Po nekaj dnevih napornega pitja v Ljubljani sem se moral napit. Ni šlo drugače, če ima človek takšno življenje.
»Glej stari: ko so smodnik izumili, od takrat dalje se je bilo brezveze vojne it. Saj potem nisi več mogel bit pogumen če so te, če te je lahko vsaki bedak ustrelil. Ko si imel meč pa kopje pa ščit, je zmagal boljši. Z brzostrelko pa lahko zmaga vsak. Tu sploh ni treba ne talenta ne prakse nič trdega dela, nič. Samo streljaš, pa si zmagal. To ni več nobena vojna,« je po nekaj pivih rekel moj kolega s katerim sva šla pit.
»In kaj bi zdaj rad povedal?« sem ga vprašal. Pred tem sva se namreč menila o nečem drugem. Ne vem več o čem, ampak s tem ni imelo nobene veze, to pa vem.
»To da so včasih bili bojevniki, pa so pili. Zdaj pa ne moreš več bit bojevnik, pa lahko samo pijemo. Mi bi tudi mogoče bili bojevniki, če ne bi bilo smodnika. Z mečem pa helebardo pa kopjem pa na konju. Saj smo pogumni, ne?«
»Ja.«
»Glej kako pijemo, koliko si upamo spit. Pa točno vemo kakšno rezervo imamo. Ej stari, jaz nisem še nikoli domov prišel, da ne bi mogel sam prit, da bi me morali prinest. Vedno sem sam prišel.«
»Jaz tudi.«
»No vidiš. Pa eni ne upajo pit. Mi pa upamo. Pa znamo. Natrenirali smo se. Najboljši smo v tem. Glej koliko nas je tistih, ki smo najboljši. Dobro, saj bruhamo včasih, samo to je tako kot da bi bili ranjeni, če bi bili bojevniki. V glavnem pa zmagaš. Boriš se s pijačo in zmagaš.
Kaj imamo drugega od življenja? Šolo imamo pa to. Pa babe. To je pa tudi vse. Mi smo pa rojeni za bojevnike. Evo, jaz ti rečem da bi midva, ti in jaz bila bojevnika najboljša.«
»Na zdravje, stari.«
»Na nas bojevnike.«
Pijana sva bila kot mine in tip sploh ni vedel kaj govori. Ampak to sem si nekako zapomnil, čeprav ne vem kako, in potem sem razmišljal, da ima tip prav. Če ne bi neki bedak izumil smodnika, tričetrt tega kar je danes sploh ne bi bilo. Ne bi Evropejci osvojili celega sveta pa ne bi zdaj bilo povsod isto; da pijejo kokakolo pa pivo, pa gledajo televizijo pa imajo majice na sebi. Pa bi še vedno bili takšni majhni klani in bi se borili med sabo.
Zaradi te ugotovitve se je bilo treba napit še v soboto.
Kolegu sem povedal, kaj sem ugotovil na to, kar je on prejšnji dan govoril, pa je rekel, da se sploh nič ne spomni, kaj je govoril. Tako da sem mu moral še to povedat, kar je on govoril, da se je spomnil, in je potem rekel, da ima prav in da je pameten fant. Pa še res je bilo tako.
»Saj vojne so iste zdaj pa prej; obojne so krute. Samo takrat si vsaj lahko umrl z dostojanstvom. Tudi če so te ubili, če te jih je deset napadlo pa so te ubili, si še lahko migal pa si še katerega ubil. Zdaj pa gre samo za to, kdo je boljše oborožen. Prej so zmagali tisti, ki so bili bolj pogumni pa izvežbani pa so se bolj pametno borili. Zdaj pa zmaga tisti, ki ima boljše orožje.«
»Na zdravje,« je rekel kolega.
»Na meče.«
Debata se je potem nadaljevala, prišli so še drugi in ne vem točno kaj se je dogajalo. V glavnem na koncu smo šli k enemu na vrt, ki so ga imeli tam blizu. Tam je imel opornice za fižol. Prelomili smo jih na pol in potem smo se razdelili na dva dela. V vsakem smo bili trije, en je pa še gledal, ker se ni upal it zraven.
Tam so bili samo vrtovi, nič drugega. Pa v glavnem je bilo že vse pobrano, ker je bila jesen, tako da smo lahko bili kar tam.
Mi smo šli na eno stran, oni drugi na drugo, oni ki se ni šel zraven, je pa bil sodnik.
Jaz sem imel eno palico, oni moj kolega, ki je bil zraven, je vzel dve, dva spodnja konca ki sta bila bolj debela, oni tretji je pa tudi imel samo eno.
