smo ostali? In kaj smo hoteli povedati? Aja – banka, in začeli smo mama. Torej ata dosti rad kaj komentira, kar se njega prav nič ne tiče. Mali zmeraj našpiči ušesa, še posebej ko mama reče:

»Joža, spet se boš z vsemi skregal.«

Takrat Joža dobi še večje veselje in se ravzname do amena, maha z rokami in razlaga, da odmeva ven na ulico – kakor da mu res gre do živega. Pa mu v resnici ne.

»Le radoveden je tak fejst, pa ga briga še vse tisto, kar ga sploh ne bi smelo brigat,« razlaga mama svoji tašči – Malega omi – po telefonu.

In ta na svoji strani samo kima.

»Že kot paglavec je bil tak,« oma reče in vzdihne, »samo, da si ne bo spet nakopal kakih problemov.«

Tako ata zašinfa vse povprek, Mali pa navdušeno posluša vse te njemu tako imenitno skrivnostne besede, ki jih včasih še razume ne vseh. Se pa hitro uči, ga je treba pohvaliti.

»Neumnosti,« bi mama rekla in bi nv bistvu imela kar prav.

Vse sorte ata izve skozi tisto malo linico za svojim šalterjem na banki o prebivalcih svojega malega mesta: da se pek in njegov vajenec ob peči šlatata, da gospod župan krade drobne stvari po trgovinah in kako žena potem plačuje za njim in jim je vsem nerodno, ona sama pa je zatreskana v učitelja Škrica, mu hodi pet pod okno: »Ribič, ribič me je ujel!« dokler je ne ujame išijas, da se komaj priplazi domov in drži pridige možu, kaj se ni nikoli naučil špilat kakega inštrumenta – ta pa ji, ves iz sebe, ponuja v zameno svojo zbirko ustnih harmonik, od katerih ni niti ena kupljena.

Ata rad pove, kakšen je prišel učitelj Škric zjutraj v šolo, po tistem, ko je imel bližnje srečanje neke tisoče vrste s psom starega Pišmevuha na vrtu njihove luksuzne vile v tri nadstropja. Baje mu Alica, Pišmevuha neporočena hči in njegova velika simpatija, dolge mesece ni mogla odpustiti, dokler se revež ni obesil in takoj zatem, še z vrvjo okoli vratu, privihral k njej, da mu je z ekstra mastno kremo namazala odrgnino na vratu. Najbolj pa mu je zamerila to, da ga je morala prav gospa županova rešiti pred pasjo beštijo. In potem e tisto nehigiensko oživljanje usta na usta, ki mu je bila priča, tam daleč na svojem balkonu v tretjem nadstropju. Pa če še tako lepo igra na gitaro in poje, tega mu skoraj ni zmogla odpustiti.

Mimogrede, psa niso nikoli več videli; odcvilil jo je v prijaznejše kraje, kjer ni razjarjenih babnic z ubijalskimi torbicami.

Potem sta tu še brata Nabrcana; Nabrcan Tona in Nabrcan Gunter; prvi župnik in drugi grobar. Ata pravi, da je tam na pokopališču samo ena samcata krsta v zemlji. In da jo Gunter vedno znova odkopava in zakopava. Brat pa mu ne reče nič, ker je njegov brat.

Sicer pa o župniku ata govori samo lepo: da noben na celem svetu ne zna tako striktno zeeksat flaše šnopsa v enem šubu in da noben na celem svetu in še kje, nikoli ni tako lepo poletel dol s prižnice med svoje zbrane vernike kot ravno gospod župnik Tone, takrat, ko se mu je za moment zazdelo, da je angel.

Ata vedno pravi, da če bi imel denar, bi natisnil knjigo, v kateri bi zbral same rekorde. Ali pa, kdo je kaj neverjetnega naredil – kaj takega, ko nobeden drug ne zna pa ne more. Lahko tudi čarovnije ali pa čudne stvari. V glavnem vse sorte posebnosti bi dal noter.

