Če me pogledaš,
Ti pomežiknem rumeno,
Če se spotakneš,
Zardim rdeče,
Če zatrepetaš,
Prebledim zeleno.
Poskakuješ okoli mene
Kot žoga na otroškem igrišču,
Smehljam se ti s tribarvnim nasmehom
In te žgečkam po podplatih.
Zvečer odideš
In od žalosti postanem rumena
In mežikajoča kot sonce,
Ki spi skrito v lunini kapuci.
II.
Glina tvojega obstoja sem.
Grizljaš me kot prepečenec
In preklinjaš kot reko,
Po kateri moraš broditi
Z zavihanimi hlačnicami.
Spodmikam te in z vrtinci zapeljujem,
Da bi padel v moje naročje.
Ti pa se oprijemaš vej in skal
In hrepeniš le po toploti obale
Po kateri se spreletavajo krhlji sonca.
S šumenjem valov tkem kapuco
Pod katero skrivam kodre
Zaznamovanih solz in
Neizpitih sončnih vzhodov.
III.
Z voščenko si barvam prste,
Presta na gugalnici sem,
Zvijugana kot morska deklica
Se sončim na pločevinasti obali.
Tišina sem,
Ki se krohota skrita pod vekami,
Zarjavela zvezda
V lunaparku,
S ščipalko pripeta na ustnice,
Ki se sobijo v velikanski nasmeh.
Na ražnju spomina se cvrem
In zgečkam ljudi po podplatih.
Jutro sem,
Ki vre kot prekipelo mleko.
Dan,
Ki se razpira kot dežnik
In bohoti kot poročni šopek.
IV.
Okno sem.
Skozme gledaš
in me ne vidiš.
Prozorna sem,
z belimi ustnicami
na katerih sanjajo vešče.
Kadar jočem
misliš, da piha veter,
in kadar se smejim
misliš, da se na ulici igrajo otroci.
V.
Okno sem.
Skozme gledaš
in včasih nasloniš čelo name.
Kdaj pa kdaj pomahaš dekletu,
ki se z dežnikom odpelje na kolesu.
Potem strmiš
v zvijugane ceste kapljic
na drugi strani stekla.
Včasih me odpreš
in takrat mi sonce skoči v naročje
in me poljubi z velikanskim
objemom hobotnice.
In včasih iztegneš roko
in zaliješ rožo,
ki zeha pod mojim nasmehom.
Včasih me zaloputneš
in takrat mi je hudo,
ker me zmotiš pri
preštevanju zvezd.
In včasih samo strmiš
skozi mene
kot da sem veter in megla in rosa.
Okno sem.
Skozme gledaš in me ne vidiš.
Pokrajina iz plastelina sem.
Svaljkaš me med prsti,
Gneteš,
Lomiš,
Zvijaš.
Spletaš kito iz mojih lovk
In me žvečis med zobmi.
Izpljuneš me,
Grenka sem.
Ne kot pelin,
Kot kamen ali zemlja.
Obračas me med prsti,
Brezzobi smeh sem,
Oglušela trepalnica,
Ki te zgečka po ušesu.
Pod tvojimi dotiki
Se rojevam in izginjam.
Pokrajina iz plastelina sem.
Mrtva
In brezoblična med tvojimi prsti.
I.
Kažipot sem,
Priklenjena na eno samo križišče.
Če me pogledaš,
Ti pomežiknem rumeno,
Če se spotakneš,
Zardim rdeče,
Če zatrepetaš,
Prebledim zeleno.
Poskakuješ okoli mene
Kot žoga na otroškem igrišču,
Smehljam se ti s tribarvnim nasmehom
In te žgečkam po podplatih.
Zvečer odideš
In od žalosti postanem rumena
In mežikajoča kot sonce,
Ki spi skrito v lunini kapuci.
II.
Glina tvojega obstoja sem.
Grizljaš me kot prepečenec
In preklinjaš kot reko,
Po kateri moraš broditi
Z zavihanimi hlačnicami.
Spodmikam te in z vrtinci zapeljujem,
Da bi padel v moje naročje.
Ti pa se oprijemaš vej in skal
In hrepeniš le po toploti obale
Po kateri se spreletavajo krhlji sonca.
S šumenjem valov tkem kapuco
Pod katero skrivam kodre
Zaznamovanih solz in
Neizpitih sončnih vzhodov.
III.
Z voščenko si barvam prste,
Presta na gugalnici sem,
Zvijugana kot morska deklica
Se sončim na pločevinasti obali.
Tišina sem,
Ki se krohota skrita pod vekami,
Zarjavela zvezda
V lunaparku,
S ščipalko pripeta na ustnice,
Ki se sobijo v velikanski nasmeh.
Na ražnju spomina se cvrem
In zgečkam ljudi po podplatih.
Jutro sem,
Ki vre kot prekipelo mleko.
Dan,
Ki se razpira kot dežnik
In bohoti kot poročni šopek.
IV.
Okno sem.
Skozme gledaš
in me ne vidiš.
Prozorna sem,
z belimi ustnicami
na katerih sanjajo vešče.
Kadar jočem
misliš, da piha veter,
in kadar se smejim
misliš, da se na ulici igrajo otroci.
V.
Okno sem.
Skozme gledaš
in včasih nasloniš čelo name.
Kdaj pa kdaj pomahaš dekletu,
ki se z dežnikom odpelje na kolesu.
Potem strmiš
v zvijugane ceste kapljic
na drugi strani stekla.
Včasih me odpreš
in takrat mi sonce skoči v naročje
in me poljubi z velikanskim
objemom hobotnice.
In včasih iztegneš roko
in zaliješ rožo,
ki zeha pod mojim nasmehom.
Včasih me zaloputneš
in takrat mi je hudo,
ker me zmotiš pri
preštevanju zvezd.
In včasih samo strmiš
skozi mene
kot da sem veter in megla in rosa.
Okno sem.
Skozme gledaš in me ne vidiš.
Pokrajina iz plastelina sem.
Svaljkaš me med prsti,
Gneteš,
Lomiš,
Zvijaš.
Spletaš kito iz mojih lovk
In me žvečis med zobmi.
Izpljuneš me,
Grenka sem.
Ne kot pelin,
Kot kamen ali zemlja.
Obračas me med prsti,
Brezzobi smeh sem,
Oglušela trepalnica,
Ki te zgečka po ušesu.