Oni nasproti so pa imeli en eno, en dve, en pa je imel celo dolgo. Ta se mi je zdel najbolj nevaren.
Sodnik je žažvižgal na prste in smo šli.
»Po jajcih ne velja,« je še eden rekel.
Oni z dolgo palico se je spravil ravno na mene.
Na srečo sem bil dovolj nažgan, da se nisem bal tako, kot bi se lahko.
Šla sva si nasproti in jaz sem čakal, da bo oni udaril. To da bo udaril prvi, je bilo jasno, saj je imel daljšo palico. Če bi čakal, da jaz udarim prvi, potem bi jaz bil že tako blizu, da mi on s tisto svojo barunglo ne bi nič več mogel.
Bila sva si že kar blizu, ko sem se spomnil, da je to v bistvu moje orožje.
V nekem trenutku, ko so se prvi že stepli in je ta moj pogledal stran, sem skočil naprej in ga treščil po glavi.
Takoj se je umaknil in trečil potem mene, ampak sem ga ustavil z roko. Me je pa zato potem roka bolela in naslednjo batino sem dobil polno po glavi, tako da sem padel.
»Joj, a sem ti kaj naredil?« je rekel.
Pobral sem se in mu potisnil palico v želodec.
Prvega dela boja je bilo konec. Vsak od nas je dobil vsaj eno pošteno.
»Gremo še?« je en rekel.
»Ja,« smo rekli vsi ostali. Zdaj smo se zagreli.
»Zdaj pa do konca,« sem rekel jaz da bi zbudil strah pri onih. »Do smrti.«
Naši smo zarjuli bojni krik in se zagnali v one.
»Ej, ti so fukjeni,« je rekel en od njih.
Drugi pa je zagnal bojni krik in se zagnal nam nasproti.
Meni nasproti.
Ni se šlo več ustavit. S palicami sva hotela odbit palico od onega drugega, ampak ker sva oba to hotela, so palice ostale na sredini. Midva sva se pa zaletela v njih in en v drugega.
Odbila sva se, potem pa so palice zopet padle. Ena ob drugo.
Pa spet. Ej, to je bilo pa zdaj mečevanje. Ampak ne tako za hec, ampak zato da bi prišla en do drugega, da bi se lahko mahnila po kakšnem bolj vitalnem delu telesa. Zares.
Tu ni bilo milosti. Pozabil sem na vse okoli sebe; kje sem, kdo sem, kaj sem, samo to sem vedel, da moram onega mahnit po telesu.
In on je vedel isto.
Palici sta pa leteli in se stalno zaletavali ena ob drugo. Vedno ko sem mahnil, jo je oni prestregel. In vedno ko je oni mahnil, sem jo jaz prestregel. To je šlo tako hitro, da sploh ne vem. Samo letelo je.
Pa umikala sva se tudi. Tu pa je bilo že treba pazit.
Zdaj se mi je čas upočasnil in zdaj sem se spet začel vsega zavedat. Kje sem, kaj delam, kaj je okoli naju, da sem vedel, kam lahko stopim, pa kam bi lahko onega spravil, da bi se mogoče spotaknil ob kakšno gredico. Pa videl sem da so se oni ostali nehali tepst in da zdaj gledajo naju. Da stojijo okoli in gledajo naju. Še slišal sem jih.
»Ej, ta dva gresta zares.«
»Kaj si ti nor.«
»Pazi!«
»Glej kako je dobro to naredil.«
Ej, to je bil že šov. Ampak zaradi tega ni bil nič manj resen. Ne za mene, ne za onega.
Ej, kako sva se razumela. Zdaj sem točno vedel, kaj misli. Ko je nekaj naredil, sem sekundo prej vedel, kaj bo naredil. Problem je bil samo v tem, da je tudi on vedel, kaj bom jaz naredil. In zato sta lahko palici leteli trikrat bolj hitro, kot če bi se hecala.
Ne, noben ni popustil. Tudi za ceno smrti ne.
O ja, tudi batine so padale. Dve sem dobil po roki, ko sem pač roko podstavil namesto palice, ker ni šlo drugače. Pa eno po nogi ker se nisem pravočasno umaknil. Ampak za vsako to sem jih pa ne vem koliko odbil.
Tudi on je dobil batine. Eno je dobil celo na nos.
»Glej, kri mu teče,« so rekli.
A to ni ustavilo boja. Samo to bi ga, da bi eden dobil tako batino, da ne bi mogel več. Tudi o predaji ni bilo govora.
Potem sva bila že utrujena. Ko čutiš da ti telo ne more več, sploh ker sva bila že oba pijana, ampak vztrajaš. Črpaš rezervo. Kdo bo dlje vzdržal.