»Naše mesto bi bilo čez pol knjige in še,« tako pravi.

In mama samo odmajuje z glavo:

»Joža, Joža,« in spet: »Joža, Joža.«

Mali navdušeno zaploska ateju in pravi:

»Še ata, še!«

»Kaj naj z vama?« vzdihne mama.

»V rejo naju daj, mama,« reče Mali.

»Kdo bi pa vaju sploh hotel vzet?« se mama nasmeje.

»Tako kot so Poliklinikovi dali pujsa. Kaj mu manjka? Vedno bolj debel je.«

Njihovi sosedi namreč, katerih glava družine, mama, je zdrav-nik, ata pa gojilec. Zadaj na dvorišču je namreč gojil prašiča, ki so ga karseda hitro z največjim ekspresnim paketom vseh časov (spet nekaj za atejevo knjigo), poslali stari materi na deželo, ker je zasmrajeval ordinacijo v pritličju in podnebje celotne ulice, vse do oblakov.

Mali je z njihovim sinom Brankotom bil enkrat pri tej stari mami na obisku in si je tudi osebno ogledal tega prašiča spora, zaradi katerega se je Branko dva dni jokal, ker sta se mama in ata hotela ločiti.

To pomeni iti narazen za vedno, ne več videti mame, in živeti z atejem samohranilcem. Ker je ata od Malega rekel, da bo brez nada-ljnje debate Jovan dobil skrbništvo nad froci. Lubej plus dve sestri.

To pomeni biti iz dneva v dan bolj debeli.

»Če pa si gospod Jovan ne more pomagat, če je s kmetov,« se je takrat vmešala še mama, »in pogreša naravo.«

»Fuj, pa taka narava,« je rekel ata, ki pa je že tako ali tako bil vedno v vse vmešan.

Da bi bil pujs sit in zakon cel, so Jovanu Babiču Polikliniku potem kupili morskega prašička, ki bi bil brez dvoma največja atrakcija atejeve knjige tistih rekordov, saj je zlomil že dve po-mivalni koriti in en plastični lavor, požrl tri sirkove krtače in Brankotu izpahnil gleženj. Vse to samo zato, da se ne bi umil. Dve glavi zelja je zmazal že za zajtrk in ko je podrl kupček, je Malega ata točno vedel, da je ura pol sedem inje treba vstati za v službo.

V nedeljo je dobil zelje kasneje.

Čez čas je postal ponos cele ulice. Še psi so ga pustili pri miru.

Ata je torej vedel marsikaj, to je Mali zaslutil že takrat, ko ga je mama rodila in je ata, bil je namreč prisoten, vzkliknil:

»Fantek je!«

Mama pa je rekla: 'Moj mali' in ga poljubila na ritko.

In tako je zaživel.

Zakaj Mali ni obiskoval male šole?

Enostavno – ker mu ata ni dovolil. Še v osnovno mu ne bi, če se ne bi vmešala mama. Govoril je, da se njegovemu otroku pač ni treba že v rani mladosti mučiti s črkami, s plusom pa nimusom – je zanalašč je rekel plus pa nimus.

»Ker ni mus (to pomeni po naše: Ni treba!), otroku trgati in cefrati njegovega otroštva,« je še rekel in pomembno pošmrkal, ker se je tako lepo izrazil.

Tudi v vrtec mu je prepovedal, čeprav so bili Drobnetovi, kakor so se kar radi pisali, zelo napredno usmerjena družina in je ata včasih celo prah pobrisal v dnevni sobi. Ljudje so radi govorili, da so Drobnetovi sicer še v redu, ampak njihov stari (Malega ata) pa že ni od tukaj, s tega planeta. Še posebej po tistem, ko jim je naredil, kar jim je storil.

Tudi o tem bomo še brali.