Ni nama popustilo. Bila sva vedno bolj krvoločna, kot da imava vedno več moči.
»Glej kako dolgo se že tepeta.«
Meni se je zdelo že od pamtiveka. In nič nisem imel proti.
Potem sem pa dobil eno po buči. In takoj še eno. In eno brco v želodec.
In potem sem zamahnil z zadnjo silo. In zadel. In potem sem še enkrat zamahnil in zadel.
Potem sem dobil še eno po buči in sem se usedel.
Vse me je bolelo.
Ko sem pogledal okoli, sem videl da oni kleči in si boža koleno. Torej sem jaz tudi njega.
Ampak če bi on zdaj vzel palico in me mahnil, jaz ne bi mogel nič. On pa bi to lahko naredil.
Nekaj mi je govoril in moral sem se zbrat, da sem ga razumel.
»Sem te v redu?«
»Ja. Po glavi. Kaj pa jaz tebe?«
»Po kolenu. Upam da mi nisi kaj zlomil.«
»Kaj škrta kaj?«
»Ne.«
»No, potem je v redu.«
»Ti si pa nekam bled.«
»Ja.« Poskusil sem vstat. Sicer se mi je strašno zavrtelo in vse sem belo videl v nekem hipu, potem je bilo pa v redu.
»Boš lahko vstal?« sem vprašal onega.
»Ja.«
Dal sem mu roko in ga pobral. Potem sva si pa dala roko.
»Sila si, stari.«
»Sila si.«
»Bravoo.« Ostali okoli so zaploskali.
»Greva pit!« sem rekel. Zdaj sem bil že tako trezen.
Šli smo pit in bilo je zasluženo vsaj za naju. Drugi dan me je sicer glava bolela da za sebe nisem vedel, pa roka tudi, ampak počutil sem se boljše, kot pri kateremkoli mačku v mojem življenju.
Z onim tipom sva postala prijatelja. Nekaj sva imela skupnega, kar nisva imela z nobenim drugim. Nekatere stvari sem se lahko samo z njim menil, drugemu jih niti povedal ne bi. In isto on meni.
In ja. Ne glede na to kako je moj kolega takrat nakladal, je imel prav. Če ne bi bilo smodnika, bi hotel bit bojevnik.
Po nekaj dnevih napornega pitja v Ljubljani sem se moral napit. Ni šlo drugače, če ima človek takšno življenje.
»Glej stari: ko so smodnik izumili, od takrat dalje se je bilo brezveze vojne it. Saj potem nisi več mogel bit pogumen če so te, če te je lahko vsaki bedak ustrelil. Ko si imel meč pa kopje pa ščit, je zmagal boljši. Z brzostrelko pa lahko zmaga vsak. Tu sploh ni treba ne talenta ne prakse nič trdega dela, nič. Samo streljaš, pa si zmagal. To ni več nobena vojna,« je po nekaj pivih rekel moj kolega s katerim sva šla pit.
»In kaj bi zdaj rad povedal?« sem ga vprašal. Pred tem sva se namreč menila o nečem drugem. Ne vem več o čem, ampak s tem ni imelo nobene veze, to pa vem.
»To da so včasih bili bojevniki, pa so pili. Zdaj pa ne moreš več bit bojevnik, pa lahko samo pijemo. Mi bi tudi mogoče bili bojevniki, če ne bi bilo smodnika. Z mečem pa helebardo pa kopjem pa na konju. Saj smo pogumni, ne?«
»Ja.«
»Glej kako pijemo, koliko si upamo spit. Pa točno vemo kakšno rezervo imamo. Ej stari, jaz nisem še nikoli domov prišel, da ne bi mogel sam prit, da bi me morali prinest. Vedno sem sam prišel.«
»Jaz tudi.«
»No vidiš. Pa eni ne upajo pit. Mi pa upamo. Pa znamo. Natrenirali smo se. Najboljši smo v tem. Glej koliko nas je tistih, ki smo najboljši. Dobro, saj bruhamo včasih, samo to je tako kot da bi bili ranjeni, če bi bili bojevniki. V glavnem pa zmagaš. Boriš se s pijačo in zmagaš.