Plod in rezultat tega torej je, da Mali ni obiskoval male šole, kakor vsi njegovi vrstniki, temveč se je podil nekje okoli male šole.

Dobili so se šele po kosilu, on in klapa, ki so jo sestavljali: že prej omenjeni sosed Branko Poliklinik – Ceglavi, ki v bistvu niti ni bil njihov vrstnik, ampak je v mali šoli že dvakrat zaostal in še zdaj baje ni bil primeren za osnovno. Njega sumijo za podtaknjeno dimno bombico v pisarni socialne delavke Biserke Valentinčič, ki je odgovorna za sprejem v prvi razred.

No, potem sta še brata ali kaj, dvojčka Sima in Mare, zadnjega že od malih nog kličejo Presenečenje, bomo še povedali zakaj. Sta sinova mestnega grobarja Nabrcanega Gunterja.

Pa potem Vojko Driska, ki vedno, kadar ga prime mala ali pa velika potreba, njemu tudi ni posebej pomembno kaj, skače kot jo-jo, se z eno roko drži za pipico – tam kjer lula punce, z drugo pa za tazadnjo – vsi vemo, kaj se tam dogaja, in poleg tega še menca s koleni ter javka: »Joj, joj, joj, joj, joj, joj... Joj, joj joj, joj, joj joj...,« da mu navadno prav zaradi tega početja vedno malo uide, preden prispe na tisti za takšne potrebe urejeni prostor.

Pa bil je še pogosto grintavi Srečko, ki so ga klicali Polizanec, ker je bil enostavno nagraužni polizanec in je bil sin gospoda župana ter gospe županje.

In bil je zraven še dečko Dominik z vzdevkom Krokodil, za katerega se pa ne ve, da bi bil od bilo koga sin in tudi zakaj ga kličejo Krokodil, tudi nikomur ni jasno.

Da, bili so pisana druščina, tisti dan, ko je Mali našel atejeve seksi revije. Revije s spotakljivo vsebino. Pestre je treba reči in nič kaj primerne za malo šolo. Takoj so jim bile všeč tiste slikice. To zvijanje je bilo še za Malega pravi športni čudež, čeprav je on treniral skoraj že vse. Po kakšen mesec sicer, vendar tisti mesec z vso predanostjo.

In zdaj po vseh teh športih še ta skrivnostni novi stil. Nekakšno valjanje ali kaj, kjer prav vsak zmaga – po vsej verjetnosti, saj so vsi tako zadovoljni. Še velik Nemški ovčar z zadnje slikanice.

Tako so vsi takoj po koncu male šole odhiteli do Malega.

Starši so seveda še v službi, kjer morajo biti tako dolgo prav zaradi tega, da njihovi iznajdljivi potomci kakšno ušpičijo.

In so jo.

Vsi: sosedov Ceglavi Branko, Sima in Mare Presenečenje, Vojko Driska, grintavi Srečko Polizanec in Dominik Krokodil.

Vsi so se čudili, vsem je bilo všeč.

»Na olimpijskih igrah tega ni bilo,« je rekel pametni Sima.

»Ja ja, čisto nov šport,« je dodal kot vedno takoj za njim njegov Mare. On je pač vedno nekaj moral dodati za svojim brihtnim bratom Simotom. Pač vedno. Že takrat se je na tuj račun ven silil. Sima pa je bil v resnici še potem briljantnega uma in je zdaj dimnikar in prinaša srečo. No, saj je Mare Presenečenje dandanes tudi dimnikar, samo ne verjamem, da kaj posebno dobrega prinaša. In še z vetrovi ima probleme. No, zdaj veste, zakaj ga kličejo Presenečenje. In veste, kako reče gospa Marta županja?

»Kateri ga je zmislil, tisti ga je stisnil.«

Za Mareta to že ni veljalo. On ga je zmeraj stisnil, ne da bi kaj mislil.