Kaj imamo drugega od življenja? Šolo imamo pa to. Pa babe. To je pa tudi vse. Mi smo pa rojeni za bojevnike. Evo, jaz ti rečem da bi midva, ti in jaz bila bojevnika najboljša.«
»Na zdravje, stari.«
»Na nas bojevnike.«
Pijana sva bila kot mine in tip sploh ni vedel kaj govori. Ampak to sem si nekako zapomnil, čeprav ne vem kako, in potem sem razmišljal, da ima tip prav. Če ne bi neki bedak izumil smodnika, tričetrt tega kar je danes sploh ne bi bilo. Ne bi Evropejci osvojili celega sveta pa ne bi zdaj bilo povsod isto; da pijejo kokakolo pa pivo, pa gledajo televizijo pa imajo majice na sebi. Pa bi še vedno bili takšni majhni klani in bi se borili med sabo.
Zaradi te ugotovitve se je bilo treba napit še v soboto.
Kolegu sem povedal, kaj sem ugotovil na to, kar je on prejšnji dan govoril, pa je rekel, da se sploh nič ne spomni, kaj je govoril. Tako da sem mu moral še to povedat, kar je on govoril, da se je spomnil, in je potem rekel, da ima prav in da je pameten fant. Pa še res je bilo tako.
»Saj vojne so iste zdaj pa prej; obojne so krute. Samo takrat si vsaj lahko umrl z dostojanstvom. Tudi če so te ubili, če te jih je deset napadlo pa so te ubili, si še lahko migal pa si še katerega ubil. Zdaj pa gre samo za to, kdo je boljše oborožen. Prej so zmagali tisti, ki so bili bolj pogumni pa izvežbani pa so se bolj pametno borili. Zdaj pa zmaga tisti, ki ima boljše orožje.«
»Na zdravje,« je rekel kolega.
»Na meče.«
Debata se je potem nadaljevala, prišli so še drugi in ne vem točno kaj se je dogajalo. V glavnem na koncu smo šli k enemu na vrt, ki so ga imeli tam blizu. Tam je imel opornice za fižol. Prelomili smo jih na pol in potem smo se razdelili na dva dela. V vsakem smo bili trije, en je pa še gledal, ker se ni upal it zraven.
Tam so bili samo vrtovi, nič drugega. Pa v glavnem je bilo že vse pobrano, ker je bila jesen, tako da smo lahko bili kar tam.
Mi smo šli na eno stran, oni drugi na drugo, oni ki se ni šel zraven, je pa bil sodnik.
Jaz sem imel eno palico, oni moj kolega, ki je bil zraven, je vzel dve, dva spodnja konca ki sta bila bolj debela, oni tretji je pa tudi imel samo eno.
Oni nasproti so pa imeli en eno, en dve, en pa je imel celo dolgo. Ta se mi je zdel najbolj nevaren.
Sodnik je žažvižgal na prste in smo šli.
»Po jajcih ne velja,« je še eden rekel.
Oni z dolgo palico se je spravil ravno na mene.
Na srečo sem bil dovolj nažgan, da se nisem bal tako, kot bi se lahko.
Šla sva si nasproti in jaz sem čakal, da bo oni udaril. To da bo udaril prvi, je bilo jasno, saj je imel daljšo palico. Če bi čakal, da jaz udarim prvi, potem bi jaz bil že tako blizu, da mi on s tisto svojo barunglo ne bi nič več mogel.
Bila sva si že kar blizu, ko sem se spomnil, da je to v bistvu moje orožje.
V nekem trenutku, ko so se prvi že stepli in je ta moj pogledal stran, sem skočil naprej in ga treščil po glavi.
Takoj se je umaknil in trečil potem mene, ampak sem ga ustavil z roko. Me je pa zato potem roka bolela in naslednjo batino sem dobil polno po glavi, tako da sem padel.
»Joj, a sem ti kaj naredil?« je rekel.
Pobral sem se in mu potisnil palico v želodec.
Prvega dela boja je bilo konec. Vsak od nas je dobil vsaj eno pošteno.
»Gremo še?« je en rekel.
»Ja,« smo rekli vsi ostali. Zdaj smo se zagreli.
»Zdaj pa do konca,« sem rekel jaz da bi zbudil strah pri onih. »Do smrti.«
Naši smo zarjuli bojni krik in se zagnali v one.
»Ej, ti so fukjeni,« je rekel en od njih.
Drugi pa je zagnal bojni krik in se zagnal nam nasproti.
Meni nasproti.
Ni se šlo več ustavit. S palicami sva hotela odbit palico od onega drugega, ampak ker sva oba to hotela, so palice ostale na sredini. Midva sva se pa zaletela v njih in en v drugega.
Odbila sva se, potem pa so palice zopet padle. Ena ob drugo.
Pa spet. Ej, to je bilo pa zdaj mečevanje. Ampak ne tako za hec, ampak zato da bi prišla en do drugega, da bi se lahko mahnila po kakšnem bolj vitalnem delu telesa. Zares.