Gospa županja Marta se je teh modrih življenjskih resnic naužila v Halozah, odkoder izvirajo njene obilne korenine. V mla-dih letih se je povzpela na narobni avtobus, ko se je vračala od veterinarja. Imela je le lahek prehlad. Zaradi tega že ne bo hodila k pravemu zdravniku. In tako se je, meni nič, tebi pa še manj, nehote pripeljala točno v naše mesto, tam na glavnem kolodvoru zajo-kala, se zasmilila svojemu Hubertu in ostala. Čeprav ni znal igrati nobenega inštrumenta. Vendar je danes zelo ponosna mama, saj njen srčkani sinek zna na klavir zaigrati in zapeti celo tisto težko pesem:

»Do re mi fa so!«. Včasih mu res malo zašteka. Ampak, dragi moji, saj je še tak mičken.

»Cela mama, ta moj Srečko,« ve povedat gospa županja Marta in pritisne sinčku klofuto, bolj tako, zaradi reda, kot rečejo stari ljudje. Nato prinese iz kopalnice krtačo, pljune nanjo in Srečkotu popravi od klofute razmršeno frizuro.

In prav zdaj je Srečko dejal, glede na seksi revijo, da je to brezvezen šport, ko nobeden ne zmaga.

»Ti si brezvezen,« mu je takoj odbrusil Branko, ki je vedel ogromno. Skoraj vsako stvar je znal po dvakrat. Saj je bil že dvakrat v mali šoli. Znal je dva A-ja, dva B-eja, dva C-eja, par istih številk in vse cene bonbonov na pamet.

»Seveda en zmaga,« je začel. »Glej tega v črnem s palico.«

»To je bič,« reče Sima.

»No, pa bič.«

»Bič,« prikima Mare.

»Ta z bičem samo pazi,« nadaljuje Branko Ceglavi, »da gre vse po pravilih. Vidiš, da je onega vsekal.«

»Mogoče je sodnik?« se vpraša Mali.

»Punce vedno zgubijo,« se vključi še Dominik.

»Joj, joooj, mene kakat!« prične skakati Vojko in se držati. »Joj, joj, joj, joj, joj..!«

»Daj mir, Driska!« ga nahruli Branko.

»Meni je všeč, ker lahko treniraš doma,« reče Mali.

»Ja, samo zakaj so nagi?« zanima Srečkota Polizanega.

Sima mu nekaj odbrusi in seveda takoj za njim Mare. Vojko pa odskače na vece.

»Da ne boš spet pisal po stenah!« za njim zakliče Mali in nadaljuje: »Mogoče pa zmaga tisti, ki je prvi nagi? Samo potem se še bolj divje valjajo.

Branko je pameten: »Poglej pimpeka. Nekaj v zvezi s tem pimpekom je.

»Saj so zraven pravila. Branko preberi,« ga pozove Mali.

»Ne znam, ker je nemško.«

»Kako pa veš, da je nemško, če ne znaš?«

»Ne vem. Samo res, jaz še po naše komaj znam?« se Branko zamisli in ostali z njim.

»Bedarija!« Mali razočarano vzklikne: »Nikoli se ne bomo mogli tega igrat! Kaj šele, da bi bili dobri.«

»Pa vseeno lahko probamo,« reče Sima. »Nam bo kaj bolj jasno.«

»Probamo lahko,« ta eho je seveda Mare.

»Če pa ni punc,« z globokim glasom ugotovi Krokodil.

»Točno,« se po glavi počoha Mali. V tem se počasi vrača na pri-zorišče Vojko Driska, ki je pravkar na veceju izumil novi bojni strup – zelo živčen, strup namreč, Vojko pa prav tako – in še zelo zadihan.

Torej Krokodil Dominik je rekel, da ni punc.

»Bom jaz punca,« se hitro javi Srečko. In tako so začeli trenirati.

S svojimi drobnimi in mehkimi polžeki so se tako mučili ves teden in ni in ni šlo, dokler ni Vojko doma prosil mame, če bi z njim trenirala. Skoraj je doživela živčni polom.