Tu ni bilo milosti. Pozabil sem na vse okoli sebe; kje sem, kdo sem, kaj sem, samo to sem vedel, da moram onega mahnit po telesu.
In on je vedel isto.
Palici sta pa leteli in se stalno zaletavali ena ob drugo. Vedno ko sem mahnil, jo je oni prestregel. In vedno ko je oni mahnil, sem jo jaz prestregel. To je šlo tako hitro, da sploh ne vem. Samo letelo je.
Pa umikala sva se tudi. Tu pa je bilo že treba pazit.
Zdaj se mi je čas upočasnil in zdaj sem se spet začel vsega zavedat. Kje sem, kaj delam, kaj je okoli naju, da sem vedel, kam lahko stopim, pa kam bi lahko onega spravil, da bi se mogoče spotaknil ob kakšno gredico. Pa videl sem da so se oni ostali nehali tepst in da zdaj gledajo naju. Da stojijo okoli in gledajo naju. Še slišal sem jih.
»Ej, ta dva gresta zares.«
»Kaj si ti nor.«
»Pazi!«
»Glej kako je dobro to naredil.«
Ej, to je bil že šov. Ampak zaradi tega ni bil nič manj resen. Ne za mene, ne za onega.
Ej, kako sva se razumela. Zdaj sem točno vedel, kaj misli. Ko je nekaj naredil, sem sekundo prej vedel, kaj bo naredil. Problem je bil samo v tem, da je tudi on vedel, kaj bom jaz naredil. In zato sta lahko palici leteli trikrat bolj hitro, kot če bi se hecala.
Ne, noben ni popustil. Tudi za ceno smrti ne.
O ja, tudi batine so padale. Dve sem dobil po roki, ko sem pač roko podstavil namesto palice, ker ni šlo drugače. Pa eno po nogi ker se nisem pravočasno umaknil. Ampak za vsako to sem jih pa ne vem koliko odbil.
Tudi on je dobil batine. Eno je dobil celo na nos.
»Glej, kri mu teče,« so rekli.
A to ni ustavilo boja. Samo to bi ga, da bi eden dobil tako batino, da ne bi mogel več. Tudi o predaji ni bilo govora.
Potem sva bila že utrujena. Ko čutiš da ti telo ne more več, sploh ker sva bila že oba pijana, ampak vztrajaš. Črpaš rezervo. Kdo bo dlje vzdržal.
Ni nama popustilo. Bila sva vedno bolj krvoločna, kot da imava vedno več moči.
»Glej kako dolgo se že tepeta.«
Meni se je zdelo že od pamtiveka. In nič nisem imel proti.
Potem sem pa dobil eno po buči. In takoj še eno. In eno brco v želodec.
In potem sem zamahnil z zadnjo silo. In zadel. In potem sem še enkrat zamahnil in zadel.
Potem sem dobil še eno po buči in sem se usedel.
Vse me je bolelo.
Ko sem pogledal okoli, sem videl da oni kleči in si boža koleno. Torej sem jaz tudi njega.
Ampak če bi on zdaj vzel palico in me mahnil, jaz ne bi mogel nič. On pa bi to lahko naredil.
Nekaj mi je govoril in moral sem se zbrat, da sem ga razumel.
»Sem te v redu?«
»Ja. Po glavi. Kaj pa jaz tebe?«
»Po kolenu. Upam da mi nisi kaj zlomil.«
»Kaj škrta kaj?«
»Ne.«
»No, potem je v redu.«
»Ti si pa nekam bled.«
»Ja.« Poskusil sem vstat. Sicer se mi je strašno zavrtelo in vse sem belo videl v nekem hipu, potem je bilo pa v redu.
»Boš lahko vstal?« sem vprašal onega.
»Ja.«
Dal sem mu roko in ga pobral. Potem sva si pa dala roko.
»Sila si, stari.«
»Sila si.«
»Bravoo.« Ostali okoli so zaploskali.
»Greva pit!« sem rekel. Zdaj sem bil že tako trezen.
Šli smo pit in bilo je zasluženo vsaj za naju. Drugi dan me je sicer glava bolela da za sebe nisem vedel, pa roka tudi, ampak počutil sem se boljše, kot pri kateremkoli mačku v mojem življenju.
Z onim tipom sva postala prijatelja. Nekaj sva imela skupnega, kar nisva imela z nobenim drugim. Nekatere stvari sem se lahko samo z njim menil, drugemu jih niti povedal ne bi. In isto on meni.
In ja. Ne glede na to kako je moj kolega takrat nakladal, je imel prav. Če ne bi bilo smodnika, bi hotel bit bojevnik.