Gospa županja Marta pa ga je in to enega takega pravega, ko je našla v garaži svojega Srečkota, ki je pravkar vadil en izredno za-pleten položaj na njihovem Tacotu. Taco je bil njihov debeli Ber-nardinec. Tako dolgo ga je lasala, dokler ni povedal, kdo ga je naučil teh packarij. Torej kakšno tisočinko sekunde ali manj. Poli-zani Srečko je celo izjavil, da so ga drugi k temu prisilili. Vojko je imel malo več sreče, ker ni in ni razumel, kaj so tako prepove-danega počeli.

»Ata pa lahko gre vsako nedeljo na fuzbal,« je rekel in že je dobil tako zaušnico, da mu res več nič ni bilo jasno in ga je v tre-nutku spet kakat. Ampak ne, tako dolgo ga niso pustili iz dnevne sobe, dokler ni ves zaripljen povedal, kje se je naučil tega športa.

A medtem je gospa županja Marta Packar že urgirala in obvestila vse prizadete. V mestu je zavladala panika. Baje imajo pri Drobnetovih kupleraj, se je šušljalo okoli. Vdrla je v hišo in zahtevala vse spotakljive revije.

Ata je rekel, da se on še ni čez nobeno spotaknil in da takih nima.

»Dobro veste, kaj mislim,« je zabevskala.

Seveda je ata že vedel. In tudi Mali mu je že povedal, kaj so delali.

»Ata, kaj smo delali?« ga je vprašal.

In ata je globoko vzdihnil, se za minuto petindvajset zamislil in preudarno spregovoril: »Veš sin moj, tebe ni prinesla štorklja.«

»Kdo?« se je začudil Mali.

»Saj veš, tisti veliki ptič, ki nam dimnike maši.«

»Kam pa me je odnesla?«

»Sem, k nama z mamo. No, pa saj te ni. Ti si se rodil,« je ata zelo pomembno poudaril zadnji stavek.

»Ata si ti fajhn?« ga Mali ni razumel.

»Utihni, šmrkavec. Kaj imaš sploh za brskat po omarah?«

»Dolgčas mi je bil.«

»Tebi dolgčas, k meni bo pa zdaj navalilo celo mesto, se repenčit, češ kakih svinjarij pa učim njihove froce.«

»Kakih ata?«

»Utihni, mulc!«

»Mogoče bi pa ga morali dati v malo šolo?« je previdno pritaknila mama.

»Spet ta mala šola. Zdaj si še pa ti proti meni Helga. Lastna družina mi je obrnila hrbet.«

»Ne pretiravaj, Joža. Otrok pač ni vedel, kaj se grejo. Saj veš, da je tudi nama fajn, tu pa tam.«

»Jooj!« se je ata plosknil po čelu. »Pa ne pred otrokom.«

»Ljubček, pojdi zdaj gor v svojo sobo in tam počakaj. Te bo že ata ven zmazal.«

»Ja, ja, spet jaz,« zabrunda ata in oči se mu zaiskrijo: »Bajsa pride.« Misli seveda gospo županjo.

»Ti kar idi gor in se igraj. Nič ne skrbi,« ga še enkrat opomni mama.

In Mali je šel.

Sedel je ves večer v sobi in potakal avtomobilčke. Vmes pa premleval:

»Kaj bi lahko vedel, da so delali dojenčke? Kaj bi lahko vedel, da je to tisti seks? Če še Branko ni, ko spi v isti sobi z mamo in atejem in včasih ne more spati od njunega jamranja. Pa še zlagal se je lažnivec, da je delal otroke z malo Marjetko. Pojma nima. Samo strici pa tete so se imeli res fajn. Lahko bi vedel, ko niso imeli tenisk, da to ni šport. V bistvu sploh ni težko. Samo luknjo moraš trofit. Komaj čakam, da bom večji. To bo luštno. Sigurno stokrat boljše kot pikado? In tam sem najboljši. Pa kaj je ata mislil s tisto štorkljo?«

Torej je pozvonilo. Furija na obisku.

»To je sramota za celo mesto!« se je drla. Seveda, kmalu bodo volitve in ona in njen mož sta vzor moralne neoporečnosti vsega mesta – kot je lepo zapisal njej tako dragi učitelj Škric v mestno interno glasilo Županski glas. In Veliki predsednik bo ziher spet njo in njenega Bubeka izbral za glavna. Ostali pa se bodo ziher strinjali, ko toliko ve o vsakem.

In letos je rešila že eno življenje. Prav tisto ubogo življenje v obliki že omenjenega učitelja Škrica, ki ga še vedno preganjajo grozljive in nikomur privoščene more zaradi dotičnega dogodka.

»Nezaslišano!« kriči gospa županova.

»Daj no daj,« ji reče ata, »doma pa to rada delaš.«

In bajsa pade v nezavest. Ampak le za hip. Se takoj zbere. Ker ji nihče ni prinesel vode. Mama se pač ni hotela vmešati.

»Preveč hudega nam je ta ženska naredila,« je že pred kakšnim letom omenila Jožeju.

Tudi to si je Mali zapomnil. Pa saj je tudi on ni maral. Vedno ga je na cesti pobožala po laseh in potem sladko vprašala: »Ali ati prinese dosti dinarčkov domov iz službe?«

»Ste znoreli?!« se je še kar drla. »Takšne stvari kazat otrokom!«

»Prosim, če se greste drugam dret,« ji je rekel ata, mirno kot špricer. »V moji hiši se lahko derem samo jaz.«

»Pa jaz,« se je zaslišalo iz kuhinje.

»Ja, pa ona,« je še nejevoljno dodal.

»Kaj me briga,« je Marta županova dalje razgrajala. »Sem gospa županja in se lahko derem, kjer hočem! In vi ogrožate var-nost naših otrok. Odselite se že enkrat!«

To je bilo pregrdo in preveč. Mama je stopila iz kuhinje, prijela bajso za kravatlc, kakor radi rečejo pri nas doma, in jo vrgla iz hiše.

»Da vas nisem več videla na našem pragu!« ji je zabičala.

In gospa Marta se je brez besed jadrno pobrala. Seveda s tem štorije še ni bilo konec. Še celih pet mesecev je rovarila, sklicevala sestanke prizadetih mater, skušala izvesti podpis peticije, da se Drobnetovi izselijo ali pa se vsaj okoli njihove hiše potegne bodeča žica na milijon voltov in tako naprej. Ateja je še bolj črno očrnila njegovemu šefu, direktorju banke, gospodu Namestniku. Ta je le kimal in potem naredil po svoje. Torej nič. Hvala bogu, da se je tudi on potegoval za županski stolček.

Takrat so vsi Malega prijatelji prisegli, razen Dominika Kro-kodila, ker njega enostavno ni nihče nič vprašal, da jih je on prisilil v gledanje tistih revij. Srečko Polizanec je celo rekel, da jim je grozil z nožem.

»Kaj šestleten otrok?« se je začudila Vojkota mama, a nihče ji ni pritegnil.

»Isti foter,« pa je dodala – se ve kdo.

Mali pa je vse skupaj že pozabil. Zaspal je kar tam na svoji modri preprogi, ki je znala biti tu in tam leteča. Vendar ne ta večer. Ta večer ga je dvignila mama in položila v posteljo. In še poljubila. Gledala ga je, kako sanja, nato pa ugasnila luč in zaprla vrata. In ko je že bila spodaj v dnevni, so Malega veke zatrepetale. Pravkar je namreč na svetovnem prvenstvu v nogometu dal gol iz enega stadiona na drugega, in to škarjice.

Odlomek: Knjiga izide v zbirki Antares pri Mariborski literarni družbi.